Zavetnik poljske mladine
Imena: Kazimir, Kažimir, Mirko, Miro, , Kazimira,
Zavetnik poljske mladine je bil tretji izmed trinajstih otrok poljskega kralja Kazimirja IV. Mladi kraljevič je živel tako rekoč več v cerkvi kakor doma. Svojemu vzgojitelju kanoniku Dlugošu je dejal: »Nikjer ne najdem več veselja kakor pred oltarjem. Da smem le tam ostati, dokler me je volja, pa mi ni mar ne lov ne igra ne ples ne vse drugo kratkočasje.«
Starega komaj trinajst let so si ga Ogri, naveličani trde vlade kralja Matije Korvina, zaželeli za kralja, kar je njegovemu častihlepnemu očetu zelo prijalo. Matija Korvin pa je imel veliko močnejšo vojsko, zato se je moral Kazimir vrniti domov.
Storil je to z velikim veseljem, da zaradi njega ni tekla kri. Zdaj se je še bolj posvetil delom ljubezni do Boga in do bližnjega. Zlasti je ljubil božjo Mater in ji dan na dan ponavljal pesem, ki jo nekateri pripisujejo njemu samemu, verjetno pa jo je zložil sv. Anzelm: »Dan za dnevom – s hvalnim spevom – čast Marije oznanjuj – Nje dejanja, – godovanja, – duša, radostno praznuj!«
Bog ga je obiskal z neozdravljivo boleznijo. Zdravniki so svetovali, naj tudi ob postnih dneh uživa mesno hrano. Niso ga mogli pregovoriti, češ, »če druga zdravila ne pomagajo, tudi mesne jedi ne bodo delale čudežev«. Ko so mu svetovali, naj se odpove deviškemu življenju, češ da je to za njegovo ozdravljenje nujno potrebno, jih je ogorčeno zavrnil: »Devištvo sem zaobljubil in svoje zaobljube ne bom prelomil. Če ni drugega zdravila, rajši tisočkrat darujem zdravje in življenje, saj tako hrepenim, da bi že bil pri Kristusu.«
Umrl je leta 1484, star šestindvajset let. Pokopali so ga v stolnici v Vilnu pod oltarjem božje Matere.
Goduje 4. marca.
Vir
Vzgojo Kazimirja in njegovih bratov sta starša zaupala pobožnemu in učenemu duhovniku Janezu Dlugašu, ki je bil krakovski stolni kanonik in največji poljski zgodovinar svojega časa. Izkazal se je za odličnega učitelja in vzgojitelja, saj je Kazimir pod njegovim vodstvom hitro napredoval v »modrosti in krepostih«. Poleg vestnega učenja si je namreč še posebej prizadeval za pobožno življenje. Vstajal je navsezgodaj, da je bil lahko pri sveti maši in večkrat kleče pred cerkvenimi vrati molil in čakal, da se je cerkev odprla. Zgodaj se je začel postiti, tako, da so morali večkrat ponj v cerkev, da je prišel k obedu; večkrat se je dal čez noč zapreti v kapelo, da je bil lahko vso noč sam z Bogom. Nosil je spokorni pas, spal pa na trdih tleh. Imel je velik čut in ljubezen do revežev, dajal jim je miloščino ter jim pomagal, kolikor je mogel. Iz ljubezni do Marije je napravil obljubo deviške čistosti in je kljub kasnejšim pritiskom ni prelomil. Mariji na čast je nenehno ponavljal lepo dolgo hvalnico, ki se začenja z besedami: »Dan za dnevom, s hvalnim spevom, čast Marije oznanjuj! Nje dejanja, godovanja, duša radostno praznuj!« Besedilo te pesmi so mu morali položiti celo v krsto. Kazimir ni bil rojen za vladarja, čeprav so ga k temu poskušali nagovoriti in celo prisiliti. S komaj trinajstimi leti se je namreč moral ukloniti volji svojega očeta in prošnji ogrskih veljakov, da jim ga postavi za kralja. Na tak način so se hoteli znebiti bojevitega kralja Matije Korvina, ki jim je vladal s trdo roko. Kazimir je sicer prišel z vojsko na Ogrsko, a se je kralj Matija, ko je izvedel, kaj se dogaja v kraljestvu, s svojo mogočno vojsko vrnil iz Moravske in ubranil prestol. Kazimirju je to zelo ugajalo, saj se ni hotel vojskovati in ni hrepenel po kraljevski kroni. Prav tako, kakor ni hrepenel po zakonskem življenju, saj je zaradi obljube čistosti zavrnil poroko s hčerjo cesarja Friderika III. Zaradi svojega pobožnega in s srčno dobroto prežetega življenja je kmalu postal ljubljenec vse dežele. Poljaki so mu bili vdani kot le malokateremu vladarju, zato je med njimi zavladala velika žalost, ko so izvedeli, da ima jetiko, za tisti čas neozdravljivo bolezen. Za njo je tudi umrl, star komaj štiriindvajset let.
