Karel (Karol Józef) Wojtyła se je rodil 18. maja 1920 v Vadovicah, v mestu, ki je petdeset kilometrov oddaljeno od Krakova (Poljska). Bil je sirota brez matere. Po gimnaziji sta se z očetom preselila v Krakov, da bi se vpisal na filozofsko fakulteto. Ko so nacistične okupacijske sile leta 1939 zaprle Jagelonsko univerzo, je šel mladi Karel delat kot težak v kamnolom Zakrzówek, potem pa v kemično tovarno Solvay, da se je preživljal in se izognil deportaciji v Nemčijo.
Osemnajstega februarja 1941 mu je umrl še oče. Leto dni pozneje je začel obiskovati tajne tečaje teologije in bil v duhovnika posvečen 1. novembra 1946. V Rimu je izpopolnil svojo teološko izobrazbo z doktoratom iz teologije. Poleti 1948 se je vrnil na Poljsko in začel opravljati svojo duhovniško službo. Leta 1958, po nekaj letih poučevanja v krakovskem bogoslovju in na teološki fakulteti v Lublinu, je bil imenovan in posvečen za pomožnega škofa svojega mesta. Dejavno je sodeloval pri delih 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Pavel VI. ga je leta 1964, ko je imel komaj štiriinštirideset let, imenoval za nadškofa. Leta 1967 pa je bil imenovan za kardinala.
Šestnajstega oktobra 1978 so kardinali, zbrani v konklavu, Karla Wojtylo izvolili za papeža. Privzel je ime Janez Pavel II. in 22. oktobra slovesno nastopil petrinsko službo kot 263. naslednik apostola Petra. Njegov pontifikat je bil eden najdaljših v zgodovini Cerkve, saj je trajal skoraj sedemindvajset let. Bil je karizmatičen papež, ki je bil sposoben zbrati velikanske množice ter se z isto občutljivostjo in pozornostjo pogovarjati tako s ponižnimi kot z mogočniki. Bil je papež, ki se je zavedal svojega poslanstva in je razlagal svojo vlogo kot apostolski romar, ki je odločen vsem pripovedovati o veselju, da je spoznal in srečal Jezusa Kristusa.
Janez Pavel II. je umrl v Vatikanu, 2. aprila 2005, ob 21.37, ko se je končevala sobota in smo že vstopili v Gospodov dan, v osmino velike noči in nedeljo Božjega usmiljenja. Osemindvajsetega aprila naslednjega leta je sveti oče Benedikt XVI. podelil spregled petih let po smrti za začetek postopka beatifikacije.
Za blaženega je bil razglašen 1. maja 2011, na nedeljo Božjega usmiljenja, v Rimu.
Za svetnika ga je razglasil papež Frančišek 27. aprila 2014.
Goduje 22. oktobra, na dan slovesne maše ob začetku njegovega papeževanja
Vir
Ko je sveti oče Janez Pavel II. 17. maja 1996 prvikrat stopil na naša tla, je na letališču Brnik najprej pokleknil in poljubil slovensko zemljo. S tem je blagoslovil in počastil našo deželo in našo zgodovino. Po uradnem pozdravu se je takoj podal na Brezje k Mariji Pomagaj. Tam je kleče molil pred milostno podobo. Na njen oltar je položil svoje darilo: rožni venec. Vpisal se je v spominsko knjigo z vzklikom: »Maria Pomagaj!« Romanje v Marijino svetišče je zgovorno v teološkem in pastoralnem pogledu: papež kot Petrov naslednik s tem priznava Marijino materinsko prednost pred apostolsko službo. Cerkev se je namreč začela že v nazareški izbi, ko je Devica izrekla svojo privolitev: »Glej, dekla sem Gospodova. Zgodi se mi po tvoji besedi.« Šele kasneje je organizirana v moški službi dvanajsterih. Marija kot Kristusova mati je pred cerkveno službo. Papež sv. Janez Pavel II. je bil ves Marijin. V Marijini šoli se je učil sprejemati božjo besedo, jo v svojem življenju uresničevati ter nato z najvišjo avtoriteto očetovsko oznanjati.
Papeževe vrhovne učiteljske, pastirske in posvečevalne službe ni mogoče povzeti na kratko. Že 14 papeževih okrožnic bi mogli primerjati neusahljivemu studencu, ki žubori kot vir navdiha za preučevanje in uresničevanje. Apostolsko pismo “Rožni venec Device Marije” je dragocen dar Cerkvi. Sedanji in prihodnji rodovi bodo molili svetli del rožnega venca! Koliko verujočih src bo z Marijo premišljevalo Kristusovo obličje. Nadalje moramo omeniti papeževe apostolske spodbude o družini, o krščanskih laikih, o dostojanstvu žene, o posvečenem življenju in o Gospodovem dnevu. Duhovnikom je vsako leto za veliki četrtek namenil osebno pismo. Papeževih poslanic ter neštetih govorov na apostolskih potovanjih, pri avdiencah in uradnih sprejemih skoraj ni mogoče prešteti. Nekakšen povzetek in trajni spomenik njegove učiteljske službe je Katekizem katoliške Cerkve. Ta »simfonija naše vere« obsega vse, kar Cerkev veruje, oznanja, obhaja in živi. Iz te vere Cerkve so živeli vsi kristjani, zlasti seveda blaženi in svetniki. Papež Wojtyɫa je razglasil 1329 blaženih in 473 svetnikov. Skupaj kar 1802 oseb. Med njimi je naš bl. škof Anton Martin Slomšek, ki ga je sv. Janez Pavel II. povzdignil do časti oltarja v Mariboru, 19. 9. 1999. Tedaj je papež rekel, da je »svetost sila, ki spreminja svet.«
Papež Benedikt XVI. je v homiliji ob beatifikaciji papeža Janeza Pavla II., 1. maja 2011, poudaril besede, ki jih je poljski papež izrekel pri svoji prvi slovesni maši ob ustoličenju in ki so na dan beatifikacije krasile Trg sv. Petra: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!«
Papež Benedikt XVI. je nato rekel o svojem predhodniku in prijatelju, s katerim je vsa leta bratsko sodeloval: »Kristusu je odprl družbo, kulturo, politične in gospodarske sisteme in z velikanovo silo – z močjo, ki mu je prihajala od Boga – obrnil v drugo smer potek, ki je bil videti nepovraten. S svojim pričevanjem vere, ljubezni in apostolskega poguma, ki ga je spremljal velik čut za človeka, je ta zgledni sin poljskega naroda pomagal kristjanom vsega sveta, da jih ne bi bilo strah imenovati se kristjani, pripadati Cerkvi, govoriti o evangeliju. Z eno besedo: pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker resnica zagotavlja svobodo!
