“V Kristusu nam je Bog govoril” – Iz razprave O vzpenjanju na goro Karmel (2. knj., 22. pogl.)
Ko se je v sredi 16. stoletja iz srca Cerkve izvijal klic po notranji prenovi, je v španskem mestecu Fortiveros v stari Kastilji Bog poklical v življenje moža, polnega notranje jasnosti in odprtosti za resnico, Janeza de Yepes y Alvarez. Rodil se je na god Janeza Krstnika, 24. junija 1542, kot tretji otrok očetu Gonzalu, ki je bil sicer plemiškega rodu, a ne preveč premožen, in prijetni, globoko verni materi Katarini. Kmalu po Janezovem rojstvu je očetova smrt ubožni družini stisko še povečala. V boju za obstanek se je vdova preselila v Medino del Campo, ki je bila tedaj cvetoče trgovsko mesto. Zaradi revščine mati niti pomislila ni, da bi mogla nadarjenega, bistrega Janeza dati v šole, pač pa ga je dala v tamkajšnjo dobrodelno ustanovo, da bi se čim prej izučil kakšne obrti. Začel je pri nekem tesarskem mojstru, nadaljeval pri krojaškem, se lotil slikarstva in rezbarstva, a so mu povsod očitali, da je preveč neroden. Nazadnje se je vendarle zelo dobro izkazal kot bolniški strežnik. Lastnik bolnišnice plemič Alfonzo Alvarez de Toledo je opazil njegovo nadarjenost in mu omogočil, da je pri jezuitih obiskoval latinsko šolo. Zelo hitro je napredoval v latinščini in književnosti. Ljubezen do resnice je bila njegova življenjska potreba in vse močneje se je v njegovem srcu oglašal duhovni poklic.
Toda ta mir ni trajal dolgo. V vodstvo reda se je povzpel redovnik, ki Janezu ni bil naklonjen. Začela so se širiti obrekovanja in zastraševanja, da je med redovniki nastal pravi preplah. V tem obdobju je bilo uničenih lepo število njegovih pisem in avtografov, saj je bilo vse, kar je bilo povezano s svetnikom, “nevarno”. Janez pa ob tem ostane miren in ne dovoli niti, da bi kdo ogorčeno govoril o njegovih preganjalcih. Grozili so mu z izključitvijo iz reda.Vir
Atributi: karmeličanski habit (prepasana kuta), škapulir, ogrinjalo
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Rodil se je leta 1542 v Španiji v siromašni družini. Mati vdova zaradi tega ni mogla pomisliti, da bi nadarjenega Janeza poslala v višje šole. Želela je, da bi se izučil kakšne obrti, pa ni šlo. Vsi so mu očitali, da je preveč neroden. Ko pa je bil bolniški strežnik pri nekem plemiču, mu je ta omogočil šolanje. Dvajsetleten se je na začudenje vseh odločil, da se bo posvetil molitvi in kontemplaciji (premišljevanju, notranjemu zrenju božjih stvari). Zato je sklenil vstopiti v karmeličanski red. Ko je opravil študije na univerzi v Salamanki, je bil posvečen za duhovnika. Toda tedaj ni bil več zadovoljen v karmeličanskem redu kakor v začetku. Videl je, da se je tudi v ta red vtihotapil posvetni duh in da se je oddaljil od prvotnih pravil.
Hotel je že prestopiti h kartuzijanom, tedaj pa je v njegov samostan prišla karmeličanska redovnica Terezija Velika in se srečala s tem mladim in zglednim duhovnikom. Ta velika žena je z dovoljenjem predstojnikov začela prenovo ženskega karmeličanskega reda, da bi ga vrnila k prvotnemu duhu in pravilom. Ko mu je razložila svoj načrt prenovitve ženskih samostanov, mu je svetovala, naj ostane v karmeličanskem redu in začne v njem duhovno prenovo. Terezija mu je dala na voljo hišo v vasici Durvela in tam se je naselil Janez z nekaterimi redovniki, ki so si tudi želeli globljega duhovnega in redovnega življenja. Janez si je takrat privzel priimek Janez od Križa.
