Atributi: Škofovska oblačila
Imena: Januarij, Januar
Rodil se je verjetno v Neaplju sredi tretjega stoletja v stari in ugledni plemiški družini. Postal je duhovnik in zaradi krepostnega življenja in temeljite izobrazbe kmalu tudi škof v mestu Beneventu, severovzhodno od Neaplja. Pod Dioklecijanovim preganjanjem je skrivaj obiskoval po ječah duhovnike in vernike in jih tolažil. Nekoč so ga pri takšnem obisku zasačili, zgrabili in odpeljali pred cesarskega namestnika. Ta ga je hotel zlepa ali zgrda pripraviti, da bi odpadel od Kristusa.
Legenda pripoveduje, da ga je obsodil v razbeljeno peč, a plamen se ga ni dotaknil. Ukazal ga je razpeti na natezalnico, da se mu izpahnejo udi, toda svetnik je po kratki molitvi ozdravel. Obsodil ga je med divje zveri v amfiteatru, toda levi, tigri in medvedje so legli k njemu in njegovim tovarišem k nogam kot krotka jagnjeta.
Razkačena poganska množica je zahtevala, naj Januarija pri priči usmrti. Namestnik jim je ustregel in ga dal obglaviti hkrati s tovariši vred. To se je zgodilo leta 304 ali 305 v Pozzuoliju, nekdanjem rimskem Puteoliju pri Neaplju, kjer so še danes ostanki antičnega amfiteatra.
Sv. Januarij je znan predvsem po »čudežu sv. Januarija«.
Mučenčevo kri hranijo v njemu posvečeni neapeljski stolnici v dveh stekleničkah v valjasti monštranci. Kadar pa denejo ti dve posodici blizu mučenčeve glave, ki jo tudi hranijo v dragoceni skrinjici, tedaj postane kri tekoča, kar vzkipi in dobi živordečo barvo, kakršno ima živa kri. Ta dogodek se z redkimi izjemami ponavlja trikrat na leto: 1. maja, ko so prenesli mučenčevo truplo; 19. septembra, to je na njegov smrtni dan; in 16. decembra, ko so mučenčevo truplo spet prenesli. Kri ostane nekaj časa tekoča, nato pa se spet sesede.
»Čudež sv. Januarija« še do danes ni pojasnjen. Opirajo ga na izročilo, da je kristjanka Evzebija pri obglavljenju svetnika vzela nekoliko njegove krvi in jo shranila v dveh posodicah. Ko so ga pokopali, so posodici dali k njegovi glavi.
Goduje 19. septembra.
Vir
Neapeljčani še vedno vsako leto v velikem številu, v procesijah, s petjem in molitvijo častijo sv. Januarija. Na veliki oltar stolnice prinesejo njegovo glavo, shranjeno v dragoceni skrinjici, in monštranco z dvema stekleničkama krvi, ki se po čudežu utekočini. Če se čudež zgodi z zamudo ali pa se sploh ne, je to znamenje za »preplah«. Januarij je namreč v preteklosti mesto večkrat rešil različnih nesreč: lakote, vojn, kuge in izbruha vulkana Vezuv.
Ime: Januar, ime prvega meseca v letu, izhaja iz latinskega priimka Ianuarius, ta pa se nanaša na poganskega boja Jana z dvema obrazoma; bil je bog hišnega praga, bog preteklosti in prihodnosti.
Rodil se je sredi 3. stoletja v Neaplju ali v Beneventu v Italiji, umrl pa 19. septembra (?) leta 305 v Pozzuoliju, nekdanjem rimskem Puteoliju pri Neaplju, prav tako v Italiji.
Družina: Rodil se je v stari in ugledni plemiški družini, ki naj bi izhajala iz samnitskega plemena Caudini.
