sveti Janez Marija Vianney – arški župnik

sv. Janez Marija VianneyImena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Poznamo ga kot »arškega župnika«. Rodil se je leta 1786 kmečkim staršem. Mati mu je že kot otroku vcepila ljubezen do Boga, da je vse rad storil, kar so mu veleli, če so mu rekli: »Stori to iz ljubezni do Boga!« Kot deček je hodil s sestrico na pašo, kjer je najrajši molil, pa tudi druge pastirčke navajal k molitvi. Posebno je častil božjo Mater. Ko je moral prijeti za težko kmečko delo in je kopal v vinogradu ter se mu je zdelo, da že ne more več, si je postavil predse kipec božje Matere in kopal dalje iz ljubezni do nje. Ko je dokopal do kipca, ga je spet premaknil dalje in se z novo silo poganjal do njega.
Tedaj je izbruhnila francoska revolucija. Cerkve so zapirali, duhovnike morili. Janez je prejel skrivoma prvo obhajilo v oddaljeni kmečki hiši, pred katero so zapeljali vozove sena, da bi se skozi okna ne videle goreče sveče. Svetniški duhovnik Karol Balley v sosedni župniji Ars je spoznal krepostnega mladeniča Vianneyja in ga začel devetnajstletnega pripravljati na duhovniški stan, saj je duhovnikov tako zelo primanjkovalo. Šlo je z veliko težavo: Janez je bil trde glave in že star za učenje. Toda nista obupala. In če je obupaval učenec, ga je opogumljal učitelj. Po mnogih premaganih ovirah je Janez prejel mašniško posvečenje.
Njegov očetovski prijatelj in učitelj si ga je izprosil za kaplana. Novi kaplan je bil res nekoliko boječ in neokreten, a kmalu so uvideli, kako modro zna voditi duše. Pozneje je tam postal župnik.
Z nenehno molitvijo in vsakdanjim spovedovanjem, s postom – saj je jedel le krompir – in zatajevanjem pa je arško župnijo v enainštiridesetih letih svojega župnikovanja prenovil in posvetil. Še več. Prek meja Francije je šel glas o njegovi svetosti, spovedovat so se hodili k njemu celo iz Amerike.
Poleg vsega tega je moral veliko pretrpeti. Sam je rekel: »To sem imel križev! Če bi bil ob prihodu v Ars vedel, kaj vse me čaka, bi bil pri tisti priči umrl.« Vendar svoje župnije ni zapustil. Umrl je 4. avgusta 1859 in v lepi arški cerkvi čaka vstajenja.
Goduje 4. avgusta.

Zavetnik: spovednikov, župnikov in vseh duhovnikov. Za svojega zavetnika ga imajo tudi nekatere škofije v ZDA.
Ne samo fantiču, ki mu je pokazal pravo pot v Ars in svojim faranom, pač pa tudi mnogim drugim sodobnikom iz vse Francije, je Vianney v času po francoski revoluciji, ki je pustila za seboj tudi veliko duhovno osiromašenje, pokazal pot nazaj k Bogu. Pa ne samo takrat; s svojim naukom, zgledom in priprošnjo mnoge nagovarja tudi dandanes.
Ime: Ime Janez Krstnik Marija je dobil po očetovem mlajšem bratu. Hebrejsko ime Johanan pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«, Mirjam pa »tista, ki jo ljubi Bog«.
Rodil se je 8. maja 1786 v trgu Dardilly pri Lyonu v Franciji, umrl pa 4. avgusta 1859 v Arsu, prav tako v Franciji.
Družina: Rodil se je kot četrti izmed šestih otrok v pobožni kmečki družini očetu Mateju in materi Mariji roj. Beluze.
Študij: Do svojega 19. leta je opravljal trdo kmečko delo, šele nato se je lotil šolanja. Bil je precej starejši od svojih sošolcev in nenadarjen, a je ob trmasti vztrajnosti in podpori vzgojitelja in dobrotnika župnika Balleya uresničil svojo vročo željo. Star 29 let je bil 12. avgusta 1815 posvečen v duhovnika. Prvi dve leti je bil kaplan v Ecullyju pri svojem vzgojitelju, nato pa je dobil samostojno župnijo.
Duhovnost: Že doma je otroško preprosto častil Marijo in imel trdno vero ter veliko zaupanje v najsvetejši Zakrament. Kasneje se je temu »pridružilo« še priporočanje sveti Filomeni. Tudi ljudem je priporočal predvsem tri pobožnosti: k preblaženi Devici, k vernim dušam, posebno pa k presvetemu oltarnemu Zakramentu.
Značaj: Bil je človek izredne ponižnosti in krotkosti ter neomajne ljubeznivosti in vljudnosti.
Župnija: Ars je bila župnija, ki je štela komaj 230 duš. Bila je versko zelo zanemarjena, mlačna in razbrzdana. Vianney je v Ars prispel 13. februarja 1818 in tam ostal do smrti, 41 let.
Pastorala: Vianneyu je z molitvijo in pokoro ter trdim delom uspelo, da je v nekaj letih popolnoma spreobrnil svojo župnijo. Z veroukom in pridigami je poskrbel za poduk otrok in odraslih ter počasi odpravil tudi najhujše razvade med njimi: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples.
Notranji boji: Poleg tega da je zaradi svojega načina življenja in dela doživljal nerazumevanje in sramotenje nekaterih svojih sobratov, je šel hudo »na živce« tudi hudemu duhu, ki ga je zadnjih 35 let življenja neprestano in na vse mogoče načine mučil in se boril z njim.
Spovednik: Vsak dan je prebil v spovednici po dvanajst do šestnajst ur. V Ars so se več kot desetletje zgrinjale množice ljudi vseh stanov in poklicev, da bi pri njem opravile sveto spoved.
Zavetnik: spovednikov, župnikov in vseh duhovnikov. Za svojega zavetnika ga imajo tudi nekatere škofije v ZDA.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot župnika, največkrat v roketu in s štolo.
Beatifikacija: 8. januarja 1905 ga je papež Pij X. razglasil za blaženega, 31. maja 1925 pa Pij XI. za svetnika.
Goduje: 4. avgusta.
Vir

