Atributi: tesarsko orodje
Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, Zefa Žefa, Žefka, Zefka, Fina
Deviški mož božje Matere in preblažene Device Marije, pred postavo Jezusov oče. Čeprav mu ni bil oče po telesu, mu je bil oče po srcu in ljubezni. Evangelij je povzel njegovo svetost v eno samo besedo, ko pravi, da je bil »pravičen«. Cerkev jo je zgostila v petindvajset vzklikov v njegovih litanijah. Njegov praznik je ukazal papež Sikst v 15. stoletju; papež Pij IX. je razglasil Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve, papež
Leon XIII. ga je postavil za zgled delavcev, Janez Pavel II. Pa je o njem napisal posebno spodbudno pismo.
Umrl je v Jezusovem in Marijinem naročju, zato je tudi priprošnjik za srečno zadnjo uro. Mogočni priprošnjik za vse. Če ga je na zemlji klical za očeta sam Bog, mu tudi v nebesih ne bo odrekel nobene prošnje.
Jožef je tisti »modri in zvesti služabnik«, ki ga je Gospod sam postavil nad sveto družino, da bo Jezusovi materi podpora in tolažba, Zveličarju rednik in vreden pomočnik pri izvrševanju njegovih namenov na zemlji. Tako je zapisal sv. Bernard.
»Po našem prepričanju je zelo koristno, da kliče katoliški svet prav posebno in z velikim zaupanjem poleg preblažene matere Marije tudi njenega prečistega ženina sv. Jožefa na pomoč,« je dejal papež Leon XIII.
Vneto je častila sv. Jožefa in veliko pripomogla, da se je v novem veku njegovo češčenje v Cerkvi tako močno razširilo, sv. Terezija Velika. Govorila je: »Ne spominjam se, da bi bila kaj prosila sv. Jožefa, pa bi mi ne bil dal. Ne verjela bi, koliko velikih milosti mi je Bog podelil po posredovanju tega svetnika in iz koliko telesnih in dušnih nevarnosti me je rešil. Drugim svetnikom je dal Bog – tako se zdi – moč, da morejo pomagati le v kakšni posamezni zadevi; tega svetnika pa sem spoznala kot pomočnika v vseh stiskah.«
Na Slovenskem je sv. Jožefu posvečenih osemdeset cerkva. Osebno ali krstno ime Jožef in Jožefa sta med najbolj razširjenimi v Sloveniji (pa tudi po svetu). Ime Jožef je hebrejskega izvora in pomeni “Bog naj doda potomstvo”.
Goduje 19. marca.
Vir
PRAZNIK SV. JOŽEFA
Odkar je Cerkev uvedla 1. maja god sv. Jožefa delavca, ima zapovedani praznik tega svetnika dne 19. marca naslov: »sv. Jožef, ženin preblažene Device Marije, spoznavavec in zavetnik vesoljne Cerkve.« Vsak del tega naslova ima v sebi pomembno vsebino.
Ženin preblažene Device Marije
Temelj vseh odlik sv. Jožefa je v tem, da je bil od vekomaj izbran za »ženina«, za deviškega moža Marije, iz katere si je druga božja oseba po moči Svetega Duha privzela človeško naravo, da bi odrešila vse človeštvo. O Mariji pravi II. vatikanski cerkveni zbor, da je »najgloblje vstopila v zgodovino odrešenja« (C 65), tistega odrešenja, ki se »razodeva in nadaljuje v Cerkvi, katero je Gospod ustanovil kot svoje skrivnostno telo« (C 52). Skupaj z Marijo in takoj za njo pa je v odrešitveno zgodovino vstopil tako globoko kakor nobeno drugo ustvarjeno bitje tudi njen deviški zaročenec sv. Jožef. Ker je bil z Marijo zvezan v resiničnem zakonu, je pred postavo veljal za očeta učlovečenega božjega Sina in v resnici izvrševal nad njim očetovske pravice in dolžnosti ter bil njegov krušni oče.
Zakaj je Bog hotel, da je bil božji Sin iz Marije deviško spočet, in da torej ni bil Jožefov naravni sin, kakor je to iz sv. Pisma popolnoma jasno (Mt 1, 18-23; Lk 1, 26-38)? Zakaj ni bil Kristus spočet tako kakor vsak drug človek?
