Njegovi spisi:
“O adventnem času” – Iz pastirskega pisma sv. Karla Boromejskega
Imena: Karel, Karlo, Karli, Čarli, Karolina, Drago, Dragotin, Draga, …
Po končanem študiju je postal doktor svetega pisma. Papež Pij IV. ga je poklical v Rim in ga leta 1560 povišal v kardinala in milanskega nadškofa, čeprav takrat še ni bil mašnik. Ko mu je dve leti zatem umrl starejši brat, so mu sorodniki in celo papež sam svetovali, naj pusti misel na duhovništvo in vzame v roke vladarstvo grofije. Karel je na ta nasvet odgovoril tako, da se je dal skrivaj posvetiti za mašnika.
Zdaj šele je zagorela njegova skrb za božjo čast in zveličanje duš. Prirejal je cerkvene sinode, sestavil katekizem – znani Rimski katekizem – po katerem naj bi duhovniki poučevali ljudstvo. Zidal je cerkve in pri vsaki dal nad vrata postaviti podobo božje Matere, ki je vrata nebeška; zidal je šole in semenišča, bolnišnice in sirotišnice. Nadvse junaško je izpričal svojo ljubezen do trpečih ob kugi, ki je leta 1570 v Milanu pomorila 25.000 ljudi. Ko so mu svetovali, naj zapusti mesto, je dejal: »Dober pastir da življenje za svoje ovce.« Prodal je vse, kar je imel, celo obleko, da je dajal revežem.
Obiskoval in prevideval je bolnike in jih tolažil, se sam pokoril in prirejal spokorne procesije, dokler ni Bog odvrnil strašne šibe. Takrat se mu je nadškof spet zahvalil z veliko zahvalno procesijo. Ko je čutil, da se mu bliža zadnja ura, se je umaknil na samotno goro, kjer se je z duhovnimi vajami in življenjsko spovedjo pripravil na pot v večnost. Umrl je 3. novembra 1584, star komaj šestinštirideset let.
Njegove besede: »Vse sedanje življenje je šola, kjer se moramo učiti samo tega, kako bi srečno umrli. Kako naj srečno umro tisti, ki se tega nikdar niso učili?«
Sveti Karel goduje 4. novembra.
Vir
Zavetnik: škofije Lugano, univerze v Salzburgu, družbe sv. Karla Boromejskega, dušnih pastirjev, škofov, semenišč, boromejk; priporočajo se mu tudi proti kugi in različnim trebušnim boleznim.
Svetniško veličino Karla Boromejskega lepo izražajo besede Hieronima Soranze: »Ker je njegova vernost tako velika, upravičeno lahko rečemo, da je s svojim zgledom rimskemu dvoru koristil bolj kot vsi koncilski sklepi.«
Ime: Je po izvoru germansko, razlagajo ga iz starovisokonemške besede karl v pomenu »mož, soprog«.
Rodil se je 2. oktobra 1538 na gradu Arona pri Lago Maggiore v Italiji,
umrl pa 3. novembra 1584 v Milanu, prav tako v Italiji.
Družina: Bil je plemiškega rodu, tretji izmed šestih otrok grofa Gilberta Borromea. Mati Margeria Medici mu je kmalu umrla, tako da ga je vzgajala mačeha Tadeja Dal Verme. Z Boromeji so bile v sorodu vse največje in najpomembnejše italijanske družine.
Službe: Z enaindvajsetimi leti je postal kardinal in papežev državni tajnik, kmalu nato milanski nadškof.
Škofija: Karel je uradno prevzel milansko nadškofijo 12. maja 1564 in jo vodil do smrti. Milanska nadškofija je največja v Evropi, na njenem ozemlju živi dobrih 5 milijonov ljudi, od tega 95 % katoličanov. Ima 1107 župnij, okoli 1900 duhovnikov, 800 redovnikov in več kot 6.000 redovnic. Od leta 2012 jo vodi kardinal Angelo Scola. Nastala naj bi okoli leta 200, po izročilu naj bi tu prvi oznanjal evangelij sv. Barnaba.
Prednik: Filippo II. Archinto (1556–1558)
Naslednik: Gaspare Visconti (1584–1595)
Dela: Neprecenljivo je njegovo delo pri obnovi na vseh področjih verskega življenja: liturgije, življenja in vzgoje duhovščine, cerkvenega premoženja; ustanavljal je dobrodelne in vzgojne zavode, semenišča, skrbel za reveže in bolnike.
Duhovnost: Njegovo duhovno življenje je bilo usmerjeno v hojo za Kristusom, v premišljevanje njegovega trpljenja in v smisel njegove spravne daritve. Živel je strogo asketsko življenje, opravljal stroge spokorne vaje, pogosto se je postil in zelo malo spal.
Zavetnik: škofije Lugano, univerze v Salzburgu, družbe sv. Karla Boromejskega, dušnih pastirjev, škofov, semenišč, boromejk; priporočajo se mu tudi proti kugi in različnim trebušnim boleznim.
Upodobitve:
Običajno je upodobljen v škofovskem ali kardinalskem oblačilu, v desnici drži križ, včasih pa ima tudi vrv okoli vratu ali bič v roki (znamenje spokorništva). Obraz na upodobitvah je večinoma povzet po posmrtni maski: oglate poteze, velik nos in živahne oči.
