V gozdu pri Ringstedu (na Danskem), sveti Knut, s priimkom Lavard, mučenec, ki je bil vojvoda v Schleswigu. Kot pravičen in moder je ohranil avtoriteto in pospeševal pobožnost. Od sovražnikov je bil ubit iz zavisti zaradi njegove avtoritete. († 7. januar 1131)
Vir
Knud (Knut) je bil sin danskega kralja Erika Ejegoda, nečak svetega kralja Kanuta. in oče Valdemarja Velikega. Bil je vzgojen na dvoru vojvode Sachsna – poznejšega cesarja Lotharja III. – ker sta njegova starša že zgodaj umrla med romanjem v Sveto deželo. Leta 1115 je bil imenovan za “Jarla” – neke vrste mejnega grofa – Južne Jutlandije s sedežem v Schleswigu, s čimer se je hkrati odrekel svoje pravice do prestola v korist svojega strica. Knud je spodbujal gospodarstvo in trgovino, dal je zgraditi obrambne objekte, pospeševal pomiritev dežele in veljal za trdega, a poštenega sodnika. Podpiral je Vicelina iz Oldenburga in njegov samostan v Neumünstru; v Lübecku je dal zgraditi cerkev. Leta 1129 mu je kralj Lothar III. zaupal vladanje tudi nad ozemljem Obodritov v okolici Lübecka, nato je lahko razširil svoje vladavino tudi na območje Wendov in verjetno tudi Polabov okoli Ratzeburg.
Okrepljen v svoji moči, je Knud leta 1129/30 stopil pred cesarsko zborovanje v Schleswigu, kjer se je svojemu stricu, kralju, postavil nasproti kot enakovreden vladar in mu zavrnil spoštovanje. Njegov bratranec Magnus Nielsen ga je med zborovanjem ob jezeru pri Ringstedu, kjer so skupaj praznovali božič, umoril, ker je v Knudu videl nevarnega tekmeca za prestol; zato je Knud čaščen kot mučenec. Magnus je kmalu zatem padel v boju proti Eriku II. Emune (Nepozabni), ki je tako maščeval svojega brata. Kralj Niels je bil v Schleswigu umorjen s strani članov trgovskega ceha, ki so s tem maščevali svojega podpornika. Knudov brat Erik II. Emune, kralj od leta 1134, se je trudil za kanonizacijo po vzoru Kanuta Danskega, da bi lahko za svoj rod imel svetega prednika in tako utrdil dedno kraljevanje; leta 1135 je dal premestiti posmrtne ostanke v cerkev Marije v Ringstedu, kjer je postavil samostan in napisal – zdaj le še delno ohranjeno – tridelnega življenjepis. Nadškof Eskil iz Lunda se je upiral, ker je želel ohraniti načelo kraljevskih volitev. Šele Knudovemu sinu Valdemarju I. Veliki je uspelo doseči razglasitev očeta za svetnika; po njegovem naročilu je bil napisan drugi življenjepis. Samostan Ringsted je postal romarsko središče in hišni samostan kraljeve družine. Veliko čudežev se poroča ob Knudovem grobu, predvsem ozdravitve slepih, nemih in hromih.
Knud je čaščen kot prednik danske kraljeve dinastije, njegovi biografi so ustvarili idealno podobo krščanskega kralja, ki je bil miroljuben in zvest zakonodaji ter je spreobrnil poganske Slovane. Knud velja tudi za predhodnika kralja Valdemarja v analogiji z Janezom Krstnikom. Po njem so se imenovali številni samostani na slovanskem področju; tudi trgovski ceh v Schleswigu se je leta 1177 poimenoval po svojem podporniku, kasneje pa so enako storili tudi trgovski cehi v novo ustanovljenih danskih mestih. V “Knytlingasaga”, sagi, ki pripoveduje o njem, je Knud dobil vzdevek “Lavard”, kar ustreza angleškemu izrazu “Lord”. Od 14. stoletja dalje je Knud postopoma padel v pozabo, čaščenje pa je zamenjalo čaščenje njegovega enako imenovanega strica Knuda Danskega.
