Kot sin premožnih kmečkih staršev se je rodil leta 1811 v Castelnuovo d’Asti blizu Torina. Bil je majhne postave in grbast, zato so ga sošolci na višji šoli skraja zasmehovali, pozneje pa so ga zaradi njegove stalne dobrote in prijaznosti tako vzljubili, da so ga nosili na rokah. Besede semeniščnika Cafassa so napravile na dvanajstletnega Janeza Boska neizbrisen vtis: »Kdor postane duhovnik, se preda Gospodu, zato ga na tem svetu ne mika nič bolj kakor prizadevanje za večjo božjo čast in zveličanje duš.«
Leta 1833 je bil posvečen v duhovnika, nato pa je šel v Torino, da bi spopolnil svoje bogoslovno znanje. Ni se dobro počutil na vseučilišču, ker je tam prevladoval duh janzenizma, rigorizma in državnega cerkvenstva. V duhovniškem domu pa je vladal duh sv. Frančiška Saleškega, kjer so poudarjali blagi nauk sv. Alfonza Ligvorija in zastopali zdrava svobodoljubna načela. Cafasso je postal tudi profesor moralke in celo rektor zavoda. Za najnevarnejšega sovražnika duhovnikov je imel to, kar je neposredno nasprotovalo duhu evangelija, duha posvetnosti.
Cafasso je kot učitelj in duhovni voditelj vzgojil celo generacijo vzornih in sposobnih duhovnikov piemontske škofije. Vsak dan je prebil več ur v spovednici. Bil je odličen duhovni voditelj. Spovedance je hitro razpoznal. Njihove težave je bistro presojal. Na različne »primere« je dajal, očitno razsvetljene, jasne in natančne odgovore. Cafasso je bil dvajset let duhovni voditelj don Boska. Ta je večkrat izjavil: »Njemu se imam zahvaliti za vse. Bil mi je oče in svetovalec, vodnik in pomočnik.«
Posebno so se mu smilili jetniki. Zaradi skrbi za obsojence so ga mnogi imenovali »duhovnik obešencev«. Oseminšestdeset na smrt obsojenih je spremljal na njihovi zadnji poti in vse tako pripravil na smrt, da so umrli mirno in vdani v božjo voljo. Rad jih je imenoval svoje obešene svetnike in se jim priporočal v molitvi.
Njegova je čudovita molitev: »Gospod, moj Bog, že zdaj sprejmem vsako smrt tako, kakor bo tebi všeč, z vsem strahom, trpljenjem in bolečinami s popolno vdanostjo in pripravljenostjo.« Tako človek razume, da tam, kjer je pripravljenost resnično popolna, kakor je bila pri mnogih njegovih obešenih »svetnikih«, tudi nobenih vic ne more več biti. – Umrl je za pljučnico 23. junija 1860. Na ta dan goduje.
Jožef Cafasso, njegov prijatelj Jožef Cottolengo in njegov učenec Janez Bosko, kateremu je pomagal pri ustanavljanju salezijanske družbe, sestavljajo tako imenovano torinsko trizvezdje. Cafasso je bil razglašen za svetnika leta 1947. Časte ga kot zavetnika jetnikov in jetnišnic.
***
»Kdor postane duhovnik, se proda Gospodu, zato ga na tem svetu ne mika nič bolj kakor prizadevanje za večjo čast božjo in zveličanje duš.«
»Gospod, moj Bog, že zdaj sprejmem vsako smrt tako, kakor bo tebi všeč, z vsem strahom, trpljenjem in bolečinami s popolno vdanostjo in pripravljenostjo.«
»Mislim, da je res težko najti med svetniki nekoga, ki bi združeval v svoji osebi toliko modrosti, izkušenj v človeških zadevah, velikodušnosti, duševne sile, treznosti, vneme za božjo čast in zveličanje duš, kakor nam izžareva iz duhovnika Cafassa.« (Janez Bosko)
Ime: Jožef je svetopisemsko ime, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«.
Vzdevek: »Zgled vseh duhovnih vodij duhovnikov«; »duhovnik obešencev«
Rojen: 15. januarja 1811.
Kraj rojstva: Castelnuovo d’ Asti v Piemontu v Italiji.