Gotovo se to ni zgodilo zaradi tega, ker bi morda normalni, naravni postanek človeka bil nekako obremenjen z madežem ali vsaj z neko sumnjo omadeževanosti. V sv. pismu ni niti sence takšnega maniheistično pobarvanega gledanja na zakon in druzino. Saj je vendar zakon od Boga samega postavljena uredba. Pač pa je božji Sin hotel postati človek na deviški način edinole zato, da bi se s tem na vidni način razodelo: Učlovečenje Besede je absolutna, nepreračunljiva, svobodna skrivnost božje milosti; zato ne izhaja od spodaj, iz sveta, marveč edinole od zgoraj, to je iz božje moči; tukaj je pretrgan zemeljski tok sveta, pa naj bi bil spleten tudi iz najplemenitejših stvarnosti, tu prihaja neposredno »od zgoraj« nepreračunljivo božje usmiljenje – gre za učlovečenje božjega Sina, ki mu je vzrok svobodno dejanje večnega Boga. Ta lahko učinkuje brez človeškega sodelovanja, čeprav si tisto, kar naj z učlovečenjem postane, privzema iz človeškega mesa in rodu.
Ali bi potem me bilo bolje, da se Devica Marija sploh ne bi bila poročila? – če količkaj pomislimo na posledice, ki bi iz tega pritekale za Marijo in Kristusa, bomo tudi tukaj vzkliknili s psalmistom: »Vsa svoja dela, Gospod, si z modrostjo naredil (Ps 103, 24)! Judje bi, če bi se Marija ne poročila, imeli njenega otroka, ki je bil spočet od Svetega Duha, za nezakonskega. Senca sramote in preziranja za Marijo in za Jezusa bi bila po tedanjem judovskem pojmovanju še posebno kričeča in se ne bi dala izbrisati.
Namen deviškega zakona med Marijo in Jožefom, kakor ga moremo razbrati iz sv. pisma v zvezi s prvotnim izročilom, je torej v prvi vrsti ta, da bi se skrivnost učlovečenja izvršila na.primeren način: zlasti da ne bi sodobniki imeli Jezusa za nezakonskega otroka. Jožef je bil tako rekoč senca, ki je zakrivala Jezusa, dokler ne bi bili Judje in pogani z velikimi Jezusovimi čudeži, posebno z vstajenjem in vnebohodom, pripravljeni za sprejem resnice o skrivnostnem, čudežnem prihodu božjega Sina na svet. Od tod je razumljivo, da je ostal Jožef sam skrit in neopažen ves čas svojega življenja na zemlji; ostal pa je skrit tudi še po svoji smrti skozi stoletja v češčenju Cerkve. Najprej je namreč morala biti razodeta skrivnost Kristusove božje narave in v zvezi z njo Marijino deviško materinstvo, šele potem je mogel zasijati v luči odrešitvenega božjega načrta tudi duhovni lik sv. Jožefa.
Med Marijo in Jožefom je obstajal resničen, čeprav deviški zakon. Marija je bila na zunaj navadno judovsko dekle, v resnici pa od vekomaj izbrana za Odrešenikovo mater in zato že v prvem trenutku bivanja vsa ožarjena s sijajem posvečujoče milosti in prosta tistih posledic izvirnega greha, ki – mnogokrat tako usodno – zamegljujejo naš razum in povzročajo nered v naših nagnjenjih. In tudi sv. Jožefa je Bog brez dvoma obdaril s posebnim obiljem milosti. Ko sta Marija in Jožef sklenila zakon, sta ob skrivnostnem vodstvu božje previdnosti napravila hkrati sklep ali celo zaobljubo, da ne bosta nikdar uporabila vseh pravic, ki sta jih dobila s sklenitvijo zakona.