Kanonizacija: Knud je bil na pobudo svojih sorodnikov 8. novembra 1169 razglašen za svetnika s strani papeža Aleksandra III.
DE
Knud, drugi sin danskega kralja Erika Dobrega in nečak kralja Kanuta IV, se je rodil v Roskildu okoli leta 1096, njegovi rojaki pa so ga imenovali „Gospod“. Vzgojen in izobražen na saškem dvoru ga je stric kralj Niels imenoval za vojvodo Južne Jutlandije s sedežem v Schleswigu in mu zaupal obrambo tega ozemlja pred Vendi, slovanskim ljudstvom iz Vzhodne Saške in Prusije. Na vso moč si je prizadeval za pravičnost in mir, vendar je vikinško piratstvo resno preizkušalo njegove dobre namene. Leta 1129 ga je cesar Lothar III. priznal za kralja zahodnih Vendov (kralja Wagrie), vendar je to razjezilo kralja Nielsa. Zato sta ga 7. januarja 1131 v gozdu Haraldsted blizu Ringstadiona v Zelandiji ubila njegova bratranca Magnus Nielsen in Henry Skadelaar.
Dejstvo, da je med svojim vladanjem podpiral misijonarsko dejavnost svetega Vicelina, apostola Vendov, je bil odločilen pogoj za njegovo kanonizacijo, ki jo je leta 1169 na predlog Knudovega sina, kralja Walderja I., in lundskega nadškofa Eskila izvedel papež Aleksander III. Naslednje leto so bile njegove relikvije 25. junija prenesene v Ringsted. Na to obletnico se svetega Kanuta Lavarda spominjajo na Danskem, novi Martyrologium Romanum pa ga na dan smrti omenja takole: „V gozdu blizu Ringstada na Danskem, spomin na svetega Kanuta Lavarda, mučenca, ki je na čelu zahodnih Slovanov vodil kraljestvo s pravičnostjo in preudarnostjo ter izvajal pobožnost; ubili so ga sovražniki, ki so mu zavidali plemenito oblast.
IT
Zavetnik Zelandije in Danske; za številne nordijske trgovske cehe
Sveti Kanut (dk: Knud; lat Canutus Lawardus) se je rodil 12. marca okoli leta 1096 v kraju Roskilde na Zelandiji na Danskem. Bil je drugi sin kralja Erika I. Eiegoda (1095-1103) in kraljice Bodil, ki je bila hči jutlandskega velikaša. Knut je dobil ime po očetovem bratu, kralju Knutu II Svetem (1080-86). Oba starša sta umrla na romanju v Sveto deželo, ko je bil Knut star šest let. Na prestol je nato prišel še en očetov brat, šibki in nesposobni Niels Svendssøn (1104-34), s svojo kraljico švedskega rodu, „modro in visoko mislečo“ Margrete Fredkulla, tj. „deklico miru“. Za Knuta je skrbel grof Skjalm Hvide, veliko skrb pa mu je namenila tudi kraljica Margrete.
Pri šestnajstih letih je bil Knut poslan na nadaljnje izobraževanje k saškemu vojvodi Lotharju iz Supplinburga, poznejšemu nemškemu cesarju Lotharju II (1125-37). Na njegovem dvoru ni bil deležen le politične in vojaške izobrazbe, temveč se je seznanil tudi z naprednejšo evropsko kulturo in načinom življenja. Okoli leta 1114 se je vrnil domov in ugotovil, da je njegova domovina v žalostnem stanju. Poganski Slavi iz Saške in Prusije so pustošili po Danski, južno mejo ob reki Eider pa so ogrožali nenehni vpadi Henrika, kralja Slavov (Abotritov), ker od svojega strica kralja Nielsa ni mogel prejeti materine dediščine. Nielsa in dansko vojsko je celo premagal ter napadel mesto Schleswig.