Njegovo sporočilo je bilo v tem: človek je pot Cerkve in Kristus je pot človeka… Potapljal se je v srečanje z Bogom, čeprav je bil sredi mnogoterih dolžnosti svojega služenja. Gospod ga je počasi trgal od vsega. On pa je še vedno ostajal ‘skala’, kakor je to hotel Kristus. Njegova globoka ponižnost, ukoreninjena v tesnem zedinjenju s Kristusom, mu je omogočala, da je še naprej vodil Cerkev in dajal svetu še zgovornejše oznanilo prav v času, ko so mu telesne moči pojemale. Tako je na izreden način udejanjil poklicanost vsakega duhovnika in škofa: da postaja eno z Jezusom, ki ga vsak dan prejema in daruje v evharistiji.«
Papež Frančišek je na nedeljo božjega usmiljenja, 27. aprila 2014, dva papeža uradno prištel svetim. V homiliji med kanonizacijo Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. dejal, da je bil Janez Pavel II. papež družine. Tako je on sam nekoč rekel, da bi želel, da se ga spominjajo kot papeža družine.
Papež Frančišek v letošnji poslanici za svetovni misijonski dan navaja Jezusove besede: »Boste moje priče« (Apd 1,8).
Dragi verniki! Na današnjo misijonsko nedeljo sv. Janez Pavel II. tudi nam kliče: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!« Amen.
Prof. dr. Anton Štrukelj
Vir
Karol Jozef Wojtyla se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1958. Za papeža je bil izvoljen 16. oktobra 1978 in je tako postal 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra v zgodovini Katoliške Cerkve. Slovenijo je obiskal dvakrat: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri (takratne) škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, Postojni in Mariboru; drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška (1800–1862).
Postopek za njegovo beatifikacijo se je izjemoma začel že pred iztekom predpisanega petletnega roka po njegovi smrti. Med letoma 2005 in 2007 je potekal škofijski postopek (vključno s postopki po drugih škofijah, kjer je Wojtyla živel in delal) za ugotovitev njegovih kreposti in čudežev. Leta 2009 je medicinska komisija pri Kongregaciji za zadeve svetnikov že ugotovila čudežno ozdravitev Parkinsonove bolezni pri redovnici Marie Simon-Pierre. Na tej osnovi je komisija kardinalov omenjene Kongregacije 11. januarja 2011 soglasno sprejela mnenje medicinske stroke ter ozdravitev potrdila za čudežno. Papež Benedikt XVI. je 14. januarja 2011 dovolil objavo odlokov o potrditvi čudežnega ozdravljenja na priprošnjo Božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. Za blaženega bo 1. maja 2011 razglašen na trgu sv. Petra v Vatikanu.
Janez Pavel II. je v času svojega pontifikata opravil 146 pastoralnih obiskov po Italiji in 104 mednarodna apostolska potovanja. Napisal je 14 okrožnic, 15 apostolskih spodbud, 11 apostolskih konstitucij in 44 apostolskih pisem. Na več kot 1160 splošnih avdiencah ob sredah se je srečal s približno 17,6 milijona vernikov, kamor je treba prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot 8 milijonov ljudi. Opravil je 38 uradnih obiskov pri političnih oblasteh ter imel 737 zasebnih avdienc s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.
Papež Janez Pavel II. je bil 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra v vesoljni Cerkvi. Karol Jozef Wojtyla, ki je bil za papeža izvoljen 16. oktobra 1978, se je rodil 18. maja 1920, v Wadowicah, ki so od mesta Krakov na Poljskem oddaljene približno 50 kilometrov. Bil je drugi od dveh sinov Karola Wojtyle in Emilie Kaczorowske, ki je umrla leta 1929. Njegov starejši brat Edmund, po poklicu zdravnik, je umrl leta 1932, njegov oče, vojaški podčastnik, pa leta 1941.
Pri 9. letih je prejel prvo sveto obhajilo, pri 18. pa zakrament svete birme. Po zaključeni srednji šoli Marcin Wadowita v Wadowicah se je leta 1938 vpisal na jagelonsko univerzo v Krakovu.
Ko so nemške okupacijske sile univerzo leta 1939 zaprle, se je za obdobje štirih let zaposlil. Najprej je delal v kamnolomu, nato pa v kemični tovarni Solvay, s čimer si je zaslužil sredstva za preživljanje, obenem pa se je na ta način izognil deportaciji v Nemčijo. Leta 1942 je v sebi prepoznal klic v duhovniški stan, zato je začel obiskovati predavanja v skrivnem bogoslovnem semenišču v Krakovu, ki ga je vodil nadškof kardinal Adam Sapieha. V tistem času je bil tudi med pobudniki Rapsodijskega gledališča, ki je deloval na skrivaj. Po končani vojni je študij do duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel 1. novembra 1946 v Krakovu, nadaljeval v bogoslovnem semenišču in na teološki fakulteti jagelonske univerze. Kardinal Sapieha je mladega duhovnika Wojtylo poslal na študij v Rim, kjer je leta 1948 opravil doktorat iz teologije na temo vere v delih sv. Janeza od Križa. V študijskih letih je med počitnicami opravljal dušnopastirsko delo med poljskimi izseljenci v Rimu in med begunci v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.