Kako sta potem sploh mogla skleniti zakon? Najpreprosteje si mislimo tako, da ju je Bog notranje razsvetlil glede tega, da zakonski drug dejansko nikoli ne bo zahteval uporabe zakonske pravice in bo tako v tem zakonu Marijino devištvo ostalo nedotaknjeno. Na neki način pa je bil ta zakon še posebno naravnan na potomstvo, namreč na Kristusa, ki naj bi tako na primeren način postal človek. Prav tisti razlog, ki je zahteval devištvo Kristusove matere, je zahteval tudi obstoj resničnega zakona med Marijo in sv. Jožefom. Ta zakon je torej Marijo namenoma varoval v njenem deviškem materinstvu. Veliki teolog kardinal L. Billot pravi: »Ta edinstveni zakon je vzvišen nad vse druge zakone. Kajti zakon je v svoji prvotni ustanovitvi na neki način naznanjal prihodnjo skrivnost učlovečene božje Besede: zakoni nove zaveze to skrivnost posnemajo kakor podoba svoj vzor; a zakon Kristusovih staršev je sprejel, zvesto negoval in na najbolj dostojen način uvedel na svet samo učlovečeno Besedo iz nebes.«
Svetost edinstvenega Kristusovega »spoznavavca«
Vzvišeni nalogi Marijinega deviškega moža in Jezusovega deviškega očeta (pravimo mu tudi Jezusov »rednik« ali »krušni oče«) ustreza tudi Jožefova edinstvena svetost. Če namreč Bog koga izbere za posebno odlično nalogo, mu podeli tudi milosti, ki tej nalogi ustrezajo. In katera naloga bi se – razen Marijinega božjega materinstva – po svoji vzvišenosti mogla primerjati z vlogo, ki je bila v redu odrešenja namenjena sv. Jožefu? Kdo je bil dalje v tako tesni zvezi s Kristusom, ki je izvir vseh milosti in vse svetosti, in kdo je bil bližji Mariji, srednici vseh milosti, kakor sv. Jožef? Pomisliti je tudi treba, da popolnost in svetost obstojita v ljubezni do Boga. Sv. Jožef pa je učlovečenega božjega Sina kot svojega varovanca in rejenca ljubil tako rekoč kot svojega sina, in sicer z globoko in požrtvovalno ljubeznijo, podobno oni, ki jo je Marija imela do svojega otroka. Ker pa se mera posvečujoče milosti meri predvsem po stopnji ljubezni do Boga, smemo sklepati, da je Bog Jožefa ljubil in ga obdaril z večjo ljubeznijo kakor kogar koli razen Marije. Tudi Kristus sam gotovo ni takoj za Marijo ljubil nobenega človeka s tako veliko in s tako posvečevalno ljubeznijo kakor prav sv. Jožefa, svojega krušnega očeta, varuha in skrbnika. In razen tega je sv. Jožef imel stalno pred očmi najvzvišenejši zgled svetega Marijinega in Jezusovega življenja. Nihče ni bil tako dolgo časa v najvišji in najboljši šoli duhovnega življenja. Sv. Bernardin Sienski po pravici pravi: »Neskončna Zveličarjeva svetost in neizmerna svetost Marijina sta se tako rekoč morali razlivati na sv. Jožefa« (Sermo 1 de s. Jos.).
Mnogi teologi izrečno trdijo, da je bil sv. Jožef zaradi svoje vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil pri skrivnosti učlovečenja in odrešenja, že od začetka utrjen v milosti, podobno kakor sv. Janez Krstnik in kakor so bili apostoli po Jezusovem vstajenju. Bitna svetost, obstoječa v posvečujoči milosti, se pri odraslem človeku nujno uveljavlja tudi na ravni njegovega celotnega nravnega življenja. Iz podatkov sv. pisma (Mt 1, 19; 2, 29; Lk 1, 24; 13 sl.), čeprav so pičli, vidimo, da je sv. Jožefa v tem oziru odlikovala močna vera, popolna pokorščina božji volji, modra premišljenost in ponižnost. Značilna za njegovo svetost pa je zlasti junaška, docela nesebična zvestoba v zakrivanju skrivnosti učlovečene božje Besede, v čuvanju Marijinega devištva ter v varstvu in skrbi za Jezusa v njegovi otroški dobi.
