Rodil se je leta 1811 v mestu Prahatice kot sin češke matere in nemškega očeta. V Budjejovicah je končal gimnazijo in stopil v bogoslovje. Tu je v njem zorel sklep (pod vplivom branja poročil dunajske Leopoldinske družbe), da bo šel za misijonarja v Ameriko. Leta 1833 je končal teološki študij, toda ni bil posvečen v duhovnika, ker je škofija imela preveč duhovnikov. Odločil se je, da bo odšel v Ameriko in tam našel škofa, ki bi ga hotel posvetiti. Leta 1836 je stopil na ameriška tla (naš Friderik Baraga nekaj let prej). Že tri tedne po svojem prihodu je bil v New Yorku posvečen za duhovnika in poslan na svoje prvo službeno mesto pri slapovih Niagare. Štiri leta je opravljal duhovniško službo med nemškimi, francoskimi in irskimi priseljenci. Dunajskemu nadškofu je pisal: »Dobri katoličani, ki so v vsaki občini še v večini, bodo kmalu še boljši.«
Pismo redemptorista Prosta je povzročilo preobrat v njegovem življenju. Še istega leta se je odločil za vstop v red redemptoristov. Kmalu je v njem prevzel odgovorne službe, kljub temu je še vedno delal v dušnem pastirstvu. Svojim duhovnim sobratom pa je vedno ponavljal: »Svet bo spreobrnjen bolj z molitvijo kakor z vsem drugim prizadevanjem.« Ko je bil razrešen predstojniške službe, se je posvetil bogoslovni znanosti. Njegov mali katekizem je doživel osemintrideset izdaj. Temu je sledil veliki katekizem in svetopisemske zgodbe. Toda leta 1852 ga je papež Pij IX. imenoval za škofa v Filadelfiji, ki je bila tedaj za New Yorkom in Baltimorom najpomembnejša škofija v ZDA. Neumann se je trudil, da bi se izognil škofovski časti. Toda papež mu je ukazal, naj sprejme škofijo pod pokorščino.
Kot škof se je posebej lotil vprašanja šol in ga tudi razvozlal. Ni in ni mogel gledati, kako so se otroci v liberalnih državnih šolah pod pretvezo svobode odtujevali Cerkvi in veri. Njegov program je bil: »Nobena župnijska cerkev brez župnijske šole.« Med njegovim kratkim škofovanjem je zraslo okoli sto novih šol. Z njegovim sodelovanjem pa je bilo zgrajenih približno osemdeset cerkva in kapel.
Preobilica dela ga je zgodaj izčrpala: 5. januarja 1860 se je zgrudil na eni izmed ulic v Filadelfiji in bil takoj mrtev. Za svetnika ga je razglasil papež Pavel VI. 19. junija 1977.
Goduje 5. januarja.
Vir
Neumann se je že v mladosti navduševal nad misijoni v Ameriki, zato se je v letu, ko bi moral biti posvečen, pa se to ni zgodilo, ker je imela njegova škofija preveč duhovnikov, kar sam odpravil tja. Po posvečenju se je dobesedno izgaral v dušnopastirskem delu na mnogih področjih, zato je še mlad od izčrpanosti umrl na eni izmed ulic svojega škofijskega mesta Filadelfija.
Ime: Ime Janez je hebrejsko, Johanan, in pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«. Nepomuk pa je dobil ime po mučencu Nepomuku (iz mesta Pomu, Nepomuk na Češkem).
Rodil se je 28. marca 1811 v mestecu Prahatice na Češkem, umrl pa 5. januarja 1860 v Filadelfiji v Ameriki.
Družina: Rodil se je v katoliški družini, imel je še štiri sestre in brata. Njegov oče Filip je bil po rodu Nemec, obrtnik, mati Neža pa je bila Čehinja.