Umrl: 23. junija 1860.
Kraj smrti: Torino v Italiji.
Družina: Bil je tretji izmed štirih otrok Janeza Cafassa in Uršule Beltramo, premožnih kmečkih staršev.
Posvečenje: 21. septembra 1933 (s komaj 22 leti) v Torinu.
Službe: Po končanem študiju je postal profesor moralke in kasneje rektor duhovniškega zavoda pri cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Torinu.
Poslanstvo: S svojim delom je odločilno pripomogel k porazu ostankov janzenizma. Bil je odličen in iskan duhovni voditelj ter izreden spovednik. Njegova posebna skrb so bili jetniki, h katerim je pogosto prihajal, zanje skrbel, jih spreobračal in pripravljal na smrt.
Lastnosti: Bil je prijazen in priljuden, poln srčne dobrote, bila ga je sama dobrota in ljubezen, veselost, prijaznost in dobrohotnost.
Življenjepis: Njegov prvi življenjepisec je bil sv. Janez Bosko.
Geslo: »Postati svetnik, da še drugim pomagaš priti v nebesa!«
Zavetnik: Jetnikov, zaporov in zaporniških kaplanov ter vseh zaprtih ljudi in obsojencev na smrt.
Sodobniki: Janez Bosko, Jožef Cottolengo, Janez Vianey
Upodobitve: Poznamo njegove portrete, na katerih je upodobljen kot duhovnik srednjih let, s sklenjenimi rokami, v preprostem črnem talarju.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 3. maja 1925 razglasil papež Pij XI., za svetnika pa 22. junija 1947 Pij XII.
Goduje: 23. junija.
Vir
V Castelnuovu [kastelnuóvu] (pri Turínu, v Italiji), sveti Jožef Cafasso [kafáso], duhovnik, ki se je predal povečanju pobožnosti in znanosti pri duhovnikih ter pri zaprtih revežih v ječah, pa tudi za spravo z Bogom pri obsojenih na smrt.
Vir
V Turinu, glavnem mestu italijanske pokrajine Piemont, so v 19. stoletju sijale tri svetle zvezde tri izredne svetniške osebnosti: Jožef Cottolengo (17861842), ustanovitelj znamenite Male hiše božje Previdnosti, kjer se že nad 160 let iz dneva v dan dogajajo čudeži nesebične ljubezni do bližnjega; Janez Boško (1815–1888), ustanovitelj salezijanske družbe, ki se posveča plemenitemu delu vzgoje mladine, in današnji godovnjak Jožef Cafasso, voditelj duhovnikov in prijatelj jetnikov. Med duhovniki, ki jih je vodil, je bil tudi don Bosco, ki je rad povedal: »Njemu se imam zahvaliti za vse. Bil mi je oče in svetovalec, vodnik in pomočnik.« Don Bosko, ki je napisal prvi življenjepis Jožefa Cafassa, je tudi dejal: »Mislim, da je res težko najti med svetniki koga, ki bi v svoji osebi združeval toliko modrosti, izkušenj v človeških zadevah, velikodušnosti, duševne sile, treznosti, vneme za božjo čast in zveličanje duš, kakor nam izžareva iz duhovnika Cafassa.«
Bil je sin premožnih kmečkih staršev v kraju Castelnuovo d’Asti pri Turinu, kjer se je rodil 15. januarja 1811. Zaradi njegove majhne postave in grbavosti so ga sošolci nekaj časa zasmehovali, ko pa so spoznali njegovo izredno dobroto, so ga iskreno vzljubili. Leta 1833 je bil posvečen v duhovnika. Zdaj je uresničeval tisto, kar je govoril že kot bogoslovec: »Kdor postane duhovnik, se proda Gospodu, zato ga na tem svetu ne mika nič bolj kakor prizadevanje za večjo čast božjo in zveličanje duš.« Iz teh besed je mogoče razumeti njegovo življenjsko geslo: »Postani svetnik, da prideš v nebesa in da pomagaš v nebesa tudi drugim.«
Po mašniškem posvečenju je odšel v Turin, da bi izpopolnil svoje bogoslovno znanje. Zavračal je mrzli janzenizem, ki je tedaj moril duhovno življenje marsikod po Evropi. Kot profesor moralke je oznanjal evangeljski nauk božjega usmiljenja in odpuščanja. V zavodu, kjer je deloval, si je prizadeval vzgojiti duhovnike, ki bodo imeli posluh za ljudi, med katerimi bodo kot Kristusovi poslanci delovali. Za najnevarnejšega sovražnika duhovnikov je imel to, kar je neposredno nasprotovalo duhu evangelija duhu posvetnosti. Kot učitelj in duhovni voditelj je z velikim uspehom vzgojil cele generacije sposobnih duhovnikov v Piemontu.
