V gozdu pri Ringstedu (na Danskem), sveti Knut, s priimkom Lavard, mučenec, ki je bil vojvoda v Schleswigu. Kot pravičen in moder je ohranil avtoriteto in pospeševal pobožnost. Od sovražnikov je bil ubit iz zavisti zaradi njegove avtoritete. († 7. januar 1131)
Vir
Knud (Knut) je bil sin danskega kralja Erika Ejegoda, nečak svetega kralja Kanuta. in oče Valdemarja Velikega. Bil je vzgojen na dvoru vojvode Sachsna – poznejšega cesarja Lotharja III. – ker sta njegova starša že zgodaj umrla med romanjem v Sveto deželo. Leta 1115 je bil imenovan za “Jarla” – neke vrste mejnega grofa – Južne Jutlandije s sedežem v Schleswigu, s čimer se je hkrati odrekel svoje pravice do prestola v korist svojega strica. Knud je spodbujal gospodarstvo in trgovino, dal je zgraditi obrambne objekte, pospeševal pomiritev dežele in veljal za trdega, a poštenega sodnika. Podpiral je Vicelina iz Oldenburga in njegov samostan v Neumünstru; v Lübecku je dal zgraditi cerkev. Leta 1129 mu je kralj Lothar III. zaupal vladanje tudi nad ozemljem Obodritov v okolici Lübecka, nato je lahko razširil svoje vladavino tudi na območje Wendov in verjetno tudi Polabov okoli Ratzeburg.
Okrepljen v svoji moči, je Knud leta 1129/30 stopil pred cesarsko zborovanje v Schleswigu, kjer se je svojemu stricu, kralju, postavil nasproti kot enakovreden vladar in mu zavrnil spoštovanje. Njegov bratranec Magnus Nielsen ga je med zborovanjem ob jezeru pri Ringstedu, kjer so skupaj praznovali božič, umoril, ker je v Knudu videl nevarnega tekmeca za prestol; zato je Knud čaščen kot mučenec. Magnus je kmalu zatem padel v boju proti Eriku II. Emune (Nepozabni), ki je tako maščeval svojega brata. Kralj Niels je bil v Schleswigu umorjen s strani članov trgovskega ceha, ki so s tem maščevali svojega podpornika. Knudov brat Erik II. Emune, kralj od leta 1134, se je trudil za kanonizacijo po vzoru Kanuta Danskega, da bi lahko za svoj rod imel svetega prednika in tako utrdil dedno kraljevanje; leta 1135 je dal premestiti posmrtne ostanke v cerkev Marije v Ringstedu, kjer je postavil samostan in napisal – zdaj le še delno ohranjeno – tridelnega življenjepis. Nadškof Eskil iz Lunda se je upiral, ker je želel ohraniti načelo kraljevskih volitev. Šele Knudovemu sinu Valdemarju I. Veliki je uspelo doseči razglasitev očeta za svetnika; po njegovem naročilu je bil napisan drugi življenjepis. Samostan Ringsted je postal romarsko središče in hišni samostan kraljeve družine. Veliko čudežev se poroča ob Knudovem grobu, predvsem ozdravitve slepih, nemih in hromih.
Knud je čaščen kot prednik danske kraljeve dinastije, njegovi biografi so ustvarili idealno podobo krščanskega kralja, ki je bil miroljuben in zvest zakonodaji ter je spreobrnil poganske Slovane. Knud velja tudi za predhodnika kralja Valdemarja v analogiji z Janezom Krstnikom. Po njem so se imenovali številni samostani na slovanskem področju; tudi trgovski ceh v Schleswigu se je leta 1177 poimenoval po svojem podporniku, kasneje pa so enako storili tudi trgovski cehi v novo ustanovljenih danskih mestih. V “Knytlingasaga”, sagi, ki pripoveduje o njem, je Knud dobil vzdevek “Lavard”, kar ustreza angleškemu izrazu “Lord”. Od 14. stoletja dalje je Knud postopoma padel v pozabo, čaščenje pa je zamenjalo čaščenje njegovega enako imenovanega strica Knuda Danskega.
Kanonizacija: Knud je bil na pobudo svojih sorodnikov 8. novembra 1169 razglašen za svetnika s strani papeža Aleksandra III.
Vir