Skupnost: Redemptoriste je leta 1732 ustanovil sv. Alfonz Ligvorij. Njihovo poglavitno poslanstvo je misijonsko delo in pridiganje. Janez Nepomuk je v red vstopil leta 1840.
Posvečenje: V duhovnika je bil posvečen v Ameriki, v New Yorku, 25. junija 1836.
Službe: Prva štiri leta je preživel med priseljenci pri Niagarskih slapovih, nato pa v redu redemptoristov prevzemal različne službe: rektorja, predstojnika, dokler ni bil imenovan za škofa.
Škofija: 28. marca 1852 je bil posvečen za četrtega filadelfijskega škofa. Škofija je bila ustanovljena leta 1808, 1875 pa je postala nadškofija in metropolija. Danes na njenem ozemlju živi okoli 4 milijone prebivalcev, od tega je slab milijon in pol katoličanov (38%). Ima 267 župnij, od leta 2011 jo vodi nadškof Charles Joseph Chaput.
Prednik: Frančišek Patrik Kenrick (1842–1851).
Naslednik: Janez Friderik Bryan Wood (1860–1883).
Dela: Poleg napornega misijonskega dela je kot škof Neumann v samo osmih letih v svoji škofiji ustanovil čez sto cerkva in prav toliko šol ter neutrudno potoval po svoji veliki škofiji. Izdal je mali katekizem, ki je doživel 38 izdaj, nato še veliki katekizem in svetopisemske zgodbe ter pisal številne članke.
Kreposti: Bil je zelo izobražen in nadarjen, a obenem preprost in ponižen, tudi kot škof je raje jedel z reveži kot imenitneži in sam pomival posodo. Bil je človek molitve, študija in neutruden pastoralni delavec.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Portreti ga prikazujejo v srednjih letih, mladostnega in prijetnega, prijaznega videza v preprosti obleki redemptoristov ali v škofovski obleki s križem in desnico, dvignjeno v blagoslov.
Beatifikacija: Papež Pavel VI. ga je za blaženega razglasil 13. oktobra 1963, za svetnika pa 19. junija 1977.
Goduje: 5. januarja, na Češkem pa 5. marca.
Misel: »Svet bo spreobrnjen bolj z molitvijo kakor z vsem drugim prizadevanjem.«
Vir
V Filadélfiji (v Pensilvániji, iz Združenih držav Severne Amerike), sveti Janez Nepomuk Neumann [nojman], škof, iz Kongregacije presvetega Odrešenika (redemptoristov) iz Češke, ki v Ameriki zaradi revščine pomagal priseljencem
s sredstvi, z nasvetom in ljubeznijo, ter zelo skrbel za krščanski pouk dečkov.
Vir
Njegovo drugo ime izhaja iz imena svetnika iz 14. stoletja, ki se je imenoval Nepomuceno, ker se je rodil v Nepomucu na Češkem, torej v svoji domači pokrajini, ki je v 19. stoletju pripadala Avstro-Ogrski. Janez je bil sin obrtnikov, ki so ga uvedli v klasični študij, iz katerega je nato odšel v semenišče: najprej v Budejovicah in nato v Pragi. Pri 24 letih je pripravljen za duhovništvo, vendar pride do zamude. Iz pisem svetega apostola Pavla je prejel misijonarski poklic; nato so mu spisi sodobnih evangelizatorjev nakazali natančen cilj: Severno Ameriko. V dogovoru s svojim škofom v Pragi je februarja 1836 odpotoval v Združene države Amerike in tam pristal štiri mesece pozneje, v času predsednika Andrewa Jacksona.
