Misel Janeza XXIII., vzeta iz njegovega Giornale dell’anima:
“Bolj ko postajam zrel po letih in po izkušnjah, bolj spoznavam, da ostajata najzanesljivejša pot do moje osebne svetosti in do mojega čim uspešnejšega služenja svetemu sedežu nenehen napor, da reduciram vse – načela, smernice, stališča, opravljanje službe – na največjo možno preprostost in umirjenost, ter pazljivost, da stalno obrezujem svojo trto In odstranjujem to, kar je samo nekoristno listje. In razvijam mladike ter da grem naravnost k temu, kar je resnica, pravičnost, ljubezen, predvsem ljubezen. Vsak drugačen način je samo poza in iskanje osebne uveljavitve, ki kmalu pride na dan in postane obremenjujoče in neumno. O preprostost evangelija, knjige Hoja za Kristusom, Cvetlic svetega Frančiška, najbolj izbranih strani svetega Gregorija, ko razlaga Jobovo knjigo. Vsi modrijani tega stoletja, vsi pretkanci na zemlji, tudi tisti Iz vatikanske diplomacije, kako majhni so v luči preprostosti In miline, ki se širita iz tega velikega in temeljnega nauka Jezusa in svetnikov. To je najzanesljivejša bistroumnost, ki postavlja na glavo modrost sveta in ravno tako dobro ali pa celo še bolje pristaja uglajenosti in pravi gosposkosti” (Giomale dell’anima. 1948, str. 275-276).
Angelo Giuseppe Roncalli se je rodil kot četrti otrok v družini dninarjev s štirinajstimi otroki. Kmalu se je seznanil s smrtjo svoje sestre, kjer je počasi začel spoznavati, kaj so to nebesa.
Kot vsak otrok pa je bil tudi on navihanec. Skupaj z ministranti se je podal potegavščini naproti. Ko so odhajali iz cerkve, so odšli na sosedovo njivo z bučami. Mladi fantje so si vzeli vsak eno bučo. Angelu se to ni zdelo prav, to je tatvina, jih je opozoril. Označili so ga za strahopetca in takrat ga je premagalo in je tudi sam vzel eno bučo. Doma je priznal, da buče ni dobil, vendar jo je ukradel. Dobil je nalogo, da mora kmeta prositi odpuščanja, kar je bilo zanj težka naloga.
Pri šolanju je imel težave z dolgo potjo v šolo in nastanitvijo. Vpoklican je bil tudi v vojno, kjer je služil ljudem kot bolničar. Ko je diplomiral je dobil mesto predavatelja. Ponovno je bil vpoklican v vojno v rodno pokrajino Bergamo. To mu je veliko pomenilo, da je lahko bil med domačimi ljudmi.
V svojem življenju je zamenjal več nazivov, bil je predsednik Družbe za širjenje vere za Italijo, apostolski nuncij v Bolgariji, kjer je bil posvečen tudi v škofa, nato pa še apostolski nuncij v Turčiji, Grčiji in Parizu. Njegovo škofovsko geslo je POKORŠČINA IN MIR. Kamorkoli je prišel delovat, se je vedno potrudil naučiti njihovega jezika in s tem se je še bolj približal ljudem. Imenovan je bil tudi za beneškega patriarha in obenem tudi za kardinala. Ob čestitkah za kardinalsko mesto je svojemu prijatelju povedal tole:
»Zame škrlat ni nič drugega kot večerna zarja, ki me spominja, da se moj dan bliža koncu. Na smrt ne mislim s strahom in obupom, to bi samo hromilo moj življenjski pogum in delovno vnemo. Že zdavnaj sem se navadil na to, da pričakujem poslednji božji klic z zaupanjem, in upam, da mi tudi smrt ne bo vzela veselja moje duše.«
Kot papež si je izbral ime Janez. On pravi: »To ime nam je ljubo; kajti bilo je ime našega očeta in ime skromne cerkve v naši rojstni vasi. To je ime dveh svetnikov, ki sta bila Kristusu najbližja, Janeza Krstnika in njegovega najljubšega učenca.«
Po opravljeni sveti maši si je vzel čas in obiskal dve otroški bolnišnici in zapor. Uboge otroke je spraševal, poslušal, tolažil in nekaterim bolnikom kaj malega tudi osebno postregel. Zapornikom je vplival poguma in jih opomnil, da tudi njih Gospod prav tako, celo še bolj ljubi kot tiste, ki niso nikoli zašli na kriva pota, da kesanje in pokora široko odpirata vrata do usmiljenja nebeškega očeta.