Medtem ko so bili Janez Krstnik in apostoli poklicani k temu, da Kristusa razodevajo, pa naj bi sv. Jožef na primeren način zakrival skrivnost učlovečene Besede. Z junaškim pozabljenjem nase naj bi sv. Jožef varoval Marijino devištvo, branil Jezusa v njegovi detinski dobi pred nevarnostmi in stiskami ter skrbel zanj in molče ohranjeval v svojem srcu tajnost Boga Očeta in je nikomur ne razodel v tisitem času, ko je bil ves Izrael prežet s pričakovanjem Mesija. Zdaj razumemo tudi, zakaj je sv. Jožef moral »ostati v temi« tako v svojem življenju na zemlji kakor tudi še dolgo časa po smrti. V javnem češčenju Cerkve ga najdemo šele, kakor smo že videli, ko se je globoko zakoreninila verska skrivnost o učlovečenju in o Marijinem deviškem materinstvu. Sledovi češčenja sv. Jožefa so sicer že vidni pri cerkvenih očetih, na primer pri sv. Avguštinu, vendar so njegov praznik začeli obhajati v javnem cerkvenem bogoslužju šele v 14. stoletju. Polagoma se je češčenje tega, pred Bogom največjega »spoznavavca«, tega tihega, požrtvovalnega, junaško ponižnega pričevavca za Kristusa (to pomeni beseda »spoznavavec«) v Cerkvi bolj in bolj uveljavljala. Papež Gregorij XV. je l. 1621 ukazal, naj se god sv. Jožefa obhaja kot zapovedam praznik. Končno je v bogoslužju dobil prvo mesto za Marijo. Po odredbi papeža Janeza XXIII. z dne 8. 12. 1962, ob sklepu prvega zasedanja I. vatikanskega cerkvenega zbora, se sv. Jožefa spominjamo tudi v srcu sv. liturgije, v mašnem kanonu, in sicer takoj za Devico Marijo, pred vsemi drugimi svetniki.
Varuh razširjene nazareške družine – Cerkve.
In zakaj gleda Cerkev v sv. Jožefu svojega posebnega zavetnika?
Papež Leon XIII. pravi, da ga je za zavetnika vesoljne Cerkve postavil pravzaprav Bog sam, Cerkev pa je to le razglasila. Nazareška družina, kateri je bil po božji volji sv. Jožef glavar, družinski oče ter zakoniti in naravni varuh, je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve, namreč Kristusa kot prvorojenca božjih otrok, vseh kristjanov, in deviško Mater vseh udov skrivnostnega Kristusovega telesa. In kakor se je Marijino telesno materinstvo po njenem Sinu, Odrešeniku človeškega rodu, razširilo v duhovno materinstvo vseh ljudi, ki bodo deležni odrešenja, podobno se je Jožefovo očetovstvo nasproti detetu Jezusu raztegnilo ina vse, ki bodo deležni odrešilnih milosti. Vse te je namreč odrešenje spet napravilo za božje posinovljence, za Kristusove brate in sestre, ki kot taki sestavljajo Cerkev, Kristusovo skrivnostno telo. Ker je Jožef Kristusov rednik in zakoniti oče, zato ne more od svoje očetovske ljubezni in skrbi izločiti tistih, ki jih je Kristus napravil za svoje brate in sestre in za ude svojega skrivnostnega telesa (Okr. Quamquam pluries).
Starodavno prepričanje Cerkve je, da je bil egiptovski Jožef, ki je toliko storil za starozavezno božje ljudstvo v njegovi stiski, predpodoba bodočega varuha sv. družine m njegovih nalog v tej nazareški družini, pa tudi v družini božjih otrok v naročju Cerkve. Posebno praznovanje sv. Jožefa kot varuha vesoljne Cerkve je uvedel papež Pij IX. l. 1847, in sicer na 3. nedeljo po veliki noči; od 1956 je to praznovanje združeno s praznikom 19. marca, ne sme pa biti pozabljeno.
Sv. Jožefu gre posebno češčenje.
