sveti Jožef – delavec

sveti Jožef - delavec        Zavetnik vseh delavceh, predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok.
        Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina
        1. maja 1955 je papež Pij XII. vpeljal praznik Jožefa Delavca. Utemeljitev je bila, naj bo dan za kristjane posvečen dan in ne več vzrok za neslogo, sovraštvo in nasilje. Glavni Jožefov praznik pa je 19. marca.
Na prvi maj Cerkev ne poveličuje dela samega, pa tudi ne kakega nedoločenega neznanega delavca. Spomin in češčenje velja tesarju svetemu Jožefu, ki ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Preprostega moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega božjega Sina. Ob Kristusovi strani vidimo svetega Jožefa, kako ob pozabljanju samega sebe vse svoje napore  posveča vzdrževanju življenja, ki bo žrtvovano na križu za zveličanje sveta.
Praznik sv. Jožefa Delavca ni praznik, ki slavi delo, temveč delavca, človeka. “Saj končno ni pravega bogastva razen bogastva človeka samega,” je dejal papež Pavel VI., ki je v začetku junija 1969 obiskal sedež Mednarodne organizacije dela v Ženevi. ” Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!”
Godovni dan sv. Jožefa Delavca nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.
1. maj je v ljudskem izročilu fantovski praznik. Sprva je bilo postavljanje mlaja v počastitev pomladanske drevesne rasti, sčasoma pa je postalo znamenje skupnostnega veselja.
Vir

Uvedba praznika

Sv. Jožefu je razen glavnega praznika 19. marca, ki velja kot njegov »rojstni dan« za nebesa, posvečen še en praznik – praznik Jožefa delavca. Postavil ga je 1. 5. 1955 papež Pij XII. na prošnje, ki so zlasti iz vrst krščanskega delavstva prihajale v Rim z vseh strani sveta. Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na nekaj, kar je v redu odrešenja zelo velikega pomena: na socialni položaj tistega svetnika, katerega je poleg bl. Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja (prim. C 65), posebej še v skrivnost učlovečenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oči je bil delavec, »tesar« (Mt 13, 55; Mr 6, 3). In Cerkev posebej kaže nanj kot na zavetnika in zgled vseh delavcev, najprej in predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok.

Praznik obhajamo na 1. maj, katerega je veliko socialno gibanje 19. in 20. stoletja napravilo za praznik dela in delavcev, včasih tudi v izrečnem nasprotovanju do Cerkve. Morda je bila po načrtih božje previdnosti postavitev tega praznika nekak tihi uvod v spravo med Cerkvijo in delavstvom, tisto spravo, o kateri so deset let pozneje ob sklepu 2. vatikanskega cerkvenega zbora v »poslanici Cerkve« delavcem spregovorili »katoliški škofje s petih kontinentov«:
»Zagotavljamo vam, da Cerkev pozna vaše trpljenje, vaše borbe in vaša upanja; da visoko ceni kreposti, ki krase vaše duše: pogum, požrtvovalnost, stanovsko zavest in ljubezen do pravičnosti; da priznava v celoti brezmejne zasluge, ki jih vsak na svojem mestu, včasih najbolj neznanem in najbolj preziranem, izkazujete celotni človeški družbi. Cerkev vam vse to rada priznava in se vam za vse po nas zahvaljuje… Papež Janez XXIII., ki je obogatil dediščino Cerkve s svojimi čudovitimi poslanicami, je znal najti pot do vašega srca. V svoji osebi je na sijajen način pokazal ljubezen Cerkve do delavcev kakor tudi ljubezen do resnice, pravice, svobode in ljubezni, na katerih sloni mir na svetu. Tudi mi vas hočemo prepričati o isti ljubezni Cerkve do delavcev in vam zato iz vse duše izpovedujemo: Cerkev je vaša prijateljica! Zaupajte ji! Žalostni nesporazumi so v preteklosti le predolgo povzročali nezaupanje in nerazumevanje med nami. Oboji smo trpeli zaradi tega: Cerkev in delavski razred. Danes je udarila ura sprave. Cerkev koncila vas vabi, da to z nami praznujete brez nezaupanja.

Cerkev se vedno trudi, da bi vas bolje razumela. Pa tudi vi se trudite, da bi s svoje strani razumeli, kaj Cerkev pomeni za vas, ki ste glavni tvorci čudovitih sprememb v sedanjem svetu. Dobro veste, da bodo te spremembe svetu prinesle nesrečo namesto sreče, če jih ne bo oživljal mogočen dih duhovnosti. Sovraštvo ne bo rešilo sveta! Samo zemeljski kruh ne bo mogel utešiti človekove lakote!