Pozneje so ga poslali v samostan v Avilo, kjer so karmeličanke živele po blažjih pravilih. Tam je bil pet let duhovni voditelj in spovednik velike redovne družine in dosegel najvišjo stopnjo kontemplacije. Redovniki, ki so živeli po olajšanih pravilih, so Janezu zelo nasprotovali. Prišlo je tako daleč, da so prišli v Avilo, ga ugrabili in za devet mesecev zaprli v umazano samostansko ječo, kjer so z njim zelo grdo ravnali. Janez je ta čas tudi notranje mnogo trpel in se čutil zapuščenega od Boga. To notranjo moč je opisal v nedosežni pesnitvi »Temna noč duše«. Iz ječe je pobegnil. Umrl je leta 1591.
***
Mlad karmeličanski redovnik Janez je zaradi razočaranja, ker je njegov red preveč zajel posvetni duh, že razmišljal, da bi prestopil h kartuzijanom. Ko pa se je srečal s Terezijo Veliko, ga je njena ideja prenove ženske veje reda popolnoma prevzela, tako da se je odločil, da ji pri tem pomaga in se loti reforme moških samostanov. Ob začetnem uspehu je kmalu doživel tudi ostro nasprotovanje, bil celo zaprt, dokler ni njegove reforme potrdil papež Gregor XIII. Za Janeza od Križa velja, da je dal reformi, ki jo je začela in vodila Terezija Velika, globoke duhovne temelje.
Ime: Rodil se je kot Janez de Yepes Álvarez. Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je 24. junija 1542 v mestecu Fontiveros v stari Kastiliji, Španija, umrl pa 14. decembra 1591 v Ubedu v Andaluziji, Španija.
Družina: Bil je najmlajši od treh otrok v družini plemiča Gonzala de Yepes in Katarine iz revne družine. Mati je bila prijetna, globoko verna in krepostna žena, oče pa je umrl, ko je imel Janez komaj dve leti in pol.
Študij: Sprva se je poskusil izučiti kakšne obrti (tesarstvo, krojaštvo, slikarstvo in rezbarstvo), pa mu ni šlo, ker je bil preveč neroden. Bil pa je nadarjen za študij, zlasti za književnost in latinščino, ki se ju je učil pri jezuitih v Medini del Campo, filozofijo in teologijo pa je študiral v Salamanki.
Sodobniki: sv. Terezija Velika, slikar El Greco, plemič in zaščitnik Alfonzo Alvarez de Toledo, sv. Peter Kanizij, Robert Bellarmin, papeža Julij III. in Gregor XIII.
Skupnost: Bosonogi karmeličani so reformirana veja karmeličanskega reda, ki živi po prvotnih strogih pravilih.
Postaje: Janez je vstopil v karmeličanski red 24. februarja 1563 in živel najprej v Medini del Campo, nato pa v reformiranem samostanu v Durvelu. Pet let je bil spovednik in duhovni voditelj v ženskem samostanu v Avili, bil devet mesecev zaprt v samostanski ječi v Toledu, pobegnil v samostan Almodovar del Campo, nato pa opravljal različne službe še v več drugih samostanih.
Kreposti: Bil je globokega in bistrega duha, vseskozi ga je v življenju vodila ljubezen do resnice, čutil je, da se mora posvetiti molitvi in kontemplaciji. Prizadeval si je, da bi v vsem postajal vedno bolj podoben Kristusu. Bil je človek velike ljubezni, pa tudi velikega telesnega in notranjega trpljenja.
Dela: Poleg pisem in drugih spisov: Temna noč duše, Duhovna pesem, Vzpon na goro Karmel, Živi plamen ljubezni – vsa dela so prevedena tudi v slovenščino.
Zavetnik: Velja za zavetnika kontemplativnih redov, mistične teologije, mistikov, španskih pesnikov in letošnjega dneva mladih.
Upodobitve: Upodabljajo ga v belo-rjavi redovni obleki, zatopljenega v molitev ali v zamaknjenju. Njegovi atributi so križ, knjiga, tudi pero in orel (kot simbol navdihnjenja).
Beatifikacija: 25. januarja 1675 ga je za blaženega razglasil papež Klemen X., 27. decembra 1726 za svetnika papež Benedikt XIII., za cerkvenega učitelja pa 24. avgusta 1926 papež Pij XI.
Goduje: 14. decembra.