Monsinjor John Dubois, takratni škof v New Yorku, ga je posvetil v duhovnika in ga poslal v severni del države, kjer je bilo veliko priseljencev nemškega porekla. John se je naselil v majhnem mestecu Williamsville in majhna hiša je postala njegov bazni tabor. Od tam odhaja na obiske po raztresenih vaseh: srečanja, poznanstva, prijateljstva; včasih tudi spopadi in averzije ter zastrašujoča revščina sredstev. Toda na ta način se počuti izpolnjenega in živi tako, kot je opisal apostol Pavel v svojem drugem pismu kristjanom v Korintu: „Nešteta potovanja … nevarnosti v mestih, nevarnosti v zapuščenih samotah …, v utrujenosti in nesreči, v lakoti in žeji“. Življenje, ki pa je sčasoma obrodilo sadove: prve cerkve tu in tam, z njimi pa postopoma tudi šole, internati za osamljene otroke, delo na socialnem področju.
Leta 1842 se je John Neumann z zaobljubami, ki jih je naredil v Baltimoru, pridružil redemptoristom, kongregaciji, ki jo je ustanovil sveti Alfonz de Liguori. Leta 1852 je bil imenovan za škofa v Filadelfiji. In to je zelo posrečena izbira papeža Pija IX: težko bi našli koga boljšega od njega za vodenje duhovnikov z osebnim zgledom. Vendar ni nadarjen za administratorja, zato se mu je pridružil koadjutor, monsinjor James Frederick Wood, ki je bil na tem področju pravi strokovnjak, pa tudi ambiciozen mož. Wood pomaga škofu, vendar si tudi nekoliko želi, da bi ga zamenjal. Vse kar je potrebno je, da nastane konflikt, vendar je odziv monsinjorja Neumanna mirno evangeljski: osrednji del mesta zaupa temu sodelavcu, zase pa rezervira delo v predmestjih, v majhnih mestih in raztresenih domovih Pensilvanije.
Janez Neumann je človek nauka in napiše katekizem, ki bo doživel 21 izdaj, vendar ostaja predvsem Božji človek na poti k drugim ljudem. In tako tudi umre: na poti. Nenadna smrt ga zadane na ulici v Filadelfiji. „Po pogrebu se je slava o njegovi svetosti začela širiti […]. Bog je to slavo dejansko dokazal s čudeži“. Tako je o njem dejal Pavel VI., papež, ki ga je leta 1977 kanoniziral.
IT
Češka, bogata z naravnimi in človeškimi dobrinami, se je morala v zadnjih stoletjih trdo boriti za ohranitev svoje katoliške vere, ki jo je hudo prizadela husitska herezija. Kako hvaležni bi morali biti Božji previdnosti, da je tej deželi pripravljena dati novega priprošnjika med nebeškimi vojskami, priprošnjika, ki ga zahteva tudi njena druga domovina, Amerika. „Novi svet“ s svojo kratko zgodovino je v uradni koledar svetnikov dodal komaj kakšno ime. Vendar je bil postopek beatifikacije škofa Neumanna v polnem teku. Papež Pavel VI. ga je kanoniziral 19. junija 1977.
Janez Nepomuk Neumann se je rodil 28. marca 1811 v starem mestecu Prachatiz v Češkem gozdu. Njegov oče, ki je bil pletilec nogavic in občinski uslužbenec, se je tja priselil z Bavarske. Oba z materjo sta bila pobožna in krščanska. Oče je bil strog in neizprosen pri kaznovanju vsake laži, mati pa je otrokom vcepila posebno ljubezen do ubogih in jih spodbujala, da so ob njej vsak dan obiskovali mašo in pogosto prejemali obhajilo. Tako so besede in še bolj odličen zgled staršev ustvarili najzanesljivejšo podlago za dober verski razvoj nedolžnega dečka, o katerem je njegov učitelj verouka zapisal: „Ko sem bil s tem dečkom, sem pogosto pomislil na besede, ki so zapisane o Janezu Krstniku: Kaj bo s tem otrokom?“ Janez si je želel postati duhovnik. Zato so ga pri dvanajstih letih poslali na gimnazijo v Budweis. Vendar so mu prvi učitelji tako oteževali učenje, da se je po četrtem letniku odločil, da bo opustil šolanje in se izučil obrti. Njegov oče se je strinjal, vendar je materi in sorojencem uspelo prepričati Janeza, da se je vrnil v Češke Budejovice. Zdaj je prišlo do popolnega preobrata; bil je boljši od sošolcev in se poleg predpisanih predmetov naučil tudi novejših jezikov, ki jih je pozneje tako dobro uporabljal. Poleg študija se je pobožni študent začel posvečati tudi oblikovanju svoje duše, služenju Gospodu. Ni mu bilo tuje mrtvičenje in samoodrekanje, kar je bilo znamenje, da ga ni navdihovalo nobeno običajno prizadevanje. Zjutraj in zvečer se je zadovoljil s kosom suhega kruha in si naložil tudi marsikatero skrivno prikrajšanje.