Svoje poučevanje je potrjeval z delovanjem. Vsak dan je prebil več ur v spovednici. Posebno skrb pa je posvečal jetnikom, zlasti na smrt obsojenim. Mnoge je spremljal na zadnji poti in zaradi tega so ga imenovali ‘duhovnik obešencev’. S svojo izredno dobroto in ljubeznijo, prijaznostjo in dobrohotnostjo je dosegel, da so vsi pred smrtjo prejeli zakramente. Ko jih je videl umirati, je govoril: »Da, res je, da so veliko grešili, ali pa ni Bog zelo cenil njihove pokore in skesanosti, s katero so sprejeli smrt kot spravo za svoje zločine? Prepričan sem, da za take ljudi ni več nobenih vic.«
Vse njegovo življenje je bilo priprava na smrt, ki je bila zanj prehod v večno slavo. Vsak dan je molil molitev, ki jo je bil sam sestavil: »Gospod, moj Bog, že zdaj sprejmem vsako smrt tako, kakor bo tebi všeč, z vsem strahom, trpljenjem in bolečinami s popolno vdanostjo in pripravljenostjo.«
Jožef Cafasso je umrl za pljučnico 23. junija 1860 v Turinu v petdesetem letu svojega življenja. Za blaženega ga je razglasil papež Pij XI. leta 1925, med svetnike pa ga je prištel njegov naslednik Pij XII. leta 1947. Častijo ga kot zavetnika jetnikov in jetnišnic pač zaradi tega, ker se je odlikoval v skrbi za jetnike.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Rodil se je 15. januarja 1811 v Castelnuovu d’Asti, zdaj Castelnuovo Don Bosco, v pokrajini Piemont, približno 20 milj od Torina. Njegova sodobnika sta bila še dva svetnika, ki sta tako kot on opravljala apostolat v mestu Turin: sveti Jožef Cotelengo, ki je bil petindvajset let starejši od njega, in sveti Janez Bosko, ki je bil le nekaj več kot tri leta mlajši od njega. Sveti Jožef Cotelengo je bil ustanovitelj znamenite bolnišnice v Torinu, ki ima zdaj deset tisoč bolnikov in obstaja že več kot stoletje, brez bančnega računa ali sredstev, odvisna samo od Božje previdnosti.
Jožef Cafasso je bil tretji otrok v štiričlanski družini. Njegovi starši, ki so se odlikovali po svoji dobrodelnosti do revnih, so bili majhni kmetje, ki so morali svoje skromne dohodke dopolnjevati z delom na sosednjih kmetijah. Jožef je bil svetnik že od otroštva; njegova svetost je bila rezultat zmag nad samim seboj in se je z leti povečevala. Že v otroštvu je imel določene dneve, namenjene mrtvičenju, in vsako soboto se je postil v čast blaženi Mariji. Že od otroštva se je vsak dan udeleževal svete maše, ki ji je kot ministrant z veseljem služil, kadar mu je bilo dovoljeno, in bil vzor pobožnosti. Bil je obdarjen z bistrim razumom in dobrim spominom ter je bil v šoli prvi v razredu. Nikoli ni izgubil niti trenutka, celo pot v šolo si je krajšal in se učil na poti. Zdi se, da se je zavedal, da bo njegovo življenje kratko in da ne bo dovolj dolgo za delo za Boga, ki ga je upal opraviti. S svojim močnim značajem, ki je temeljil na ponižnosti, in odločnosti, da nikoli ne bo užalil Boga, ne glede na to, koliko ponižanja bi ga to lahko stalo, si je pridobil prednost pred drugimi učenci in celo pred ljudmi, ki so bili starejši od njega.
