Atributi: papeška oblačila
Imena: Kalist, Kalista, …
Kalist se je rodil v drugi polovici 2. stoletja in je okoli leta 200 postal suženj nekega kristjana. Čez nekaj let je v Rimu postal diakon papeža Zefirina. Kalistu je zaupal upravljanje pokopališč v rimski krščanski skupnosti na Apijski cesti, ki so pozneje dobila ime Kalistove katakombe. Po smrti papeža Zefirina leta 217, je Kalist postal njegov naslednik.
Konservativni del Rima in rimskega klera sta izvolila prvega protipapeža v zgodovini, Hipolita, ki se je z vsemi sredstvi bojeval proti Kalistu. Obtoževal ga je nepoštenega življenja v preteklosti in nečistovanja. Ko je Kalist odobril poroko med plemiškimi ženami in sužnji, se je protipapež začel še bolj boriti proti Kalistu. Čeprav je bil zakoniti papež zaskrbljen zaradi razkola v Cerkvi, se ni dal. Vpeljal je cerkveno slikarstvo in tri sobote kot postne dneve.
Umrl je leta 222. Čez približno sto let so ga začeli častiti kot mučenca, kar izvira iz legende, po kateri naj bi ga s kamnom okoli vratu vrgli skozi zaporniško okno v vodnjak. Na upodobitvah je prikazan v papeških oblačilih, pogosto pa prikazujejo njegovo domnevno mučeništvo.
Vir
Skorajda ni romarja, ki ne bi v Rimu slišal za Kalistove katakombe ob stari Apijski cesti, mnogi pa, zlasti Slovenci, jih radi tudi obiščejo. Gre za daleč najlepše katakombe starega Rima, znane po svoji grobnici papežev ter grobu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe. Papež, ki je Rimu vladal samo dobrih pet let, pa je zapustil večnemu mestu še eno znamenitost: to je najstarejša Marijina cerkev v mestni četrti Trastevere, v kateri je tudi pokopan. Zares nenavadno za nekoga, ki se je rodil kot suženj in del svojega življenja preživel kot obsojenec in izobčenec! Kalistu je bila namreč že ob rojstvu namenjena vloga sužnja. Bil je kristjan, izredno nadarjen, spreten, požrtvovalen in pošten, zato ga je njegov gospodar Karpofor cenil, ga imel rad in se nanj popolnoma zanesel. Tako zelo, da mu je v upravljanje zaupal vodenje svoje menjalnice na Ribjem trgu. Kakorkoli je že bil Kalist sposoben, mu je njegova poštenost in prevelika zaupljivost prinesla tudi veliko trpljenja. Nekateri so ga namreč izkoristili in zlorabili njegovo dobroto, tako da je menjalnica propadla. Ker se je zbal kazni, je zbežal, a so ga našli, ga zgrabili in vrgli v kaznilnico za sužnje. Krščanski prijatelji so mu sicer poskušali pomagati, da bi dokazal svojo nedolžnost, a ker je bilo dolžnikov, ki so to tajili, preveč in so bili bolj pretkani, je bil obsojen na bičanje in delo v rudnikih na Sardiniji. Življenje tu pa je bilo neznosno in na meji človeškega: obsojenci so bili obriti na pol glave, mnogim so iztaknili oko ali pohabili roko oz. nogo ter jih imeli vklenjene po dva skupaj. Spali so na golih tleh, v obupnem smradu, z razpadajočo obleko na sebi. Morali so kopati rudo v rudniku ali pa razbijati kamenje na vročem soncu. Kalist je tu preživel nekaj let, dokler ga cesar ni pomilostil. Papež Zefirin, ki je poznal njegovo nadarjenost in pobožnost, ga je kmalu nato posvetil v diakona. V upravo mu je izročil katakombe ob Salarijski in Apijski cesti, ki jih je Kalist razširil in polepšal s poslikavami in napisi. Skrbel je tudi za cerkveno premoženje, s tem pa tudi za podporo revežem in trpečim kristjanom. Postal je tako spoštovan in priljubljen, da so ga po Zefirinovi smrti soglasno izvolili za njegovega naslednika. Tudi kot papež je najprej ohranil velik čut za reveže in zapostavljene, osebno pa ostal ponižen in miren tudi takrat, ko so ga napadali in blatili. Mnogim »uglednejšim« Rimljanom se je namreč zdelo pod častjo, da na papeškem prestolu sedi nekdanji suženj. Poleg tega se je moral boriti proti nekaterim zmotam in krivim naukom ter nekaj časa prenašati tudi protipapeža, svetega Hipolita, ki pa se je pozneje spreobrnil in umrl kot mučenec. Kalist velja za enega najpomembnejših in najbolj »življenjskih« papežev svoje dobe. To med drugim dokazuje tudi njegov odlok, da stanovska razlika ni nikakršna ovira za krščanski zakon, da so pred Bogom vsi stanovi enaki, torej se lahko tudi sužnji poročajo s svobodnjaki in plemiči. Njegova smrt se opira na legendarno izročilo, ki pravi, da so ga utopili v vodnjaku onstran Tibere oz. vrgli skozi okno hiše, kjer je z verniki obhajal bogoslužje.