Ime: Je slovanskega izvora, zloženo iz besed kaziti in mir, torej »tisti, ki kazi, ruši mir«; kasneje so temu imenu pripisali ravno nasproten pomen: »tisti, ki želi mir«.
Rodil se je 5. oktobra 1458 na kraljevem dvoru v Krakovem, na Poljskem, umrl pa 4. marca 1484 na gradu Grodno v Litvi.
Družina: Kazimirjeva starša sta bila poljski kralj Kazimir IV. in kraljica Elizabeta, hči madžarskega in češkega kralja Alberta II. V zakonu se jima je rodilo trinajst otrok, šest fantov in sedem deklet, Kazimir je bil tretji po vrsti.
Zavetnik: Za svojega zavetnika in junaka ga častijo Poljaki in Litovci, velja za vzornika mladine in čistosti, obenem pa je tudi zavetnik malteškega viteškega reda.
Upodobitve: Upodabljajo ga v poljski narodni noši, pogosto s krono in žezlom, včasih tudi s palmo, upodobljen je tudi z nakitom, običajno pa drži v roki lilijo.
Goduje: 4. marca.
Vir
»Dan za dnevom / s hvalnim spevom, / čast Marije oznanjuj! /
Nje dejanja, / godovanja, / duša, radostno praznuj!
Veličastvo njeno / premišljuj in občuduj! /
Vzklikaj: Srečna mati! / Vzklikaj: O Devica blažena!
Ne prenehaj tej Kraljici / hvalnice prepevati, /
njena dobra dela vedno le opevaj / in o Njej le oznanjuj.«
(del pesmi, ki jo je vsak dan prepeval)
Ime: Je slovansko, kaz pomeni »kaziti, uničevati« (mir), kasneje pa so temu imenu pripisali nasproten pomen: »tisti, ki želi mir«.
Rojen: 5. oktobra 1458.
Kraj rojstva: Kraljevi dvor v Krakovem, na Poljskem.
Umrl: 4. marca 1484.
Kraj smrti: Grad Grodno v Litvi.
Družina: Kazimirjevi starši so bili poljski kralj Kazimir IV. in kraljica Elizabeta. V zakonu se jima je rodilo trinajst otrok, Kazimir je bil tretji po vrsti.
Otroštvo: Mati ga je že od najnežnejših let vzgajala za Boga, nato pa je to delo nadaljeval vzgojitelj, pobožen in učen duhovnik Janez Dlugoš. Kazimir je bil bister in se je rad učil, še bolj pa se je trudil za pobožno življenje.
Kreposti: V besedah je bil redkobeseden, skromen in pohleven, v dejanjih pa srčno pobožen in neizmerno radodaren. Vsak dan je zgodaj vstajal, da je bil pri maši, veliko časa, včasih tudi po cele noči, je preživel v cerkvi, nosil je spokorni pas in večkrat spal na trdih tleh. Njegova posebna skrb so bili reveži.
Duhovnost: Rad je premišljeval Kristusovo trpljenje in zelo častil Mater Božjo. Njej na čast je vsak dan prepeval dolgo hvalnico, ki naj bi jo sam sestavil, in naredil zaobljubo, da bo vse življenje ohranil deviško čistost.
Ugled: Svojemu narodu je bil zgled pravega kristjana in svetnika. Bil je ljubljenec vse dežele, saj so mu bili Poljaki vdani z vso ljubeznijo in zvestobo. Pa tudi Ogri, ki so ga pri komaj trinajstih hoteli imeti za kralja, a jim to zaradi nasilnega kralja Matije Korvina ni uspelo.
Zavetnik: Poljske in Litve, kraljev in princev, priporočajo se mu proti kugi, je vzornik mladine in čistosti, obenem pa je tudi zavetnik malteškega viteškega reda.
Upodobitve: Upodabljajo ga v poljski narodni noši, pogosto s krono in žezlom, včasih tudi s palmo, upodobljen je tudi z nakitom, običajno pa drži v roki lilijo.
Čudeži: Na njegovo priprošnjo se je zgodilo veliko čudežev. Zelo znano je, kako je leta 1518 rešil mesto Polock pred obleganjem. Vojska, ki je prihitela na pomoč meščanom, ni mogla prebresti deroče reke pred mestom, dokler se jim ni prikazal mladenič (Kazimir) v beli svetli obleki in jih popeljal čez plitvino.
Grob: Umrl je za jetiko, pokopali pa so ga v vilnski stolnici sv. Stanislava. Ko so 120 let kasneje odprli grob, so našli njegovo truplo nestrohnjeno, od njega pa naj bi se širil prijeten vonj kot prispodoba njegove čistosti.
Beatifikacija: Za blaženega ga je l. 1522 razglasil papež Hadrijan VI., za svetnika pa l. 1602 papež Klemen VIII.
Goduje: 4. marca.
Vir
Na gradu Grodno (pri Vilni, v Litvi), sveti Kazimír, sin poljskega kralja, ki je blestel po verski gorečnosti, čistosti in spokornosti, ljubeznivosti do ubogih in po pobožnem čaščenju blažene Device Marije in Evharistije, ter je zaradi jetike pobožno umrl.
Vir