Pri Antiohiji (v Siriji), v času Dioklecijána in Maksimijána, rojstni dan za nebesa svetega Julijána, mučenca, svete device Bazilíse, njegove soproge, katerih trpljenje je zapisano. Iz njihove skupnosti je bila sežgana tudi častitljiva množica duhovnikov in služabnikov Kristusove Cerkve, ki je pribežala k njima zaradi strašnega preganjanja. Po smrti teh so trpeli duhovnik Antonij, Anastázij, in deček Celz, skupaj z materjo ter mnogimi drugimi.
Vir
Med najbolj znanimi Kristusovimi krvnimi pričevalci je sveti Julijan, ki se je rodil krščanskim staršem v Antiohiji v Siriji in bil vzgojen v vsej pobožnosti. Iz ljubezni do Jezusa in čistosti se je v mladosti zaobljubil deviški čistosti. Tako je rasel v pobožnosti, da je postal mladenič; zdaj so starši svojega sina spodbujali, naj se poroči. Julijana je zajela globoka žalost; ni se hotel razkriti in prelomiti svoje zaobljube, prav tako pa ni hotel ne ubogati staršev. V taki stiski je zahteval sedemdnevno obdobje premišljevanja in v tem času neprestano klical k Bogu za razsvetljenje in spoznanje, kaj naj stori. Sedmo noč mu je bilo v spanju rečeno, da naj uboga starše; Bog bo poskrbel za zaobljubo, ki jo je dal, da je ne bo prelomil. Julijan je popolnoma potolažen staršem sporočil, da je pripravljen skleniti zakonsko zvezo po njihovi volji. Kmalu zatem je bil zaročen in poročen z Baziliso, deklico, ki je bila po vsem mestu znana po svoji kreposti in bogastvu.
Na dan poroke, ko sta zakonca vstopila v sobo, ki jima je bila namenjena po poročni pojedini, je Bazilisa opazila nepopisno sladek vonj vrtnic in lilij. Bila je začudena, saj je bil zimski čas, ko takšnih rož ni bilo mogoče imeti, zato je svojega ženina Juliana vprašala, od kod prihaja ta vonj in kaj pomeni. Julijan ji je odgovoril: “Ta vonj prihaja od Kristusa Gospoda, ki je med lilijami sveta in ljubitelj čistosti, ki tistim, ki zaradi njegove ljubezni ohranjajo stalno čistost, podeljuje tudi posebno nagrado v nebesih.” Nato ji je razkril zaobljubo, ki jo je dal, in jo vprašal, ali ne bi tudi ona storila enako. Globoko ganjena Bazilisa je padla na kolena in se zaobljubila, da bo z možem živela v deviški čistosti. Ko je to storila, je celotno sobo napolnil nebeški sijaj. Kristusu Gospodu in njegovi deviški materi sta bila vredna, da sta se vidno prikazala in obema zakoncema zagotovila svojo podporo. Po tridentinskem koncilu Jezus še vedno obljublja to podporo vsem, ki želijo živeti v stalni vzdržnosti, kar so po Tertulijanovih besedah v prvih krščanskih stoletjih počeli številni zakonski pari. Vendar je to le nasvet, nikakor pa ne obveznost. Brez posebnega Božjega razsvetljenja ni priporočljivo niti posnemati takega zgleda. Julijan in Bazilisa sta vso noč preživela v zahvaljevanju in hvaljenju Boga; svoje zaobljube pa sta držala, dokler sta živela, povsem neokrnjena. Po smrti svojih staršev sta svojo dediščino razdelila med uboge in zgradila dve hiši za tiste, ki so želeli služiti Gospodu Bogu v deviški čistosti: eno za moške in drugo za ženske. Julijan je šel v prvo, Bazilisa v drugo in oba sta vodila krepostno, celo sveto življenje.