Ime: Izhaja iz grščine, callistos pomeni »zelo, nadvse lep; najlepši«.
Rodil se je leta 155 v Rimu, umrl pa leta 222, prav tako v Rimu.
Družina: Bil je sin sužnja Domicija, suženj krščanskega uradnika Karpoforja, ki je služboval na cesarskem dvoru.
Zavetnik: grobarjev.
Upodobitve: Skoraj na vseh upodobitvah je upodobljen kot papež, v papeških oblačilih, z brado, palijem, ponekod tudi tiaro. Pogosto sta ob njem naslikana tudi mlinski kamen ali vodnjak, kar nakazuje na njegovo domnevno mučeništvo.
Goduje: 14. oktobra.
Vir
Sveti papež Kalíst I., mučenec, ki je po dolgotranjem izgnanstvu na Sardiniji kot diakon poskrbel za pokopališče, ki se imenuje po njem, na Apijski cesti, kjer je potomcem pokazal častitljive spomine. Ko je bil izvoljen za papeža, je pospe- ševal pravi nauk in padle milostno spravil. Slednjič je delavno škofovsko službo dovršil s še slavnejšim mučeništvom. Na ta dan se spominjamo pokopa njegovega telesa na Avrelijski cesti na pokopališču Calepodiu.
Vir
Sv. Kalist velja za enega najbolj »življenjskih« papežev svoje dobe. Papeževal je pet let (217-222), najbolj znan pa je po t. i. »Kalistovih katakombah« v Rimu, ki jih je upravljal preden je postal papež.
O sv. Kalistu je znano, da se je rodil kot suženj leta 155 v Rimu. Kot osvobojenec je bil po nedolžnem kaznovan zaradi poneverbe denarja na bičanje in prisilno delo v rudnikih na Sardiniji. Osvobodila ga ugledna Rimljanka Marija z drugimi kristjani. Papež Zefirin, ki je poznal njegovo nadarjenost in pobožnost, ga je poklical v Rim in posvetil v diakona. V upravo mu je izročil pokopališče, danes tako imenovane »Kalistove katakombe« ob stari Apijski cesti. Skrbel je tudi za cerkveno premoženje, s tem pa za reveže in trpeče kristjane.
Po smrti papeža Zefirina so ga izvolili za papeža. Kot papež je ostal ponižen, ohranil pa je velik čut za reveže in zapostavljene.
Hipolit in Teritulijan sta mu zamerila, ker je bil prizanesljiv do tistih, ki so odpadli od krščanske vere in se kasneje vrnili vanjo, kakor tudi do nekaterih krivovercev. Nestrpnost do Kalista se je povečevala, tako da ga je razjarjena množica vrgla skozi okno hiše, kjer je z verniki obhajal bogoslužje. Umrl je leta 222 v Rimu.
Njegove relikvije so kasneje prenesli v danes najstarejšo Marijino cerkev v mestni četrti Trastevere, ki jo je dal zgraditi on sam; kot prvo cerkev v Rimu, posvečeno Jezusovi materi Mariji.
Upodobitev: Umetniki sv. Kalista upodabljajo kot bradatega papeža z mlinskim kamnom ali vodnjakom, atributa njegovega domnevnega mučeništva.
Vir