Duhovna pesem
Odlomki iz pesnitve (kitice 1, 2, 6, 7, 9 in 10)
Le kje se skrivaš,
Preljubi? Zakaj si me v vzdihih zapustil?
Kot jelen si mi ubežal,
potem ko si me že ranil;
kličoč sem ven pohitela, a tebe nikjer ni več bilo.
Pastirji, ko se povzpnete
na planino od staje do staje,
če srečate morda med potjo
njegá, ki silno ga ljubim,
povejte, kako medlim, trpim in zanj umiram. /…/
Ah, kdo me bo ozdravil?
Daj, res se sedaj mi izroči
in nič več ne pošiljaj
mi svojih odposlancev,
ki mi na vprašanja odgovora ne vejo.
In vsa misleča bitja
ti milosti tisoč poznajo,
a meni le rane zadajo,
tako da že umiram
ob neznanem, o čemer jecljajo. /…/
Če že srce si mi ranil,
zakaj ga nisi ozdravil?
In če si mi ga ukradel,
zakaj si zdaj ga zapustil?
Zakaj si plena nisi odnesel?
Pogasi moje muke,
drug nihče pogasiti jih ne more.
Očem se mojim pokaži,
edini si njihova luč,
le zate jih hočem imeti.
Sv. Janez od Križa († 1591), ki ga imenujejo tudi mistični doktor
Vir
Danes bi rad spregovoril o duhovnem prijatelju sv. Terezije, ki je skupaj z njo prenovil karmeličansko redovno družino: o sv. Janezu od Križa, ki ga je papež Pij XI. leta 1926 razglasil za cerkvenega učitelja in mu je izročilo dalo vzdevek Doctor mysticus, »mistični učitelj«.
Prenovitelj karmela
Janez od Križa se je rodil leta 1542 v vasici Fontiveros pri Avili, v zelo revni družini. Janez je že pri devetih letih izgubil očeta; družina se je preselila v Medino del Campo pri Valladolidu, kjer se je šolal tudi pri jezuitih. Ob koncu šole je imel jasen poklic: redovno življenje; pritegnil ga je karmel.
Poleti leta 1563 je začel noviciat pri karmeličanih in si privzel ime Matija. Naslednje leto so ga poslali na ugledno Univerzo v Salamanki. Leta 1567 je bil posvečen v duhovnika in se vrnil v Medino del Campo za novo mašo. Tu se je prvič srečal s Terezijo Jezusovo. Razložila mu je svoj načrt prenove karmeličanskega reda tudi za moško vejo. Mladi duhovnik je bil tako prevzet od Terezijinih zamisli, da je postal veliki podpornik načrta. Prva hiša bosonogih karmeličanov je bila odprta 28. decembra 1568 v Duruelu v avilski provinci. Z Janezom so bili še trije tovariši. Ob obnovitvi redovnih zaobljub po prvotnem redovnem vodilu so si vsi štirje privzeli novo ime: Janez si je tedaj pridal ime »od Križa«. Konec leta 1572 je na prošnjo sv. Terezije postal spovednik in vikar samostana Učlovečenja v Avili, kjer je bila sama priorica. To so bila leta tesnega sodelovanja in duhovnega prijateljstva, ki je oba bogatilo. V to obdobje segajo tudi najpomembnejša dela sv. Terezije in prvi Janezovi spisi.