Sprejmite poslanico Cerkve! Sprejmite vero, ki vam jo ponuja, da bi razsvetljevala vaša pota!… Naj vas vodi! Naj vam da spoznati Jezusa Kristusa, vašega Tovariša pri delu, Učenika in Odrešenika vsega človeštva!«

Delo v luči nazareškega tesarja
Na 1. maj Cerkev v svojem bogoslužju ne poveličuje neposredno dela samega, naj bo ročno ali umsko; pa tudi ne kakega nedoločenega »neznanega delavca«. Spomin in češčenje marveč velja čisto določenemu delavcu, »tesarju« sv. Jožefu, ki pa ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Tega preprostega, a »pravičnega« moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega božjega Sina, dokler ne bi ta dorastel. A Cerkev tudi tukaj ne pozabi, da se versko češčenje nikoli ne sme ustaviti zgolj ob osebi sv. Jožefa in da gre vse poveličevanje navsezadnje le Jezusu, ki mu je bil sv. Jožef nad vse skrbni varuh in krušni oče, in po njem Očetu v Svetem Duhu. Petkrat se oglasi »vabilo« v liturgičnih jutranjicah: »Kralja kraljev, Gospoda, ki je hotel biti imenovan tesarjev sin, pridite, molimo!«

Toda prav zaradi tega, ker je liturgija tudi na god sv. nazareškega tesarja tako jasno usmerjena na Kristusa in po njem na troedinega Boga, stoji delavec sv. Jožef pred nami tako velik. Ob tej veličini zaslutimo, kakšne so božje misli o delu in kakšne morajo biti tudi naše misli in sodbe in naši praktični odnosi do dela.

Koliko nove luči zasije v nas, če globlje premišljujemo, kaj se to pravi: On, ki je stvarnik in neprestani vzdrževavec ogromnega vesolja, od najmanjšega atoma z nabojem silnih energij, do vrtoglave množice velikanskih zvezdnih meglenic, On, učlovečeni božji Sin, je večino svojega življenja hotel biti v očeh ljudi samo sin tesarja Jožefa, nato njegov vajenec in pomočnik, končno sodelavec. In sicer sodelavec pri neuglednem, utrujajočem, človeško gledano tako pustem ročnem delu v revščini od sveta zaničevanega Nazareta.

Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi: Ker je v Kristusu »človeška narava privzeta, ne pa uničena, je že s tem samim tudi v nas dvignjena k dostojanstvu brez primere. Kajti on, božji Sin, se je s svojim učlovečenjem na neki način združil z vsakim človekom. S človeškimi rokami je delal, s človeškim razumom je razmišljal, s človeško voljo je deloval, s človeškim srcem je ljubil. Rojen iz Device Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem nam enak razen v grehu« (CS 22, 2). S tem je bilo »k dostojanstvu brez primere« dvignjeno posebej tudi človeško delo. Saj ne smemo spregledati presenetljivega dejstva, da je Sin božji sam hotel vse do svojega javnega nastopa živeti »življenje rokodelca, kakršno je bilo lastno njegovemu času in kraju« (CS 32, 2), in si služiti kruh z utrudljivim delom lastnih rok.

Ob Kristusovi strani pa vidimo sv. Jožefa, kako v popolnem in junaškem pozabljanju samega sebe vse svoje napore nesebično, velikodušno in zvesto posveča vzdrževanju tistega življenja, ki bo žrtvovano na križu za zveličanje vsega sveta.

»Gospodu Kristusu služite«
Ko nam Cerkev z bogoslužnim praznovanjem kaže na sv. Jožefa kot na najsvetlejši zgled delavcev in kot na zavetnika našega dela, nam o smislu, dostojanstvu in vrednosti dela ter o pravi človekovi veličini pove več, kakor bi bilo mogoče povedati z dolgimi učenimi obravnavami ali pa z umetniško dovršenimi slavospevi. V obravnave in slavospeve o delu se kaj radi vtihotapijo napačni pogledi, ki jih zavrača sv. Terezija Velika, ena najbolj vnetih častivcev sv. Jožefa: »Nikar ne zidajmo stolpov brez temelja. Gospod ne gleda toliko na veličino del kakor na ljubezen, s katero so napravljena.« Na takšno ljubezen, ki podeljuje večnostno vrednost in dostojanstvo tudi takšnim delom, ki se neevangeljsko mislečemu človeku zde »najnižja« in »najbolj pusta«, misli sv. Pavel, ko pravi: »Karkoli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem, ker veste, da boste od Gospoda prejeli povračilo dediščine« (Kol 3, 23. 24). In če apostol pristavlja: »Gospodu Kristusu služite!« – kdo je ta klic spolnjeval tako dobesedno in zvesto kakor ravno sv. Jožef? Ob njem se živo zavemo, kje je človekova prava veličina in kaj človeka vodi k resnični, neminljivi sreči – in že zdaj na zemlji k »božjemu miru, ki vsak razum presega« (Flp 4, 7).

Koncil, ki ga je papež Janez XXIII. postavil pod varstvo sv. Jožefa, pač ni izgubljal spred oči revne nazareške delavnice, ko govori:
»Za verujoče je ena stvar gotova: posamična in skupna človeška dejavnost, ki je tisto orjaško prizadevanje, s katerim ljudje v teku stoletij skušajo izboljšati svoje življenjske razmere, se ujema z božjim načrtom. Po božji podobi ustvarjeni človek je namreč dobil naročilo, naj si podvrže zemljo z vsem, kar je na njej, in naj vlada svet v pravičnosti in svetosti; in, priznavajoč Boga za stvarnika vseh stvari, naj njemu izroča sam sebe in celotno vesoljstvo, tako da bo ob podrejenosti vseh stvari človeku božje ime čudovito po vsej zemlji.