Zadnje besede: »Glej, Gospod, prihajam!«
Grob: Pokopali so ga v kripti milanske stolnice, leta 1751 pa so njegove relikvije prenesli v posebno, njemu posvečeno kapelo.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Klemen VIII. 12. maja leta 1602, za svetnika pa papež Pavel V. 1. novembra 1610.
Goduje: 4. novembra.
Misel: »Če želimo zares napredovati v služenju Gospodu, moramo vsak dan svojega življenja začeti z novo vnemo …«
Vir
Spomin svetega Karla Boromejskega, škofa, ki je bil od ujca, papeža Pija IV., sprejet med kardinale in izvoljen za milanskega škofa. Bil je na tem sedežu pravi pastir, prizadeven v potrebah Cerkve svojega časa. Sklical je sinode, za vzgojo duhovščine je ustanovil semenišča, in je za pospeševanje krščanskih navad večkrat obiskal vso čredo ter določil mnogo stvari za rešitev duš. V nebeško domovino se je preselil 3. novembra.
Vir
Današnji svetnik je posebno zanimiv in prikupen zato, ker je z versko obnovo v duhu tridentinskega koncila (1545–1563) začel od zgoraj navzdol: z nastopom na papeškem dvoru, v škofiji, ki ji je bil postavljen zapastirja, od tod je našel pot med preproste vernike in se končno izčrpal v delu za njihovo večno srečo.
Karel Boromejski je izhajal iz ene najuglednejših rodbin v milanski kneževini, ki je bila v sorodstvu z več vladarji. Rodil se je 2. oktobra 1538 kot tretji otrok senatorja Gilberta Borromea in Margerite Medici. Starši so bili pobožni, globoko verni in dejavni v ljubezni do bližnjega. Mati je umrla, ko je bilo Karlu komaj devet let. Oče se je ponovno poročil, kajti družina s šestimi otroki je potrebovala drugo mater. Družina je upravljala vrsto cerkvenih posestev in je tako bila v tesni zvezi s predstavniki Cerkve. Po tedanji navadi je bil Karel že s sedmimi leti uvrščen med klerike, da je lahko sprejel v upravo cerkveno posest.
Šolanje je pričel v Milanu; ko mu je bilo štirinajst let, se je vpisal na univerzo v mestu Pavia, kjer je študiral pravo in študij po sedmih letih dokončal z dvojnim doktoratom. Leta 1558 je izgubil očeta, leta 1559 pa je njegov stric (materin brat) Gian Angelo Medici poslal papež Pij IV. Oče je Karla veš čas študija navajal k resnemu delu in Karel je užival ugled vzornega študenta. Zato ni čudno, da ga je stric – papež hotel imeti ob sebi, da bi mu s svojim znanjem prava pomagal pri vodstvu Cerkve. Leta 1560 je komaj dvaindvajsetletnega Karla imenoval za kardinala in mu podelil naslov ‘stalnega upravitelja’ milanske nadškofije, vendar z obveznostjo, da ostane v Rimu kot njegov pomočnik. Mladi ‘kardinal-nečak’, kot so mu pravili, je bil zelo moder svetovalec stricu – papežu. Tudi na Karlovo prigovarjanje je Pij IV. ponovno sklical in leta 1563 dokončal cerkveni zbor v Tridentu. Tega leta se je Karel po duhovnih vajah dokončno odločil za duhovniški poklic: julija je prejel mašniško posvečenje, decembra istega leta pa je bil posvečen še v škofa. Leta 1565 je v njegovem naročju umrl stric-papež in Karel Boromejski je smel zapustiti Rim.
V Milanu so ga slovesno sprejeli septembra 1565. Mladi nadškof se je nemudoma lotil dela. Najprej je napravil red v nadškofijskih uradih, potem pa je obiskal čisto vse župnije v svoji prostrani nadškofiji. Vtise s teh obiskov je zapisoval in iz teh zapiskov so nastali njegovi sloveči Opomini ljudstvu. Dobro je čutil: če hočem škofijo prenoviti po smernicah tridentinskega koncila, potrebujem dobre sodelavce. Zato je začel ustanavljati semenišča, zavode za vzgojo bodočih duhovnikov. Za vernike je ustanavljal šole, v katerih so poučevali verouk.
Nadškof Karel Boromejski se je izkazal v odpovedi samemu sebi in ljubezni do bližnjega za časa velike kuge, ki je v letih 1576/77 pustošila po njegovi škofiji. Zgodovinarji poročajo, da je bil milanski nadškof tedaj pravi oče kužnih bolnikov.
Oktobra leta 1584 je šel na duhovne vaje v kraj Monte Varallo pri Novari. Z zadnjimi močmi je odpotoval proti Milanu, kjer je 3. novembra 1584 izdihnil svojo dušo, star komaj 46 let. Med svetnike je bil prištet leta 1601. Za svojega zavetnika so si ga izbrali dušni pastirji, vzgojni zavodi in semenišča.
Danes obhaja svoj god večina tistih oseb na Slovenskem, ki nosi ime Karel, Karol, Karl, Karlo, Karla, Karlina pa tudi Drago, Dragotin, Draga, Dragica, Draguška.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.