Atributi: papeška oblačila
Imena: Kalist, Kalista, …
Kalist se je rodil v drugi polovici 2. stoletja in je okoli leta 200 postal suženj nekega kristjana. Čez nekaj let je v Rimu postal diakon papeža Zefirina. Kalistu je zaupal upravljanje pokopališč v rimski krščanski skupnosti na Apijski cesti, ki so pozneje dobila ime Kalistove katakombe. Po smrti papeža Zefirina leta 217, je Kalist postal njegov naslednik.
Konservativni del Rima in rimskega klera sta izvolila prvega protipapeža v zgodovini, Hipolita, ki se je z vsemi sredstvi bojeval proti Kalistu. Obtoževal ga je nepoštenega življenja v preteklosti in nečistovanja. Ko je Kalist odobril poroko med plemiškimi ženami in sužnji, se je protipapež začel še bolj boriti proti Kalistu. Čeprav je bil zakoniti papež zaskrbljen zaradi razkola v Cerkvi, se ni dal. Vpeljal je cerkveno slikarstvo in tri sobote kot postne dneve.
Umrl je leta 222. Čez približno sto let so ga začeli častiti kot mučenca, kar izvira iz legende, po kateri naj bi ga s kamnom okoli vratu vrgli skozi zaporniško okno v vodnjak. Na upodobitvah je prikazan v papeških oblačilih, pogosto pa prikazujejo njegovo domnevno mučeništvo.
Vir
Skorajda ni romarja, ki ne bi v Rimu slišal za Kalistove katakombe ob stari Apijski cesti, mnogi pa, zlasti Slovenci, jih radi tudi obiščejo. Gre za daleč najlepše katakombe starega Rima, znane po svoji grobnici papežev ter grobu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe. Papež, ki je Rimu vladal samo dobrih pet let, pa je zapustil večnemu mestu še eno znamenitost: to je najstarejša Marijina cerkev v mestni četrti Trastevere, v kateri je tudi pokopan. Zares nenavadno za nekoga, ki se je rodil kot suženj in del svojega življenja preživel kot obsojenec in izobčenec! Kalistu je bila namreč že ob rojstvu namenjena vloga sužnja. Bil je kristjan, izredno nadarjen, spreten, požrtvovalen in pošten, zato ga je njegov gospodar Karpofor cenil, ga imel rad in se nanj popolnoma zanesel. Tako zelo, da mu je v upravljanje zaupal vodenje svoje menjalnice na Ribjem trgu. Kakorkoli je že bil Kalist sposoben, mu je njegova poštenost in prevelika zaupljivost prinesla tudi veliko trpljenja. Nekateri so ga namreč izkoristili in zlorabili njegovo dobroto, tako da je menjalnica propadla. Ker se je zbal kazni, je zbežal, a so ga našli, ga zgrabili in vrgli v kaznilnico za sužnje. Krščanski prijatelji so mu sicer poskušali pomagati, da bi dokazal svojo nedolžnost, a ker je bilo dolžnikov, ki so to tajili, preveč in so bili bolj pretkani, je bil obsojen na bičanje in delo v rudnikih na Sardiniji. Življenje tu pa je bilo neznosno in na meji človeškega: obsojenci so bili obriti na pol glave, mnogim so iztaknili oko ali pohabili roko oz. nogo ter jih imeli vklenjene po dva skupaj. Spali so na golih tleh, v obupnem smradu, z razpadajočo obleko na sebi. Morali so kopati rudo v rudniku ali pa razbijati kamenje na vročem soncu. Kalist je tu preživel nekaj let, dokler ga cesar ni pomilostil. Papež Zefirin, ki je poznal njegovo nadarjenost in pobožnost, ga je kmalu nato posvetil v diakona. V upravo mu je izročil katakombe ob Salarijski in Apijski cesti, ki jih je Kalist razširil in polepšal s poslikavami in napisi. Skrbel je tudi za cerkveno premoženje, s tem pa tudi za podporo revežem in trpečim kristjanom. Postal je tako spoštovan in priljubljen, da so ga po Zefirinovi smrti soglasno izvolili za njegovega naslednika. Tudi kot papež je najprej ohranil velik čut za reveže in zapostavljene, osebno pa ostal ponižen in miren tudi takrat, ko so ga napadali in blatili. Mnogim »uglednejšim« Rimljanom se je namreč zdelo pod častjo, da na papeškem prestolu sedi nekdanji suženj. Poleg tega se je moral boriti proti nekaterim zmotam in krivim naukom ter nekaj časa prenašati tudi protipapeža, svetega Hipolita, ki pa se je pozneje spreobrnil in umrl kot mučenec. Kalist velja za enega najpomembnejših in najbolj »življenjskih« papežev svoje dobe. To med drugim dokazuje tudi njegov odlok, da stanovska razlika ni nikakršna ovira za krščanski zakon, da so pred Bogom vsi stanovi enaki, torej se lahko tudi sužnji poročajo s svobodnjaki in plemiči. Njegova smrt se opira na legendarno izročilo, ki pravi, da so ga utopili v vodnjaku onstran Tibere oz. vrgli skozi okno hiše, kjer je z verniki obhajal bogoslužje.
