Spomin svetega Jeremija, preroka, ki je v času judovskih kraljev Joakima in Sedekija pretrpel mnogo preganjanja, ker je opominjal in napovedal razrušitev svetega mesta in izgnanstvo ljudstva. Cerkev ga je imela zato za predpodobo trpečega Kristusa. Napovedal je novo in večno zavezo, ki se bo dopolnila v samem Jezusu Kristusu, po katerem bo Vsemogočni Oče vpisal na dno srca Izraelovih sinov svoj zakon, da jim bo Bog in oni njemu ljudstvo.
Vir
Sveti Jeremija v Svetem Pismu
Kakšen vtis bi na nas napravil prerok Jeremija, če bi ga, šest stoletij pred Kristusom, srečali na ulicah Jeruzalema? Res je, da je knjigo, ki nosi njegovo ime, včasih zelo težko dojemati, saj oznanja preveč nesreče. A če bi od blizu pogledali njegov obraz, kaj ne bi odkrili človeka, ki je odprt, občutljiv, bistroumen? Človeka, ki si je drznil izraziti svoje mnenje ter bil navkljub temu ponižen, celo nežen, bil zmožen ganjenosti, medtem ko je govoril o Božji ljubezni? Če bi ga nekega dne videli hoditi skozi mesto z jarmom na ramenih (Jer 27), bi bili šokirani.
Vprašanje, ki se poraja, je: kaj je bila gonilna motivacijska sila, ki je odlikovala tega izjemnega moža? Kako je obstal na svojih nogah, ne da bi se uklonil, kako je lahko ostal pokoren, navkljub jarmu, ki ga je moral nositi?
Na vprašanje lahko odgovorimo v treh točkah:
1. Jeremija je bil prepričan, da njegova poklicanost nima korenin v njem samem, v njegovih željah ali potrebah, ampak da je bila poslana od nekoga Drugega: še preden se je upodobil v maternici, ga je Bog posvetil (Jer 1,5). To je bila njegova stalna oporna točka odnosa: Bog je dal poslanstvo njegovemu življenju, še preden se ga je sam zavedal. Njegova vloga je bila odgovoriti na to Božje dejanje, ne da bi se kdaj oziral nazaj.
Kadar se je ozrl sam nase, je seveda videl, da nalogi ne bo kos. »Deček sem« (Jer 1,6), nimam daru, da bi nastopal v javnosti, za to pravzaprav sploh nimam pravice. Kljub temu se je zavedal, da omenjenih razlogov Bog ne bo štel v opravičilo. Osredotočenje na samega sebe ni primerno za nekoga, ki je poklican. Za to, kar mora ta poklicani, on ali ona, biti, skrbi nekdo Drug.
Na trenutke se je želel izogniti klicu: »Če rečem: ’Ne bom ga več omenjal, ne več govoril v njegovem imenu,’ je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugasil, pa ne morem.« (Jer 20,9). Danes bi se nam zdela popolna predaja volji nekoga drugega, čeprav Bogu, za človeško bitje verjetno nevarna. Za Jeremija je bila to skrivnost njegove trdnosti. Navkljub vsem nasprotovanjem, s katerimi se je soočal, je ostal neomajen, ker je v globini svoje biti dal prednost Bogu.
2. Jeremija ni bil verski fanatik. Odkrito je govoril z Bogom o stvareh, ki jih ni mogel sprejeti. Izrazil je vse svoje težave. Tudi pred drugimi jih ni skrival. Z enako odkritostjo je priznaval, da njegovo naporno delo in tegobe pred Bogom nimajo zadostne teže. Privolil je v izziv: »Če te je upehala že tekma s pešci, kako boš tekmoval s konji?« (Jer 12,5)
Včasih ga je Bog malce stresel. Bog mu je odkrito povedal, da ne želi več slišati nevrednih besed z njegovih ustnic in da se mora Jeremija le vrniti k Njemu (Jer 15,19). Ko je bilo vse storjeno in rečeno, se je preroku zdelo edino normalno, da zadnja beseda pripada Njemu, ki je bil prvi v njegovem življenju. Poznal Ga je tako dobro, da je vedel, da ni oster in avtoritativni Bog, pač pa Tisti, ki ga sredi težkih preizkušenj nikoli ni nehal ljubiti z večno ljubeznijo in mu izkazovati dobroto (Jer 31,3), Tisti, ki je v ljubezni čutil bitje srca in veliko sočutje (Jer 31,20).
Jeremija se je počutil, kot da ga je Bog »zapeljal« (Jer 20,7). Ni vedel, kaj se dogaja z njim, kajti Bog je našel njegovo ranljivo stran, Jeremija pa mu je to dopustil. Njegov celotni odnos do Boga je bil vedno zaznamovan s tem pristopom. »Ranljivost – ki je kakor vrata, skozi katera lahko Bog pride do nas«, kot je prior Velike kartuzije dejal za brata Rogerja.
3. Jeremija je ostal nesebičen do samega konca. Nikoli ni želel nobenih ugodnosti zaradi svojega poslanstva; nikoli ni trdil, da je naredil dovolj ali da bi imel sedaj pravico misliti nase. Ko so mu po padcu Jeruzalema ponudili zatočišče, bi se lahko rešil oziroma zase izterjal častno mesto. A tega ni storil; v znak solidarnosti, čeprav trpke, je ostal med peščico v Jeruzalemu. Ni bilo vprašanja o tem, da bi vzel nazaj življenje, ki ga je podaril. Zanj je bilo dovolj védenje, da bo poslej življenje »vojni plen na vseh krajih, kamor pojde« (Jer 45,5).
Izkušnje nas učijo, da pomanjkanje sebičnosti naredi človeka trdnega – trdnega in hkrati svobodnega.
Vir