Takoj ko je prišel v razumno dobo, ga je mati navadila, naj daje miloščino revnim, kar je z veseljem storil in celo dodal najboljše od svojih obrokov k tistim, ki mu jih je dala mati. Ko mu je bilo komaj deset let, je začel z duhovnim apostolatom. Rad je poučeval katekizem revne otroke v okraju, ob nedeljah zvečer pa je zbral sosede in jim, stoje na stolu, ker je bil majhne postave, ponovil pridigo, ki jo je tisto jutro slišal v cerkvi.
Ko so starši videli tako očitna znamenja poklicanosti, so se odločili, da ga bodo vzgojili za duhovništvo. Poslala sta ga v šolo v sosednje mesto Chieri, kjer je študiral latinščino in nato filozofijo. Ker v glavnem semenišču v Torinu ni bilo prostega mesta, je začel študij teologije pri župniku domače župnije in ga dokončal v Chieriju, ko so tam odprli glavno semenišče.
Bil je vzoren študent, skromen in vedno pripravljen pomagati drugim študentom. Zaradi njegove skromnosti, blagosti in angelske naravnanosti so mu tovariši dali ime “novi Alojzij”.
V duhovnika je bil posvečen leta 1833 pri dvaindvajsetih letih, saj je dobil odpustek zaradi premajhne starosti. Po posvečenju je odšel v Turin, da bi tam obiskoval enega od podiplomskih tečajev. Takrat so bili v Turinu trije takšni tečaji. Ko se je udeležil predavanj vseh treh zaporedoma, je izbral tistega, ki ga je vodil zelo učen in kreposten duhovnik po imenu don Guala. Tečaj je obsegal moralno in dogmatično teologijo, Sveto pismo, patrologijo, liturgijo in sveto govorništvo. Med mladimi duhovniki, ki so obiskovali tečaj, je bil zlahka prvi, in ko je končal triletni študij, ga je don Guala izbral za docenta. Bil je odličen predavatelj. Njegov sloves se je kmalu razširil po vsem Piemontu in celo zunaj njega ter pritegnil študente ne le iz Torina, ampak tudi iz okoliških škofij. Prizadeval si je, da bi mladi duhovniki postali ne le izobraženi v teologiji, ampak tudi sveti možje in učinkoviti služabniki evangelija.
V tistem času je bil janzenizem zelo razširjen. Z njim je bilo okuženih veliko duhovnikov, ki so imeli stroga stališča in odvračali ljudi od pristopanja k zakramentom, njihovo življenje pa je bilo daleč od krepostnega. Don Cafasso je bil apostol upanja in zaupanja ter je zagovarjal pogosto in celo vsakodnevno obhajilo. S pravilno razlago načel moralne teologije, z oznanjevanjem Božjega usmiljenja v času in izven časa ter z usposabljanjem mladih duhovnikov, ki so skupaj z njim delali v zaporih med ljudmi, ki so jih janzenisti imeli za nevredne zakramentov, jih je utrdil pred zmotami te pogubne herezije.
Ko je rektor inštituta don Guala postal star in onemogel, je vodenje prevzel don Cafasso in bil po njegovi smrti imenovan za njegovega naslednika.
Ob kolegiju je bila cerkev, posvečena svetemu Frančišku Asiškemu, v kateri je bil rektor župnik. Don Cafasso je skrbel za cerkev in v njej vsak dan, običajno od 7.00 do 9.30 ali celo 11.00, preživel dolge ure, ko je poslušal spovedi. Njegov sloves po učenosti in svetosti je tja privabil veliko število skesanih. Prednost je dajal delavcem, za njimi pa hlapcem, in če pred začetkom pouka ni bilo časa za spoved premožnih in uglednih ljudi, jih je prosil, naj se vrnejo.