Pripadnost karmeličanski prenovi ni bila lahka in je Janeza stala tudi hudega trpljenja. Najbolj boleč dogodek je bila njegova ugrabitev in zapor v karmeličanskem samostanu Stare observance v Toledu leta 1577, kar se je zgodilo po krivični obtožbi. Svetnik je bil več mesecev zaprt in izpostavljen pomanjkanju in telesnemu ter duhovnemu nasilju. Tam je ob drugih pesmih sestavil tudi slavno Duhovno pesem. Končno pa mu je ponoči med 16. in 17. avgustom 1578 uspelo na pustolovski način pobegniti in se skriti v samostan bosonogih karmeličank v tistem mestu. Sv. Terezija in prenovljeni tovariši so z velikim veseljem proslavili njegovo osvoboditev in po kratkem času tudi njegovo okrevanje. Janeza so poslali v Andaluzijo, kjer je deset let prebil po raznih samostanih, zlasti v Granadi. Sprejemal je vedno pomembnejše naloge v redu, dokler ni postal provincialni vikar; tedaj je tudi dokončal svoje duhovne razprave. Potem se je vrnil v rojstno deželo kot član generalnega vodstva terezijanske redovne družine, ki je bila deležna popolne pravne avtonomije. Prebival je v karmelu v Segovii in v skupnosti opravljal službo predstojnika. Leta 1591 je bil rešen vseh obveznosti in poslan v novo redovno provinco v Mehiki. Ko se je pripravljal za dolgo pot s še desetimi tovariši, se je umaknil v samoten samostan blizu mesta Jaén, kjer je hudo zbolel. Janez se je z zgledno vedrino in potrpežljivostjo spoprijemal z neizmernim trpljenjem. Umrl je v noči med 13. in 14. decembrom 1591, medtem ko so bratje molili jutranjice. Od njih se je poslovil z besedami: »Danes grem pet oficij v nebesa.« Njegove posmrtne ostanke so prenesli v Segovio. Za blaženega ga je razglasil papež Klemen X. leta 1675, za svetnika pa Benedikt XIII. leta 1726.
Mistični učitelj
Janeza imamo za enega najpomembnejših liričnih pesnikov španske književnosti. Najpomembnejša dela so štiri: Vzpon na goro Karmel, Temna noč, Duhovna pesem in Plamen žive ljubezni.
V Duhovni pesmi sv. Janez predstavi pot očiščevanja duše, to je napredujoče veselo božje posedovanje, dokler duša ne začuti, da ljubi Boga z isto ljubeznijo, s katero jo ljubi on. Plamen žive ljubezni nadaljuje to smer in podrobneje opisuje stanje preobražujočega zedinjenja z Bogom. Vzpon na goro Karmel predstavi duhovno potovanje z vidika napredujočega očiščevanja duše, ki je potrebno za vzpon na vrh krščanske popolnosti, ki ga simbolizira vršac gore Karmel. Temna noč opisuje »pasivni« vidik oziroma božji poseg v ta postopek »očiščevanja« duše.
Ta opis poglavitnih svetnikovih del nam pomaga, da se lahko približamo bistvenim točkam njegovega obširnega in globokega mističnega nauka, katerega namen je opisati zanesljivo pot do cilja svetosti, stanja popolnosti, h kateremu Bog kliče vse nas.
Dragi bratje in sestre! Ob koncu nam ostaja vprašanje: Ali ima ta svetnik s svojo visoko mistiko, s to strmo potjo do vrha popolnosti kaj povedati tudi nam, običajnim kristjanom, ki živimo v okoliščinah današnjega življenja; ali pa je zgled samo za maloštevilne izbrane duše, ki se lahko zares lotijo te poti očiščenja in mističnega vzpenjanja? Da bi našli odgovor, se moramo predvsem zavedati, da življenje sv. Janeza od Križa ni bilo »letanje na mističnih oblakih«, ampak je bilo zelo trdo življenje, zelo praktično in oprijemljivo, tako v vlogi prenovitelja reda, kjer se je srečeval s tolikim nasprotovanjem, kot v vlogi provincialnega predstojnika, bodisi v ječi lastnih sobratov, kjer je bil izpostavljen neverjetnim žalitvam in telesnemu mučenju. Njegovo življenje je bilo težko, a je prav v teh mesecih, ki jih je prebil v ječi, napisal eno svojih najlepših del. Tako lahko razumemo, da potovanje s Kristusom, hoja s Kristusom, ki je »pot«, ni dodatna teža za tudi sicer dovolj težavno breme, ampak je nekaj popolnoma drugega: je luč, moč, ki nam pomaga nositi to breme. Če človek v sebi najde veliko ljubezen, mu ta ljubezen skoraj da krila in laže prenaša vse nezgode življenja, ker v sebi nosi to veliko luč; to je vera: biti ljubljeni od Boga in se pustiti ljubiti Bogu v Kristusu Jezusu. To prepuščanje ljubezni je luč, ki nam pomaga nositi vsakdanje breme. In svetost ni naše delo, zelo težavno sicer, ampak je prav to odpiranje: odpreti okna naše duše, da bo božja luč lahko vstopila, ne pozabiti Boga, ker je prav v odprtosti za njegovo luč tudi moč, veselje odrešenih. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga najti to svetost, da se bomo pustili ljubiti Bogu, kar je poklicanost nas vseh in pravo odrešenje. Hvala.
