Karel (Karol Józef) Wojtyła se je rodil 18. maja 1920 v Vadovicah, v mestu, ki je petdeset kilometrov oddaljeno od Krakova (Poljska). Bil je sirota brez matere. Po gimnaziji sta se z očetom preselila v Krakov, da bi se vpisal na filozofsko fakulteto. Ko so nacistične okupacijske sile leta 1939 zaprle Jagelonsko univerzo, je šel mladi Karel delat kot težak v kamnolom Zakrzówek, potem pa v kemično tovarno Solvay, da se je preživljal in se izognil deportaciji v Nemčijo.
Osemnajstega februarja 1941 mu je umrl še oče. Leto dni pozneje je začel obiskovati tajne tečaje teologije in bil v duhovnika posvečen 1. novembra 1946. V Rimu je izpopolnil svojo teološko izobrazbo z doktoratom iz teologije. Poleti 1948 se je vrnil na Poljsko in začel opravljati svojo duhovniško službo. Leta 1958, po nekaj letih poučevanja v krakovskem bogoslovju in na teološki fakulteti v Lublinu, je bil imenovan in posvečen za pomožnega škofa svojega mesta. Dejavno je sodeloval pri delih 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Pavel VI. ga je leta 1964, ko je imel komaj štiriinštirideset let, imenoval za nadškofa. Leta 1967 pa je bil imenovan za kardinala.
Šestnajstega oktobra 1978 so kardinali, zbrani v konklavu, Karla Wojtylo izvolili za papeža. Privzel je ime Janez Pavel II. in 22. oktobra slovesno nastopil petrinsko službo kot 263. naslednik apostola Petra. Njegov pontifikat je bil eden najdaljših v zgodovini Cerkve, saj je trajal skoraj sedemindvajset let. Bil je karizmatičen papež, ki je bil sposoben zbrati velikanske množice ter se z isto občutljivostjo in pozornostjo pogovarjati tako s ponižnimi kot z mogočniki. Bil je papež, ki se je zavedal svojega poslanstva in je razlagal svojo vlogo kot apostolski romar, ki je odločen vsem pripovedovati o veselju, da je spoznal in srečal Jezusa Kristusa.
Janez Pavel II. je umrl v Vatikanu, 2. aprila 2005, ob 21.37, ko se je končevala sobota in smo že vstopili v Gospodov dan, v osmino velike noči in nedeljo Božjega usmiljenja. Osemindvajsetega aprila naslednjega leta je sveti oče Benedikt XVI. podelil spregled petih let po smrti za začetek postopka beatifikacije.
Za blaženega je bil razglašen 1. maja 2011, na nedeljo Božjega usmiljenja, v Rimu.
Za svetnika ga je razglasil papež Frančišek 27. aprila 2014.
Goduje 22. oktobra, na dan slovesne maše ob začetku njegovega papeževanja
Vir
Karol Jozef Wojtyla se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1958. Za papeža je bil izvoljen 16. oktobra 1978 in je tako postal 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra v zgodovini Katoliške Cerkve. Slovenijo je obiskal dvakrat: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri (takratne) škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, Postojni in Mariboru; drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška (1800–1862).
Postopek za njegovo beatifikacijo se je izjemoma začel že pred iztekom predpisanega petletnega roka po njegovi smrti. Med letoma 2005 in 2007 je potekal škofijski postopek (vključno s postopki po drugih škofijah, kjer je Wojtyla živel in delal) za ugotovitev njegovih kreposti in čudežev. Leta 2009 je medicinska komisija pri Kongregaciji za zadeve svetnikov že ugotovila čudežno ozdravitev Parkinsonove bolezni pri redovnici Marie Simon-Pierre. Na tej osnovi je komisija kardinalov omenjene Kongregacije 11. januarja 2011 soglasno sprejela mnenje medicinske stroke ter ozdravitev potrdila za čudežno. Papež Benedikt XVI. je 14. januarja 2011 dovolil objavo odlokov o potrditvi čudežnega ozdravljenja na priprošnjo Božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. Za blaženega bo 1. maja 2011 razglašen na trgu sv. Petra v Vatikanu.
