Apostol Srca Jezusovega Klavdij (Claude) de la Colombière (1641–1682) se je rodil v Franciji in je hodil v šolo k jezuitom v Lyonu. Oktobra 1658 se jim je pridružil. Moral pa je premagati, kot sam pravi, hud odpor narave proti jasnemu povabilu milosti. Po končanem študiju filozofije je bil šest let magister (učitelj) v Iyonskem kolegiju sv. Trojice, nakar je odšel v Pariz študirat teologijo. Leta 1669 je bil posvečen v mašnika in se vrnil v Lyon poučevat v kolegij. Leto dni se je posvečal pridiganju.
Med tretjo probacijo (letom obnove) se je s posebno obljubo zavezal, da bo točno izpolnjeval vsa pravila in odredbe reda. S tem je izrazil popolno izročitev Bogu brez kakršnega koli pridržka. Tako ga je Gospod pripravljal na veliko poslanstvo, ki mu ga je pozneje zaupal. Po trejti probaciji je bil Klavdij imenovan za prestojnika v jezuitski hiši v Paray-Ie-Monialu in hkrati za izrednega spovednika sester Marijinega obiskanja. V tem sestrskem samostanu je sestra Marjeta Marija Alacoque imela razodetje Srca Jezusovega, a je nihče ni razumel, zato je veliko trpela.
Pri prvem nagovoru je Jezus dal razumeti sestri Marjeti, da je pater Klavdij tisti, kateremu se mora povsem zaupati. Odkril ji je svoje srce kot žareče ognjišče in še drugi dve srci, potopljeni v to ognjišče, in dodal: »Takole združuje moja čista ljubezen ta tri srca.«
Klavdij je veliko poslanstvo za širjenje češčenja presvetega Srca Jezusovega prejel prav po sveti Marjeti Alacoque 16. junija 1675. On naj bi širil to češčenje in se zlasti zavzel za poseben praznik v čast božjemu Srcu, ki naj bi ga obhajali po osmini praznika sv. Rešnjega telesa. Klavdij je prvi slavil praznik Jezusovega Srca in se trudil, da bi se čim bolj poglobil v to češčenje. Z dobrim vodstvom in spisi je še druge pridobival zanj.
Proti protestantom, ki so pritiskali na ljudstvo, je v Paray-Le-Monialu ustanovil kongregacijo plemičev in profesionistov. Tako se je vpliv katoličanov spet povečal. V času hudega preganjanja katoličanov na Angleškem so predstojniki leta 1676 poslali Klavdija v London za pridigarja yorški vojvodinji, ženi bodočega kralja Jakoba II. Klavdij je stanoval v palači sv. Jakoba. Ne samo zasebno, tudi javno je s svojimi pridigami bodril k zadoščevanju Srcu Jezusovemu in češčenju sv. evharistije.
Mnoge žene iz najbolj odbrane londonske družbe so odhajale preko morja v Francijo in tam vstopale v ženske redove. Klavdij pa je v Londonu ustanovil pravo žensko redovniško skupnost. Neki odpadli duhovnik je Klavdija ovadil s krivimi obtožbami, češ da je izzival angleške odpadle duhovnike, naj prekličejo prisego protestantski vladi. Takoj so ga zaprli. Ječa je bila vlažna in mrzla, hrana pa preslaba. Vse to je načelo njegovo zdravje, tako da so sodniki odredili njegov izgon iz Anglije. Po kratkem bivanju po raznih hišah v Parizu je bil premeščen v Paray-le-Monial, kjer je po Marjeti Alacoque zvedel, da ne bo ozdravel. Umrl je 15. februarja 1682, star 41 let.
Klavdij je bil zvest božji ljubezni in je v praksi duhovnih vaj in pravil pokazal velike darove duha in srca in jih razvil do herojskih kreposti. Za blaženega ga je razglasil Pij XI. leta 1929, za svetnika pa Janez Pavel II. 31. maja 1992.
Vir
Imena: Claudio, Klaudi, Klavdij, Klavdi, Klavdija
Rodil se je leta 1641 v St. Symphorien d’Ozon v srednji Franciji in se je pisal De la Colombiere. Sedemnajstleten je vstopil k jezuitom.
Študiral je v različnih jezuitskih zavodih. Kazal je sposobnosti za humanistične študije, za slovstvo, nastopal je uglajeno, zato so ga prestojniki določili za učitelja otrok Colberta, ministra za finance francoskega kralja Ludvika XIV. Ko je dokončal teologijo, je bil posvečen za duhovnika.
V Lyonu je bil nekaj časa profesor in je vodil Marijino kongregacijo.