Po končanem študiju se je leta 1948 vrnil na Poljsko, kjer je deloval kot kaplan v župniji Niegovič blizu Krakova, nato pa v župniji sv. Florijana v samem mestu. Do leta 1951 je bil univerzitetni kaplan in tedaj se je znova lotil filozofskega in teološkega študija. Leta 1953 je na katoliški univerzi v Lublinu predstavil tezo o možnosti utemeljitve krščanske etike na etiki Maxa Schelerja. Pozneje je postal profesor moralne teologije in etike v krakovskem semenišču in na teološki fakulteti v Lublinu.
Dne 4. julija 1958 ga je papež Pij XII. (1939–1958) imenoval za pomožnega krakovskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 v wawelski katedrali po rokah nadškofa Eugeniusza Baziaka. Dne 13. januarja 1964 je bil imenoval za krakovskega nadškofa, papež Pavel VI. (1963–1978) pa ga je 26. junija 1967 imenoval za kardinala. Kot krakovski pomožni škof in nadškof je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu (cerkvenem zboru), kjer je veliko prispeval k dokončnemu oblikovanju Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu. Kardinal Wojtyla se je udeležil tudi petih zasedanj škofovske sinode, ki so potekali pred njegovo izvolitvijo.
Od začetka papeževanja je opravil 146 pastoralnih obiskov v Italiji, kot rimski škof pa je obiskal 317 od 333 župnij na ozemlju rimske škofije. Izven Italije je na mednarodne pastoralne obiske, ki so izraz pastoralne skrbi Petrovega naslednika, potoval 104-krat. V tujino, v Lurd v Franciji, je zadnjič poromal 14. in 15. avgusta 2004, ko je tam sklenil slovesnosti ob 150. obletnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Zadnje apostolsko potovanje na ozemlju Italije, katere primas je rimski škof, je opravil 5. septembra 2004, v Loreto, kjer je za blažena razglasil dva člana Katoliške akcije.
Papež je dvakrat obiskal tudi Slovenijo: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, v Postojni in v Mariboru, drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška.
Med glavne dokumente, ki so izšli v času njegovega papeževanja, sodi štirinajst okrožnic, petnajst apostolskih spodbud, enajst apostolskih konstitucij in štiriinštirideset apostolskih pisem. Janez Pavel II. je napisal tudi pet knjig: Prestopiti prag upanja (1994), Dar in skrivnost: ob 50. obletnici mojega duhovništva (1996), Rimski triptih (2003), »Vstanite, pojdimo!« (2004) in Spomin in identiteta (2005).
Sveti oče je razglasil 1.345 blaženih in 483 svetnikov, skupno torej 1828 oseb, ki so dosegle čast oltarja. Vodil je devet konzistorijev, na katerih je imenoval 231 kardinalov, imenovanja enega kardinala pa ostaja in pectore. Vodil je šest plenarnih zasedanj kardinalskega kolegija. Od leta 1978 dalje je sklical petnajst zasedanj škofovske sinode: šest rednih splošnih zasedanj (1980, 1983, 1987, 1990, 1994, 2001), eno izredno splošno zasedanje (1985) in osem posebnih zasedanj (1980, 1991, 1994, 1995, 1997, 1998 in 1999).
Noben papež v zgodovini se doslej še ni srečal s tako velikim številom ljudi kot Janez Pavel II. Na več kot 1160. splošnih avdiencah, ki jih je imel ob sredah, se je srečal s približno 17,6 milijonov vernikov. Potrebno je prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot osem milijonov romarjev. Na milijone vernikov je nagovoril na pastoralnih obiskih v Italiji in po svetu. Rekordno število beležijo tudi avdience za politične voditelje. Opravil je 38 uradnih obiskov, imel 737 avdienc ali srečanj s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.
Papež Janez Pavel II. je umrl je v soboto, 2. aprila 2005, ob 21.37, v apostolski palači v Vatikanu. V oporoki, ki so jo kardinali posredovali javnosti, je med drugim zapisal: »Izražam svoje najgloblje zaupanje, da mi je Gospod pri vsej moji šibkosti naklonil vso potrebno milost, da bi bil po Njegovi volji kos vsem nalogam, izkušnjam in trpljenju, kakršnega bo blagovolil zahtevati od svojega služabnika v toku njegovega življenja. Prav tako zaupam, da ne bo dopustil, da bi se kdaj s kakšnim svojim ravnanjem: z besedami, dejanji ali zanemarjanjem opravíl lahko izneveril svojim dolžnostim na sveti Petrovi stolici.«
Pogrebna sv. maša za pokojnega papeža je bila v petek, 8. aprila 2005, ob 10. uri, na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Daroval jo je kardinal dekan kardinalskega zbora Joseph Ratzinger, ki je v pridigi podal razmišljanje o duhovnosti, ki je oblikovala papeževanje Janeza Pavla II. Izhodišče je bil eden pomensko najbolj strnjenih stavkov v Svetem pismu, namreč poziv, ki ga je vstali Gospod namenil apostolu Petru: »Hodi za menoj!«
Slovo od pokojnega papeža pred baziliko sv. Petra, ki je po obredniku katoliške Cerkve na koncu maše zadušnice, je vodil papežev vikar za rimsko škofijo, kardinal Camillo Ruini. Zadnji del obreda, ki je potekal ob odprtem grobu v kripti bazilike sv. Petra, je opravil kardinal kamerleng Eduardo Martinez Somalo. Papeža so ob navzočnosti sorodnikov in najožjih sodelavcev pokopali v grobnico, v kateri je do nedavnega počival papež Janez XXIII. (1958–1963).
