Sveti Karel od sv. Andreja (Janez Andrej Houben) se je rodil 11. decembra leta 1821 na Nizozemskem, umrl pa 5. januarja leta 1893 v kraju Mount Argus pri Dublinu.
Bil je četrti od enajstih otrok. Pet let je bil v vojaški službi. Tam se je srečal s pasijonisti. Leta 1845 je vstopil v samostan, leta 1850 pa je bil posvečen v duhovnika. Najprej je deloval v Angliji. Od leta 1857 dalje je bil v župniji Mount Argus pri Dublinu, Irska. Postal je spovednik in duhovni spremljevalec. Obiskoval je bolnike. Leta 1881 je zbolel na živcih, bolezen pa je potrpežljivo prenašal. Umrl je zaradi infekcije rane na nogi, ki je bila posledica padca iz kočije.
Za blaženega je bil razglašen leta 1988, za svetnika pa ga je razglasil papež Benedikt XVI. leta 2007.
Vir
V Dublinu [dablinu] na Irskem, blaženi Karel od svetega Andreja (Janeza Andreja) Houbena [haubna], duhovnik iz Kongregacije pasionistov, marljiv služabnik zakramenta pokore. († 5. januar 1893)
Vir
Rodil se je na Nizozemskem kot četrti od desetih otrok Petru Josephu Houbenu in Elizabeth Luyten. Ob njegovem rojstvu je oče v molitvenik zapisal: „John Andrew, rojen 11. decembra leta 1821. Slava in zahvala Bogu.
Njegovi starši so vsak dan hodili k maši; redno je ministriral pri oltarju in junija 1835 prejel konfirmacijo. Po materini smrti je vstopil k pasijonistom, ki so se leta 1840 naselili v Tournaiju, in prevzel redovno ime Karel od svetega Andreja. V duhovnika je bil posvečen 21. februarja 1852 in poslan v novoustanovljeni pasijonistični misijon v Angliji, kjer je naslednjih pet let opravljal različna učiteljska in pastoralna dela.
Julija 1857 so ga predstojniki poslali v Dublin v rekolekcijsko hišo svetega Pavla od Križa, ki je bila ustanovljena leto prej. Ko se je leta 1866 vrnil v Anglijo, je osem let potoval po državi in se nastanil v hiši svete Ane blizu Suttona v Surreyju, nato pa so ga poslali nazaj na Irsko.
Zastavil si je ambiciozen cilj „posvečenje Irske in spreobrnjenje Anglije“. Pri svojem delu je bil tako prizadeven in učinkovit, da so celo protestanti v njegovih dosežkih videli Božje delo.
Prestajal je hude pokore in poste ter kljub različnim boleznim in težavam nadaljeval z dejavnim služenjem še v sedemdesetih letih, umrl pa je 5. januarja 1893.
Njegove beatifikacije na Trgu svetega Petra 16. oktobra 1988 se je udeležila 103-letna Margaret Cranny, očitno edina še živeča oseba, ki se ga spominja in ga je osebno srečala. Beatificiran je bil skupaj z očetom Bernardom Marijo Jezusovim, predstojnikom pasijonistov med letoma 1875 in 1911.
IT
Janez Andrej se je rodil kot četrti od desetih otrok zakoncev Houben, njegov oče je bil mlinar. Med petletnim služenjem vojaškega roka od leta 1840 je prišel v stik s pasijonskim redom in leta 1845 vstopil v Ere pri Tournaiju v Belgiji z redovnim imenom Karel od svetega Andreja; ta samostan je bil druga ustanovitev reda zunaj Italije. Leta 1850 je bil posvečen v duhovnika.
Karlovo področje delovanja so bile sprva nove ustanove pasijonskega reda v Angliji, od leta 1857 pa je deloval v novem samostanu Mount Argus v Dublinu. Njegov sloves duhovnega vodnika in spovednika se je hitro razširil, pogosto so ga klicali k bolnikom in potrjena so številna ozdravljenja. Potem ko je bil leta 1866 poklican nazaj v Anglijo, se je leta 1874 vrnil v Dublin. Leta 1881 je zbolel za živčno motnjo in bil nato zelo bolan, vendar jo je prenašal z veliko potrpežljivostjo. Umrl je zaradi okužbe, ki je nastala zaradi poškodbe noge, ki jo je utrpel v prometni nesreči.