Janez Pavel II. je v času svojega pontifikata opravil 146 pastoralnih obiskov po Italiji in 104 mednarodna apostolska potovanja. Napisal je 14 okrožnic, 15 apostolskih spodbud, 11 apostolskih konstitucij in 44 apostolskih pisem. Na več kot 1160 splošnih avdiencah ob sredah se je srečal s približno 17,6 milijona vernikov, kamor je treba prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot 8 milijonov ljudi. Opravil je 38 uradnih obiskov pri političnih oblasteh ter imel 737 zasebnih avdienc s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.
Papež Janez Pavel II. je bil 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra v vesoljni Cerkvi. Karol Jozef Wojtyla, ki je bil za papeža izvoljen 16. oktobra 1978, se je rodil 18. maja 1920, v Wadowicah, ki so od mesta Krakov na Poljskem oddaljene približno 50 kilometrov. Bil je drugi od dveh sinov Karola Wojtyle in Emilie Kaczorowske, ki je umrla leta 1929. Njegov starejši brat Edmund, po poklicu zdravnik, je umrl leta 1932, njegov oče, vojaški podčastnik, pa leta 1941.
Pri 9. letih je prejel prvo sveto obhajilo, pri 18. pa zakrament svete birme. Po zaključeni srednji šoli Marcin Wadowita v Wadowicah se je leta 1938 vpisal na jagelonsko univerzo v Krakovu.
Ko so nemške okupacijske sile univerzo leta 1939 zaprle, se je za obdobje štirih let zaposlil. Najprej je delal v kamnolomu, nato pa v kemični tovarni Solvay, s čimer si je zaslužil sredstva za preživljanje, obenem pa se je na ta način izognil deportaciji v Nemčijo. Leta 1942 je v sebi prepoznal klic v duhovniški stan, zato je začel obiskovati predavanja v skrivnem bogoslovnem semenišču v Krakovu, ki ga je vodil nadškof kardinal Adam Sapieha. V tistem času je bil tudi med pobudniki Rapsodijskega gledališča, ki je deloval na skrivaj. Po končani vojni je študij do duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel 1. novembra 1946 v Krakovu, nadaljeval v bogoslovnem semenišču in na teološki fakulteti jagelonske univerze. Kardinal Sapieha je mladega duhovnika Wojtylo poslal na študij v Rim, kjer je leta 1948 opravil doktorat iz teologije na temo vere v delih sv. Janeza od Križa. V študijskih letih je med počitnicami opravljal dušnopastirsko delo med poljskimi izseljenci v Rimu in med begunci v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.
Po končanem študiju se je leta 1948 vrnil na Poljsko, kjer je deloval kot kaplan v župniji Niegovič blizu Krakova, nato pa v župniji sv. Florijana v samem mestu. Do leta 1951 je bil univerzitetni kaplan in tedaj se je znova lotil filozofskega in teološkega študija. Leta 1953 je na katoliški univerzi v Lublinu predstavil tezo o možnosti utemeljitve krščanske etike na etiki Maxa Schelerja. Pozneje je postal profesor moralne teologije in etike v krakovskem semenišču in na teološki fakulteti v Lublinu.
Dne 4. julija 1958 ga je papež Pij XII. (1939–1958) imenoval za pomožnega krakovskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 v wawelski katedrali po rokah nadškofa Eugeniusza Baziaka. Dne 13. januarja 1964 je bil imenoval za krakovskega nadškofa, papež Pavel VI. (1963–1978) pa ga je 26. junija 1967 imenoval za kardinala. Kot krakovski pomožni škof in nadškof je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu (cerkvenem zboru), kjer je veliko prispeval k dokončnemu oblikovanju Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu. Kardinal Wojtyla se je udeležil tudi petih zasedanj škofovske sinode, ki so potekali pred njegovo izvolitvijo.