Pogrebne slovesne maše se je udeležilo 194 državnih delegacij. Trinajst delegacij je zastopalo mednarodne organizacije. 33 delegacij so poslale krščanske Cerkve, med katerimi so tako imenovane predkalcedonske in pravoslavne Cerkve. Protestantske skupnosti je predstavljalo 9 delegacij. Razne judovske skupnosti in organizacije po svetu je predstavljalo 19 osebnosti. Muslimani so poslali 11 delegacij, ki so predstavljale državne in mednarodne islamske skupnosti. 4 delegacije so zastopale večje budistične skupnosti, po ena pa šikhe in hindujce. Tri delegacije pa so predstavljale nekrščanske mednarodne organizacije za medverski dialog. Pri tem niso vštete delegacije katoliških vzhodnih Cerkva in delegacije škofovskih konferenc, ki so jih zastopali številni nadškofje in škofje.
Iz Slovenije so se pogreba udeležile tri delegacije: delegacija Slovenske škofovske konference (SŠK), državna delegacija, ki jo je vodil državni predsednik dr. Janez Drnovšek in delegacija OVSE, ki jo je vodil dr. Dimitrij Rupel. V imenu SŠK so bili navzoči msgr. Franc Kramberger, mariborski škof in predsednik SŠK, msgr. Alojz Uran, ljubljanski nadškof in metropolit ter msgr. Metod Pirih, koprski škof. Pogreba so se udeležili tudi najvišji predstavniki države: predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek, predsednik vlade Janez Janša in minister za okolje in prostor RS Janez Podobnik.
Vir
Vatikan – uradna stran Janeza Pavla II.
Karol Józef Wojtyla se je rodil v Wadowicah (na Poljskem) 18. maja 1920 očetu Karolu in materi Emilii Kaczorowski. Krščen je bil 20. junija v župnijski cerkvi v Wadowicah.
Bil je mlajši od dveh bratov. Veselje in brezskrbnost otroštva mu je pretresla prezgodnja smrt matere, ki je umrla, ko je imel Karol 9 let (1929). Tri leta kasneje (1932) je umrl tudi starejši brat Edmund in leta 1941 je Karol pri 21 letih izgubil še očeta.
Vzgojen je bil v najbolj zdravem domoljubnem in verskem izročilu; od očeta, globoko vernega kristjana, se je naučil pobožnosti in ljubezni do bližnjega, ki jo je hranil z vztrajno molitvijo in prejemanjem zakramentov.
Poteze njegove duhovnosti, ki jim je bil zvest do smrti, so bile iskrena pobožnost do Svetega Duha in ljubezen do Marije. Njegov odnos do Božje Matere je bil še posebej globok in živ, poln sinovske nežnosti, ki se prepušča materi v objem, in poln viteške možatosti, v kateri je vedno pripravljen izpolniti ukaz svoje Gospe: »Karkoli vam poreče Sin, storite!« Popolna izročitev Mariji, ki jo je kot škof izrazil s svojim geslom »Totus tuus«, je razodevala tudi njegovo skrivnost, da gleda na svet z očmi Božje Matere.
Bogata osebnost mladega Karola je dozorela v prepletanju njegovih intelektualnih, moralnih in duhovnih darov ter dogajanja tistega časa, ki je zaznamovalo zgodovino njegove domovine in Evrope.
V njegovih gimnazijskih letih se je v njem rodila žilica za gledališče in poezijo, kar je gojil prek dejavnosti v gledališki skupini Filološke fakultete Jagelonske univerze, kamor se je vpisal v akademskem letu 1938.
Med nacistično okupacijo Poljske je ob tajnem nadaljevanju študija štiri leta delal (od oktobra 1940 do avgusta 1944) kot delavec v tovarni Solvay in od znotraj doživel družbene probleme delavskega okolja in tako nabral dragoceno dediščino izkustev, na katera se je oprl v prihodnjem družbenem nauku, najprej kot krakovski nadškof in potem kot papež. V tistih letih je v njem dozorela želja po duhovništvu, h kateremu se je napotil z obiskovanjem tajnih predavanj iz teologije v krakovskem semenišču od oktobra 1942 dalje. Pri razločevanju duhovniškega poklica mu je zelo pomagal laik, g. Jan Tyranowski, pravi apostol mladine. Že od tedaj je mladi Karol jasno dojemal splošno poklicanost vseh kristjanov k svetosti in nenadomestljivo vlogo laikov pri poslanstvu Cerkve.
V duhovnika je bil posvečen 1. novembra 1946 in dan zatem v pomenljivem ozračju kripte sv. Leonarda v wawelski katedrali obhajal novo mašo. Poslali so ga v Rim, da dovrši teološko formacijo. Bil je gojenec Teološke fakultete Angelicum, kjer je zavzeto zajemal iz studencev zdravega nauka in doživel prvi stik z živahnostjo in bogastvom vesoljne Cerkve, ko je imel privilegij, da stopi izza »železne zavese«. V tistem času se je duhovnik Karol srečal tudi s p. Pijem iz Pietrelcine. Z najvišjo oceno je končal študij junija 1948 in se vrnil v Krakov, da bi začel s pastoralno dejavnostjo kot župnijski kaplan.
Z navdušenjem in velikodušnostjo se je razdajal v tem služenju. Ko se je habilitiral kot docent, se je lotil poučevanja na univerzi, na Teološki fakulteti Jagelonske univerze in po njeni ukinitvi v škofijskem semenišču v Krakovu in na Katoliški univerzi v Lublinu.
Leta, ki jih je preživel z mladimi, s študenti, so mu omogočila, da je do globin spoznal nemir njihovega srca in mladi duhovnik ni bil zanje samo učitelj, ampak tudi duhovni voditelj in prijatelj.