Poleg tega, da je opravljal vse svoje dolžnosti profesorja in pastorja – nikoli ni zamudil pouka ali zamudil niti minute – je v Turinu našel čas tudi za druge oblike apostolata, med katerimi so bile najpomembnejše poučevanje katekizma revnih otrok, obiskovanje bolnikov in različnih mestnih zaporov ter misijoni in rekolekcije. Bosco
Don Cafasso in don Bosko
Čeprav sta bila don Cafasso in don Bosko soseda, sta se spoznala šele, ko je don Cafasso postal klerik in je bil star že šestnajst let. Don Bosko je bil takrat še deček, ki je ljubil igre in zabavo, don Cafasso pa si je že pridobil modrost izkušenega moža. Postal je don Boskov svetovalec, mu pomagal v njegovih težavah, in ko je bil posvečen, ga je don Cafasso sprejel v kolegij, v katerem je bil zdaj profesor. Don Cafasso je imel navado, da je s seboj pripeljal nekaj mladih duhovnikov, ki so mu pomagali pri poučevanju katekizma; ker je ugotovil, da je don Bosko daleč najbolj primeren za to delo, mu je svetoval, naj se mu posveti, ko bo končal triletni tečaj. Priskrbel mu je hišo, in ko so ga zaradi hrupa, ki so ga povzročali fantje, pregnali iz nje, mu je don Cafasso priskrbel drugo in mu zagotovil sredstva za delo. Pomagal in svetoval mu je vse do svoje smrti in don Bosko, čeprav je bil le nekaj let mlajši od njega, ni storil ničesar, ne da bi se posvetoval z njim.
Njegovo delo med revnimi
Poiskal je revne na njihovih domovih in mlade duhovnike, ki jih je vodil, usposobil, da so jih obiskovali in jim pomagali. Nikoli ni zavrnil miloščine. Sam je razdelil vse, kar je imel, in velikodušni ljudje, ki so poznali njegovo veliko dobrodelnost, so mu dajali velike vsote denarja, saj so vedeli, da je to najboljši način za pomoč ubogim. Posebej prijazen je bil do tistih, ki so zaradi kakšne nesreče padli v revščino. Vendar se ni pustil vsiljevati, in ko je imel utemeljen razlog za sum, je poslal služabnika, da je obiskal hiše ljudi, ki so prosili za pomoč, in preveril, kaj imajo za hrano. Služabnik je pogosto ugotovil, da so imeli nekateri ljudje, ki so trdili, da so v pomanjkanju, dobro obložene mize.
Obiskovanje zapornikov
Zapori v don Cafassovem času so bili mračni kraji, v katerih je bilo veliko zajedavcev. Med zaporniki je bilo veliko komunikacije, največji vpliv pa so imeli hudobneži. Don Cafasso je večino svojega prostega časa preživel med temi izobčenci družbe. Vsak zapor je obiskal vsaj enkrat na teden, nekatere pa enkrat na dan, in tam preživel dolge ure, običajno po štiri ali pet ur. Vsak večer se je vrnil domov in s seboj prinesel zaporniške zajedavce, ki jih je šaljivo imenoval “živo srebro in gibljivo bogastvo”.
Z materialno pomočjo je pripravljal pot svojemu duhovnemu poslanstvu, toda ko je dejansko poslušal spoved, ni nikoli dal ničesar, niti medalje. Med zapornike je razdelil različne vrste darov: tobak, denar, sadje, oblačila, verske predmete.
Zapornike je poučeval o verskih resnicah in ker se mu ni mudilo oditi, je to delo temeljito opravil. Pripravljal jih je na zakramente in jih spovedoval. Ni primera, da mu ne bi uspelo spreobrniti tudi najbolj zagrizenih grešnikov med njimi. Nekatere mlade duhovnike je pripeljal v zapore, kjer so se učili pomagati revnim in ubogim ter obiskovati zapornike. Pomagal je najti zaposlitev tistim zapornikom, ki so bili občasno osvobojeni.
