… Kdaj in kje je Julijan Ubogi živel je težko določiti. Njegovo zgodbo postavljajo v različne kraje v Španiji, Italiji, Franciji in tudi v Belgiji, kjer je bilo mnogo bolnišnic in zavetišč pod njegovim zavetništvom.
Zgodbo o Julijanu Ubogem je zapisal sv. Antonin, florentinski nadškof, ki je umrl leta 1459. Po pripovedovanju, je mladi Julijan na lovu zasledoval jelena, ki ga je nenadoma ogovoril: »Kako da me hočeš ubiti ti, ki boš vzel življenje tistim, ki so ti ga dali?« Julijan, ki se je prerokbe ustrašil, je odšel od doma v tujino, da se jelenove besede ne bi uresničile. Pri bogatem posestniku je dobil službo, si postavil domačijo in se oženil. Njegova oče in mati sta ga po neutrudnem iskanju našla. A ko sta prišla na njegov dom, je Julijan bil zdoma in sprejela ju je njegova žena. Ko je izvedela, kdo sta, ju je pogostila in jima odstopila lastno posteljo. Žena je zjutraj odšla v cerkev in v tem času se je Julijan vrnil domov. Našel je dva tujca v postelji, pomislil na najhujše in oba do smrti zabodel. Ko se je domov vrnila Julijanova žena, mu je povedala kdo sta: Julijan je nevede umoril lastne starše. Oba z ženo sta zapustila kraj nesreče in se odpravila v Rim, da bi jima papež dal odvezo. Nato sta se naselila ob deroči reki in si naložila pokoro: zastonj sta prevažala reveže, predvsem romarje, ter jih gostila. Poleg opravljanja pokore, se je Julijan posvečal tudi molitvi. Po dolgih letih je neke noči zaslišal klic na pomoč, ki je prihajal z druge strani reke. Kljub mrazu in viharju se je odpravil čez reko in tam našel gobavega reveža. Prepeljal ga je v svojo hišo, ga nahranil, obvezal in položil v lastno posteljo. Naslednje jutro je Julijan v njem spoznal Jezusa, ki mu je razodel konec pokore in bližnjo blaženo smrt.
Vir
Do preureditve svetniškega koledarja po drugem vatikanskem cerkvenem zboru je bil na današnji dan god sv. Frančiška Šaleškega, ki je zdaj postavljen na 24. januar. Tako lahko stopi iz ozadja zanimiv lik Julijana Ubogega ali Hospitalca, po naše Dobrega gostitelja. Pri tem ‘svetniku’ gre bolj za legendarno izročilo, kakor za resnično osebnost, beremo v Letu svetnikov. Zgodba o Julijanu Hospitalcu je očitno krščanska preobleka mitološke grške povesti o Ojdipu, ki mu je nesrečna usoda namenila krivdo, da je ubil lastnega očeta in si je nato naložil strašno pokoro s tem, da se je oslepil.
Krščanska različica te zgodbe nima niti točnega kraja niti časa nastanka. Postavljajo jo v različne romanske dežele, od Španije do Neaplja; povsod je bilo mnogo bolnišnic in zavetišč pod njegovim zavetništvom. Zgodba je zanimala mnoge umetnike, ki so ustvarili lepa dela s prizori iz Julijanove fantastične zgodbe, ki so jo imeli vse do kraja srednjega veka za resnično. Današnjemu času je samo še priča o nekdanji verski miselnosti, ki ji je šlo bolj za spodbudo k izrednim žrtvam, kakor za zgodovinsko resničnost.
Florentinski nadškof sv. Antonin, ki je umrl leta 1459, podaja zgodbo takole. Mladi Julijan je na lovu zasledoval jelena, ki je nenadoma spregovoril: »Kako da me hočeš ubiti ti, ki boš vzel življenje tistim, ki so ti ga dali?« V strahu, da se ta napoved ne uresniči, se je Julijan umaknil z doma na tuje. Stopil je v službo pri bogatem posestniku, si prislužil lastno domačijo in se oženil. Oče in mati sta ga neutrudno iskala in končno prišla do njegovega samotnega doma. Julijan je bil takrat odsoten, zato ju je sprejela njegova žena. Ko je zvedela, kdo sta tujca, ju je pogostila in jima prepustila lastno posteljo. Zjutraj je žena odšla v cerkev. Ko se je Julijan vrnil in našel v ženini postelji tuji osebi, si je predstavljal najhujše in v navalu razburjenja oba zabodel. Tedaj se je vrnila žena, ki je Julijanu povedala, da sta prišla njegova mati in oče. Julijan se je zgrozil ob spoznanju, da je nevede ubil lastne starše. Napoved jelena se je torej uresničila! Oba z ženo sta zapustila kraj nesreče, odšla v Rim, da bi jima papež dal odvezo, nato pa sta se naselila ob deroči reki in tam za pokoro zastonj prevažala reveže, posebej romarje, in jih gostila pod svojo streho.
Po dolgih letih je Julijan neke noči zaslišal preko reke klic na pomoč. Kljub mrazu in viharju je dobri brodnik tvegal veslanje preko reke in tam našel ubogega gobavca. Prepeljal ga je, ga vzel v hišo, ga nahranil, obvezal in položil v lastno posteljo. Zjutraj je v njem spoznal Jezusa, ki mu je razodel konec pokore in bližnjo blaženo smrt.
Rimski cerkveni koledar Julijana Ubogega ne navaja med svetniki, ima ga pa oglejski in sicer na današnji dan. Goriška nadškofija je kot naslednica oglejskega patriarhata prevzela njegov spomin. Upodabljajo ga s čolnom v eni in z veslom v drugi roki ali ko se mu prikaže Kristus vrh postelje.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.