Spomin svetega Janeza Marije Vianneya [vijaneja], duhovnika, ki je več kot štirideset let na čudovit način vodil njemu izročeno faro v vasi Ars blizu Belleya [beleja] na Francoskem z živahnim pridiganjem, molitvijo in zgledom pokore. Vsak dan je učil otroke in odrasle katekizem, spokornike spravljal in z gorečo ljubeznijo, ki jo je kot iz studenca črpal iz svete Evharistije, tako napredoval, da je na dolgo in široko širil svoje nasvete in premnoge modro privedel k Bogu.
Vir

Dragi moji župljani, potrudimo se, da pridemo v nebesa,« je vernikom v Arsu, zakotni hribovski vasici v Franciji, ponavljal njihov župnik Janez Marija Vianej. »Tam bomo gledali Boga. Kako bomo srečni! Vsi bomo šli v procesiji, če postane župnija dobra, in vaš župnik bo šel pred vami.« Tega izrednega duhovnika, o katerem je hudobni duh po ustih neke obsedenke izjavil: »Če bi bili na svetu samo trije taki, kot si ti, bi bilo moje kraljestvo uničeno!«, je papež Pij XI. leta 1929 postavil za zavetnika vseh dušnih pastirjev.
Podlago za svetništvo je Janez Marija Vianej prejel v domači hiši v vasi Dardilly nedaleč od mesta Lyona. Tam se je rodil 8. maja 1786. Globoko je spoštoval in iskreno ljubil svojo mater, o kateri je dejal: »Bila je tako modra – in krepost preide iz materinega srca na otroka.« Ona je z vsemi močmi podpirala njegovo vročo željo, da bi postal duhovnik. V šoli mu je šlo zelo trdo, ker je bil precej starejši od vseh sošolcev. Generalni vikar lyonske škofije, ki ga je izpraševal pri izpitih, je dejal: »Cerkev ne potrebuje samo učenih duhovnikov, temveč tudi in še bolj pobožne in svete!« Po novi maši je bil najprej dve leti kaplan pri svojem vzgojitelju in dobrotniku župniku Balleyu, po njegovi smrti pa je bil prestavljen v Ars. To je bila vasica, ki je štela le 230 duš, svojega duhovnika pa je imela zaradi gradu, v katerem je živela neka pobožna družina. »V Arsu ni veliko božje ljubezni,« mu je rekel generalni vikar, ko mu je izročil dekret, »a vi jo boste tja prinesli.«
Novi župnik se je odpravil v Ars 4. februarja 1818. Dan je bil oblačen in Janez Marija Vianej je moral za pot v Ars vprašati nekega dečka, ki je pasel živino. Ta mu je pokazal pot, Vianej pa se mu je zahvalil z znamenitimi besedami: »Ti si mi pokazal pot v Ars, jaz pa ti bom pokazal pot v nebesa.« Ko je prišel v vas, je najprej šel v cerkev, ki je bila silno zanemarjena, in sklenil, da jo bo napravil bolj privlačno. To je uresničil že prva leta svoje službe v Arsu.
Ljudje v Arsu so kmalu spoznali, da njihov novi župnik veliko časa premoli, malo spi in živi zelo spokorno. Sprva po dva ali tri dni ni nič jedel, potem si je za ves teden skuhal lonec krompirja. Molil in pokoril se je za spreobrnitev svoje župnije. Poskrbel je tudi za verski pouk otrok in odraslih – z veroukom in s pridigami. Boril se je zoper štiri poglavitne razvade: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples. In zmagal je! Zaradi tega je bil mnogim trn v peti. Njegovi uspehi so ‘šli na živce’ tudi hudobnemu duhu ki ga je zadnjih 35 let življenja na vse načine mučil.
Glas o njegovi svetosti se je širil in leta 1327 so se pričela množična romanja v Ars. Ljudje so prihajali od blizu in daleč predvsem zato, da bi pri svetem župniku opravili spoved. Vianej je prebil v spovednici vsak dan po dvanajst do šestnajst ur. Nekateri duhovniki so bili zaradi njegovih uspehov nevoščljivi in so ga škofu tožili, da je nor, škof pa jim je odgovoril: »Gospodje, vsem svojim duhovnikom bi želel nekoliko te norosti!« Od vseh duhovniških opravil je najbolj cenil sveto mašo. »Nisem rad župnik, a zelo sem vesel, da sem duhovnik, da morem maševati,« je dejal. Ljudi je vzgajal pri krščanskem nauku, pri katerem je najraje opeval lepoto in radost božje ljubezni.
Izredni napori, združeni s spokornostjo, so izčrpavali njegove moči. Potem ko je prejel zakramente za umirajoče, je Janez Marija Vianej 4. avgusta 1859 brez smrtnega boja izročil svojo dušo Bogu. Na njegovem pogrebu dva dni kasneje se je v Arsu zbralo nad tristo duhovnikov in več kot 6.000 vernikov. Papež Pij X. ga je leta 1905 razglasil za blaženega, papež Pij XI. ga je leta 1925 prištel med svetnike, štiri leta kasneje pa ga je postavil za vzornika in zavetnika dušnih pastirjev vsega katoliškega sveta.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.