sveti Janez Krstnik Scalabrini – škof in ustanovitelj

sveti Janez Krstnik Scalabrini - škof in ustanoviteljV Piacenzi [pijačénci] (v Italiji), sveti Janez Krstnik Scalabrini [skalabríni], škof, ki je na mnoge načine pomagal tej Cerkvi. Zelo marljiv je bil do duhovnikov, poljedelcev in delavcev, toda predvsem je skrbel za priseljence v ameriška mesta. Zanje je ustanovil Pobožne družbe od Svetega Srca.
Vir

Sveti Janez Krstnik Scalabrini, škof Piacenze, je ustanovil kongregacijo misijonarjev sv. Karla in kongregacijo sester misijonark sv. Karla Boromejskega, imenovanih scalabrinci in scalabrinke. Novi svetnik se je rodil 8. julija 1839 v italijanskem mestecu Fino Mornasco, umrl pa je 1. junija 1895 v Piacenzi.
O svetniškem življenju je nekoč dejal: »Tisti, ki živi za vero, ne ljubi samo Boga, pač pa se čuti poklicanega, da tudi drugim vzbudi to ljubezen. Od tu izvira goreča želja svetnikov, da žrtvujejo sami sebe za odrešitev duš. Od tu so vsi čudeži dobrodelnosti in požrtvovalnosti, o katerih beremo v njihovih življenjepisih in vzbujajo občudovanje vseh generacij. Gorečnost za Božjo slavo jih je prevzemala in jim ni dala počivati niti za trenutek.«
Škofa Scalabrinija so imenovali tudi »apostol katekizma«.
Vir

Ime: Ime Janez Krstnik so dajali otrokom po sv. Janezu Krstniku. Ime Janez pa izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve je milostljiv«.
Vzdevek: Apostol katekizma.
Rojen: 8. julija 1839.
Kraj rojstva: Fino Mornasco, Como v Lombardiji na severu Italije.
Umrl: 1. junija 1905.
Kraj smrti: Mesto Piacenza v Severni Italiji.
Družina: Bil je tretji od osmih otrok v družini očeta Alojza in matere Colombi, roj. Trombetta. Dva njegova brata sta emigrirala v Ameriko.
Duhovnik: V duhovnika je bil posvečen 30. maja 1863 v Comu.
Župnija: Po posvečenju je postal profesor in rektor semenišča, leta 1870 pa je bil imenovan za župnika župnije sv. Bartolomeja v Comu.
Škof: V škofa je bil posvečen 30. januarja 1876 v Rimu.
Geslo: »Vidim Gospoda na vrhu stopnic.«
Škofija: Škofija Piacenza je bila ustanovljena v 4. stoletju in ima 420 župnij ter dobrih 300.000 katoličanov (96 % prebivalstva). Leta 1989 ji je bila pridružena škofija Bobbio, tako da se imenuje Piacenza-Bobbio.
Pastorala: V tridesetih letih škofovanja je petkrat obiskal vseh 365 župnij, spremljal razmere, pisal pastirska pisma, duhovnike spodbujal k obnovitvi duhovnega življenja in poudarjal potrebo po rednih du­hovnih vajah. Ustanovil je prvo italijansko katehetsko revijo »Katoliški katehet«, začel s tečaji gregorijanskega petja ter izdal Katoliški katekizem. Imel je tri škofijske sinode, za katere je napisal gradiva.
Skupnost: 28. novembra 1887 je ustanovil Kongregacijo misijonar­jev sv. Karla Boromejskega (imenovani tudi scalabrijanci), leta 1889 laično združenje sv. Rafaela za pomoč migrantom, 25. oktobra 1895 pa še sestre misijonarke sv. Karla. Prvotni namen je bil ohraniti vero med italijanskimi migranti v »Novem svetu«, danes pa je to poslanstvo razširjeno na pomoč vsem migrantom, beguncem in brezdomcem.
Duhovnost: Njegova duhovnost je bila izrazito evharistična in marijanska. Ure je preživel v češčenju Najsvetejšega, veliko pridigal o Mariji in romal v njena svetišča. Vse pa so mu pomenili tudi ubogi, zapuščeni, bolni in revni ter seveda migranti.
Migranti: Iz ljubezni do revnih, zlasti izseljencev, je postal apostol rojakov, ki so bili prisiljeni zapustiti državo, pogosto pod težkimi pogoji in v nevarnosti, da bi izgubili vero: zanje je bil oče in vodnik.
Zadnje besede: »Gospod, jaz sem pripravljen, pojdiva!«
Zavetnik: Migrantov, italijanskih priseljencev, katehistov, misijonarjev, katoliške akcije, škofije Piacenza.
Goduje: 1. junija.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež sv. Janez Pavel II. 9. novembra 1997; za svetnika pa papež Frančišek 9. oktobra 2022.
Vir