Pri 38 letih je bil imenovan za krakovskega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 po rokah nadškofa Eugeniusza Baziaka, ko ga je nasledil kot nadškof leta 1964. Za kardinala ga je naredil papež Pavel VI. 26. junija 1967. Kot pastirja krakovske škofije so ga takoj cenili zaradi možate in pogumne vere, ker je bil blizu ljudi in njihovih resničnih problemov. Kot sogovornik, sposoben poslušanja in dialoga, ki nikoli ne popušča kompromisom, je v soočenju z vsemi potrjeval prvo mesto Boga in Kristusa kot temelj resničnega humanizma in izvir neodtujljivih človekovih pravic. Verniki njegove škofije so ga imeli radi, sobratje škofje so ga cenili, tisti, ki so v njem videli nasprotnika, pa so se ga bali.
16. oktobra 1978 je bil izvoljen za rimskega škofa in papeža in si je privzel ime Janez Pavel II. Njegovo pastirsko srce, povsem predano božjemu kraljestvu, se je razširilo na ves svet, »Kristusova ljubezen« ga je nosila, da je obiskoval rimske župnije, oznanjal evangelij v vseh okoljih; ta ljubezen je bila tudi gibalo brezštevilnih apostolskih potovanj po vseh celinah, na katera je šel, da bi v veri potrdil brate v Kristusu, potolažil stiskane in obupane, ponesel sporočilo sprave med krščanske Cerkve, gradil mostove prijateljstva med verniki v edinega Boga in z ljudmi dobre volje.
Njegovo sijajno učiteljstvo ni imelo drugega cilja kot vedno in povsod oznanjati Kristusa, edinega človekovega Odrešenika. V svojem izjemnem misijonarskem zagonu je posebno ljubezen namenil mladim. Ko je skliceval svetovne dneve mladih, je imel namen, da novim rodovom oznani Jezusa Kristusa in njegov evangelij, da bi jih tako usposobil za protagoniste njihove prihodnosti in bi tako sodelovali pri graditvi boljšega sveta. Njegova skrb vesoljnega pastirja se je pokazala tudi v sklicu številnih zasedanj škofovske sinode, v ustanavljanju škofij in cerkvenih okrožij, v promulgaciji latinskega Zakonika cerkvenega prava in Zakonika vzhodnih Cerkva ter Katekizma katoliške Cerkve, v objavi okrožnic in apostolskih spodbud. Da bi pri božjem ljudstvu spodbujal trenutke poglobljenega duhovnega življenja, je napovedal izredno sveto leto odrešenja, Marijino leto, leto evharistije in veliki jubilej leta 2000.
Presenetljivi optimizem, utemeljen na zaupanju v božjo Previdnost, je pripravil Janeza Pavla II., ki je doživel tragično izkustvo dveh diktatur, preživel atentat 13. maja 1981 in bil v zadnjih letih fizično preizkušan, ko je napredovala bolezen, da je vedno gledal na obzorja upanja in vabil ljudi, naj podro zidove ločitev, naj odpravijo obup, da bi se dvignili v poletu proti ciljem duhovne, moralne in materialne prenove.
Svoj dolgi in rodovitni zemeljski dan je sklenil v vatikanski Apostolski palači v soboto, 2. aprila leta 2005, na predvečer bele nedelje, ki jo je on poimenoval nedelja božjega usmiljenja. Slovesni pogrebni obred je bil na tem Trgu sv. Petra 8. aprila 2005.
Ganljivo pričevanje o dobrem, ki ga je storil, je bila udeležba številnih delegacij, ki so prišle z vsega sveta, in milijonov ljudi, vernikov in neverujočih, ki so v njem prepoznali očitno znamenje božje ljubezni do človeštva.
Kardinal Vallini: Predstavitev božjega služabnika Janeza Pavla II. ob prošnji za razglasitev za blaženega v Rimu, 1. maja 2011.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Papež Janez Pavel II. je 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra v vesoljni Cerkvi. Karol Jozef Wojtyla, ki je bil za papeža izvoljen 16. oktobra 1978, se je rodil 18. maja 1920, v Wadowicah, ki so od mesta Krakov na Poljskem oddaljene približno 50 kilometrov. Bil je drugi od dveh sinov Karola Wojtyle in Emilie Kaczorowske, ki je umrla leta 1929. Njegov starejši brat Edmund, po poklicu zdravnik, je umrl leta 1932, njegov oče, vojaški podčastnik, pa leta 1941.
Pri 9. letih je prejel prvo sveto obhajilo, pri 18. pa zakrament svete birme. Po zaključeni srednji šoli Marcin Wadowita v Wadowicah se je leta 1938 vpisal na jagelonsko univerzo v Krakovu.
Ko so nemške okupacijske sile univerzo leta 1939 zaprle, se je za obdobje štirih let zaposlil. Najprej je delal v kamnolomu, nato pa v kemični tovarni Solvay, s čimer si je zaslužil sredstva za preživljanje, obenem pa se je na ta način izognil deportaciji v Nemčijo. Leta 1942 je v sebi prepoznal klic v duhovniški stan, zato je začel obiskovati predavanja v skrivnem bogoslovnem semenišču v Krakovu, ki ga je vodil nadškof kardinal Adam Sapieha. V tistem času je bil tudi med pobudniki Rapsodijskega gledališča, ki je deloval na skrivaj. Po končani vojni je študij do duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel 1. novembra 1946 v Krakovu, nadaljeval v bogoslovnem semenišču in na teološki fakulteti jagelonske univerze. Kardinal Sapieha je mladega duhovnika Wojtylo poslal na študij v Rim, kjer je leta 1948 opravil doktorat iz teologije na temo vere v delih sv. Janeza od Križa. V študijskih letih je med počitnicami opravljal dušnopastirsko delo med poljskimi izseljenci v Rimu in med begunci v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.