Od začetka papeževanja je opravil 146 pastoralnih obiskov v Italiji, kot rimski škof pa je obiskal 317 od 333 župnij na ozemlju rimske škofije. Izven Italije je na mednarodne pastoralne obiske, ki so izraz pastoralne skrbi Petrovega naslednika, potoval 104-krat. V tujino, v Lurd v Franciji, je zadnjič poromal 14. in 15. avgusta 2004, ko je tam sklenil slovesnosti ob 150. obletnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Zadnje apostolsko potovanje na ozemlju Italije, katere primas je rimski škof, je opravil 5. septembra 2004, v Loreto, kjer je za blažena razglasil dva člana Katoliške akcije.
Papež je dvakrat obiskal tudi Slovenijo: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, v Postojni in v Mariboru, drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška.
Med glavne dokumente, ki so izšli v času njegovega papeževanja, sodi štirinajst okrožnic, petnajst apostolskih spodbud, enajst apostolskih konstitucij in štiriinštirideset apostolskih pisem. Janez Pavel II. je napisal tudi pet knjig: Prestopiti prag upanja (1994), Dar in skrivnost: ob 50. obletnici mojega duhovništva (1996), Rimski triptih (2003), »Vstanite, pojdimo!« (2004) in Spomin in identiteta (2005).
Sveti oče je razglasil 1.345 blaženih in 483 svetnikov, skupno torej 1828 oseb, ki so dosegle čast oltarja. Vodil je devet konzistorijev, na katerih je imenoval 231 kardinalov, imenovanja enega kardinala pa ostaja in pectore. Vodil je šest plenarnih zasedanj kardinalskega kolegija. Od leta 1978 dalje je sklical petnajst zasedanj škofovske sinode: šest rednih splošnih zasedanj (1980, 1983, 1987, 1990, 1994, 2001), eno izredno splošno zasedanje (1985) in osem posebnih zasedanj (1980, 1991, 1994, 1995, 1997, 1998 in 1999).
Noben papež v zgodovini se doslej še ni srečal s tako velikim številom ljudi kot Janez Pavel II. Na več kot 1160. splošnih avdiencah, ki jih je imel ob sredah, se je srečal s približno 17,6 milijonov vernikov. Potrebno je prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot osem milijonov romarjev. Na milijone vernikov je nagovoril na pastoralnih obiskih v Italiji in po svetu. Rekordno število beležijo tudi avdience za politične voditelje. Opravil je 38 uradnih obiskov, imel 737 avdienc ali srečanj s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.
Papež Janez Pavel II. je umrl je v soboto, 2. aprila 2005, ob 21.37, v apostolski palači v Vatikanu. V oporoki, ki so jo kardinali posredovali javnosti, je med drugim zapisal: »Izražam svoje najgloblje zaupanje, da mi je Gospod pri vsej moji šibkosti naklonil vso potrebno milost, da bi bil po Njegovi volji kos vsem nalogam, izkušnjam in trpljenju, kakršnega bo blagovolil zahtevati od svojega služabnika v toku njegovega življenja. Prav tako zaupam, da ne bo dopustil, da bi se kdaj s kakšnim svojim ravnanjem: z besedami, dejanji ali zanemarjanjem opravíl lahko izneveril svojim dolžnostim na sveti Petrovi stolici.«
Pogrebna sv. maša za pokojnega papeža je bila v petek, 8. aprila 2005, ob 10. uri, na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Daroval jo je kardinal dekan kardinalskega zbora Joseph Ratzinger, ki je v pridigi podal razmišljanje o duhovnosti, ki je oblikovala papeževanje Janeza Pavla II. Izhodišče je bil eden pomensko najbolj strnjenih stavkov v Svetem pismu, namreč poziv, ki ga je vstali Gospod namenil apostolu Petru: »Hodi za menoj!«
Slovo od pokojnega papeža pred baziliko sv. Petra, ki je po obredniku katoliške Cerkve na koncu maše zadušnice, je vodil papežev vikar za rimsko škofijo, kardinal Camillo Ruini. Zadnji del obreda, ki je potekal ob odprtem grobu v kripti bazilike sv. Petra, je opravil kardinal kamerleng Eduardo Martinez Somalo. Papeža so ob navzočnosti sorodnikov in najožjih sodelavcev pokopali v grobnico, v kateri je do nedavnega počival papež Janez XXIII. (1958–1963).