Velika množica se je poslovila od njegovega trupla, ki so ga pet dni izpostavljali, samostanski predstojnik pa je Karlovi družini napisal: „Ljudje so ga že kanonizirali. Leta 1949 so Karlove posmrtne ostanke prenesli v pasijonistično cerkev na gori Argus.
Kanonizacija: Karla od Svetega Andreja je 16. oktobra 1988 beatificiral papež Janez Pavel II. in 3. junija 2007 kanoniziral papež Benedikt XVI.
DE
Druga imena : Karel Houban, Charles Houben, Charles of Mount Argus Houben, Charles of Saint Andrew, Joannes Andreas Houben, Karel Houben, Karel of Mount Argus, Karel of Saint Andrew, Karel van Sint Andries Houben, Karl Houben, Saint of Mount Argus
Rojen : 11. decembra 1821 v Munstergeleenu, Limburg, Nizozemska kot Joannes Andreas Houben
Umrl : 5. januarja 1893 v Mount Argus na Irskem zaradi okužene rane na nogi, ki jo je dobil v nesreči s kočijo – pokopan v Mount Argus, Dublin, Irska
John Andrew Houben se je kot četrti od enajstih otrok rodil v Munstergeleenu in se šolal v Sittardu in Broeksittardu, kjer je šolanje prekinil zaradi služenja vojaškega roka. V tem obdobju je izvedel za Kongregacijo pasijonistov in po končanem študiju po služenju vojaškega roka zaprosil za sprejem v omenjeno kongregacijo, kjer ga je sprejel blaženi Dominik Barberi. V noviciat v mestu Ere pri Tournaiju je vstopil 5. novembra 1845, naslednji mesec je prejel habit in redovno ime Karel Svetega Andreja, 10. decembra 1850 pa je izpovedal prve zaobljube. Škof Gaspard-Joseph Labis iz škofije Tournai ga je posvetil v duhovnika in ga takoj poslal v Anglijo, kjer so pasijonisti ustanovili tri samostane, kjer je v samostanu Broadway opravljal službo namestnika vodje novincev. Službo je opravljal v župniji Saint Wilfred in sosednjih krajih, leta 1856 pa je bil premeščen v takrat novoustanovljeni samostan Mount Argus na obrobju Dublina.
Tam je živel skoraj do konca svojega življenja, Irci so ga imeli tako radi, da so ga imenovali oče Charles z gore Argus. Kot posebno pobožen duhovnik, izjemen v izvajanju poslušnosti, prakticiranju revščine, ponižnosti in preprostosti, zaradi slabega obvladanja angleškega jezika ni bil nikoli formalni pridigar in tako ni nikoli pridigal v misijonih, temveč se je zelo uspešno posvečal duhovnemu vodstvu, zlasti z zakramentom sprave. Njegova krepost je bila tako znana, da so se v samostanu zbirale velike množice ljudi, da bi ga prosili za blagoslov. Ker se je njegov sloves razširil po vsej Veliki Britaniji, pa tudi v Ameriko in Avstralijo, so ga leta 1866, da bi si malo odpočil, premestili v Anglijo, kjer je nekaj časa živel v skupnostih v Broadwayu, Suttonu in Londonu. Leta 1874 se je vrnil v Dublin in do svoje smrti 5. januarja 1893 ostal v Mount Argus. Njegovega pogreba so se udeležili ljudje iz vse Irske, sodobni časopis pa je zapisal, da: „Spomin na katerega koli človeka še nikoli ni sprožil takšne eksplozije verskih čustev in globokega čaščenja, kot smo jo opazili ob posmrtnih ostankih očeta Charlesa.“ Predstojnik samostana je pisal njegovi družini: „Ljudje so ga že razglasili za svetnika.“ Ker je bil postopek za njegovo beatifikacijo uveden 13. novembra 1935, ga je papež Janez Pavel II. 16. oktobra 1988 razglasil za blaženega, njegov naslednik Benedikt XVI. pa ga je kanoniziral 3. junija 2007. Prvotno je bil pokopan na pokopališču ob samostanu in cerkvi na gori Argus, leta 1949 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v posebej izdelan sarkofag v sami cerkvi.