Po končanem študiju se je leta 1948 vrnil na Poljsko, kjer je deloval kot kaplan v župniji Niegovič blizu Krakova, nato pa v župniji sv. Florijana v samem mestu. Do leta 1951 je bil univerzitetni kaplan in tedaj se je znova lotil filozofskega in teološkega študija. Leta 1953 je na katoliški univerzi v Lublinu predstavil tezo o možnosti utemeljitve krščanske etike na etiki Maxa Schelerja. Pozneje je postal profesor moralne teologije in etike v krakovskem semenišču in na teološki fakulteti v Lublinu.
Dne 4. julija 1958 ga je papež Pij XII. (1939-1958) imenoval za pomožnega krakovskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 v wawelski katedrali po rokah nadškofa Eugeniusza Baziaka. Dne 13. januarja 1964 je bil imenovan za krakovskega nadškofa, papež Pavel VI. (1963-1978) pa ga je 26. junija 1967 imenoval za kardinala. Kot krakovski pomožni škof in nadškof je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu (cerkvenem zboru), kjer je veliko prispeval k dokončnemu oblikovanju Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu. Kardinal Wojtyla se je udeležil tudi petih zasedanj škofovske sinode, ki so potekali pred njegovo izvolitvijo.
Od začetka papeževanja je opravil 146 pastoralnih obiskov v Italiji, kot rimski škof pa je obiskal 317 od 333 župnij na ozemlju rimske škofije. Izven Italije je na mednarodne pastoralne obiske, ki so izraz pastoralne skrbi Petrovega naslednika, potoval 104-krat. V tujino, v Lurd v Franciji, je zadnjič poromal 14. in 15. avgusta 2004, ko je tam sklenil slovesnosti ob 150. obletnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Zadnje apostolsko potovanje na ozemlju Italije, katere primas je rimski škof, je opravil 5. septembra 2004, v Loreto, kjer je za blažena razglasil dva člana Katoliške akcije.
Papež je dvakrat obiskal tudi Slovenijo: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, v Postojni in v Mariboru, drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška.
Med glavne dokumente, ki so izšli v času njegovega papeževanja, sodi štirinajst okrožnic, petnajst apostolskih spodbud, enajst apostolskih konstitucij in štiriinštirideset apostolskih pisem. Janez Pavel II. je napisal tudi pet knjig: Prestopiti prag upanja (1994), Dar in skrivnost: ob 50. obletnici mojega duhovništva (1996), Rimski triptih (2003), »Vstanite, pojdimo!« (2004) in Spomin in identiteta (2005).
Sveti oče je razglasil 1.345 blaženih in 483 svetnikov, skupno torej 1828 oseb, ki so dosegle čast oltarja. Vodil je devet konzistorijev, na katerih je imenoval 231 kardinalov, imenovanja enega kardinala pa ostaja in pectore. Vodil je šest plenarnih zasedanj kardinalskega kolegija. Od leta 1978 dalje je sklical petnajst zasedanj škofovske sinode: šest rednih splošnih zasedanj (1980, 1983, 1987, 1990, 1994, 2001), eno izredno splošno zasedanje (1985) in osem posebnih zasedanj (1980, 1991, 1994, 1995, 1997, 1998 in 1999).
Noben papež v zgodovini se doslej še ni srečal s tako velikim številom ljudi kot Janez Pavel II. Na več kot 1160. splošnih avdiencah, ki jih je imel ob sredah, se je srečal s približno 17,6 milijonov vernikov. Potrebno je prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot osem milijonov romarjev. Na milijone vernikov je nagovoril na pastoralnih obiskih v Italiji in po svetu. Rekordno število beležijo tudi avdience za politične voditelje. Opravil je 38 uradnih obiskov, imel 737 avdienc ali srečanj s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.
Vir
»Krščanstvo je dalo slovenski kulturi neizbrisno znamenje in najstarejše zapisano besedilo v slovenščini je prav molitev. Slovenija, znamenita dežela v srcu Evrope, bodi zvesta evangeliju, ki si ga prejela! Bodi kvas sprave in mirnega sožitja med ljudstvi!« (ob prvem obisku)
Ime: Njegovo krstno ime je Karol Józef Wojtyła.
Rojen: 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem.
Umrl: 2. aprila 2005 v Apostolski palači v Vatikanu, Rim.
Družina: Oče Karol je bil podčastnik v avstro-ogrski vojski, v poljski vojski pa je imel čin kapetana. Mati Emilia, roj. Kaczorowska, je bila učiteljica. Umrla je mlada, ko je imel Karol osem let. Bil je najmlajši izmed treh otrok, imel je še brata Edmunda in sestro Olgo, ki pa je umrla pred njegovim rojstvom.
Mladost: Srednjo šolo je obiskoval v Wadowicah, ko pa sta se leta 1938 z očetom preselila v Krakov, se je vpisal na jagelonsko univerzo in študiral jezike. Ko so jo Nemci leta 1939 zaprli, se je za štiri leta zaposlil: najprej v kamnolomu, nato v kemični tovarni Solvay. Leta 1942 je začel obiskovati predavanja v skrivnem semenišču v Krakovu. Po posvečenju je šel v Rim in doktoriral iz teologije. Poleg jezikov in poezije je bila njegova »ljubezen« tudi gledališče.
Posvečenja: 1. novembra 1946 je bil posvečen v duhovnika, 28. septembra 1958 v škofa in bil 26. junija 1967 povzdignjen v kardinala.
Službe: Kaplan v župniji Niegovič blizu Krakova, nato pa v župniji sv. Florijana v samem mestu ter univerzitetni kaplan; profesor moralne teologije in etike; krakovski pomožni škof (1958–1964), nato nadškof (1967–1978).
