Imena: Jurij, Georg, George, Gjuro, Jura, Juraj, Jurče, Jurček, Jur, Jure, Jurgen, Juri, Jurica, Jurko, Jurislav, Juro; Jurija
Bil je mučenec in velja za patrona raznih viteških redov in vojakov. Grki ga imenujejo »velikega mučenca«. Kljub temu je o njegovem življenju in trpljenju znanega le malo, kar bi mogli imeti za zanesljivo. Njegov oče je bil plemič in mučenec. Po njegovi smrti se je Jurij preselil z materjo v Sveto deželo. Po materini smrti je podedoval veliko premoženje. Močan po telesu je sklenil, da bo postal častnik. Komaj dvajset let star je bil že vojaški tribun in cesar Dioklecijan ga je na vso moč cenil.
Leta 303 je izdal cesar prvi odlok zoper kristjane: vse cerkve naj se podro, krščanski napisi sežgo, sleherno bogoslužno shajanje je prepovedano. Jurij se je takrat službeno mudil v Nikomediji, v Dioklecijanovi prestolnici, kjer je že bilo veliko kristjanov. Sklenil je, da jim bo dal junaški zgled. Ves denar je razdal v dobre namene, sužnjem dal prostost, nato pa šel sam naznanit cesarju, da je kristjan.
Cesarju ga je bilo žal in mu je prigovarjal, naj daruje bogovom, in mu obetal še višje vojaške časti. A Jurij je ostal mož. Zato ga je ukazal cesar osem dni strahotno mučiti. Osmi dan mu je spet prigovarjal in obetal visoke časti. A zaman! Zato ga je obsodil na smrt. Na morišču se je Jurij zahvalil Bogu za vse milosti, mu izročil svojo dušo, ga prosil za stanovitnost kristjanov in tudi za svoje mučitelje, nato pa junaško sklonil krepki tilnik pod meč. To naj bi se zgodilo 23. aprila leta 303.
Cerkve in ustanove, posvečene sv. Juriju, so po vseh krščanskih deželah od Etiopije do Rusije, od Anglije do Gruzije ali Georgije, ki ima celo ime po tem svetniku. Z njegovim imenom so povezane številne legende. Ena pripoveduje, da je rešil deklico (dušo) iz zmajevih krempljev, zmaja pa ubil. Zato ga upodabljajo z zmajem pod nogami.
Sv. Jurij je patron ljubljanskega mesta in ima med Slovenci veliko cerkvic in cerkva.
Goduje 23. aprila.
Vir
Ne glede na to, da je večina podatkov o svetem Juriju zavitih v številne legende, pa je bil vseskozi, zlasti po zaslugi križarjev, eden najbolj češčenih svetnikov v »starem« krščanskem svetu. Zanesljivo pa je, da je bil resnična zgodovinska osebnost, izpričan je tudi njegov grob v Lyddu. Dan ostaja med nami predvsem kot simbol boja proti zlu in predstavlja nenehni človekov boj s silami teme in greha, ki ga pooseblja zmaj.
Ime: Ime izhaja iz latinskega oz. grškega imena Georgios, ki ga povezujejo z grško besedo georgos, ki je zložena iz besed ge »zemlja, polje« in ergon »delo«. Georgos je torej »poljedelec, kmetovalec; vinogradnik, viničar«.
Rodil se je v 3. stoletju (275/285) v Kapadokiji, danes Turčija,
umrl pa leta 303/305 v mestu Lydda-Diospolis v Palestini.
Družina: Izhajal je iz imenitne družine, njegov oče je bil Geroncij, doma iz Perzije, mati pa Polikronija, domačinka. Oba sta bila dobra kristjana.
Služba: Izbral si je vojaško službo in iz navadnega vojaka kmalu napredoval v tribuna v rimski vojski pod cesarjem Dioklecijanom.
Kreposti: Bil je človek globoke in silne vere. Na veliko je podpiral reveže, ki jim je razdal vse svoje premoženje in se zavzemal za zapostavljene.
Legende: Najbolj znana je legenda (v svojem delu Zlata legenda jo je zapisal Jakob da Voragine), kako je rešil kraljevo hčer pred zmajem, ki je ustrahoval vso deželo. Napadel ga je s sulico, ga ranil in obljubil ljudstvu, da ga bo ubil, če se bodo dali vsi krstiti. Ko ga je usmrtil, se je dalo krstiti kakih petnajst tisoč ljudi.
Mučeništvo: Jurij se je sam naznanil na dvoru v Nikomediji, da je kristjan. Prestati je moral dolgotrajno in vsestransko mučenje: privezali so ga na kol, vrgli v vrelo apno, a je vse prestal brez poškodb. Na koncu so ga, skupaj s kraljico, ki se je ob njegovih čudežih spreobrnila, obglavili pred mestnimi vrati.
Zavetnik: Poleg številnih mest (zlasti v Italiji) in držav je Jurij zavetnik Anglije, Genove, Ljubljane, Ptuja in Pirana, škofije Limberg in raznih viteških redov; tabornikov, kmetov, rudarjev, sedlarjev, kovačev, sodarjev, artistov, konj in živine, popotnikov, bolničarjev, ujetnikov, vojakov, jezdecev; priprošnjik proti vojnim nevarnostim, proti skušnjavam, za vreme, proti vročici, proti kugi, sifilisu, gobavosti, različnim kožnim boleznim. Je tudi eden izmed štirinajstih priprošnjikov v stiski.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot viteza na konju ali brez njega, pogosto z zmajem, prebodenim s sulico ali mečem. Njegov atribut je poleg sulice tudi zastava z »Jurijevim križem«. Upodabljali so ga skoraj vsi pomembni umetniki.
Goduje: 23. aprila, v deželah oglejskega patriarhata pa je bil njegov god 24. aprila.
Pri nas: Pri nas mu je posvečenih kar 75 cerkva, od teh 39 župnijskih. Po njem so imenovani tudi številni kraji (Šenčur, Šentjurij, Šenturška gora). Na jurjevo je po ljudskem koledarju začetek pomladi, ko je že vse zeleno. Zlasti v Beli krajini imajo sprevod z »zelenim Jurijem«. Na kmetih je bil to pomemben dan: hlapci so takrat menjali gospodarje, blagoslavljali so konje …
Grob: Njegovo telo je dal cesar Konstantin prenesti v Lyddo, kjer mu je sezidal lepo baziliko, katere sledovi so še danes vidni.
Vir
V mestu Lydu (v Palestini), trpljenje svetega Jurija, mučenca. Čeprav se zgodba njegovega trpljenja šteje med apokrifne spise, vendar Cerkev spoštljivo časti njegovo slavno mučeništvo med kronami mučencev.
Vir