To velja tudi za čisto vsakdanja opravila. Kajti moški in ženske, ki pri skrbi za preživljanje samih sebe in družine svoje delo tako izvršujejo, da na primeren način služijo družbi, morejo po pravici biti prepričani, da s svojimi napori dalje razvijajo Stvarnikovo delo, koristijo blagru svojih bratov in z osebnostno delavnostjo prispevajo k uresničenju božjega načrta v zgodovini.

Kristjani zato niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti in moči nasprotujejo božji mogočnosti in kakor da bi z umom obdarjena stvar bila nekakšen tekmec v odnosu do Stvarnika. Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeškega rodu znamenje božje veličine in sad neizrekljivega božjega načrta. A čim bolj raste moč ljudi, tem bolj se razširja področje njihove odgovornosti, tako posameznikov kakor tudi skupnosti. Iz tega vidimo, da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od graditve sveta, nikakor jih ne žene v zanemarjanje blaginje bližnjega, temveč jih na dolžnosti v tej smeri vse tesneje priklepa« (CS 34).

Ali krščanstvo res odtujuje zemeljskim nalogam?
Gotovo, Cerkev se tudi na god delavca sv. Jožefa zaveda, da mora tudi danes oznanjati človeštvu: »Nimamo tukaj stalnega mesta, marveč iščemo prihodnjega!« (Hebr 13, 14). A s tem ne odtujuje ljudi njihovim zemeljskim dolžnostim, njihovemu delu za srečnejšo prihodnost človeštva. Cerkev je vedno učila, danes pa še bolj jasno uči, da upanje na nebesa, kjer bo hkrati z notranjim neizrekljivo osrečujočim občestvom z Bogom uresničeno tudi »vesoljno bratstvo« zveličanih med seboj (CS 38, 1), »ne zmanjšuje važnosti zemeljskih nalog, ampak celo z novimi nagibi podpira njih spolnjevanje. Če nasprotno manjka božji temelj in upanje na večno življenje, je človekovo dostojanstvo kar najhuje ranjeno, kakor to danes mnogokrat ugotavljamo, in brez rešitve ostanejo uganke življenja in smrti, krivde in trpljenja, tako da se ljudje neredko pogrezajo v obup« (CS 21, 3).

»Opomnjeni smo seveda, da človeku nič ne pomaga, če si ves svet pridobi, sam sebe pa pogubi. Vendar pa pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji, kjer raste tisto telo nove človeške družine, ki že more dati nekak obris novega sveta. Zato je zemeljski napredek treba sicer skrbno razlikovati od rasti Kristusovega kraljestva, vendar pa je ta napredek, kolikor more prispevati k boljši ureditvi človeške družbe, velikega pomena za božje kraljestvo. – Vrednote človeškega dostojanstva, bratovskega občestva in svobode, vse te odlične sadove narave in našega truda, bomo namreč potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi zapovedi razvijali na zemlji, znova našli, toda očiščene vsakega madeža, presvetljene in preobražene« (CS 39).

Poveličani Kristus z močjo svojega Duha že sedaj »deluje v srcih ljudi; in ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, ampak že s tem samim tudi oživlja, očiščuje in krepi tiste velikodušne napore, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj človeško in bi si v ta namen podvrgla vso zemljo,« Res je, da se ne posvečajo naravnost temu delu vsi člani Cerkve. Nekatere namreč Sveti Duh »kliče k temu, da bi očitno pričevali za hrepenenje po nebeškem prebivališču in da bi to hrepenenje ohranjali živo v človeški družini« (CS 38, 1), dasi s tem ne »postanejo nekoristni v zemeljski družbi. Kajti čeprav včasih niso naravnost v pomoč svojim sodobnikom, so jim vendarle v Kristusovi ljubezni na najgloblji način prisotni in z njimi sodelujejo, da bi graditev družbe vedno temeljila v Gospodu…, da se ne bi morda zastonj trudili tisti, kateri jo zidajo« (C 46, 2). Večino drugih pa Cerkev kliče »k temu, da bi se posvečali zemeljski službi ljudem in s to svojo nalogo pripravljali snov za nebeško kraljestvo. Vse pa osvobaja, da bi se v odpovedi samoljubju in s privzemanjem vseh zemeljskih sil v človeško življenje stegovali nasproti prihodnosti, ko bo človeštvo samo postalo Bogu prijetna daritev« (CS 38, 1).

V svojem bogoslužju vzklika Cerkev: »Slavimo te, Oče, ker si velik in si vse v modrosti in ljubezni ustvaril. Človeka si naredil po svoji podobi in mu izročil skrb za vesoljni svet. Le tebi, Stvarniku naj služi, vsem stvarem pa gospoduje« (četrta evhar. molitev).