Pogrebne slovesne maše se je udeležilo 194 državnih delegacij. Trinajst delegacij je zastopalo mednarodne organizacije. 33 delegacij so poslale krščanske Cerkve, med katerimi so tako imenovane predkalcedonske in pravoslavne Cerkve. Protestantske skupnosti je predstavljalo 9 delegacij. Razne judovske skupnosti in organizacije po svetu je predstavljalo 19 osebnosti. Muslimani so poslali 11 delegacij, ki so predstavljale državne in mednarodne islamske skupnosti. 4 delegacije so zastopale večje budistične skupnosti, po ena pa šikhe in hindujce. Tri delegacije pa so predstavljale nekrščanske mednarodne organizacije za medverski dialog. Pri tem niso vštete delegacije katoliških vzhodnih Cerkva in delegacije škofovskih konferenc, ki so jih zastopali številni nadškofje in škofje.
Iz Slovenije so se pogreba udeležile tri delegacije: delegacija Slovenske škofovske konference (SŠK), državna delegacija, ki jo je vodil državni predsednik dr. Janez Drnovšek in delegacija OVSE, ki jo je vodil dr. Dimitrij Rupel. V imenu SŠK so bili navzoči msgr. Franc Kramberger, mariborski škof in predsednik SŠK, msgr. Alojz Uran, ljubljanski nadškof in metropolit ter msgr. Metod Pirih, koprski škof. Pogreba so se udeležili tudi najvišji predstavniki države: predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek, predsednik vlade Janez Janša in minister za okolje in prostor RS Janez Podobnik.
Vir
Vatikan – uradna stran Janeza Pavla II.
Karol Józef Wojtyla se je rodil v Wadowicah (na Poljskem) 18. maja 1920 očetu Karolu in materi Emilii Kaczorowski. Krščen je bil 20. junija v župnijski cerkvi v Wadowicah.
Bil je mlajši od dveh bratov. Veselje in brezskrbnost otroštva mu je pretresla prezgodnja smrt matere, ki je umrla, ko je imel Karol 9 let (1929). Tri leta kasneje (1932) je umrl tudi starejši brat Edmund in leta 1941 je Karol pri 21 letih izgubil še očeta.
Vzgojen je bil v najbolj zdravem domoljubnem in verskem izročilu; od očeta, globoko vernega kristjana, se je naučil pobožnosti in ljubezni do bližnjega, ki jo je hranil z vztrajno molitvijo in prejemanjem zakramentov.
Poteze njegove duhovnosti, ki jim je bil zvest do smrti, so bile iskrena pobožnost do Svetega Duha in ljubezen do Marije. Njegov odnos do Božje Matere je bil še posebej globok in živ, poln sinovske nežnosti, ki se prepušča materi v objem, in poln viteške možatosti, v kateri je vedno pripravljen izpolniti ukaz svoje Gospe: »Karkoli vam poreče Sin, storite!« Popolna izročitev Mariji, ki jo je kot škof izrazil s svojim geslom »Totus tuus«, je razodevala tudi njegovo skrivnost, da gleda na svet z očmi Božje Matere.
Bogata osebnost mladega Karola je dozorela v prepletanju njegovih intelektualnih, moralnih in duhovnih darov ter dogajanja tistega časa, ki je zaznamovalo zgodovino njegove domovine in Evrope.
V njegovih gimnazijskih letih se je v njem rodila žilica za gledališče in poezijo, kar je gojil prek dejavnosti v gledališki skupini Filološke fakultete Jagelonske univerze, kamor se je vpisal v akademskem letu 1938.