Pontifikat: Od 16. oktobra 1978 do 2. aprila 2005. Bil je 264. papež, njegov pontifikat pa je bil drugi najdaljši: 26 let in dobrih pet mesecev.
Predhodnik: Janez Pavel I. (1978 – 33 dni).
Naslednik: Benedikt XVI. (2005–2013).
Geslo: Totus tuus (Ves tvoj).
Potovanja: V svojem pontifikatu je obiskal 129 držav, obiskal 301 rimsko župnijo, za blažene razglasil več kot 1338, za svetnike pa 482 ljudi.
Bibliografija: Napisal je 14 okrožnic, večje število knjig, pisal pa je tudi pesmi (tri zbirke) in igre.
Upodobitve: Številne fotografije iz različnih življenjskih obdobij, po smrti pa so ga po vsem svetu upodabljali v številnih umetniških delih: portretih in kipih.
Beatifikacija: Njegov naslednik papež Benedikt XVI. ga je 1. maja 2011 razglasil za blaženega, papež Frančišek pa 27. aprila 2014, skupaj s papežem Janezom XXIII., v svetnika.
Pri nas: Slovenijo je obiskal dvakrat: prvič od 17. do 19. maja 1996, drugič pa 19. septembra 1999, ko je za blaženega razglasil škofa Slomška.
Goduje: 22. oktobra.
Vir
Godovi blaženih in svetnikov se običajno praznujejo na njihov dan smrti. Papež Janez Pavel II. je umrl 2. aprila 2005, v tistem času pa pogosto obhajamo veliki teden. V Vatikanu so zato sprejeli odločitev, da se bo njegov liturgični spomin obhajal 22. oktobra, ko je papež Janez Pavel II. leta 1978 uradno nastopil svoj pontifikat.
Dovoljenje za obhajanje godu bl. Janeza Pavla II.
Neposredno dovoljenje za obhajanje papeževega godu so z razglasitvijo Janeza Pavla II. za blaženega dobile rimska škofija in poljske škofije. Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je za druge krajevne Cerkve (škofije) 11. aprila 2011 objavila odlok, v katerem je pojasnila, da lahko škofovske konference ali posamezni škofje ordinariji za obhajanje godu bl. papeža Janeza Pavla II. omenjeni kongregaciji pošljejo prošnjo za vpis v svoj bogoslužni koledar.
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 22. julija 2011 izdala dovoljenje za obhajanje neobveznega godu bl. Janeza Pavla II. za celotno Slovensko škofovsko konferenco oz. v vseh šestih (nad)škofijah v Sloveniji.
Življenjepis papeža Janeza Pavla II.
Papež Janez Pavel II.[2] je bil 264. papež[3] oziroma 263. naslednik apostola Petra v vesoljni Cerkvi. Karol Jozef Wojtyła, ki je bil za papeža izvoljen 16. oktobra 1978, se je rodil 18. maja 1920, v Wadowicah blizu Krakova na Poljskem. Bil je mlajši od dveh sinov Karola Wojtyle in Emilie Kaczorowske.
Po zaključeni srednji šoli Marcin Wadowita v Wadowicah se je leta 1938 vpisal na jagelonsko univerzo v Krakovu. Ko so nemške okupacijske sile univerzo leta 1939 zaprle, se je za obdobje štirih let zaposlil. Najprej je delal v kamnolomu, nato pa v kemični tovarni Solvay, s čimer si je zaslužil sredstva za preživljanje, obenem pa se je na ta način izognil deportaciji v Nemčijo. Leta 1942 je v sebi prepoznal klic v duhovniški stan, zato je začel obiskovati predavanja v skrivnem bogoslovnem semenišču v Krakovu, ki ga je vodil nadškof kardinal Adam Sapieha. V tistem času je bil tudi med pobudniki Rapsodijskega gledališča, ki je prav tako delovalo na skrivaj. Po končani vojni je študij do duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel 1. novembra 1946 v Krakovu, nadaljeval v bogoslovnem semenišču in na teološki fakulteti jagelonske univerze. Kardinal Sapieha je mladega duhovnika Wojtyło poslal na študij v Rim, kjer je leta 1948 opravil doktorat iz teologije na temo vere v delih sv. Janeza od Križa. V študijskih letih je med počitnicami opravljal dušnopastirsko delo med poljskimi izseljenci v Rimu in med begunci v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.
Po končanem študiju se je leta 1948 vrnil na Poljsko, kjer je deloval kot kaplan v župniji Niegovič blizu Krakova, nato pa v župniji sv. Florijana v samem mestu. Do leta 1951 je bil univerzitetni kaplan in tedaj se je znova lotil filozofskega in teološkega študija. Leta 1953 je na katoliški univerzi v Lublinu predstavil tezo o možnosti utemeljitve krščanske etike na etiki Maxa Schelerja. Pozneje je postal profesor moralne teologije in etike v krakovskem semenišču in na teološki fakulteti v Lublinu.
Papež Pij XII. (1939–1958) ga je 4. julija 1958 imenoval za pomožnega krakovskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 v wawelski katedrali. Papež Janez XXIII. (1958–1963) ga je 13. januarja 1964 imenoval za krakovskega nadškofa, papež Pavel VI. (1963–1978) pa ga je 26. junija 1967 imenoval za kardinala. Kot krakovski pomožni škof in nadškof je sodeloval na drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965), kjer je veliko prispeval k oblikovanju Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu.[4] Kardinal Wojtyła se je udeležil tudi petih zasedanj škofovske sinode[5], ki so potekali pred njegovo izvolitvijo. Za papeža je bil izvoljen 22. septembra 1978. Umrl je v soboto, 2. aprila 2005, ob 21.37 v apostolski palači v Vatikanu. Papež Benedikt XVI. (2005–2013) ga je za blaženega razglasil 1. maja 2011, papež Frančišek pa ga bo 27. aprila 2014 skupaj s papežem Janezom XXIII. (1958–1963) razglasil za svetnika.