Da bi prinesel v svet nove spremembe, ki so bile nujno potrebne za tisti čas je pripravil in sklical drugi vatikanski koncil. Iz rok predsednika Gronchija je sprejel nagrado za mir iz sklada Eugenia Balzana. Kot papež, pa tudi že prej kot patrairh in nuncij je vedno našel čas in odprl vrata vsem, ki so želeli priti k njim na sprejem.
Svoje poslednje zemeljsko počivališče je našel v katakombah Svetega Petra. Že leto po njegovi smrti, je njegov naslednik začel postopek za razglasitev Janeza XXIII. za blaženega, ki ga je leta 2000 sklenil papež Janez Pavel II.
Za svetnika ga je razglasil papež Frančišek 27.aprila leta 2014.
Vir
»Če mi bo Gospod podaril dolgo življenje in možnost, da bom tak duhovnik, da bo Cerkev imela kaj koristi od njega, hočem, da se bo reklo o meni, da sem bil duhovnik žive vere … Počival bom v nebesih. To so leta naporov … Vse za Gospoda in v Gospodu. Delati hočem zavzeto, a brez zaskrbljenosti, kako bo uspelo. Potrudil se bom, kakor da je vse odvisno od mene, obenem pa tako, kakor da moje delo ni nič važno.«
Ime: Krstili so ga za Angela Jožefa Roncallija.
Vzdevek: »Dobri papež«.
Rojen: 25. novembra 1881.
Kraj rojstva: Vas Sotto il Monte v škofiji Bergamo v severni Italiji.
Umrl: 3. junija 1963.
Kraj smrti: Apostolska palača, Vatikan, Rim.
Družina: Rodil se je v revni kmečki družini, bil je četrti izmed štirinajstih otrok. Očetu je bilo ime Janez Krstnik, mati je bila Marijana Julija, roj. Mazzola.
Študij: Bil je zelo bister, zato je šolanje nadaljeval na papeški univerzi Gregoriana in tam doktoriral.
Posvečenja: V duhovnika je bil posvečen 10. avgusta 1904; v škofa pa 19. marca 1925, obakrat v Rimu.
Službe: – tajnik bergamskega škofa Radinija (Tedeschi): 1905–1914;- vojaški kaplan v bolnišnici v Bergamu: 1915–1918;- duhovni vodja v bergamskem semenišču: 1918–1920;- predsednik italijanskega sveta papeške družbe za širjenje vere: 1921–1925;- apostolski vizitator in kasneje delegat v Bolgariji: 1925–1934;apostolski delegat za Turčijo in Grčijo v Carigradu: 1935–1945;- apostolski nuncij v Parizu: 1945–1952;- kardinal in beneški patriarh: 1953–1958.
Pontifikat: 28. oktobra 1958 je bil izvoljen za 261. papeža.
Prednik: Pij XII. (1939–1958).
Naslednik: blaženi Pavel VI. (1963–1978).
Geslo: Obedientia et pax (Pokorščina in mir).
Delo: S petnajstimi leti je začel pisati svoj duhovni dnevnik »Dnevnik duše«, ki je izšel tudi v slovenščini.
Dokumenti: 8 okrožnic (med njimi Mati in učiteljica ter Mir na zemlji) in več apostolskih pisem.
Koncil: 25. decembra 1959 je napovedal 2. vatikanski vesoljni koncil, ki ga je začel 11. oktobra 1962, nadaljeval pa njegov naslednik.
Zavetnik: ekumenskega gibanja.