Med nacistično okupacijo Poljske je ob tajnem nadaljevanju študija štiri leta delal (od oktobra 1940 do avgusta 1944) kot delavec v tovarni Solvay in od znotraj doživel družbene probleme delavskega okolja in tako nabral dragoceno dediščino izkustev, na katera se je oprl v prihodnjem družbenem nauku, najprej kot krakovski nadškof in potem kot papež. V tistih letih je v njem dozorela želja po duhovništvu, h kateremu se je napotil z obiskovanjem tajnih predavanj iz teologije v krakovskem semenišču od oktobra 1942 dalje. Pri razločevanju duhovniškega poklica mu je zelo pomagal laik, g. Jan Tyranowski, pravi apostol mladine. Že od tedaj je mladi Karol jasno dojemal splošno poklicanost vseh kristjanov k svetosti in nenadomestljivo vlogo laikov pri poslanstvu Cerkve.
V duhovnika je bil posvečen 1. novembra 1946 in dan zatem v pomenljivem ozračju kripte sv. Leonarda v wawelski katedrali obhajal novo mašo. Poslali so ga v Rim, da dovrši teološko formacijo. Bil je gojenec Teološke fakultete Angelicum, kjer je zavzeto zajemal iz studencev zdravega nauka in doživel prvi stik z živahnostjo in bogastvom vesoljne Cerkve, ko je imel privilegij, da stopi izza »železne zavese«. V tistem času se je duhovnik Karol srečal tudi s p. Pijem iz Pietrelcine. Z najvišjo oceno je končal študij junija 1948 in se vrnil v Krakov, da bi začel s pastoralno dejavnostjo kot župnijski kaplan.
Z navdušenjem in velikodušnostjo se je razdajal v tem služenju. Ko se je habilitiral kot docent, se je lotil poučevanja na univerzi, na Teološki fakulteti Jagelonske univerze in po njeni ukinitvi v škofijskem semenišču v Krakovu in na Katoliški univerzi v Lublinu.
Leta, ki jih je preživel z mladimi, s študenti, so mu omogočila, da je do globin spoznal nemir njihovega srca in mladi duhovnik ni bil zanje samo učitelj, ampak tudi duhovni voditelj in prijatelj.
Pri 38 letih je bil imenovan za krakovskega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 po rokah nadškofa Eugeniusza Baziaka, ko ga je nasledil kot nadškof leta 1964. Za kardinala ga je naredil papež Pavel VI. 26. junija 1967. Kot pastirja krakovske škofije so ga takoj cenili zaradi možate in pogumne vere, ker je bil blizu ljudi in njihovih resničnih problemov. Kot sogovornik, sposoben poslušanja in dialoga, ki nikoli ne popušča kompromisom, je v soočenju z vsemi potrjeval prvo mesto Boga in Kristusa kot temelj resničnega humanizma in izvir neodtujljivih človekovih pravic. Verniki njegove škofije so ga imeli radi, sobratje škofje so ga cenili, tisti, ki so v njem videli nasprotnika, pa so se ga bali.
16. oktobra 1978 je bil izvoljen za rimskega škofa in papeža in si je privzel ime Janez Pavel II. Njegovo pastirsko srce, povsem predano božjemu kraljestvu, se je razširilo na ves svet, »Kristusova ljubezen« ga je nosila, da je obiskoval rimske župnije, oznanjal evangelij v vseh okoljih; ta ljubezen je bila tudi gibalo brezštevilnih apostolskih potovanj po vseh celinah, na katera je šel, da bi v veri potrdil brate v Kristusu, potolažil stiskane in obupane, ponesel sporočilo sprave med krščanske Cerkve, gradil mostove prijateljstva med verniki v edinega Boga in z ljudmi dobre volje.