Iz vsega trojega: 1. ker je sv. Jožef deviški mož Matere božje in za Marijo obdarjen z najvišjo svetostjo, 2. Jezusov oče po postavi in 3. varuh vesoljne Cerkve, sklepajo teologi, da pristoji sv. Jožefu vsaj po stopnji višje češčenje kakor ostalim svetnikom; samo češčenje, ki gre Mariji, je še višje (samo po sebi je pa razumljivo, da se tudi češčenje, ki ga izkazujemo Mariji in sv. Jožefu po svojem bistvu docela razlikuje od tistega češčenja, ki ga izkazujemo Bogu). Pri drugih svetnikih ima češčenje svoj temelj v posvečujoči milosti (ki je udeležnost pri Kristusovem poveličanem življenju) in so te različni svetniki deležni v različni stopnji. Sv. Jožefu (in na še višji način Mariji) pa gre češčenje zaradi visoke mere posvečujoče milosti in iz te izvirajoče nebeške slave, še večje češčenje pa zaradi njegovega posebno tesnega odnosa do učlovečenega božjega Sina. K češčenju svetnikov spada tudi priporočanje njihovi priprošnji; saj tudi s takšnim zatekanjem za pomoč priznavamo vzvišene nadnaravne odlike svetnikov in poveličujemo Boga, ki se kaže tako čudovitega ravno v veličini svojih prijateljev.
Razumljivo je torej, da se k sv. Jožefu verniki radi zatekajo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi v gospodarskih in podobnih stiskah, ki morejo imeti velik vpliv tudi na človekovo duhovno, nadnaravno življenje. Poseben zavetnik je sv. Jožef krščanskim očetom v njihovi skrbi za svoje otroke, ki so zlasti v nadnaravnem oziru v podobnih nevarnostih, kakor je bil Jezus, ko mu je kralj Herod stregel po življenju. Radi se k sv. Jožefu priporočajo mladi ljudje v boju za ohranitev svoje čistosti. Še posebej je sv. Jožef zgled in priprošnjik vseh tistih, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh; zato se od 1. 1955 obhaja na 1. maj poseben nezapovedan praznik sv. Jožefa delavca. Ker je sv. Jožef bil deležen sreče, da sta ob njegovi smrtni postelji stala Jezus in Marija (sv. pismo tega izrečno ne omenja, vendar pa lahko na to sklepamo iz ostalega, kar pove), zato velja sv. Jožef za posebnega pomočnika in priprošnjika za srečno zadnjo uro. In kako bi Kristus mogel odbiti prošnje sv. Jožefa, ko je rečeno, da je bil v življenju »njima pokoren«, Jožefu namreč in Mariji?
K češčenju svetnikov nujno spada tudi prizadevanje za oblikovanje svojega življenja po svetnikovem zgledu, kar je velik pripomoček pri hoji za Kristusom. Mož pravičnega in dobrega srca, mož neomajnega zaupanja v Boga, mož vere in pokorščine, mož deviške spoštljivosti, zvestega dela in skrbnosti za svojo družino – ta Jožef evangelijev v resnici zasluži, da ga častimo tudi s posnemanjem njegovega zglednega življenja.
Na slovenskih tleh je bilo češčenje sv. Jožefa znano že pred uvedbo njegovega praznika v l. 1621. Tedaj je svetnikovo čast z vso vnemo oznanjal škof Tomaž Hren. Več naših krajev in dežel je sv. Jožefa izbralo za prvega zavetnika. Za Hrenom ga je rad slavil v svojih govorih Janez Lud. Schonleben; češčenje so pospeševali tudi naši redovi, najbolj avguštinci. Do zdaj je bilo na Slovenskem sv. Jožefu posvečenih že 75 cerkva in 8 kapel. Tudi slovenski likovni umetniki so sv. Jožefa mnogokrat in uspešno upodabljali.
Dr. A. Strle
Vir=Leto svetnikov
Slovesni praznik svetega Jožefa, moža preblažene Device Marije, ki je kot pravičen mož iz Davidovega rodu, nadomeščal očeta Božjemu Sinu Jezusu Kristusu, ki se je hotel imenovati sin Jožefa in mu biti pokoren, kot sin očetu. Cerkev ga na poseben način časti kot zaščitnika, katerega je Gospod postavil čez svojo družino.
Vir