Upodobitve: Čeprav je bil majhne in čokate postave, je bil človek velike dobrote in miline, kar lahko opazimo tudi na vseh njegovih fotografijah.
Beatifikacija: 3. septembra 2000 ga je Janez Pavel II. razglasil za blaženega, oba skupaj pa je za svetnika razglasil papež Frančišek 27. aprila 2014.
Goduje: 3. junija (kasneje spremenjeno na 11. oktobra?).
Vir
V Rimu, sveti papež Janez XXIII., ki je bil v življenju in delih obdarjen s posebno človekoljubnostjo. Z zelo veliko pastoralno gorečnostjo se je trudil na vse razliti obilico krščanske ljubezni in vzgojiti bratsko edinost med narodi. Zaskrbljen glede pastoralne učinkovitosti Kristusove Cerkve po vesoljnem svetu, je sklical drugi vatikanski ekumenski koncil.
Vir
»Na papeža Janeza XXIII. Gledamo kot na papeža dobrote, koncila …, Cerkve, ki hoče objeti svet,« je dejal o svojem predhodniku Janez Pavel II., ko ga je 3. septembra 2000 razglasil za blaženega. 27. aprila 2014 pa je bil skupaj z njim prištet med svetnike. Za naslednika apostola Petra je bil izvoljen 28. oktobra 1958 kot ‘prehodni’ papež, saj je bil star 77 let. Toda bil je ‘prenovitveni’ papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev ‘dih pomladi’.
Janez XXIIIIzredni dar preprostosti in človeške topline je prejel v kmečki družini, ki je živela, kot je sam dejal, »v blagoslovljeni revščini in zadovoljna, zakoreninjena v božjem strahu, ki je jamstvo za družinske kreposti«. Kot četrti od trinajstih otrok Giovannija Battista Roncallija jn Marianne Mazzola se je rodil 25. novembra 1881 v kraju Sotto il Monte pri Bergamu. Njegova rojstna hiša je spremenjene v muzej in obiskujejo jo številni romarji. Njegov prvi vzgojitelj je bil stari stric Zaverio, njegov krstni boter. Ko je bil star enajst let, je šel v malo semenišče. Bogoslovje je študiral v Rimu, ki ga je končal z doktoratom in 10. avgusta 1904 je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil deset let tajnik svojega svetniškega škofa v Bergamu, med prvo svetovno vojno je bil vojaški kaplan na fronti. Leta 1920 ga je papež Benedikt XV. poklical v Rim, da bi po italijanskih škofijah poživljal misijonsko dejavnost. Leta 1925 ga je Pij X. imenoval za škofa in ga poslal v diplomatsko službo na evropski Vzhod, kjer je ostal dvajset let: kot apostolski delegat v Bolgariji, zatem v Turčiji in nazadnje v Grčiji. Izkušnje, ki si jih je nabral v teh deželah, kjer so bili medčloveški stiki zelo težavni, je uspešno uporabil kot apostolski nuncij v Parizu, kamor je odšel proti koncu leta 1944. S svojim toplim nasmehom je »otajal« marsikak leden obraz. Papež Pij XII. ga je leta 1953 imenoval najprej za kardinala, brž nato pa še za beneškega patriarha. Vse je osvojil s svojo domačnostjo in humorjem. V Benetkah je ostal samo pet let in pol, kajti 28. oktobra 1958 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je imel Janez XXIII. Kmalu so to njegovo izbiro začeli povezovati s stavkom evangelista Janeza, ki se nanaša na Janeza Krstnika: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog, ime mu je bilo Janez« (Jn 1,6). Po svojem novem slogu papeževanja je postajal vedno bolj priljubljen. Ko je 3. junija 1963, na binkoštni ponedeljek, umiral, se je dogajalo nekaj podobnega kot ob smrti Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Tudi za Janeza Dobrega so mnogi zahtevali: »Santo subito!«, naj bo brž razglašen za svetnika. Toda bil je ‘prenovitveni’ papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev ‘dih pomladi’. Njegovo umiranje je z molitvijo spremljal ves svet.
“Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve.” (sv. Janez XXIII.)
Vir