„Prva značilnost čudovitega značaja tega pozneje slavnega moža je bila njegova otročja, pobožna naravnanost, njegova nevsiljiva, ponižna narava. Hkrati je bil tako prijazen, ustrežljiv, priljuden in vedno pripravljen storiti vse, kar so od njega zahtevali,“ ga je opisal eden od njegovih sošolcev. Ko se je moral pri dvajsetih letih dokončno odločiti o poklicu, se je pobožni študent nenadoma nagnil k študiju medicine. Njegov oče se je ponovno strinjal, toda mati, ki je poznala sinovo srce, mu je svetovala, naj se vpiše v duhovniško semenišče v Budimpešti. Janez je sledil materinemu nasvetu in prihodnost je sijajno upravičila materino jasno mnenje in sinovo poslušnost.
Nekoč je profesor Svetega pisma govoril o gorečnosti svetovnega apostola Pavla. Besede so se vnele v srcu Neumannovega prijatelja. Odločil se je za misijone in to povedal Neumannu. Slednji, ki so ga poročila Leopoldove družbe že prevesila v prid tujim misijonom, je hitro odločil pogovor: „S teboj grem v Ameriko.“ V tistem času je bil ta del sveta še vedno izključno misijonarska dežela. Ne zemeljska nagrada, ne čast, le čista gorečnost duše je pritegnila mladeniča in mu omogočila, da je bil pripravljen na največje žrtve. In člen za členom so se žrtve zdaj povezovale v neskončno verigo misijonarske poklicanosti. Potreben je bil trud, da je pridobil odobritev svojih staršev. Dolgotrajno šolanje v semenišču v Pragi, kjer je upal, da bo na univerzi izpopolnil svoje znanje modernih jezikov, mu je prineslo številna razočaranja, notranje boje in nazadnje veliko srčno bolečino zaradi obrekovalnega sošolca. Na koncu njegova prošnja za duhovniško posvečenje ni bila odobrena. To je bila pot solz, ki pa je le okrepila njegovo voljo in utrdila njegov značaj.
Neumann je leta 1836 zapustil dom. Z vozom in peš je potoval po Franciji, kjer je pretrpel številne težave, in bil globoko potrt, ko mu je zagotovilo za sprejem v škofijo Filadelfija postalo povsem negotovo. Toda prav ta škofija je bila tista, ki jo bo nekega dne blagoslovil kot škof. Med prečkanjem morja so se proti njemu sovražno dvignili tudi naravni elementi. Nevihta je divjala štiri različne dni. Ob neki priložnosti se je zapuščeni izseljenec naslonil na jambor, zatopljen v misli o svoji negotovi prihodnosti, ne da bi se zavedal, kako se nevihta stopnjuje. Nenadoma se je Neumann, kot da bi ga zajela nevidna sila, prebudil in zapustil svoje mesto. V istem trenutku se je drog jadra zlomil in zrušil. Če bi bil še vedno na svojem starem mestu, bi ga to stalo življenja. Od tistega trenutka naprej se je popolnoma prepustil božji previdnosti.