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 16. februarja 2011.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Ko Bog človeka kliče v določen poklic ali službo, mu podeli darove in sposobnosti, da ta poklic čim uspešneje izvršuje. Seveda mora človek imeti posluh za božje navdihe in mora sodelovati z njegovo milostjo. Današnji svetnik je imel zelo revno in trdo mladost. Mati, ki je ostala sama s tremi otroki, ga je želela čimprej spraviti do kruha in je bistrega fantiča dala za vajenca pri raznih obrtnikih, pa nikjer se ni obnesel. Dobro pa se je znašel med bolniki v neki zasebni bolnišnici, kjer se je tako izkazal, da mu je gospodar omogočil šolanje. Po ovinkih ga je Bog pripeljal tja, kjer ga je hotel imeti. V svojem kratkem življenju se je izkazal kot izreden mistični teolog in pisatelj ter prenovitelj karmeličanskega reda.
Janez od KrizaTa mož je bil Janez od Križa. Rodil se je leta 1542 v španski pokrajini Kastilji. Njegova mati, revna žena, ki je morala sama skrbeti za svoje tri otroke, je s svojo zdravo vzgojo položila temelje Janezove svetniške osebnosti. Njegovo mladost smo že opisali. Ko mu je dobrotnik omogočil šolanje, se ni odločil za to, da bi postal duhovnik v bolnišnici, kjer bi lahko skrbel tudi za svojo mater. V sebi je čutil klic, da se mora ves posvetiti molitvi in kontemplaciji, zato je leta 1563 vstopil v karmeličanski red. Štiri leta kasneje je bil posvečen v duhovnika. Bolelo ga je, da se je v karmeličanski red vtihotapil posvetni duh, da se je oddaljil od prvotnih pravil in ostrosti. Nekega dne je prišla v samostan, kjer je živel Janez, karmeličanska redovnica Terezija Velika, ki je nekaj let pred tem z dovoljenjem predstojnikov začela s prenovo ženskega karmeličanskega reda. Janez je takoj spoznal, da ima opraviti z ženo izrednih sposobnosti, obdarjeno z velikimi nadnaravnimi darovi, Terezija pa je videla v mladem redovniku velikana božje ljubezni, v katerem je duh kontemplacije dosegel že visoko stopnjo, in da je zato on poklican, da prenovi moški karmeličanski red.
Janez se je dela nemudoma lotil. Terezija mu je dala na razpolago hišo, ki jo je njej poklonil neki plemič v vasici Durvela. V tej hiši je 28. novembra 1568 zaživel prvi samostan prenovljenih ali bosonogih karmeličanov. Vsi redovniki so sprejeli novo redovno ime, da že na zunaj pokažejo, da se začenja novo življenje. Janez si je izbral ime Janez od Križa. Kmalu so zrasli še novi reformirani samostani. Duša prenove je bil Janez od Križa, velik učenjak, zlasti pa globok molivec in mistik. Hiter razmah prenove je vznemiril tiste karmeličane, ki so živeli po prejšnjih olajšanih pravilih. Šli so tako daleč, da so Janeza od Križa vrgli v umazano samostansko ječo in ga vse načine poniževali, Janez pa je ostal miren. Mir je ohranil celo takrat, ko je doživljal strašno notranje trpljenje, ki ga je nato opisal v knjigi Temna noč duše. Med drugimi njegovimi spisi sta najbolj znani deli Vzpon na goro Karmel in Duhovna pesem (vse tri imamo tudi v slovenskem prevodu).
V življenju je veliko pretrpel in trpljenje je bilo zanj vir luči in moči. Zadnja leta je preživel v samostanu Ubeda, kjer je imel hudo oblastnega predstojnika. Njegovo hudobijo je Janez vračal z dobroto. Uresničeval je svoje načelo: »Kjer ni ljubezni, jo vnesite, pa boste živeli v ljubezni.« Umrl je v noči od 13. na 14. december leta 1591, star komaj 49 let. Za svetnika je bil razglašen leta 1726, leta 1926 pa mu je Cerkev podelila naslov cerkvenega učitelja.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.