Od začetka papeževanja je opravil 146 pastoralnih obiskov v Italiji, kot rimski škof pa je obiskal 317 od 333 župnij na ozemlju rimske škofije. Izven Italije je na mednarodne pastoralne obiske, ki so izraz pastoralne skrbi Petrovega naslednika, potoval 104-krat. V tujino, v Lurd v Franciji, je zadnjič poromal 14. in 15. avgusta 2004, ko je tam sklenil slovesnosti ob 150. obletnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Zadnje apostolsko potovanje na ozemlju Italije, katere primas[6] je rimski škof, je opravil 5. septembra 2004, v Loreto, kjer je za blažena razglasil dva člana Katoliške akcije.
Papež Janez Pavel II. je dvakrat obiskal tudi Slovenijo: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri takratne škofije, drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška (1800–1862).
Med glavne dokumente[7] njegovega papeževanja sodi štirinajst okrožnic, petnajst apostolskih spodbud, enajst apostolskih konstitucij in štiriinštirideset apostolskih pisem. Janez Pavel II. je napisal tudi pet knjig: Prestopiti prag upanja (1994), Dar in skrivnost: ob 50. obletnici mojega duhovništva (1996), Rimski triptih (2003), »Vstanite, pojdimo!« (2004) in Spomin in identiteta (2005).
Papež Janez Pavel II. je razglasil 1.345 blaženih in 483 svetnikov, skupno torej 1828 oseb, ki so dosegle čast oltarja. Vodil je devet konzistorijev[8], na katerih je imenoval 231 kardinalov, imenovanja enega kardinala pa je ostalo in pectore[9]. Vodil je šest plenarnih zasedanj kardinalskega kolegija. Od leta 1978 dalje je sklical petnajst zasedanj škofovske sinode: šest rednih splošnih zasedanj (1980, 1983, 1987, 1990, 1994, 2001), eno izredno splošno zasedanje (1985) in osem posebnih zasedanj (1980, 1991, 1994, 1995, 1997, 1998 in 1999).
Noben papež v zgodovini se doslej še ni srečal s tako velikim številom ljudi kot Janez Pavel II. Na več kot 1160. splošnih avdiencah, ki jih je imel ob sredah, se je srečal s približno 17,6 milijonov vernikov. Potrebno je prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot osem milijonov romarjev. Na milijone vernikov je nagovoril na pastoralnih obiskih v Italiji in po svetu. Rekordno število beležijo tudi avdience za politične voditelje. Opravil je 38 uradnih obiskov, imel 737 avdienc ali srečanj s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.
Vir
Papežu, rimskemu škofu, nasledniku apostola Petra, pravimo ‘sveti oče’ v prepričanju, da se mož, ki je bil izbran za to odgovorno službo, odlikuje po kreposti in svetosti. Palestinski ribič Simon Peter, ki mu je Jezus izročil ‘ključe nebeškega kraljestva’ in mu dal nalogo, da v veri potrjuje svoje brate, je dalj časa oznanjal evangelij v Rimu, kjer je zvestobo Kristusu potrdil z mučeniško smrtjo leta 67. Od takrat se je na sedežu rimskega škofa zvrstilo 265 mož najrazličnejših značajev, lastnosti in sposobnosti. Niso bili vsi papeži ‘vzor čredi’, kot je želel papež Peter, ampak pastirji, ki so ‘pasli sami sebe’. Kljub temu je Cerkev obstala, kar je dokaz, da ni človeško, ampak Božje delo. Za svetnike je bilo doslej razglašenih 77 papežev, največ iz prvih krščanskih stoletij, ko so mnogi od njih skupaj s svojimi verniki umirali kot mučenci. Ko je Cerkev v svobodi postopoma pridobivala svetno veljavo, je pešala njena duhovna moč. Prav v zadnjem stoletju, ko je papež izgubil svetno oblast, je močno narasel moralni ugled papeštva. Veliko sta k temu pripomogla tudi blažena papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II., ki sta bila 27. aprila 2014, na nedeljo Božjega usmiljenja, razglašena za svetnika.
Janez Pavel II. (papež od 1978–2005) – Poljak Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu v dvatisočletni zgodovini Kristusove Cerkve, je ob nastopu svoje službe 22. oktobra 1978 vsemu svetu zaklical: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristus!« S tem klicem je napovedal program svojega izredno dolgega papeževanja. Vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. Ko je bil izvoljen za 264. naslednika apostola Petra, si je izbral ime Janez Pavel II., kot papeško geslo pa je obdržal svoje škofovsko geslo Totus Tuus (Ves Tvoj), s katerim je svojo apostolsko službo zaupal Mariji. Po vzoru apostola Pavla je kot oznanjevalec evangelija veliko potoval: na 104 apostolskih potovanjih je obiskal 129 držav, mnoge večkrat (v Sloveniji je bil dvakrat: leta 1996 in 1999). Na vernike in vse ljudi dobre volje je naslovil štirinajst pomembnih okrožnic in številne druge dokumente, v katerih je potrjeval svojo vodilno misel: “Pot Cerkve je človek.” Svojim mladim prijateljem je podaril Svetovne dneve mladih. Zadnja leta je pričeval z vdanim prenašanjem bolezni. Ko se je 2. aprila 2005 vrnil v Očetovo hišo, so ob njegovem pogrebu številni napisi klicali: Santo subito (Svetnik takoj). Glas ljudstva je uslišal njegov naslednik Benedikt XVI., ki ga je 1. maja 2011 razglasil za blaženega, 27. aprila 2014, na nedeljo Božjega usmiljenja, pa je bil prištet med svetnike.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.