Ime: Izhaja iz grščine, callistos pomeni »zelo, nadvse lep; najlepši«.
Rodil se je leta 155 v Rimu, umrl pa leta 222, prav tako v Rimu.
Družina: Bil je sin sužnja Domicija, suženj krščanskega uradnika Karpoforja, ki je služboval na cesarskem dvoru.
Zavetnik: grobarjev.
Upodobitve: Skoraj na vseh upodobitvah je upodobljen kot papež, v papeških oblačilih, z brado, palijem, ponekod tudi tiaro. Pogosto sta ob njem naslikana tudi mlinski kamen ali vodnjak, kar nakazuje na njegovo domnevno mučeništvo.
Goduje: 14. oktobra.
Vir
Sveti papež Kalíst I., mučenec, ki je po dolgotranjem izgnanstvu na Sardiniji kot diakon poskrbel za pokopališče, ki se imenuje po njem, na Apijski cesti, kjer je potomcem pokazal častitljive spomine. Ko je bil izvoljen za papeža, je pospe- ševal pravi nauk in padle milostno spravil. Slednjič je delavno škofovsko službo dovršil s še slavnejšim mučeništvom. Na ta dan se spominjamo pokopa njegovega telesa na Avrelijski cesti na pokopališču Calepodiu.
Vir
Sv. Kalist velja za enega najbolj »življenjskih« papežev svoje dobe. Papeževal je pet let (217-222), najbolj znan pa je po t. i. »Kalistovih katakombah« v Rimu, ki jih je upravljal preden je postal papež.
O sv. Kalistu je znano, da se je rodil kot suženj leta 155 v Rimu. Kot osvobojenec je bil po nedolžnem kaznovan zaradi poneverbe denarja na bičanje in prisilno delo v rudnikih na Sardiniji. Osvobodila ga ugledna Rimljanka Marija z drugimi kristjani. Papež Zefirin, ki je poznal njegovo nadarjenost in pobožnost, ga je poklical v Rim in posvetil v diakona. V upravo mu je izročil pokopališče, danes tako imenovane »Kalistove katakombe« ob stari Apijski cesti. Skrbel je tudi za cerkveno premoženje, s tem pa za reveže in trpeče kristjane.
Po smrti papeža Zefirina so ga izvolili za papeža. Kot papež je ostal ponižen, ohranil pa je velik čut za reveže in zapostavljene.
Hipolit in Teritulijan sta mu zamerila, ker je bil prizanesljiv do tistih, ki so odpadli od krščanske vere in se kasneje vrnili vanjo, kakor tudi do nekaterih krivovercev. Nestrpnost do Kalista se je povečevala, tako da ga je razjarjena množica vrgla skozi okno hiše, kjer je z verniki obhajal bogoslužje. Umrl je leta 222 v Rimu.
Njegove relikvije so kasneje prenesli v danes najstarejšo Marijino cerkev v mestni četrti Trastevere, ki jo je dal zgraditi on sam; kot prvo cerkev v Rimu, posvečeno Jezusovi materi Mariji.
Upodobitev: Umetniki sv. Kalista upodabljajo kot bradatega papeža z mlinskim kamnom ali vodnjakom, atributa njegovega domnevnega mučeništva.
