Imena: Janez Gabrijel, Janez Gabriel, Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, …
Rodil se je leta 1802 v južni Franciji. V kmečki družini je vladal krščanski duh. Odločilno je na mladega Janeza vplival stric Jakob, lazarist. Ta je poskrbel, da je končal šolanje. Po maturi se je Janez odločil, da bo šel za misijonarja na Kitajskem, zato je tudi on vstopil k lazaristom. Ker je bil po končanem bogoslovnem študiju z dvaindvajsetimi leti še premlad za posvečenje, so ga poslali za učitelja v neki lazaristovski zavod. Podobno kakor pozneje Friderik Ozanam je zbiral učence v skupine, ki jih je na svojih rednih potih k ubožcem, bolnikom in jetnikom skušal dejavno uvajati v duha sv. Vincencija Pavelskega, ustanovitelja lazaristovskega reda.
Po mašniškem posvečenju je Janez Gabrijel postal professor dogmatike v bogoslovju Saint Flour. Predstojniki so mu tako zaupali, da so ga že naslednje leto imenovali za rektorja malega semenišča. S skupino mladih, idealnih lazaristov in svetnih duhovnikov je osnoval ekipo, ki ni bila samo kos tedanjim revolucionarnim valovom, marveč je mladino potegnila za sabo. Še vedno pa se je navduševal za misijon na Kitajskem.
Prvi je tja odpotoval njegov brat Ludovik, a je leta 1829 v Indoneziji umrl. Čez pet let je odšel na pot Janez Gabrijel. Dalj časa se je ustavil v portugalski koloniji Macao, kjer se je pridno učil kitajščine. Decembra leta 1835 se je končno po morju odpravil na Kitajsko, kjer so mu določili misijon v notranji pokrajini Hupe. Vožnja na kitajski džunki (jadrnici) je bila zelo naporna, saj se je kot tujec moral zaradi strogih kitajskih zakonov podnevi skrivati. Na cilj je prišel šele čez štiri mesece, hudo bolan. Potovanje in čas med boleznijo je izkoristil za učenje kitajskega jezika. Ko je ozdravel, so ga poslali v sosednjo pokrajino Honan, da bi oskrboval okoli 1500 tamkajšnjih kristjanov.
V januarju 1838 je bil Perboyre imenovan za misijonarja s sedežem v Čajuenkovu v pokrajini Hupe; na tem področju je bilo okoli dva tisoč kristjanov. Sedež misijona je bil daleč v hribih in je bil zaradi tega razmeroma varnejši. Perboyre je znal najti posrečene pastoralne pobude in k delu pritegniti tudi laike. Ti so kristjanom ob nedeljah in prazničnih popoldnevih razlagali od misijonarja nakazano snov v obliki pogovora.
Kitajski oblastniki so ga 15. septembra 1839 zaprli ter ga na razne načine mučili, čeprav je bil slaboten in bolan. Ni hotel poteptati križa, kar bi bilo znamenje, da je odpadel od krščanske vere, zato je bil obsojen na smrt. Cesarjeva potrditev obsodbe je prišla natančno čez eno leto. Še isti dan je bil usmrčen.
Goduje 11. septembra.
Vir
V mestu Wu-čang (v provinci He-bei na Kitajskem), sveti Janez Gabrijel Perboyre, duhovnik in mučenec iz Misijonske kongregacije, ki je po navadi kraja prevzel način oznanjevanja Evangelija. Ko je prišlo preganjanje, je v dolgotrajni ječi zaradi različnih mučenj slednjič umrl, obešen na križ in zadavljen z vrvjo.