Njegovo sijajno učiteljstvo ni imelo drugega cilja kot vedno in povsod oznanjati Kristusa, edinega človekovega Odrešenika. V svojem izjemnem misijonarskem zagonu je posebno ljubezen namenil mladim. Ko je skliceval svetovne dneve mladih, je imel namen, da novim rodovom oznani Jezusa Kristusa in njegov evangelij, da bi jih tako usposobil za protagoniste njihove prihodnosti in bi tako sodelovali pri graditvi boljšega sveta. Njegova skrb vesoljnega pastirja se je pokazala tudi v sklicu številnih zasedanj škofovske sinode, v ustanavljanju škofij in cerkvenih okrožij, v promulgaciji latinskega Zakonika cerkvenega prava in Zakonika vzhodnih Cerkva ter Katekizma katoliške Cerkve, v objavi okrožnic in apostolskih spodbud. Da bi pri božjem ljudstvu spodbujal trenutke poglobljenega duhovnega življenja, je napovedal izredno sveto leto odrešenja, Marijino leto, leto evharistije in veliki jubilej leta 2000.
Presenetljivi optimizem, utemeljen na zaupanju v božjo Previdnost, je pripravil Janeza Pavla II., ki je doživel tragično izkustvo dveh diktatur, preživel atentat 13. maja 1981 in bil v zadnjih letih fizično preizkušan, ko je napredovala bolezen, da je vedno gledal na obzorja upanja in vabil ljudi, naj podro zidove ločitev, naj odpravijo obup, da bi se dvignili v poletu proti ciljem duhovne, moralne in materialne prenove.
Svoj dolgi in rodovitni zemeljski dan je sklenil v vatikanski Apostolski palači v soboto, 2. aprila leta 2005, na predvečer bele nedelje, ki jo je on poimenoval nedelja božjega usmiljenja. Slovesni pogrebni obred je bil na tem Trgu sv. Petra 8. aprila 2005.
Ganljivo pričevanje o dobrem, ki ga je storil, je bila udeležba številnih delegacij, ki so prišle z vsega sveta, in milijonov ljudi, vernikov in neverujočih, ki so v njem prepoznali očitno znamenje božje ljubezni do človeštva.
Kardinal Vallini: Predstavitev božjega služabnika Janeza Pavla II. ob prošnji za razglasitev za blaženega v Rimu, 1. maja 2011.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Papež Janez Pavel II. je 264. papež oziroma 263. naslednik apostola Petra v vesoljni Cerkvi. Karol Jozef Wojtyla, ki je bil za papeža izvoljen 16. oktobra 1978, se je rodil 18. maja 1920, v Wadowicah, ki so od mesta Krakov na Poljskem oddaljene približno 50 kilometrov. Bil je drugi od dveh sinov Karola Wojtyle in Emilie Kaczorowske, ki je umrla leta 1929. Njegov starejši brat Edmund, po poklicu zdravnik, je umrl leta 1932, njegov oče, vojaški podčastnik, pa leta 1941.
Pri 9. letih je prejel prvo sveto obhajilo, pri 18. pa zakrament svete birme. Po zaključeni srednji šoli Marcin Wadowita v Wadowicah se je leta 1938 vpisal na jagelonsko univerzo v Krakovu.
Ko so nemške okupacijske sile univerzo leta 1939 zaprle, se je za obdobje štirih let zaposlil. Najprej je delal v kamnolomu, nato pa v kemični tovarni Solvay, s čimer si je zaslužil sredstva za preživljanje, obenem pa se je na ta način izognil deportaciji v Nemčijo. Leta 1942 je v sebi prepoznal klic v duhovniški stan, zato je začel obiskovati predavanja v skrivnem bogoslovnem semenišču v Krakovu, ki ga je vodil nadškof kardinal Adam Sapieha. V tistem času je bil tudi med pobudniki Rapsodijskega gledališča, ki je deloval na skrivaj. Po končani vojni je študij do duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel 1. novembra 1946 v Krakovu, nadaljeval v bogoslovnem semenišču in na teološki fakulteti jagelonske univerze. Kardinal Sapieha je mladega duhovnika Wojtylo poslal na študij v Rim, kjer je leta 1948 opravil doktorat iz teologije na temo vere v delih sv. Janeza od Križa. V študijskih letih je med počitnicami opravljal dušnopastirsko delo med poljskimi izseljenci v Rimu in med begunci v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.
