Zavetnik Seville, Aarhusa in Compiegna; Krima; kamnosekov, obdelovalcev marmorja, klobučarjev in mornarjev; proti otroškim boleznim; otrok; proti vodnim nevarnostim; ob viharju in neurju.
Atributi: škofovska oblačila, tiara, pali, jagnje, sidro in/ali vodnjak, knjiga, tonzura
Imena: Klemen, Klemens, Klement, Klementin, Kliment, Klementina
Bil je učenec apostola Petra in njegov tretji naslednik na rimskem škofovskem sedežu. Cerkev je vodil približno od leta 92 do 101. Rodil se je v Rimu judovskim staršem. Spreobrnil naj bi ga apostol Peter. Tudi s Pavlom je bil Klemen v tesnejši zvezi, saj ga je spremljal v Filipe in apostol pravi o njem, da je njegovo ime zapisano v knjigi življenja. Kot papež je razdelil Rim na sedem okrajev in v vsakem so nalašč za to določeni možje popisovali trpljenje svetih mučencev. Najbolj pa je znan po posebnem pismu, ki ga je pisal krščanski občini v Korintu in je eden najstarejših krščanskih spisov. Spreobrnil je tudi mnogo poganov, med njimi sestro cesarja Domicijana, Flavijo Domitilo.
Zaradi tega ga je cesar Trajan izgnal na polotok Krim, kjer je moral z drugimi obsojenci kopati v rudnikih. Posebno trpljenje teh obsojencev je bila neznosna žeja. Legenda pripoveduje, da se je papež nekoč vrgel na tla in prosil Boga, naj pomaga žejnim sotrpinom. Nenadoma je na skali zagledal jagnje, ki ga je z nožico vabilo k sebi. Klemen je odhitel na tisti kraj, udaril s kopačo po skali kakor nekoč Mojzes, in iz nje je začel izvirati bistri studenec.
Na Krimu je papež Klemen umrl mučeniške smrti. Legenda pravi, da so mu privezali težko sidro za vrat in ga potopili v morje, da kristjani ne bi našli njegovega trupla. Pa ga je Bog čudežno odkril. Pokopali so ga potem v bližini Hersona. V naslednjih stoletjih so na grob pozabili. Leta 861 je sv. Ciril na podlagi starih izročil odkopal zasute svetinje sv. Klemena, ki sta jih z bratom Metodom kasneje nesla s seboj na Moravsko in leta 867 v Rim. Zaradi tega so ju Rimljani s papežem Hadrijanom II. na čelu najslovesneje sprejeli.
V Žitjih Konstantina (Cirila) in Metodija beremo, da so dragocene svetinje sv. Klementa prenesli v cerkev njegovega imena. Tam so pokopali tudi sv. Cirila, ki je v Rimu umrl, in nad njegovim grobom naslikali podobo, ki je ohranjena še danes. Pri nas je več cerkva posvečenih sv. Klemenu. Nekateri domnevajo, da te cerkve zaznamujejo pot, po kateri sta sveta brata šla v Rim.
Goduje 23. novembra.
Vir
Delovanje in uspeh slovanskih apostolov svetega Cirila in Metoda pripisujejo tudi priprošnji svetega papeža in mučenca Klemena. Ko sta leta 867 prinesla njegove relikvije v Rim, ju je papež Hadrijan II. sprejel z vso slovesnostjo in naklonjenostjo. Vemo, kako je potrdil slovanske bogoslužne knjige in kako je dal sv. Cirila slovesno pokopati v cerkvi sv. Klemena.
Ime: Izhaja iz latinskega pridevnika clemens, v rodilniku clementis, ki pomeni »mil, krotek, pohleven, nežen«.
Rodil se je v prvem stoletju v Rimu, umrl pa leta 97 v Rimu ali na Krimu.
Družina: O njegovem rodu ne vemo ničesar, obstajajo pa različne domneve: po eni naj bi bil ud flavijske cesarske rodovine, po drugi spreobrnjenec iz judovstva, po tretji pa Klemen, ki ga apostol Pavel v pismu Filipljanom omenja kot svojega tovariša. Zanesljivo je le, da je osebno sodeloval z obema prvakoma, Petrom in Pavlom.
Pontifikat: Bil je tretji naslednik apostola Petra v Rimu in je vladal v letih od 90/92 do 101.
Prednik: Anaklet I. (79–90/92)
Naslednik: Evarist (99/101–107?)
Izgnanstvo: Izročilo pravi, da je v času cesarja Trajana moral v izgnanstvo na polotok Krim, kjer je bil obsojen na težaško delo v kamnolomu.
Čudež: Delavci so v kamnolomu na vročih skalah trpeli veliko žejo, zato je ob Klemenovi molitvi začel čudežno izvirati studenec pitne vode, da so se lahko odžejali.
Mučeništvo: Razdraženi pogani so Klemenu za vrat privezali težko sidro in ga utopili v Črnem morju.
Dela: Nesporno je pismo, ki ga je napisal Korinčanom. To je najstarejši ohranjeni krščanski spis, ki ni vključen v Novo zavezo. Nastal je v Rimu po smrti cesarja Domicijana, najverjetneje v letih 96–98 po Kristusu.
Zavetnik: Je zavetnik Seville, Aarhusa in Compiegna ter Krima; kamnosekov, obdelovalcev marmorja, klobučarjev in mornarjev; je priprošnjik proti otroškim boleznim in otrok, proti vodnim nevarnostim ter ob viharju in neurju.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih, pogosto s tiaro in palijem. Njegovi atributi so: jagnje, sidro, vodnjak, včasih knjiga. Večkrat ima tonzuro. Upodobljeni pa so tudi prizori iz njegovega življenja.