Službe: Pri petnajstih letih naj bi bil posvečen v duhovnika in sprva deloval kot župnik v domači župniji v Beneventu, ki je bila takrat še večinoma poganska. Z dvajsetimi leti pa je postal škof v Neaplju (nekateri viri navajajo Benevent),
Škofija: Neapeljska škofija je bila ustanovljena v 1. stol, v 10. stol. pa povišana v nadškofijo. Danes ima 287 župnij in 1.600.000 katoličanov. Vodi jo kardinal Crescenzio Sepe.
Kreposti: Januarija življenjepisci hvalijo zaradi njegovega krepostnega življenja. Posebej se je izkazal v času preganjanja kristjanov, ko je neutrudno obiskoval jetnike po zaporih, jih tolažil, krepil in jim vlival poguma.
Mučeništvo: Prijeli so ga ob enem izmed obiskov jetnikov. Cesarski namestnik Timotej ga je dal najprej mučiti in vreči v razbeljeno peč, a je ostal nepoškodovan. Ko so mu na natezalnici izpahnili vse ude, so ga v amfiteatru vrgli levom, ti pa so ubogljivo legli k njegovim nogam. Na koncu so ga skupaj z nekaj tovariši obglavili.
Zavetnik: Mesta Neapelj, bank s krvjo, proti vulkanskim izbruhom.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa z mečem, obdanega z zverinami, stoječega sredi plamenov, v žareči peči, kjer je ostal nepoškodovan. Nad evangeljsko knjigo v levici ima običajno steklenički s krvjo, v desnici pa drži škofovsko palico.
Grob: Pokopali so ga v t. i. Januarijevih katakombah, kasneje pa so njegove relikvije večkrat prenašali, dokler se niso leta 1497 vrnile v Neapelj. Danes so shranjene v stolnici, v njemu posvečeni kapeli.
Čudež: Izročilo pravi, da je kristjanka Evzebija pri obglavljenju sv. Januarija vzela nekoliko njegove krvi in jo shranila v dveh steklenih posodicah. Ta kri se vsako leto ob svetnikovih obletnicah: prvega maja, 19. septembra in 16. decembra, za nekaj časa utekočini, nato pa se spet strdi. To imenujejo »čudež sv. Januarija«, ki je do danes nepojasnjen.
Češčenje: Omejeno je na neapeljsko okolico, kjer v njegovo čast prirejajo različne procesije.
Goduje: 19. septembra, vzhodna Cerkev pa 21. aprila.
***
Rodil se je verjetno v Neaplju sredi tretjega stoletja v stari in ugledni plemiški družini. Postal je duhovnik in zaradi krepostnega življenja in temeljite izobrazbe kmalu tudi škof v mestu Beneventu, severovzhodno od Neaplja. Pod Dioklecijanovim preganjanjem je skrivaj obiskoval po ječah duhovnike in vernike in jih tolažil. Nekoč so ga pri takšnem obisku zasačili, zgrabili in odpeljali pred cesarskega namestnika. Ta ga je hotel zlepa ali zgrda pripraviti, da bi odpadel od Kristusa. Legenda pripoveduje, da ga je obsodil v razbeljeno peč, a plamen se ga ni dotaknil. Ukazal ga je razpeti na natezalnico, da se mu izpahnejo udi, toda svetnik je po kratki molitvi ozdravel. Obsodil ga je med divje zveri v amfiteatru, toda levi, tigri in medvedje so legli k njemu in njegovim tovarišem k nogam kot krotka jagnjeta. Razkačena poganska množica je zahtevala, naj Januarija pri priči usmrti. Namestnik jim je ustregel in ga dal obglaviti hkrati s tovariši vred. To se je zgodilo leta 304 ali 305 v Pozzuoliju, nekdanjem rimskem Puteoliju pri Neaplju, kjer so še danes ostanki antičnega amfiteatra.