Neumann, ki ga je newyorški škof sprejel z velikim veseljem, je takoj dobil nalogo poučevanja krščanstva v tamkajšnji nemški cerkvi. 25. junija 1836 se mu je posrečilo, da je bil posvečen v duhovnika, kar je bil cilj njegovih mladostnih želja. Njegovemu zagonu in goreči vnemi se je takoj odprlo široko področje delovanja, saj mu je glavni župnik dodelil veliko misijonsko okrožje v bližini Buffala, ki ga je vodil iz Williamsvilla in pozneje iz Nordbuscha. Tu so ga čakale vse težave in pomanjkanje misijonskega duhovnika. Dolgi pohodi skozi močvirja, številne nevarnosti pred divjimi živalmi in hudobnimi ljudmi ga niso prestrašili. Ob pogledu na zapuščenost tolikih duš, skupaj z največjo nevednostjo v verskih zadevah, so bile vse žrtve lahke za njegovo dušno srce. Pogosto je na čudovit način doživljal mogočno Božje varstvo. Njegova delovna obremenitev se je vedno bolj povečevala, ne da bi mu bil kljub njegovim nujnim prošnjam dodeljen sodelavec. Doma ni imel nikogar, ki bi skrbel za njegov dom in mizo ter ga dovolj zaščitil pred strašnim mrazom tistega dela neba. Na misijonskem polju je veliko trnja. Še bolj boleči so, če se jim pridruži namerna zloba. Tako je plemenitega duhovnika prizadela huda obrekovanje, ki se je razširilo v javnosti. Nedolžni človek se je ob tem le nasmehnil, dokler ni nazadnje tudi sam pobudnik postal žrtev splošnega zaničevanja. Neumann pa se je nad njim le usmilil. Drugič so mu grozili, da ga bodo ustrelili, in še drugič so ga obmetavali s fekalijami in kamenjem, njega, ki je bil poosebljena prijaznost in prizanesljivost. Seveda pa je, če je šlo za božjo čast ali odrešitev bližnjega, odločno vztrajal pri cerkvenih načelih.
Misijonar je že dolgo čutil nevarnost svoje izoliranosti. Koliko bolj plodno bi bilo njegovo delo v varstvu in podpori družbe, kateri bi pripadal! Neumann se je zato leta 1840 pridružil redemptoristom v Pittsburgu, hkrati z bratom Wenzlom, ki mu je v zadnjem času že služil kot laični brat. Toda tudi v noviciatu si je Božji služabnik le malo odpočil od apostolskega dela. Zaradi velikega pomanjkanja duhovnikov je moral pomagati v različnih mestih, kot so Baltimore, New York, Rochester, Norwak in Buffalo, včasih tudi po več mesecev. Potem ko je naredil zaobljube kot član družbe, katere glavni cilj je pastoralno delo z misijoni, se je zdelo, da njegova gorečnost za duše ne pozna počitka in meja. Kristusova ljubezen, ki je gorela v njegovem srcu, ga je nenehno gnala k novim prizadevanjem. Že po enem letu je oče Neumann postal predstojnik v Pittsburgu. Postati vse za vse, zlasti za svoje sobrate, mu je bilo blizu. Z zaskrbljeno natančnostjo je zahteval spoštovanje reda, saj je bil prepričan, da je zunanje delo blagoslovljeno le, če se dosledno spoštuje redovno pravilo. Kar je zahteval od drugih, je tudi sam dosledno izvajal. Živi kažipoti v redovnih hišah ne smejo kazati poti kot prometni znaki in se sami ustavljati, ampak morajo voditi. Oče Neumann je to upošteval.