Pri nas: Posvečenih mu je pet cerkva; nekateri domnevajo, da cerkve v Mojstrani, na Rodinah in v Bukovščici zaznamujejo pot, po kateri naj bi šla sveta brata Ciril in Metod, ko sta skozi naše dežele potovala v Rim. Poleg teh sta mu posvečeni še podružnici v Suhadolah pri Komendi in v Tupaličah pri Preddvoru.
Grob: Sveta brata Ciril in Metod sta leta 861 na Krimu odkopala njegove zasute relikvije in jih leta 867 prinesla v Rim, v cerkev sv. Klemena, zgrajeno že v prvi polovici 4. stoletja.
Pregovori: »Sv. Klemen sklene, sv. Katarina grušta, sv. Andrej pa (s snegom) pokriva. Sv. Klemen volku gobec zaklene.«
Goduje: 23. novembra.
Misel: »Vsak izmed nas naj v svojem stanu Bogu ugaja z dobro vestjo in poštenostjo, z dostojanstvom in naj ne prestopa določenega pravila svoje službe.«
Beatifikacija: 28. januarja 1934 ga je papež Pij XI. razglasil za blaženega, 16. maja 1988 pa Janez Pavel II. za svetnika.
Goduje: 16. novembra (ponekod tudi 15. ali 17. novembra).
Vir
Sveti papež Klemen I., mučenec, ki je kot tretji po apostolu Petru vladal Cerkev in je napisal preslavno pismo Korinčanom, da bi med njimi utrdil slogo in mir. Na ta dan se praznuje pokop njegovega telesa v Rimu.
Vir
Sveta brata Ciril in Metod sta šla leta 860 kot oznanjevalca evangelija k mongolskemu plemenu Hazarov med polotokom Krimom, Uralom in Kaspijskim morjem. Na Krimu sta našla relikvije papeža sv. Klemena, ki je tam umrl proti koncu 1. stoletja. Te svetinje sta kasneje vzela s seboj na Moravsko, kamor sta kot blagovestnika Slovanov prišla leta 863. Ko sta v drugi polovici leta 867 šla v Rim, da bi papež odobril slovansko bogoslužje in ustanovil samostojno slovansko cerkveno pokrajino, sta relikvije papeža Klemena nesla s seboj, zato sta bila sprejeta zelo slovesno. Nekateri domnevajo, da cerkve, posvečene sv. Klemenu v ljubljanski nadškofiji, zaznamujejo pot, po kateri sta šla sveta brata, ko sta skozi naše kraje potovala v Rim. To je zlasti verjetno za cerkve sv. Klemena v Mojstrani (župnija Dovje), na Rodinah (župnija Breznica) in v Bukovščici (Selška dolina). Sveta brata naj bi prišla ob Dravi čez Podkoren, dalje po dolini Save ter nato zavila proti Italiji.
Klemen(t) Rimski je bil – za sv. Linom in Anakletom – tretji naslednik sv. Petra, četrti rimski škof in papež, ki je mlado Cerkev vodil v letih 92–101. Najbrž je on tisti Klemen, ki ga apostol Pavel v svojem pismu Filipljanom pohvalno omenja kot svojega sodelavca. Gotovo pa je osebno poznal apostola Petra in Pavla, z njima sodeloval in se navzel njunega apostolskega duha, kakor pričata njegovo pismo Korinčanom in njegova mučeniška smrt v izgnanstvu.
Nesporno je njegovo Pismo Korinčanom, napisano med letoma 93 in 97. Ze v 2. stoletju je med kristjani veljalo za poučni spis in so ga brali pri božji službi. Klemen v njem z vrhovno oblastjo rimskega škofa Korinčanom ostro ukazuje, naj bodo pokorni cerkveni oblasti, ter graja njihovo prevzetnost in upornost. Pismo zaključuje dolga molitev, povzeta po bogoslužnem redu rimske Cerkve, in je dragoceno naj starejše pisano pričevanje rimske Cerkve.
V zgodovinski okvir Klemenovega življenja in mučeništva je krščansko izročilo 4. stoletja vpletlo zgodbo o njegovem pregnanstvu v okolico mesta Hersoneza na sedanjem otoku Krimu. Bil je obsojen na težaško delo v kamnolomu. Ko je s svojimi sotrpini na vročili skalah ob slanem morju trpel strahovito žejo, je Klemen prosil Boga, naj jim pomaga. In res je po njegovi molitvi začel čudežno izvirati studenec sladke vode, da so si izmučeni obsojenci lahko pogasili žejo. Po tem čudežu se je spreobrnilo veliko nevernikov. Razdraženi pogani niso mogli trpeti, da bi ta sveti mož še v pregnanstvu tako uspešno deloval: privezali so mu na vrat težko sidro in ga utopili v Črnem morju. Njegove relikvije sta leta 860 našla Ciril in Metod, ki sta jih leta 867 ponesla v Rim. Tam so jih prenesli v cerkev sv. Klemena, sezidano njemu na čast že v prvi polovici 4. stoletja. V tej cerkvi so pokopali sv. Cirila, ki je umrl v Rimu 14. februarja 869.
Ime Klemen je zelo lepo: izhaja namreč iz latinskega pridevnika clemens, ki pomeni ‘mil, krotek, pohleven, blag, nežen’. Pri nas je bolj na redko posejano, še bolj redke so Klementine. Iz imena Klemen so nastali številni slovenski priimki, kot: Klemen, Klemenc, Klemenčič, Klemenšek, Klement, Klemše.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.