Po končanem študiju se je leta 1948 vrnil na Poljsko, kjer je deloval kot kaplan v župniji Niegovič blizu Krakova, nato pa v župniji sv. Florijana v samem mestu. Do leta 1951 je bil univerzitetni kaplan in tedaj se je znova lotil filozofskega in teološkega študija. Leta 1953 je na katoliški univerzi v Lublinu predstavil tezo o možnosti utemeljitve krščanske etike na etiki Maxa Schelerja. Pozneje je postal profesor moralne teologije in etike v krakovskem semenišču in na teološki fakulteti v Lublinu.
Dne 4. julija 1958 ga je papež Pij XII. (1939-1958) imenoval za pomožnega krakovskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 28. septembra 1958 v wawelski katedrali po rokah nadškofa Eugeniusza Baziaka. Dne 13. januarja 1964 je bil imenovan za krakovskega nadškofa, papež Pavel VI. (1963-1978) pa ga je 26. junija 1967 imenoval za kardinala. Kot krakovski pomožni škof in nadškof je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu (cerkvenem zboru), kjer je veliko prispeval k dokončnemu oblikovanju Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu. Kardinal Wojtyla se je udeležil tudi petih zasedanj škofovske sinode, ki so potekali pred njegovo izvolitvijo.
Od začetka papeževanja je opravil 146 pastoralnih obiskov v Italiji, kot rimski škof pa je obiskal 317 od 333 župnij na ozemlju rimske škofije. Izven Italije je na mednarodne pastoralne obiske, ki so izraz pastoralne skrbi Petrovega naslednika, potoval 104-krat. V tujino, v Lurd v Franciji, je zadnjič poromal 14. in 15. avgusta 2004, ko je tam sklenil slovesnosti ob 150. obletnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Zadnje apostolsko potovanje na ozemlju Italije, katere primas je rimski škof, je opravil 5. septembra 2004, v Loreto, kjer je za blažena razglasil dva člana Katoliške akcije.
Papež je dvakrat obiskal tudi Slovenijo: prvič od 17. do 19. maja 1996, ko je obiskal vse tri škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, v Postojni in v Mariboru, drugič pa 19. septembra 1999, ko je v Mariboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška.
Med glavne dokumente, ki so izšli v času njegovega papeževanja, sodi štirinajst okrožnic, petnajst apostolskih spodbud, enajst apostolskih konstitucij in štiriinštirideset apostolskih pisem. Janez Pavel II. je napisal tudi pet knjig: Prestopiti prag upanja (1994), Dar in skrivnost: ob 50. obletnici mojega duhovništva (1996), Rimski triptih (2003), »Vstanite, pojdimo!« (2004) in Spomin in identiteta (2005).
Sveti oče je razglasil 1.345 blaženih in 483 svetnikov, skupno torej 1828 oseb, ki so dosegle čast oltarja. Vodil je devet konzistorijev, na katerih je imenoval 231 kardinalov, imenovanja enega kardinala pa ostaja in pectore. Vodil je šest plenarnih zasedanj kardinalskega kolegija. Od leta 1978 dalje je sklical petnajst zasedanj škofovske sinode: šest rednih splošnih zasedanj (1980, 1983, 1987, 1990, 1994, 2001), eno izredno splošno zasedanje (1985) in osem posebnih zasedanj (1980, 1991, 1994, 1995, 1997, 1998 in 1999).
Noben papež v zgodovini se doslej še ni srečal s tako velikim številom ljudi kot Janez Pavel II. Na več kot 1160. splošnih avdiencah, ki jih je imel ob sredah, se je srečal s približno 17,6 milijonov vernikov. Potrebno je prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot osem milijonov romarjev. Na milijone vernikov je nagovoril na pastoralnih obiskih v Italiji in po svetu. Rekordno število beležijo tudi avdience za politične voditelje. Opravil je 38 uradnih obiskov, imel 737 avdienc ali srečanj s predsedniki držav ter 245 avdienc s predsedniki vlad.
Vir