Zavetnik vseh, ki si prizadevajo uresničiti ideal ljubezni do bližnjega.
Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina
Cottolengovi zavodi v Torinu so nenehen čudež božje previdnosti. Ustanovil jih je Jožef Benedikt Cottolengo, ki se je rodil leta 1786 v mestecu Bra blizu Torina v družini z dvanajstimi otroki. Bil je prvorojenec. Tudi dva mlajša brata sta izbrala duhovniški poklic. Usmiljenja in dobrotljivosti do bolnikov ga je naučila že mati. S prisrčno dobroto je pomagal, kjer koli je videl kakšno stisko. Rekel si je: »Če Bog vidi vsako človeško bednost, ne sme biti njegov služabnik zanjo slep.«
Leta 1818 je postal kanonik pri cerkvi sv. Rešnjega telesa v Torinu. Takoj je poiskal zanemarjene reveže v župniji ter jim pomagal. Leta 1827 pa je začutil v sebi ob primeru jetične matere neke francoske družine, ki je nikjer niso hoteli sprejeti: Marija hoče, da ljudem, ki nimajo nikogar in si ne morejo pomagati, pripravim dom in stalno zavetje. Najprej je vzel v najem dve sobi blizu cerkve, leta 1832 pa kočico v kraju Valdocco pred mestom in jo imenoval »hišica božje previdnosti«. Cottolengo je potem zidal in spopolnjeval svoj zavod, kakor je bilo pač treba dati streho in postrežbo nebogljenim ljudem. Veliko pozornost je namenjal tudi njihovi vzgoji. Oskrbovancem je razlagal smisel trpljenja in jih učil, naj se vdajo v božjo voljo. Sredstva so vedno prišla, včasih že v skrajni sili, vendar še pravočasno.
Cottolengo je umrl 30. aprila 1842. Na ta dan goduje. Tega »genija dobrote« je razglasil za svetnika papež Pij XI. leta 1934.
Vir
Ljubezen do ubožcev in nebogljenih je bila Jožefu Cottolengu privzgojena že v najnežnejši mladosti, saj je že kot petleten deček želel domačo hišo spremeniti v zavetišče zanje. To željo je kasneje uresničil kot mlad duhovnik. Po posvečenju je nekaj časa opravljal duhovniško službo v domačem Turinu, kasneje prevzel nekoliko bolj oddaljeno župnijo, ob tem pa še naprej študiral. Še razmeroma mladega so ga nastavili za kanonika pri cerkvi sv. Rešnjega telesa v Turinu, kjer je lahko začel bolj zavzeto delati z reveži in pomoči potrebnimi. Kmalu je ob cerkvi vzel v najem dve sobici in tam sprejemal ter stregel zapuščenim in bolnim. Pridružili so se mu še neka mlada vdova in nekaj deklet, kar je bil začetek družbe »vincetink« ali »kotolenginj«. Kasneje si je v kraju Valdocco izbral novo zavetišče, zrasla je Hišica božje previdnosti, zavod, ki danes obsega celo ulico hiš za najbolj nebogljene: bolne, hrome, gluhe, neme, slepe, pohabljene, duševno prizadete, sirote, zanemarjeno mladino … Zanje poleg sester skrbi še cela četa prostovoljcev.
Ime: Jožef je svetopisemsko ime, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«. Drugo njegovo ime Benedikt pa izhaja iz latinske besede benedictus »blagoslovljen« oz. iz deležnika glagola bene dicere »lepo, spodobno govoriti, hvaliti; blagoslavljati«.
Rodil se je 3. maja 1786 v piemontskem mestecu Bra južno od Turina, umrl pa 30. aprila 1842 Chieriju pri Turinu.
Družina: Kot prvorojenec izmed dvanajstih otrok je bil rojen v pobožni družini, ki je pripadala srednjemu razredu. Poleg njega sta še dva brata postala duhovnika: Alojzij in Albert, ki je postal dominikanec.
Skupnost: Njegova največja ustanova je Dom previdnosti, ustanova v Turinu, ki danes skrbi za okoli deset tisoč najrazličnejših revežev. 
Ustanovil je posebno družbo sester sv. Vincencija (vincetink), ki danes šteje nad 5000 članic, obstaja pa tudi moška veja. Poleg tega je ustanovil še hčere usmiljenja, hčere Dobrega pastirja, eremite rožnega venca in duhovniško zvezo Svete Trojice.
Geslo: »Kristusova ljubezen nas priganja.«
Zavetnik: Vseh, ki si prizadevajo uresničiti ideal ljubezni do bližnjega.
Kreposti: Že kot otroka ga je mati vadila v usmiljenju do revežev in bolnikov, zato ni čudno, da je to postala njegova glavna življenjska naloga. Druga, zanj zelo značilna lastnost, je neskončno zaupanje v božjo previdnost. Bil je izredno dobrohoten, globoko pobožen, z otroško vdanim zaupanjem v Marijino priprošnjo in pomoč.
Upodobitve: Poznamo več njegovih upodobitev: na enih je upodobljen kot kanonik, na večini pa kot preprost duhovnik, običajno z biretom na glavi in sklenjenima rokama na prsih; najbolj značilne zanj pa so upodobitve sredi bolnikov in revežev, ki jih tolaži in jim pomaga.