Naj v delu odkrijemo še toliko vrednot – nikdar ne smemo niti za trenutek izgubiti spred oči resnice: Ni človek zaradi dela, marveč delo zaradi človeka! To je z vso močjo naglasil papež Pavel VI., ko je v začetku junija 1969 obiskal v Ženevi sedež Mednarodne organizacije dela (OIT). In dostavil je: »Ravno ob času zmagoslavja tehnike in njenih sijajnih uspehov v gospodarski proizvodnji je človek tisti, ki nase osredotočuje pozornost filozofov, sociologov in politikov. Saj končno ni pravega bogastva razen bogastva človeka samega… Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca! Temveč vedno delo za delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!«

Priprava »absolutne bodočnosti«
Če je človek po svoji naravi usmerjen na svoj zadnji cilj, potem je jasno, da delo svojo polno opravičenost in smisel najde le v odnosu do tega cilja. Delo je sredstvo za dosego človekove osebne in skupne sreče, končno sredstvo za dosego »blaženega cilja onkraj zemeljske bednosti« (CS 18, 2).

Bližnje cilje dela moremo odkriti že z lučjo naravnega umovanja. Najgloblji smisel pa odkrijemo samo v luči vere, v svetlobi, ki nam sije iz revne tesarske delavnice v Nazaretu. Ker je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, zato naj človek sodeluje s Stvarnikom pri dovršitvi stvari in naj s svoje strani da zemlji odtis tiste duhovnosti, ki jo je sam prejel od Boga. Če to vrši, si s tem, kar se je zdelo najprej kakor podložnost snovi, zagotovi osvoboditev od te podložnosti, uveljavitev svobode, bistvene prvine človeškega dostojanstva. Le da to ni kaka samotarska naloga, marveč gre tu za skupno nalogo, za skupno graditev takšne človeške družbe, ki bo pomenila pripravo na božje kraljestvo, v kateri bo v polnosti vladala resnica, pravičnost in ljubezen. Človeško bratovstvo bi bilo zelo kratkotrajno, če bi zemeljski cilji bili edino obzorje. Treba je torej naše poglede obrniti v višino: v dostojanstvo človeka kot božjega sodelavca, veličino delavca, ki se osvobaja zasužnjenosti snovi in izvršuje nravne obveznosti svoje osebe, bratstvo vseh ljudi v skupnih naporih – te duhovne vrednote zemeljskega dela najdejo celotni smisel samo v odnosu do poveličanega življenja v Bogu, h kateremu je človeštvo poklicano in usposobljeno po Kristusu. Tisto, kar je bilo v božjih načrtih vesela ustvarjalna dejavnost, je z grehom postalo trdo delo in mnogokrat velika muka. Toda ta trda vsakdanja borba postane, če jo znamo – v zedinjenosti s Kristusom in okrepljeni z lučjo in močjo njegove milosti – ponižno in hkrati pogumno sprejemati nase, odrešilna, podobno kakor je bilo odrešilno Jezusovo delo v Nazaretu. V tej luči se pohujšanje nad mučnostjo dela spremeni v dejanje ljubeče daritve: kruh in vino, ki sta sadova zemlje in hkrati človeškega dela, postaneta simbol človekovega radovoljno sprejetega napora in trpljenja, velikodušno darovanega v žrtev Bogu, pridruženo Odrešenikovi žrtvi. Človekovo skromno, na videz brezpomembno delo, povzame vase na križu žrtvovani in za vekomaj poveličani Kristus in ga daruje Očetu. Tako prejme naše najbolj »brezpomembno« delo večnostno vrednost in je prispevek k dograditvi veličastnega »nebeškega Jeruzalema«.

Tako nas godovni dan sv. Jožefa, delavca, glasno uči: Z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj in bolj prijateljskega sveta, kjer bo vsakdo mogel spolnjevati svojo nalogo božjega otroka sredi svojih bratov. Tako se bo vsak delavec – naj bo to podjetnik ali delojemalec, nameščenec ali tehnik, poljedelski ali industrijski delavec, obrtnik ali trgovec, ali pa član svobodnih poklicev – zedinjal z Očetovim ustvarjalnim delovanjem, s Sinovim odrešilnim delom in s posvečevalnim delom Svetega Duha. V delu vključena odpoved in trpljenje, zaznamovana z znamenjem Kristusovega križa, postaneta v luči in moči poveličanega Kristusa in v pričakovanju njegovega prihoda ob koncu sveta veliko bogastvo. »Zakaj naša sedanja lahka stiska nam pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4, 17),

Ob praznovanju sv. Jožefa delavca vidimo, kako nas pravo češčenje svetnikov nikakor ne odvrača, ampak samo približa temu, kar je za krščanstvo poglavitno: Kristusu in po njem Očetu v Svetem Duhu. Posebej pa nam godovni dan sv. delavca, rednika nazareškega Delavca in Tvorca našega odrešenja opozarja na pravi »smisel našega časnega življenja, ko v upanju na prihodnje dobrine dovršujemo delo, katerega nam je Oče izročil na svetu, in tako delamo za svoje zveličanje« (C 48, 2).