Preizkušeni redovnik, ki si je komaj opomogel od hude bolezni, ki jo je staknil zaradi preobremenjenosti, je bil kmalu imenovan za namestnika provincialnega predstojnika redemptoristov v Ameriki. Takrat so imeli deset podružnic s tridesetimi duhovniki. Provincial je zgradil nove hiše v New Orleansu, Cumberlandu, Buffalu in New Yorku, da bi na obsežno delovno področje prinesel nove moči. Zelo pomembna se mu je zdela tudi organizacija umikov za duhovnike in redovnike. Posebno pozornost je posvečal izobraževanju duhovnikov v svoji kongregaciji. Novincem v Pittsburgu je dal za učitelja novincev svetega očeta Ksaverja Seelosa, medtem ko je v Baltimoru pri sebi obdržal redovnike študente.
Prepričan o plodnem delu in velikem vplivu redovnic na življenje vernikov z besedo in zgledom, zlasti pri vzgoji mladih, je oče Neumann povsod skrbel zanje. Pod njegovo očetovsko skrbjo je rasel zavod zapuščenih barvitih sester, kot njihov spovednik je zelo podpiral karmeličanke v Baltimoru, še posebej pa je pomagal ubogim šolskim sestram, ki so leta 1847 iz Münchna poskušale ustanoviti svojo podružnico v Ameriki. Poskrbel je za prvo nastanitev, jim dal hišo in šole ter jih priporočil zlasti škofom. „Ta Božji mož,“ ga je pohvalila predstojnica ameriških sester, “je bil res orodje, ki ga je Božja previdnost uporabila za širjenje in krepitev reda šolskih sester v Združenih državah, tako da ga upravičeno častimo kot našega ustanovitelja v Ameriki.“ Mimogrede, svetnik je pozneje (1855) kot škof ustanovil novo kongregacijo revnih frančiškank, ki je dobro uspevala. Za njene voditelje je imenoval tudi frančiškanske očete iz Nemčije.
Nemirni in vsestranski delavec v Gospodovem vinogradu je nepričakovano dobil visoko čast in s tem neprimerljivo širše področje, na katerem je lahko uveljavljal svojo gorečnost za vero in ljubezen do duš. Baltimorski nadškof Kenrick je nekega dne v šali dejal očetu Neumannu, ki je bil njegov spovednik: „Priskrbite si mitro! Slišal sem, da boste postali škof v Philadelphia.“ Ponižni redovnik je padel na kolena in v solzah prosil nadškofa, naj stori vse, kar je v njegovi moči, da mu to breme ne bo naloženo. Obrnil se je tudi na generalnega prokuratorja redemptoristov v Rimu, veliko molil in dal izreči številne molitve, da bi odklonil dostojanstvo. Vendar je sveti oče Pij IX. ukazal izbrancu, naj iz poslušnosti sprejme škofovsko službo v Filadelfiji brez nadaljnjih pritožb. Za škofa je bil novi pastir posvečen na pasijonsko nedeljo leta 1852, za svoje geslo pa si je vzel čudovito prošnjo: „Trpeči Kristus, okrepi me!“ K božjemu Odrešeniku je vedno molil za moč za svojo izjemno težko službo. Tako kot je sam rad molil, si je tudi sam prizadeval povečati gorečnost molitve v srcih vernikov. Zlasti jih je spodbujal k češčenju Najsvetejšega zakramenta. Zato je uvedel štirideseturno molitev in nadbratovščino Najsvetejšega zakramenta. Postopoma je obiskal vso svojo ogromno škofijo, iz katere je zdaj nastalo pet novih škofij. To je bilo pravzaprav stalno poslanstvo. Sam je z veliko vnemo pridigal, poslušal spovedi in učil otroke. Ker je govoril vse jezike, ki so jih govorili v njegovi škofiji, je lahko zadovoljil vse. Kako srečni so bili nekateri ljudje, ko so lahko še enkrat slišali besedo odpuščanja in tolažbe v svojem maternem jeziku in od samega dobrotnega očeta škofije! V prvih petih letih svoje škofovske službe je odprl več kot petdeset novih cerkva. Tudi gradnja katedrale v Philadelphia, veličastne stavbe, mu je pripadla kot zelo skrb vzbujajoča naloga. Philadelphia mu dolguje tudi semenišče. Povsod je organiziral katoliške šole.