Vir
Kristusov evangelij je oznanilo vesoljnega bratstva – enakosti vseh ljudi pred Bogom. To sporočilo je Jezus vrgel v svet tedaj, ko so bile v družbi kričeče razlike: na eni strani so bili mogočni gospodarji, na drugi pa brezpravni sužnji. Pred Bogom so bili vsi enaki, ne pa še pred ljudmi. Apostol Pavel je pravilno razumel Jezusov evangelij in je učil, da kristjani ne bi smeli razlikovati med sužnji in svobodnimi, temveč bi morali biti vsi eno v Kristusu. Dejansko je tedaj v družbi vladal sužnjeposestniški red, ki se je spreminjal le polagoma.
Iz suženjske družine je izšel današnji godovnjak Kalist, ki je vodil Kristusovo Cerkev od leta 217 do 222. Rodil se je leta 155 kot sin sužnja Domicija v Rimu. Že v mladih letih je postal kristjan in vere se je trdno oklepal. Bil je izredno nadarjen in zvest, gospodarja je imel rad in ga ni hotel zapustiti. Zaradi svoje prevelike dobrosrčnosti je prišel v ječo in iz nje so ga rešili njegovi krščanski prijatelji. Nasprotniki so dosegli, da so Kalista najprej prebičali, nato pa obsodili na prisilno delo v strahotnih sardinskih rudnikih, kjer so bili obsojenci izenačeni z živalmi. Po nekaj letih nečloveškega trpljenja je Kalist dosegel prostost, ko je cesar Komod na prošnjo svoje žene, ki je bila kristjanom naklonjena, izdal odlok o splošni pomilostitvi. Kalist si nekaj časa ni upal vrniti v Rim.
Tja je prišel šele za časa papeža Zeferina, ki ga je posvetil v diakona in mu izročil najprej upravo katakomb (podzemeljskih pokopališč), pozneje pa nadzorstvo nad vso cerkveno imovino. Kalist je katakombe tako lepo uredil, da se še danes po njem imenujejo Kalistove katakombe. Pri razdeljevanju pomoči revnim in pri podpori trpečih kristjanov je pokazal tako ljudomilo iznajdljivost, da so ga leta 217 izvolili za Zeferinovega naslednika na papeškem sedežu.
Nekdanji suženj je pet let vodil Cerkev. Nekateri ponosni Rimljani so se le neradi podrejali bivšemu sužnju kot poglavarju Cerkve. Kalist je ostal ponižen, miren in strpljivo dostojanstven.
Nekateri so mu to potrpežljivost zamerili, med najbolj glasnimi je bil učeni Hipolit, ki so ga njegovi somišljeniki postavili za protipapeža. Kalist pa je bil kar se da odločen v boju za dostojanstvo sužnjev. Izdal je odlok, s katerim določa, da smejo sužnji vpričo Cerkve sklepati veljavne poroke s svobodnimi in plemiškimi ljudmi, četudi se je tedanja javnost temu upirala. S tem odlokom je posegel v tedanje rimske državne zakone, kristjanom pa je prinesel veliko olajšanje.
Papež Kalist je bil tudi odločen zagovornik milejših predpisov za spokornike, sklicujoč se na Jezusovo ravnanje s spokorjenimi grešniki. Zaradi njegovega prizanesljivega ravnanja s padlimi in grešniki ga je ostro napadal tudi znani cerkveni pisatelj Tertulijan. Uvajanje uvidevne verske strpnosti Kalista pred zgodovino proslavlja prav tako kot veličastna dela v katakombah.
Ni trdno ugotovljeno, kdaj in kako je papež Kalist umrl. Staro poročilo ve povedati, da so ga vrgli v ječo, kjer je trpel lakoto in je bil večkrat bičan do krvi. Po nekem drugem poročilu so ga umorili v ljudski vstaji leta 222. Upodabljajo ga kot papeža s kamnom okrog vratu, zato domnevajo, da so ga najbrž res – kot poroča neka legenda – utopili v vodnjaku na trgu onstran reke Tibere. Njegov god se obhaja na današnji dan že od 3. stoletja dalje.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.