Dr. A. Strle
Vir = Leto svetnikov

Sv. Jožefu je poleg glavnega praznika 19. marca, ki velja za njegov »rojstni dan« za nebesa, posvečen še en praznik – praznik Jožefa Delavca. To je praznik naše župnije – našega župnijskega zavetnika.

Postavil ga je 1. maja 1955 papež Pij XII. na prošnje vernega ljudstva, ki so zlasti iz vrst krščanskega delavstva prihajale v Rim z vseh strani sveta. Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na nekaj, kar je v redu odrešenja zelo velikega pomena: na socialni položaj tistega svetnika, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja posebej še v skrivnost učlovečenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oče je bil delavec, »tesar« (Mt 13,55; Mr 6,3). In Cerkev posebej kaže nanj kot na zavetnika in zgled vseh delavcev, najprej in predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok. Tega preprostega, a »pravičnega« moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega božjega Sina, dokler ne bi ta dorastel. A Cerkev tudi tukaj ne pozabi, da se versko češčenje nikoli ne sme ustaviti zgolj ob osebi sv. Jožefa Delavca in da gre vse poveličevanje navsezadnje le Jezusu, ki mu je bil sv. Jožef Delavec nadvse skrbni varuh in krušni oče.

Sv. Pismo o Jožefu skromno in malo poroča. Tisto kar vemo o njegovem delu in življenju je to, da je bil tih in skromen in marljiv delavec. Bil je tesar…Sv. Jožef je delal s svojimi rokami in preživljal sv, nazareško družino… Pri njem se je v mladosti učil delati in je delal naš gospod Jezus Kristus…saj so ga imenovali tesarjev sin….v Evangeliju beremo slišali: Ali ni to tesarjev sin so spraševali…

Naš Jožef Delavec nam govori samo s svojimi dejanji, ne z besedami. In ne samo z dejanji, tudi z delom. Takega zavetnika so si naši predniki izbrali za zavetnika leta 1966 ustanovljene mlade Račke župnije. Izbrali so si Delavca. Izbrali so si nekoga, ki jim je bil podoben in to zato, da bi imeli ob sebi nekoga, ki bi dajal zgled in smisel njihovemu delu. Izbrali so si nekoga, na katerega bi pogledali, ko bi se jim zdel delavnik pretežak in nesmiseln, nekoga, ki je znal delo imeti rad in ga uporabljati za lastno srečo.

Navsezadnje gre za to pri delu, za srečo. Ne gre samo za golo telesno preživetje in imeti čim več in vse, kar ponuja svet. Pomembno je, da imamo toliko materialnih dobrin, ki nam dajejo človeka vredno in dostojno življenje in zaradi tega smo lahko srečni in hvaležni Bogu.

Vsi vemo in poznamo, če ima človek delo in še lahko dela, čuti ob tem, da je koristen, ustvarjalen. Pri delu, ki ga človek opravi čuti zadovoljstvo, ko vidi rezultate svojega truda, pa še marsikaj drugega pridobi: to so izkušnje, vztrajnost, potrpežljivost …

Vsak zase ve kašen odnos goji do lastnega dela. Na splošno je delo danes ljudem tega sveta in družbe, večkrat bolj v napor (in odpor) kot v veselje. Mnogi se ga izogibajo. Mnogi bi radi do rezultatov  prišli s čim manjšim ali nikakršnim naporom. In to veliko ljudem dandanes uspeva. Zato je to mnogim (v veliki meri žal najbolj mladim, ki so v svojih letih polni energije in moči) postalo ideal priti do cilja brez dela. In priti do službe, v kateri bo čim manj dela za čim več denarja.

A brez dela človek ni to, za kar je bil ustvarjen. Ni ustvarjalec. Brez dela človek ne toči potu in ne prestaja napora, in tudi ne čuti, da je na tem svetu potreben. N kar je najbolj tragično: Človek tako izgublja svojo identiteto in smisel svojega obstoja. Zato  je danes toliko ljudi brez smisla življenja, ker nimajo dela.

Druga skrajnost našega življenja pa je, da delamo preveč. Delamo, pa ne vemo, k čemu naj bi nas to delo sploh pripeljalo. Delamo, ker je pač treba delati. Ker drugače ne gre. A tega dela ne spremlja tišina, temveč nerganje, zato ni blagoslovljeno. Nismo zadovoljni. Ker ne delamo z dušo, ampak z bolečino.

In kje je prava pot? Tam, kjer je naš župnijski zavetnik – Kjer je Jožef, delavec. Tihi Jožef, ki jeJezusa naučil tesarstva in molitve, ki ga je naučil napora in počitka, ki ga je naučil v ustavljanju med delom pomisliti, da je svoboden, da ga delo ne določa in da ga ne pogojuje, temveč da je delo izraz tega, kar je. To uči Sv. Jožef Delavec tudi nas.

Pravo pot nam torej kaže sam naš župnijski zavetnik, daje nam zgled tihega delavca, ki zna delati in, kar je tudi zelo pomembno: zna se tudi ustaviti. V tem hitrem tempu življenja smo k temu povabljeni tudi mi.