Leto 1674 je bilo odločilno za njegovo poznejše življenje. Napravil je po običaju v jezuitskem redu tretjo probacijo. Odločil se je, da bo v življenju uresničeval ideal apostola, kakor ga je opisal ustanovitelj reda sv. Igancij. Ko je naslednje leto napravil slovesne zaobljube, so ga imenovali za rektorja zavoda v Paray-le-Monialu. Marsikateri se je čudil, da je bil Klavdij poslan v tako odročen kraj, kakor je bil takrat Paray.
Njegovi predstojniki pa so vedeli, da v tamkajšnjem samostanu Marijinega obiskanja živi ponižna redovnica Marija Marjeta Alacoque, kateri je Gospod razodeval posebne skrivnosti. Redovnica je tedaj živela v bolestni negotovosti. Pričakovala pa je, da ji bo Gospod spolnil obljubo in ji poslal za duhovnega voditelja »zvestega služabnika in popolnega prijatelja«, ki ji bo pomagal uresničiti poslanstvo, ki ji ga je določil; da bo razodela svetu neprecenljivo bogastvo ljubezni njegovega Srca.
Marjeta Alacoque mu je razkrila vse, kar je slišala in verjela, da je prejela od Gospoda. Pater jo je v tem popolnoma potrdil in naročil, naj popiše, kar se je dogajalo v njeni duši. Brez pridržka se je zavzemal, da bi se češčenje Jezusovega srca razširilo.
Po poldrugem letu je Kavdij odpotoval v London, ker je bil imenovan za pridigarja pri vojvodinji iz Yorka. Glede na to, kaj se tedaj dogajalo v Angliji, je bilo to zelo tvegana naloga. De la Colombiere je znal mnogim približati katoliško vero in prenekateri, ki jo je že zapustili, se je k njej vrnil. Sam je zapisal: »Mogel bi napisati knjigo o usmiljenju, za katerega me je Bog postavil kot pričevalca za ves čas, ko tu prebivam.«
Neutrudno delo je načelo svetnikovo zdravje, zlasti bolezen na pljučih. Toda leta 1678 je prišla huda preizkušnja. Kot »papista« so ga zaprli v strašni ječi King’s Bench, kjer je preživel tri tedne poniževanj in pomanjkanja. Potem so ga pregnali iz Anglije.
Vse to ravnanje je še bolj oslabilo njegovo zdravje. Spet se je vrnil v Paray, toda tam je živel le še nekaj več kot pol leta. 15. februarja 1682 je bruhal kri in umrl.
Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za blaženega. Pri tem je posebej ponudil, da je znal voditi duše k Bogu po poti ljubezni in usmiljenja, ki ga Kristus razodeva v evangeliju. Sedanji papež ga je 31. maja leta 1992 razglasil za svetnika.
Vir
V Paray-le-Monialu (v Burgúndiji, v Franciji), sveti Klávdij de la Colombiére [kolombijér], duhovnik jezuitskega reda, ki je, predvsem vdan molitvi, mnoge z jasnim in pravim nasvetom vodil k Božji ljubezni.
Vir
Sv. Klavdij se je rodil 2. februarja 1641 v kraju Saint-Symphorien- d’Ozon (Isère) v Franciji v družini sedmih otrok. Po šoli v Lyonu je leta 1658 stopil v jezuitski noviciat. V Avignonu je študiral filozofijo in tam učil slovnico in literaturo. V Parizu je bil štiri leta (1666-1670) teolog, inštruiral je dva Colbertova sinova; duhovnik leta 1669, nato pa štiri leta v Lyonu spiritual in pridigar. Dokončno se je z obljubami obvezal 2. februarja 1675 in postal predstojnik samostana v Paray-le-Monialu. Kot izreden spovednik je tam prišel v stik s sv. Marjeto Marijo Alacoque (gl. 16. oktober). Po letu in pol je 13. oktobra 1676 prišel v London, kjer je bil kaplan in pridigar vojvodine yorške. Doživljal je ovire vseh vrst, končno so ga zaprli 24. novembra 1678 in ga po petih tednih izgnali iz Anglije. Ječa mu je pokvarila zdravje, vendar je v Lyonu še deloval kot duhovni vzgojitelj mladih filozofov. Septembra 1687 se je vrnil v Paray- le-Monial, kjer je umrl 15. februarja 1682. Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1992 za svetnika.
Njegovi vzgojni duhovni spisi in pisma bi bili najbrž pozabljeni, če ne bi bil duhovni voditelj sv. Marjete Marije Alacoque prav v letu 1675, ko je znal ugotoviti božji izvor razodetij, o katerih je govorila redovnica, pa ji seveda nihče ni prav verjel. Znal jo je tudi ohranjati ponižno in redovniško ubogljivo, kar je končno prepričalo tudi njeno neposredno predstojnico. Klavdijev god je v koledarju Družbe Jezusove.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.