Obsojenci na smrt
Don Cafasso je posebno prijaznost namenil zločincem, obsojenim na smrt. Vse te je pogosto obiskoval, jih poučeval in pripravljal na smrt. Vse jih je spremljal do odra – sedeminpetdeset iz turinskih zaporov in sedem iz drugih mest. Uspelo mu je doseči, da so vsi pristopili k zakramentom. Ni se zadovoljil s tem, da jih je zgolj spreobrnil, ampak si je prizadeval, da bi jih naredil za svetnike. Spodbujal jih je, naj resignirano sprejmejo smrtno kazen, in jim povedal, da bodo, če bodo to storili s popolno voljo, lahko šli neposredno v nebesa, ne da bi šli skozi čistilnico, saj bodo s tem, ko bodo umrli nasilne in nečastne smrti, opravili najtežjo pokoro, ki jo je na tem svetu mogoče naložiti komur koli. Dal jim je celo naročilo, ki naj ga izvršijo, ko bodo prišli v nebesa, in sicer da pokleknejo pred Marijinim prestolom in posredujejo zanj.
Svetovalec škofov in duhovnikov
K njemu so prihajali po nasvete ljudje vseh slojev, ne le iz Turina, ampak tudi iz oddaljenih krajev: škofje, duhovniki, odvetniki, ugledni ljudje, preprosti ljudje in celo nekatoličani. S čudovito lahkoto je reševal težke primere vesti. Bil je zelo učen človek in po praktičnem znanju moralne teologije mu je bil komaj kdo v njegovem času kos, vendar je bil takrat svetnik in je dobil posebno luč v molitvi. Nikoli ni bilo znano, da bi dal napačno rešitev ali napačen nasvet.
Don Cafasso kot pridigar
V štiriindvajsetih letih, ki jih je preživel v kolegiju svetega Frančiška, je bil profesor pridiganja in moralne teologije. Svojega znanja o umetnosti pridiganja ni pridobil zgolj z branjem knjig, temveč z življenjsko prakso, ki se je začela že v otroških letih. Postal je eden najučinkovitejših pridigarjev ne le v svojem času, ampak tudi v zgodovini Cerkve. Bil je izobražen in zgovoren ter je imel čudovit govor. Vendar ni zaupal v nič od tega, temveč v molitev in pokoro. V vsaki pridigi si je prizadeval, da ne bi noben človek zapustil Cerkve, ne da bi se spreobrnil. Vsako nedeljo je pridigal v cerkvi svetega Frančiška in pogosto vodil rekolekcije za duhovnike in laike. Njegov najljubši kraj za vodenje spokornih dejavnosti je bilo svetišče svetega Ignacija, kjer sta bila cerkev in rezidenca na 2800 čevljev visoki gori. Tam so bile prvič organizirane konference. Konference, ki jih je imel ob teh priložnostih, je vedno pisal in njegovi rokopisi so še vedno ohranjeni. Vseh pridig, vključno s tistimi za laike, je približno šestdeset, obsegajo pa približno 1060 strani. Objavljene so bile v Italiji in so doživele več izdaj.
Njegovo svetniško življenje
Don Cafasso je bil resnično božji človek, sveti duhovnik. Vse njegove besede in dejanja so dihala slasten vonj nebeške kreposti. Nekateri so v njem videli podobnost s svetim Filipom Nerijem zaradi njegove ponižnosti, drugi s svetim Alfonzom Liguorijem zaradi njegove učenosti, tretji s svetim Vincencem Pavelskim zaradi njegove predanosti ubogim in zapornikom, četrti s svetim Alojzijem Gonzago zaradi nedolžnosti in čistosti njegovega življenja, četrti s svetim Frančiškom Saleškim zaradi njegove goreče ljubezni do Boga in blagosti njegovega vedenja, četrti župnikom iz Arsa zaradi strogosti njegovega življenja in njegovega dela v spovednici.
Njegova strogost
Pri hrani se je že od otroštva odpovedoval. Lahko bi si mislili, da ni imel občutka za okus, saj je imel raje neokusno kot okusno hrano. Že kot otrok se je vsako soboto postil, od svojega posvečenja pa je bil zanj vsak dan postni dan. Za zajtrk je vzel le malo kruha brez kave ali mleka, za malico je vzel krožnik juhe in malo kruha, vendar brez sadja ali kakršnih koli sladkarij. Ko je postal rektor, je najprej počakal, da je bila večerja skoraj končana, preden je prišel; včasih ni prišel, dokler se večerja ni končala, nato pa je vzel malo kruha in vina, ko je šel skozi refektorij na poti na obisk v kapelo kolegija.