EN
Sveti Karel (nl: Karel; eng: Charles) se je kot Janez Andrej Houben (nl: Jan Andries; eng: John Andrew) rodil 11. decembra 1821 v vasi Munstergeleen v regiji Limburg in škofiji Roermond na Nizozemskem. Istega dne je bil tudi krščen. Bil je četrti od enajstih otrok Petra Josefa Houbena in njegove žene Johanne Elisabeth Luijten. Njegov oče je bil tih in delaven človek, ki je družino preživljal z vodenjem mlina. Njegovi starši so vsak dan obiskovali mašo, Johannes Andreas pa je postal duhovnik. Ob svojem prvem obhajilu 26. aprila 1835 je postal član „večnega obhajila“. 28. junija istega leta je bil birman. Že kot deček je bil odločen, da bo postal duhovnik, s čimer je pokazal svoji dve najbolj značilni lastnosti: pobožnost in vztrajnost.
Toda na poti so mu stale številne ovire in najprej si je moral pridobiti izobrazbo. Najprej je študiral v Sittardu in nato v Broeksittardu. Ni imel bistrega uma, vendar je bil predan učenec. Velikokrat je pomislil, da bi obupal, ko je pomislil na letno šolnino, ki je bila za njegove starše velika finančna žrtev. Vendar ni obupal in župnik v vasi je njegovo zaskrbljeno mater pomiril z besedami: „Naj nadaljuje s študijem. Ta fant bo nekega dne postal slaven.“
2. marca 1840 je moral študij prekiniti, da bi odslužil vojaški rok, ki je zanj trajal tri mesece v Bergen-op-Zoomu. Kmalu je postalo jasno, da ni primeren za vojaško življenje. Med vajami je njegova četa dobila ukaz, naj začne streljati na nasprotnike. Houben, ki ga je prestrašila možnost, da bo koga ranil, je streljal v napačno smer in skoraj zadel svojega nadrejenega. V vojašnici mu je tovariš prvič povedal o Kongregaciji pasijonistov Jezusa Kristusa (Congregatio Passionis Iesu Christi – CP). Takoj se je navdušil nad to versko družino, ki je leta 1840 prišla v Ere pri Tournaiju v Belgiji in ustanovila prvo skupnost zunaj Italije. Tam je blaženi Dominik Barberi postavil temelje za svoj apostolat v Angliji.
Po treh mesecih služenja vojaškega roka so njegovi starši lahko plačali zamenjavo in Johannes Andreas se je lahko vrnil domov ter nadaljeval študij. Do leta 1845, ko mu je umrla mati, je kratek čas delal v stričevem mlinu. Nato je zaprosil za vstop k pasijonistom, ki mu je bil odobren. Petega novembra 1845 je odšel v samostan v Ere in 1. decembra začel noviciat pri pasijonistih, prejel redovniški habit in si nadel redovno ime Karel svetega Andreja (nl: Karel van Sint Andries). Na njegovo formacijo je imel velik vpliv ustanovitelj pasijonistične province v Belgiji Dominik Barberi, ki se je kmalu preselil v Anglijo.
Po enoletnem noviciatu je 10. decembra 1846 naredil prve zaobljube. Nato je začel študirati filozofijo in teologijo. Večne zaobljube je naredil 20. decembra 1850, 21. decembra 1850 pa ga je posvetil škof Labis iz Tournaya. Pri obredu ni bil navzoč nihče iz družine, saj je bila njegova mati mrtva že šest let, oče pa štiri mesece. Karl tudi nikoli več ni videl svoje domovine.
Po dveh letih bivanja v samostanu v Ereju je bil Karl poslan v novoustanovljeno misijo pasijonistov v Anglijo, kjer so ustanovili tri samostane. Dominik Barberi je bil takrat mrtev manj kot eno leto. Ozračje v Angliji je bilo sovražno in protikatoliško. Karl je delal med revnimi, zlasti irskimi priseljenci, in opravljal različne službe, tako učiteljske kot pastoralne. Novembra 1854 so ga predstojniki izbrali za asistenta magistra novincev v samostanu svetega Vilfreda v Cotton Hallu, p. Salviana Nardoccija. Dnevniški zapisi magistra novincev nam kažejo številne vesele in zanimive epizode iz življenja očeta Karla. Novembra 1855 so noviciat preselili na Broadway v Winchestru, Karl pa je z drugim duhovnikom prevzel župnijo svetega Vilfreda.