Sv. Januarij je znan predvsem po »čudežu sv. Januarija«. Mučenčevo kri hranijo v njemu posvečeni neapeljski stolnici v dveh stekleničkah v valjasti monštranci. Kadar pa denejo ti dve posodici blizu mučenčeve glave, ki jo tudi hranijo v dragoceni skrinjici, tedaj postane kri tekoča, kar vzkipi in dobi živordečo barvo, kakršno ima živa kri. Ta dogodek se z redkimi izjemami ponavlja trikrat na leto: 1. maja, ko so prenesli mučenčevo truplo; 19. septembra, to je na njegov smrtni dan; in 16. decembra, ko so mučenčevo truplo spet prenesli. Kri ostane nekaj časa tekoča, nato pa se spet sesede. »Čudež sv. Januarija« še do danes ni pojasnjen. Opirajo ga na izročilo, da je kristjanka Evzebija pri obglavljenju svetnika vzela nekoliko njegove krvi in jo shranila v dveh posodicah. Ko so ga pokopali, so posodici dali k njegovi glavi.
Vir
Sveti Januárij, beneventski škof in mučenec, ki je trpel za Kristusa v Pozzuolu blizu Neaplja v Kampániji, v času preganjanj proti veri. Skupaj z njim so trpeli tudi: diakona Fest in Prókul, ter Dezidérij, Evtíhij in Akúcij, ki so bili, po vezeh in ječah, obglavljeni pod cesarjem Dioklecijanom.
Vir
Kdor je le malo časa preživel v Neaplju, ve, kaj Neapeljčanom pomeni prostorna kapela v desni stranski ladji njihove stolnice, ki je posvečena svetemu Januariju – po italijansko ‘san Gennaru’. To je zanje najdragocenejše svetišče. Nad vhodom je napis v latinščini, ki pove, da so ta prostor posvetili “svetemu Januariju, ki je s čudežem svoje krvi rešil Neapelj lakote, vojske, kuge in ognja z Vezuva, svojemu someščanu, zavetniku, varuhu”. Relikvije tega mučenca častijo v Neaplju že od petega stoletja. Ob treh njegovih najpomembnejših praznikih, tako pravijo, njegova strnjena kri, ki jo hranijo v dveh stekleničkah, postane tekoča. To je znameniti ‘čudež sv. Januarija’. Ta ‘čudež’ se ponavlja vsako leto prvega maja, na spominski dan, ko so prenesli njegovo truplo iz Beneventa v Neapelj; danes, 19. septembra, ko se spominjajo njegove smrti, in 16. decembra, ko so njegovo truplo dokončno prenesli v Neapelj. Ta ‘čudež’ opirajo na izročilo, da je kristjanka Evzebija pri obglavljenju sv. Januarija vzela nekoliko njegove krvi in jo shranila v dveh steklenih posodicah. Ko so ga pokopali v katakombah pri Neaplju, so posodici dali k truplu. Pozneje so truplo in stekleni posodici prenesli v svetniku posvečeno cerkev pred mestnimi vrati, od tam v Benevent, nazadnje pa spet v Neapelj.
Neapeljčani častijo sv. Januarija kot svojega posebnega zaščitnika, ki jih je reševal pred lakotami, vojsko in kugo, predvsem pa pred grozečo lavo Vezuva. Ob izbruhih tega ognjenika so v procesiji nosili svetnikove ostanke in bili prepričani, da so bili rešeni vsega hudega na njegovo priprošnjo. Še danes se vsako leto na njegov trojni praznik zberejo v stolnici, molijo in pojejo. Na glavni oltar prinesejo glavo sv. Januarija, shranjeno v dragoceni skrinjici, in monštranco z dvema stekleničkama njegove krvi. Temnikasta strjena kri postane za nekaj časa tekoča, nato pa se spet strdi. ‘Čudež svetega Januarija’ je še do danes nepojasnjen.