Goduje: 30. aprila.
Misel: »Molitev je naše prvo in najpomembnejše opravilo.«
Vir
V Chieri (pri Torinu, v Italiji), sveti Jožef Benedikt Cottolengo, duhovnik, ki je, ob zaupanju samo na božjo pomoč, odprl hišo, v katero je sprejemal uboge, bolnike z različnimi boleznimi in zapuščene.
Vir
V mestu Torinu, središču italijanske pokrajine Piemont, že skoraj 170 let deluje ustanova, ki se imenuje Hišica božje previdnosti. Na površini 90 kvadratnih kilometrov stojijo številne stavbe, v katerih so bolnišnice, zavetišča, šole, delavnice, igrišča v sredini pa je cerkev, kjer se noč in dan dviga zaupna molitev k Bogu, ki je ‘vzdrževalec« te ustanove. V njej uživa brezplačno oskrbo nad 10.000 nesrečnih človeških bitij, ki so telesno in duševno prizadeti in jih drugje nočejo sprejeti. Nekaj tisoč zdravih jim s smehljajem na obrazu streže. Povečini so to redovnice, redovniki in redovni bratje, ki jih je ustanovil sv. Jožef Cottolengo. Vedno pa je med njimi nekaj stotin prostovoljcev različnih poklicev, predvsem mladih, ki ostajajo v službi trpečih nekaj tednov, nekaj mesecev ali tudi več let. Vsi delajo vse zastonj. Njihovo vodilo so besede apostola Pavla, ki jih je dal sv. Jožef Cottolengo zapisati nad glavnim vhodom: ‘Kristusova ljubezen nas sili’. Jožef Cottolengo, ustanovitelj Hišice božje previdnosti, se je rodil 3. maja 1786 v mestu Bra južno od Torina kot prvi od dvanajstih otrok družine, v kateri je vladalo zmerno blagostanje in bogato versko življenje. Polovica otrok je umrla že v nežni dobi, trije sinovi pa so si izbrali duhovniški ali redovniški poklic. Pobožna mati je svoje otroke učila ne le moliti, temveč jih je tudi navajala k dejavni ljubezni do bolnikov in revežev, kar je Jožefu šlo do srca.
V šoli mu je šlo sprva dokaj trdo, potem pa se je priporočil sv. Tomažu Akvinskemu in se mu je odprlo. Uspešno je doštudiral in bil leta 1811 posvečen v duhovnika. Potem je nastopil svojo prvo duhovniško službo v domačem kraju, nato pa v bližnji župniji. Njegova želja je bila, da bi smel vse življenje ostati na kakšni podeželski župniji, kjer bi pomagal ljudem v vseh njihovih potrebah in stiskah. Njegovo geslo je bilo: »Če Bog vidi vsako človeško stisko, tudi njegov služabnik ne sme biti slep zanjo.«
Nadaljeval je bogoslovne študije na univerzi v Torinu in dosegel naslov doktorja teologije, ki ga je daroval Mariji. Torinski nadškof ga je imenoval za kanonika. On na časti ni veliko dal, pomembno zanj je bilo, koliko lahko naredi za potrebne. Bil je odprtega srca in ljudje so mu pravili ‘dobri kanonik’. Cottolengo se je kmalu prepričal, da je božja previdnost njegova zaveznica, na katero se lahko trdno zanese. Redno se je dogajalo, da je takrat, ko je želel komu pomagati, pa sam ni imel prav ničesar, prišel kakšen dobrotnik.
Božji klic k delu, s katerim si je zaslužil svetništvo, je bil navidez nepomemben dogodek. 2. septembra 1827 se je skozi Torino vračala domov v Francijo družina Gonnet. Ob mladem paru se je stiskalo troje otrok. Cottolengo je prišel k umirajoči ženi in jo previdel. Tedaj ga je kot blisk prešinila misel: takim ubogim ljudem moram pripraviti zavetje. Najprej le najel dve sobi v hiši nasproti cerkve in vanju sprejel prve nesrečne ljudi. Na pomoč mu je priskočila mlada vdova, ki je pridobila še nekaj plemenitih deklet, da so prišle streč bolnikom. To je bilo prvo jedro družbe vincentink, ki nosijo ime po sv. Vincenciju Pavelskem. Danes ta družba šteje nad 5000 članic. Ob njej je zrasla tudi moška veja. Oboji delujejo v Cottolengovi ustanovi, ki je kmalu zrasla v pravo naselje. V njegovem središču je božja hiša cerkev, kjer čaka vstajenja ustanovitelj Hišice božje previdnosti. Po nekem notranjem uvidu je začutil, da se bliža ura odhoda s tega sveta, čeprav mu je bilo komaj 56 let. Umaknil se je k svojemu bratu Alojzu, župniku v Chieriju. Tja je dal prenesti svojo posteljo od doma in tam je 30. aprila 1842, vzdihujoč: »Mati moja Marija!« z nasmehom na ustnicah izdihnil. Papež Pij XI. ga je leta 1934 prištel med svetnike. Imenoval ga je ‘genija dobrote’ in zavetnika vseh, ki si prizadevajo uresničiti ideal ljubezni do bližnjega.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.