In še eno življenjsko krepost odseva Sv. Jožef Delavec. Na tega mladega moža se je Bog mogel popolnoma zanesti, mogel mu je zaupati svojega Sina in Marijo, ker:

– nazareški tesar Jožef iz Davidove hiše in rodbine, ki Sveto pismo o njem pravi, je bil pravičen, ker je upal in veroval  kot Abraham, je prav zaradi te brezpogojne predanosti Bogu užival zaupanje Boga;

ko je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina in to je uresničil po izbranem možu iz Davidovega rodu, na katerega se je zanesel, da bo zahtevno poslanstvo zemeljskega očeta in varuha svete družine vestno opravil; da bo s svojimi rokami in delom preživel Marijo in Jezusa in je tudi na takšen način poskrbel, da je Jezus odrastel in tako začel izpolnjevati Božji načrt za katerega je bil učlovečen na ta svet.

Tak je SV. JOŽEF DELAVEC, naš farni zavetnik. Vedno je storil, kot mu je bilo naročeno, ni veliko razglabljal, pač pa je s srcem, ki Gospodu zaupa, prisluhnil, ter božjo naročilo izvršil v prepričanju, da je to najbolje za tiste, ki so zaupani njegovemu varstvu.

Na prvi pogled preseneča dejstvo, da v Svetem pismu ne najdemo zapisane nobene Jožefove besede. Res je! Ne najdemo Jožefovih besed, pač pa tehtne besede O Jožefu. Kot da nam Jožef sam brez besed dopoveduje, da je marsikaj pomembnejše od govorjenja:

– kdor zna molčati, je zmožen v svoji notranji umirjenosti prisluhniti besedam drugega, še več, zmožen je začutiti njegovo misel, utrip njegove duše, ve, da je molčanje in poslušanje nemalokrat pomembnejši del pogovora, kot govorjenje;

– kdor je zmožen v tihoti srca prisluhniti navdihom, ki prihajajo od zgoraj, sam postaja oseba zaupanja in s tem dragocen dar prenekateremu človeku, hkrati pa po njem še drugi lahko najdejo pristop do skupnega Očeta, ki ga imamo v nebesih.

Ob liku župnijskega zavetnika sv. Jožefa Delavca, vsem želim, da bi naš odnos do dela, da bi naše življenje samo postalo vir veselja in mirnega, srčnega  zadovoljstva. Prav tako želim, da bi njegove tehtne besede in njegova tehtna dejanja našla svoje mesto v srcu vsakega izmed nas in obrodila bogate sadove.

Tako se ob zgledu zavetnika sv. Jožefa Delavca kakor on takrat in mi danes z njim – opomnjeni po božji besedi, in nahranjeni z kruhom močnih pri svetem obhajilu, pogumno podajamo na nadaljnjo duhovno in krščansko življenjsko pot, ter živimo in delajmo tako, da si bomo s svojim vsakdanjim delom nabirali tistih zakladov, ki se ne rjavijo, ki se ne dajo tehtati in meriti – odpirajo pa nam, po priprošnji Sv. Jožefa Delavca –župnijskega zavetnika in priprošnjika –  vrata večnega življenja.
Vir

Sveti Jožef, nazareški delavec, ki je skrbel s svojim delom za potrebe Marije in uvedel Božjega Sina v človeško delo. Ker se na ta dan v mnogih deželah obhaja praznik dela, ga krščanski delavci častijo kot zgled in zaščitnika.
Vir

V teh časih Cerkev posveča vse več pozornosti veličini svetega Jožefa zaradi njegove vloge v začetku odrešenjske zgodbe. Čaščenje svete Družine in svetega Jožefa ni nekaj novega, temveč se je skozi stoletja do danes vršilo na različne načine. V nadaljevanju bom podal pregled pomembnejših spisov svetnikov in mistikov ter papeških odlokov, ki spodbujajo k čaščenju svetega Jožefa.

Bog je že v raju napovedal Sina in Marijo. Skozi zgodovino je preko prerokov napovedoval in pripravljal čas za rojstvo Sina Jezusa. Pripravljal je Marijo za Mater svojemu Sinu in vsekakor je pripravljal tudi Jožefa, rednika svojega Sina.

Skrivnost Marijinega materinstva je tako velika, da ostaja skrivnost Jožefovega očetovstva vedno nekako v senci. Vendar lahko trdimo: Marijino materinstvo je zahtevalo Jožefovo očetovstvo. Očetovstva ni mogoče ločiti od materinstva, saj črpa tako svoj izvor kot svojo veličino prav iz materinstva. Ta neločljivost je mišljena kot vzajemnost starševskega razmerja do otroka. Jezus je preko Jožefa povezan z rodom kralja Davida (Mt 1, 1 – 16), kot je bilo prej napovedano. Jožef je po angelovem sporočilu takoj sprejel Marijo za ženo in hkrati sprejel skrivnost spočetega otroka v njej (Mt 1, 20 – 24). Sprejetje tako materinske kot očetovske vloge v zvezi z Jezusovim poslanstvom je torej skupno dejanje, Marije kot matere in Jožefa kot očeta. Bog je očitno želel, da ima Jezus oba starša.