Ko sta čez nekaj let cesarja Dioklecijan in Maksimijan obnovila preganjanje kristjanov na Vzhodu, sta bila Julijan in Bazilisa v velikem strahu zaradi svojih podložnikov; zato sta prosila Boga za milost in moč zase in za tiste, ki so z njima živeli v stalni čistosti, v prihajajočem preganjanju. Dobrodelni Bog je sveti Bazilisi v enem samem videnju pokazal vse, kar se bo zgodilo med preganjanjem, zlasti njenemu deviškemu možu Julijanu; hkrati ji je nakazal, da bo pred začetkom preganjanja v Antiohiji z mirno smrtjo poklicana v nebesa skupaj z vsemi njej podrejenimi devicami. Vse to je povedala Julijanu, ki se je pripravljal na prihajajočo bitko, do katere je prišlo nekaj let po Bazilissini smrti. Po mnogih trpljenjih je Julijan iz ljubezni do Jezusa 9. januarja 303 prejel mučeniško krono skupaj z otrokom Celsom, duhovnikom Natonijem, Anastazijo in Marcionillo, Celsovo materjo, ter drugimi. Dan čaščenja obeh svetnikov je 9. januar.
iz: Wilhelm Auer, duhovnik kapucinskega reda, Zlata legenda Življenje dragih božjih svetnikov na vse dni v letu, 1902, str. 25 – str. 26
DE
Včasih imajo starši povsem drugačne načrte za prihodnost svojih otrok kot otroci sami. Julijan in Bazilisa (umrla okoli leta 304) vam lahko o tem povesta marsikaj. Egiptovska kristjana sta dejansko želela živeti v celibatu in posvečenem življenju, vendar sta ju njuni bogati družini spodbujali k poroki. Po božji previdnosti sta Julijan in Bazilisa vsaj našla prave ljudi: Skupaj sta se odločila, da bosta živela vzdržno življenje in skrbela za ljudi v stiski. Po smrti njunih staršev sta zakonca uporabila dediščino in svojo hišo spremenila v zavetišče za revne in bolne. Molitve pobožnih kristjanov naj bi celo zažgale malike. Kmalu po mirni smrti svoje žene je bil Julijan med preganjanjem kristjanov pod cesarjem Diolektianom mučen in usmrčen. Sloves o svetosti egiptovskega para se je hitro razširil in cerkveni doktor sveti Hieronim (okoli 347-420) ju je omenil na svojem seznamu mučencev.
DE
V zapisih o teh dveh svetnikih, ki sta živela v Egiptu, in v starih mučeništvih beremo, da sta se na dan poroke zaobljubila, da bosta živela v nenehni vzdržnosti. Njune želje in misli so bile osredotočene samo na Boga; da bi mu vedno bolj ugajala, sta se podredila vsem praksam strogo duhovnega življenja. Svoj zaslužek sta namenila revnim in bolnim; svojo hišo sta celo do neke mere spremenila v bolnišnico, tako da sta služila moškim v ločenih sobanah – Julijan, ki so ga zaradi njegove brezmejne ljubezni imenovali gostoljubni in Bazilijana osebam njenega spola. Sv. Bazilisa je umrla v miru, vendar ji ni bilo prihranjeno ostro preganjanje. Julijan jo je preživel več let in naposled prejel mučeniško krono skupaj z otrokom Celsom, duhovnikom Antonijem, Anastazijo in Marcianillo, Celsovo materjo. Domneva se, da so vsi ti svetniki trpeli 6. januarja 313 pod Maksimilijanom II. Praznik svetega Julijana je podan zelo različno. Povsod so gradili cerkve in bolnišnice pod patronatom svetega Julijana in svete Bazilike. Rečeno je, da je lobanja svetega Julijana prišla z Vzhoda v času svetega Gregorja Velikega, in sicer v Pariz.
Kraljica Brunhilda, ki ji je bila podarjena, jo je podarila nunam, za katere je zgradila samostan v bližini Etampesa. En del te lobanje je bil shranjen v samostanu Morigyn pri Etampesu, drugi pa v Parizu v cerkvi redovnic Sainte Basiliss.
DE