9. julija 1856 so Karla nadrejeni poslali v samostan svetega Pavla od Križa na gori Argus na obrobju Dublina, ki je bil ustanovljen leto prej. Postavil si je ambiciozen cilj „posvečenja Irske in spreobrnjenja Anglije“. V svoji službi je delal tako trdo in učinkovito, da so celo protestanti spoznali, da je Bog vpleten v njegove rezultate. Ker pa je zelo slabo obvladal angleščino, njegova moč ni bila v pridiganju. Kot je zapisal v pismu svoji družini leta 1858, je bil od jutra do večera v spovednici zaradi velikih množic, ki so se zgrinjale k njemu po odvezo in nasvete. Ljudem je povrnil vero in upanje ter s pomočjo relikvije svetega Pavla od Križa vrnil k veri številne odpadle katoličane tako v Angliji kot na Irskem. Slovel je tudi po tem, da so po njegovem polaganju rok in molitvah ozdraveli številni bolniki, in več primerov je zelo dobro dokumentiranih. Njegov sloves se je razširil prek Dublina in Irske v Anglijo, Ameriko in Avstralijo. Irci so ga imeli zelo radi in so nizozemskega očeta imenovali „oče Karel z gore Argus“.
Zaradi velikega navala ljudi so Charlesove nadrejene leta 1866 poslali nazaj v Anglijo, da bi si odpočil. Osem let je živel v Londonu in Broadwayu ter potoval po deželi, vendar je bil večinoma nastanjen pri sveti Ani blizu Suttona v Surreyju. Omenjeni p. Salvian je postal „orodje svetosti“ za p. Karla, ki je bil pogosto predmet oštevanja in poniževanj
p. Salviana, tako da je bilo mogoče Karla pogosto slišati, kako vzdihuje v humorni samoironiji:
„Ubogi stari Karl“.
10. januarja 1874 je bil Karl ponovno poslan na Irsko. Fizično se je obremenjeval s pokoro in postom, vendar je kljub različnim boleznim in tegobam nadaljeval aktivno službo vse do svojega 70. leta. 12. aprila 1881 je bil na poti k bolniku v kočiji, ko je bil udeležen v prometni nesreči in si zlomil desno nogo. Ta zlom se ni nikoli dobro zacelil, zato je trpel hude bolečine. Hude bolečine v glavi in zobeh so se pridružili telesnemu trpljenju, ki ga je prenašal z veliko potrpežljivostjo.
Karl Houben je umrl 5. januarja 1893 ob 5.30 zjutraj v Mount Argus pri Dublinu, star 71 let. Njegovega zelo slovesnega pogreba so se udeležili ljudje z vse Irske, predstojnik samostana pa je pisal družini: „Ljudje so ga že razglasili za svetnika. Na njegov grob na cerkvenem dvorišču so se zgrinjale množice romarjev, dokler niso leta 1949 njegovih posmrtnih ostankov prenesli v pasijonistično cerkev v Mount Argusu.
Leta 1929 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Dne 10. maja 1979 so bile priznane njegove „junaške kreposti“ in prejel je naziv Venerabilis („častitljivi“). Papež Janez Pavel II (1978-2005) je 1. septembra 1988 podpisal dekret Kongregacije za zadeve svetnikov, s katerim je odobril čudež na njegovo priprošnjo. Papež ga je beatificiral 16. oktobra 1988 na Trgu svetega Petra v Rimu. Na slovesnosti je bila prisotna 103-letna Margaret Cranny, ki naj bi bila edina živa oseba, ki se ga je spominjala. Beatificiran je bil skupaj z blaženim Bernardom Marijo Silvestrellijem, predstojnikom pasijonistov med letoma 1875 in 1911.
Papež Benedikt XVI. je 16. decembra 2006 podpisal dekret Kongregacije za zadeve svetnikov, s katerim je odobril še en čudež na njegovo priprošnjo. Šlo je za ozdravitev Adolfa Dormansa iz Munstergeleena na Nizozemskem, Karlovega rojstnega kraja. Preiskovali so ga v škofiji Roermond od 6. novembra 2002 do 19. februarja 2003. Papež Benedikt XVI. ga je 3. junija 2007 v Vatikanu kanoniziral skupaj s še tremi drugimi osebami.
Njegov spominski dan je na dan njegove smrti 5. januarja.
NOR