Cerkevni očetje, učitelji in svetniki

Sveti Avguštin (354 – 430, največji cerkveni oče in učitelj) pove, da iz edinosti v združitvi Src Jezusa, Marije in Jožefa izhaja rešitev za vse človeštvo. To misel kasneje ponovi sveti Tomaž Akvinski (1225 – 1275, teolog in cerkveni učitelj).

Marija je sv. Brigiti Švedski (1302 – 1373, mistikinja) rekla: »Hči moja, na žalost mnogi ljudje nimajo pojma o tem, kakšno prednost je dal Gospod mojemu zaročencu Jožefu in kakšna je njegova priprošnja pri Bogu za vse, ki se mu priporočajo. /…/ V vseh svojih težavah moli k njemu in si iskreno prizadevaj, da ga častijo tudi drugi. Bodi gotova, da Bog daje na zemlji vse, za kar ga Jožef zaprosi v nebesih. Gospod bo na Jožefovo prošnjo delil izredne milosti (Revelations sanctae Brigitte, 6. knjiga, 59. poglavje).

Čaščenje svetega Jožefa je dediščina frančiškanskega reda že od daljnega leta 1370. Rečeno je, da bo oseba, ki bo leto dni vsak dan sedemkrat zmolila Oče naš, Zdravo Marijo in Slavo ter premišljevala o sedmih žalostih in radostih svetega Jožefa, dobila od Boga katero koli milost, koristno za njeno duhovno življenje.

Sveta Terezija Avilska (1515 – 1582, velika prenoviteljica karmeličanskega reda) je bila izredna častilka svetega Jožefa. Med drugim je zapisala: »Za katero koli milost boste prosili svetega Jožefa, vam bo zagotovo dana.«

Dominikanec Izidor Izolan je leta 1587 v eni svojih knjig o svetem Jožefu zapisal, da bo v zadnjih časih Bog svetega Jožefa poveličal z največjo častjo in da bo Kristusov namestnik na zemlji, razsvetljen od svetega Duha, ukazal, naj se praznik Kristusovega rednika in moža Kraljice celega sveta slovesno obhaja po vsej Cerkvi.

Sveta Marija Agredska (1602–1665, bosonoga frančiškanka), je po navodilu svojega spovednika v petih letih napisala spis Mistično Božje mesto, v katerem veliko piše tudi o svetem Jožefu. Po njenih navedbah sta se 14-letna Marija in 33-letni Jožef poročila 8. septembra. Približno te starosti se sveti Jožef prikazuje Edsonu Glauberju, amazonskemu Indijancu. Sveti Jožef ob poroki in Jezusovem rojstvu torej ni bil star, temveč moški zrelih let.

Jezuit Jean Jacquinot je leta 1645 napisal knjigo Veličina svetega Jožefa. V njej je grafika z napisom zgoraj »Sveta zemeljska Trojica« in spodaj »Ta tri Srca so eno samo Srce«. Knjiga je bila ponatisnjena leta 1854 in 2013 (grafika na str. 106).

Sveti Ludvik Marija Monfortski (1673 – 1716), ki je najbolj poznan po knjigi Posvetitev Mariji za popolno predanost Jezusu Kristusu, je sestavil molitev, ki jo je Jezus pred približno dvajsetimi leti dopolnil Edsonu Glauberju in jo sedaj molimo kot Pozdravljen, sveti Jožef.

Marija Cecilija Baij (1694– 1766, benediktinska opatinja) je po Jezusovem osebnem nareku 23. januarja 1736 (na zaročni dan Device Marije in svetega Jožefa), začela opisovati življenje svetega Jožefa.

Sveti Alfons Ligurijski (1696 – 1787) je sestavil enaintridesetdnevnico z naslovom Mesec svetega Jožefa, po kateri je bilo uslišanih veliko prošenj tudi v našem času.

Ani Katarini Emmerich (1774–1824, avguštinka) je Sveti Duh že v najzgodnejši dobi v slikah odstiral skrivnosti stare zaveze, kasneje pa celotno življenje Jezusa Kristusa in Cerkve v času apostolov. Pri tem je večkrat omenjen tudi sveti Jožef in njegov odnos do Jezusa in Marije.

Leta 1843 so bila natisnjena pravila Družbe na čast prečistemu srcu svetega Jožefa, ki jih je potrdil papež Gregor XVI. Namen družbe je bil častiti Prečisto Jožefovo Srce, ki je bilo zedinjeno s Srcema Jezusa in Marije. Člani družbe so si posebno prizadevali posnemati svetega Jožefa v popolni vdanosti v Božjo voljo. To družbo je v Sloveniji pospeševal duhovnik ljubljanske škofije Janez Volčič, ki je leta 1887 napisal knjigo Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa. Knjiga je izšla pri Mohorjevi Družbi v Celovcu z dovoljenjem Krškega knezoškofijstva. Volčič piše: »Upati tudi smemo, da se bo spolnila želja svetega Očeta, da bo namreč na priprošnjo svetega Jožefa ob svojem času sveta Cerkev rešena velike stiske, ki jo tako hudo tare, in da bodo verni v češčenju svetega Jožefa vedno bolj vneti.«

Novo in podrobneje od vseh drugih pa je po Jezusovem nareku pisala Marija Valtorta (1897–1961, frančiškanska tretjerednica in mistikinja). Njeni zapisi nam najbolj približajo življenje svetega Jožefa.