Na prošnjo papeža Pija IX. je škof Janez Neumann leta 1854 prišel v Rim, da bi bil navzoč slovesni razglasitvi dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Misel na to, da bo lahko prispeval k poveličanju Device, je gorečega častilca Božje Matere napolnila z blaženim veseljem. Na povratni poti je obiskal tudi svojo drago domovino na veliko veselje očeta, ki je bil še živ, in številnih prijateljev iz otroštva. Ni smel priti tiho in nepričakovano, ampak so ga zmagoslavno pripeljali v domače mesto in ga nadvse veličastno sprejeli. Sloves o njegovi svetosti se je razširil med ljudmi, zato je bila v šestih dneh, ki jih je preživel v hiši svojih staršev, včasih taka gneča, da je bilo škofovo življenje dobesedno v nevarnosti. Njegova nežnost in prijaznost, velika ponižnost in skromnost, pa tudi besede vzgoje, ki jih je ob nedeljah namenjal ljudem, so pustile najgloblji vtis. Tako je bilo ves čas potovanja. Nekaj dni je preživel tudi v Altöttingu, znamenitem bavarskem Marijinem svetišču, pri svojih sobratih iz Svete Magdalene, ki so bili takrat tam zadolženi za romarsko pastoralo.
Škof Neumann je po vrnitvi v svojo škofijo odmevno sodeloval na pokrajinskem koncilu v Baltimoru od 9. do 20. maja 1855. Ostalo mu je le še nekaj let neprekinjenega delovanja. Tako kot njegov redovni oče Alfonz je dal zaobljubo, da ne bo izgubil niti trenutka časa, zaobljubo, ki je zahtevala največjo moč volje in samodisciplino, da bi jo izpolnil. Alfonsov pobožni učenec jo je zvesto izpolnjeval vse do smrti. Njegovo delo je pogosto trajalo do polnoči in včasih je bil njegov spanec sestavljen le iz kratkega počitka, ko je sedel na stolu. Kljub temu je mož nenehnega samoodpovedovanja še vedno izvajal trdo mrtvičenje na skromen, neopazen način, da ne bi nikomur povzročal nevšečnosti. Neprestano je uporabljal oster spokorni pas. Njegov duhovni voditelj je o svetnikovem notranjem mrtvičenju izpovedal naslednje: „Z nenehnim bdenjem nad očmi in zbranostjo duha je zaprl vhod v svoje srce vsaki strasti. Njegova deviška duša je bila vedno zaposlena z Bogom, dosegel je visoko stopnjo molitve.“
Tako je pobožni Gospodov služabnik postal zrel za nebesa. Telesno oslabljen zaradi nenehnih naporov je 5. januarja 1860 sredi ceste nepričakovano podlegel možganski kapi. Še ni bil star 49 let. Oče Seelos je pozneje v pismu zapisal, da je naslednji dan, na dan Gospodovega razglašenja, ko je svojim poslušalcem v Pittsburgu pridigal o pravkar prispeli žalostni novici, v očeh vseh videl solze. Škof Neumann je živel kot svetnik, kar mu je dajalo veliko tolažbo in mu dajalo zanesljivo upanje, da je v nebesih. Umrl je na poti v sveti službi in njegovo telo je do zdaj ostalo neokrnjeno.
Škof Neumann je nekoč komentiral način smrti, morda v pričakovanju svoje: „Kristjan, še bolj pa redovnik, mora biti vedno pripravljen na dobro smrt in v tem primeru ima hitra smrt svoje prednosti. S tem sebi in svojim sobratom, ki nam služijo v bolezni, prihranimo marsikatero priložnost za nestrpnost. In hudič nima časa, da bi nas zapeljeval. V vsakem primeru je takšna smrt, kot nam jo pošlje Bog, najboljša za nas.“
DE