Življenje in mučeništvo svetega Januarija sta prepletena z legendarnim izročilom. Rodil se je verjetno v Neaplju sredi tretjega stoletja v ugledni plemiški družini. Postal je duhovnik in zaradi krepostnega življenja in temeljite izobrazbe kmalu tudi škof v mestu Benevent severovzhodno od Neaplja. Med Dioklecijanovim preganjanjem so zaprli njegovega prijatelja sv. Sozija ter druga dva diakona in nekaj kristjanov. Beneventski škof Januarij se je odpravil v Neapelj, kjer mu je uspelo skrivaj priti v ječo, da je tam zaprte kristjane tolažil in spodbujal k srčnosti. Ob nekem takem obisku so ga prijeli in peljali pred cesarskega namestnika Timoteja. Ker ga ta ni mogel pripraviti do tega, da bi zatajil vero, ga je dal grozovito mučiti, po mučenju pa ga je skupaj z drugimi kristjani prepustil zverem v amfiteatru, ki pa jih niso raztrgale. Cesarski namestnik jih je tedaj dal obglaviti. To se je zgodilo na današnji dan leta 304.
Svetega Januarija upodabljajo kot škofa z mečem, obdanega z zverinami; stoječega sredi plamenov ali v žareči ognjeni peči, kjer je ostal nepoškodovan; s stekleničkama s svojo krvjo nad evangeljsko knjigo v levi in s škofovsko palico v desnici; zraven bruhajočega ognjenika. Neapeljčani ga, kot rečeno, častijo kot svojega velikega zavetnika.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Po večurnem nestrpnem pričakovanju so bili verniki v italijanskem Neaplju minuli ponedeljek (16.12.2024) znova priče »čudežu krvi«: relikvija krajevnega zavetnika, kri sv. Januarija, se je še tretjič letos utekočinila.
Župljani so začutili globoko olajšanje ob tradicionalnem dogodku, zaradi katerega je bilo mesto 16. decembra ves dan »na trnih«: čudež v neapeljski stolnici se namreč ni zgodil v jutranjih urah, kot je najbolj običajno, temveč ob 17. uri in 40 minut po krajevnem času.
Domači duhovnik Gregorio Vincenzo je relikviarij s svetnikovo krvjo ob 9. uri izpostavil v češčenje vernikom, vendar je kri do popoldneva ostala v trdnem stanju. Po čudežu so utekočinjeno kri krajevnega zavetnika prenesli v kapelo zakladnice stolne cerkve, kjer so obhajali slovesno sveto mašo.
Čudež krvi se zgodi, ko se strjena masa svetnikove krvi, ki jo hranijo v posebni ampuli, povsem utekočini in prekrije celotno steklo relikviarija.
Ta izredni dogodek se od leta 1389 ponavlja ob treh priložnostih: vsakega 19. septembra, na svetnikov god; 16. decembra, na obletnico, ko je škof in mučenec meščane Neaplja leta 1631 posvaril pred izbruhom Vezuva in tako preprečil najhujše posledice naravne katastrofe, ter na soboto pred prvo nedeljo v maju, v spomin na prenos njegovih posmrtnih ostankov v Neapelj.
Izročilo pravi, da so 16. decembra 1631 neapeljski verniki v procesiji nosili relikvije svojega zavetnika, da bi preprečili izbruh vulkana Vezuv, ki bi uničil mesto. Med procesijo se je lava čudežno ustavila in ta dogodek je odtlej znan kot »čudež laikov«.
V zvezi s »čudežem krvi« obstajajo številni poskusi naravoslovnih razlag, vendar doslej še nobena ni dosegla splošnega priznanja.
Proces utekočinjanja krvi včasih traja več ur ali celo nekaj dni, včasih pa se sploh ne zgodi, kar si Neapeljčani razlagajo kot slabo znamenje, kot recimo leta 1939 pred izbruhom druge svetovne vojne. Verniki utekočinjenje pozdravijo z vzklikom »Čudež se je zgodil!«, pristopijo k oltarju in poljubijo relikvijo, nato pa v zahvalo zapojejo Te Deum, medtem ko se nadškof Neaplja, kardinal Domenico Battaglia, z relikvijo v roki sprehodi po cerkvi.
V zvezi s »čudežem krvi« obstajajo številni poskusi naravoslovnih razlag, vendar doslej še nobena ni dosegla splošnega priznanja. Čudež naj bi se dogajal že najmanj od leta 1389, ko je bil prvič zabeležen.
Vir