Marija je pri petem prikazanju v Fatimi 13. septembra 1917 pastirčkom napovedala, da bo med drugimi svetimi pri njenem zadnjem prikazanju v oktobru tudi Jožef z Detetom Jezusom. 13. oktobra so drugi ljudje videli sončni čudež, vidci pa napovedane svete, ki so blagoslovili svet.

Papež Janez Pavel II. je dal pobudo za ustanovitev inštituta za družino. Luciji, takrat še živeči fatimski vidkinji, je namreč Marija rekla, da se bo zadnji boj med Njo in satanom vršil na področju družine. Kot je sveti Jožef skrbel za sveto Družino in varoval v času Jezusovega rojstva in odraščanja, tako po mnenju nekaterih svetnikov, mistikov in papežev, ščiti sveto Cerkev skozi vso njeno zgodovino. Menijo, da bo najbolj čaščen in največji zaščitnik prav ob koncu časov.

Molitev rožnega venca sedem žalosti in radosti svetega Jožefa in čaščenje Svetih Src Jezusa, Marije in Jožefa se je v Sloveniji ponovno pričelo širiti leta 2012 po obisku Edsona Glauberja. Njemu je bilo rečeno, da bo Slovenija za njegovo deželo najbolj častila svetega Jožefa.

Papeži

Papež Sikst IV. je leta 1479 določil 13. marec kot dan svetega Jožefa. Papež Gregor XV. je leta 1621 zapovedal, da se mora ta praznik obhajati po vsem krščanskem svetu. Papež Klemen X. je leta 1675 posvetil svetemu Jožefu Slovenijo v okviru Avstro-ogrskih dežel. Papež Klemen XI. (1700 – 1721) pa je svetemu Jožefu določil posebne molitve pri sveti maši. Papež Benedikt XIII. (1724 – 1730) je zapovedal, da se ga časti v Litanijah vseh svetnikov. Papež Pij IX je 8. decembra 1870 svetega Jožefa slovesno razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve. S tem je izpostavil njegovo vlogo podpornika, zaščitnika in vodnika svete Družine, ki se je razširila na celotno Cerkev. Ob tej priložnosti je določil za njegov godovni dan 19. marec.

Papež Leon XIII (1878 – 1903) je na podlagi videnja dogodkov za 20. stoletje sestavil molitev K tebi pribežimo, o sveti Jožef. Molitev k svetemu Jožefu sta napisala tudi papeža Pij X. (1903 – 1914) in Pij XI. (1922 – 1939). Leta 1912, tik pred prvo svetovno vojno, je izšla knjiga Olympeja Philippeja Gerbeta, Lilija Izraela. V njej govori predvsem o Mariji, a med drugim razlaga potrebnost čaščenja svetega Jožefa.

Papež Pij XII. (1939 – 1958) je dodal še praznik Jožefa delavca, ki ga praznujemo 1. maja in sovpada s civilnim praznikom dela. Papež Janez XXIII. (1958 – 1963) je uvrstil ime svetega Jožefa v rimski kanon.

Sveti papež Janez Pavel II. je v apostolski spodbudi Odrešenikov varuh zapisal, da bo sveti Jožef zaščitnik in vodnik Cerkve v prihodnosti. Želel je, da bi se kristjani bolj zatekali k svetemu Jožefu.

Papež Frančišek je bil podarjen Cerkvi v sredo, pred praznikom svetega Jožefa, marca 2013 – srede so posvečene svetemu Jožefu. V svoj grb je poleg Jezusovega imena postavil še Marijin in Jožefov simbol. Ob svojem ustoličenju, na praznik svetega Jožefa, je zaključil homilijo, v kateri je poudaril Jožefa kot varuha in zgled Cerkve: »V njem, dragi prijatelji, vidimo, kako se odgovarja na Božji klic: z razpoložljivostjo in pripravljenostjo!«

Tolikšno poudarjanje svetega Jožefa temelji na dejstvu, da je bil Marijin mož in Jezusov krušni oče. Njihovi globoki družinski odnosi se v nebesih niso končali, temveč so postali še popolnejši kot na zemlji. Zato tisti, ki se zatekajo k svetemu Jožefu, vsekakor ganejo tudi Jezusovo in Marijino Srce, kajti vse molitve in prošnje k svetemu Jožefu se zaradi njihove edinosti posredno dotaknejo tudi Src Jezusa in Marije. Zdi se, da nam Jezus želi pokazati, da mu Jožef lahko dandanes prav tako zapoveduje kot mu je nekoč na zemlji (Lk 2, 51). Ponižni položaj svetega Jožefa na zemlji je prešel v veliko moč posredovanja v nebesih.
Vir