Bil je človek molitve; stališča, ki jih je izrazil v svoji Konferenci o molitvi, so bila zgled v njegovem življenju. Kljub številnim dolžnostim je znal najti dolge ure za molitev. Skrivnost, kako je lahko opravljal delo več ljudi in ga dobro opravljal, hkrati pa našel dolge ure za molitev, je bila v tem, da je malo časa jedel in malo časa spal. Vsak večer je bil v cerkvi vedno zadnji, zjutraj pa je prvi vstal. Po dolgi pripravi je vsako jutro začel mašo ob 4.30. Nobenega časa ni preživel v brezdelju. Sprejel je dve zaobljubi: prvo, da bo delal, kar je najbolj popolno, drugo, da ne bo zapravljal časa. Sveti Janez Bosko je v svoji hvalnici izjavil, da v tridesetih letih, kolikor ga je poznal, ni nikoli videl, da bi zapravljal čas. Poleg posta je prakticiral še druge stroge askeze; uporabljal je instrumente pokore: raševinasto srajco, verige, bič. Ženska, ki je prala njegovo perilo, je vsak teden ugotovila, da je obarvano s krvjo. Kadar je bilo treba usmrtiti zločinca, je vso noč bdel pred Najsvetejšim zakramentom in se pogosto bičal do krvi.
Njegove pobožnosti
Njegove velike pobožnosti so bile: do Jezusovega trpljenja, Presvetega Srca, svete maše, križevega pota, do Najsvetejšega zakramenta, blažene Gospe, svetega Jožefa, mnogih svetnikov, duš v vicah, v korist katerih je priporočal junaško dejanje.
Njegova sveta smrt
Ko je dopolnil devetinštirideseto leto, je bilo njegovo zdravje še vedno dobro in po zunanjem videzu bi človek rekel, da mu je ostalo še veliko let življenja. Sam se je zavedal, da temu ni tako. Sveti Janez Bosko je bil prepričan, da sta mu bila razodeta dan in ura njegove smrti, in v svoji hvalnici o njem navaja več razlogov za to prepričanje.
Sodeč po količini opravljenega dela in majhni količini časa, ki ga je preživel pri jedi in v postelji, je živel zelo dolgo življenje. “Častitljiva starost namreč ni tista, ki traja dolgo časa, niti se ne šteje po številu let. Častitljiva starost je brezhibno življenje. V kratkem času je postal popoln, zato je izpolnil dolg čas.”
Na prvo nedeljo v mesecu se je pripravljal na smrt in ji posvetil ves dan. Spovedal se je, kot da bi bila njegova zadnja, pri maši je prejel sveto obhajilo kot popotnico in v duhu prejel izredno maziljenje, kot da bi bil umirajoči. Recitiral je molitve za umirajoče in poljubil križ, kot da bi bil trenutek, ko bo umrl, nato pa si je predstavljal, da mu je Devica Marija pridobila še en mesec za pripravo na smrt.
Njegova zadnja bolezen se je začela 9. junija, ko je opravljal spoved. Moral je leči v posteljo in tretji dan bolezni, ko je ugotovil, da ima še malo moči, je vstal in preživel nekaj ur v spovednici, dokler ni postal povsem izčrpan. Zelo je bil predan Devici Mariji in nenehno je molil, da bi umrl na dan, ki ga je Cerkev posvetila njej. Njegova molitev se je uresničila, saj je umrl na soboto, dan, ki ga je Cerkev posvetila Mariji. To je bila sobota v oktavi praznika Marije Tolažnice in na vigilijo svetega Janeza, ki je glavni zavetnik pobožnih del usmiljenja za obsojence na smrt, v korist katerih je tako zelo skrbel. Sveti Janez Bosko verjame, da se mu je v trenutku smrti prikazala Devica Marija in ga popeljala v nebesa.
Zaključek
Sveti Jožef Cafasso je umrl 23. junija 1860 v Torinu v Italiji zaradi pljučnice, krvavitve v želodcu in zapletov zaradi prirojenih zdravstvenih težav; v oporoki je vse izročil v pomoč službi svetega Jožefa Benedikta Cottolenga; sveti Janez Bosko je imel pogrebno mašno pridigo. Leta 1947 ga je papež Pij XII. kanoniziral.
Vir