Posledica tega sta bila splošni kaos in odsotnost pravne države v državi. Ko se ni javil nihče drug, se je mladi Knut ponudil, da bo prevzel izpraznjeno grofovstvo na južnem Jutskem in obvladal razmere. Poročil se je z Ingeborg, hčerko ruskega velikega vojvode in nečakinjo kraljice Margrete, ki je bila v sorodu s švedsko in norveško kraljevo hišo. To je bil harmoničen zakon s tremi hčerami in sinom, kasnejšim kraljem Valdemarjem Velikim (1157-82), ki se je rodil po Knutovi smrti.
Leta 1115 je kralj devetnajstletnega Knuta imenoval za vojvodo šlezviškega gospostva, ki je pridobil oblast nad južno Jutlandijo, posredoval med Henrikom Osvajalcem in kraljem Nielsom ter uspešno uvedel zakon in red. Počastili so ga kot rešitelja dežele in dobil je anglosaški častni vzdevek Lavard, ki je danska oblika staroangleške besede hlaford, ki je izvorna beseda za angleški Lord in pomeni gospod ali gospodar hiše. Vladal je v mestu Schleswig, ki ga je utrdil. Po smrti Henrika Osvajalca leta 1127 je Kanut od nemškega cesarja Lotharja II. prevzel tudi nadzor nad zahodnim kraljestvom. To je prineslo mir in red med danske sosede na jugu, Kanut pa se je dobro razumel tako s Slavi kot z Lotharjem, ki ga je leta 1129 priznal za kralja Zahodnih Slavov. Toda kralj Niels je bil besen in je v Knutu začel videti tekmeca.
Knut ni bil le močan in pravičen vladar, temveč tudi human krščanski knez in človek Cerkve. Prizadeval si je za vključitev slovanskih narodov v krščansko in evropsko skupnost ter podpiral svetega Vicelina Oldenburškega (umrl leta 1154), apostola Slovanov in poznejšega škofa v Staargardu (zdaj Oldenburg) v vzhodnem Holštajnu. Zagotovil je dostojanstveno bogoslužje in se ga ob praznikih in ob delavnikih tudi sam udeleževal, v njegovem času pa je bilo na južnem Jutskem zgrajenih več cerkva. „Bog in ljudje so ga upravičeno ljubili,“ piše v ordinariatu iz Ringsteda. Zaradi dvojnega položaja nemškega in danskega vladarja pa si je nakopal sovražnike in sin kralja Nielsa Magnus Močni se ga je bal kot tekmeca za danski prestol, ko bo Niels umrl.
Ko je kralj za božič leta 1130 povabil pomembneže kraljestva na slavje v Roskilde, je Knut prišel, poln zaupanja v svoje kraljeve sorodnike, medtem ko je njegova žena Ingeborg ostala doma v Schleswigu. Legenda pravi: “Toda njegova žena, ki je slutila izid primera, ga je prosila, naj popolnoma opusti to potovanje”. Kralj Niels je mladega Knuta Lavarda videl kot tekmeca za prestol. Zato je svojemu sinu Magnusu Nielssenu dovolil izkoristiti priložnost za obračun z njim. Skupaj s Henrikom Skadelaarjem sta poklicala njegovega bratranca Knuta na oddaljeno lokacijo v gozdu v Haraldsted Kongsgård, severno od Ringsteda. Tu je Magnus ostro rekel: »Vsi tečejo za vami, jemljete nam zemljo in ljudi. Zdaj se je treba odločiti, kdo bo podedoval deželo in kraljestvo.” Knut je odgovoril: »Kaj je postalo z našim paktom, našo zvestobo in našo iskreno bratsko ljubeznijo! Med nami naj razsodi On, ki bo vsakemu povrnil po njegovem delu« (Ringsted Ordinal).
Magnus se je odzval tako, da je z mečem odsekal bratrančevo glavo. Bilo je 7. januarja 1131, dan po trinajstem dnevu božiča, ko se je končal božič in končal božični mir, v času bogoslužja v gozdu Haraldsted. Govorilo se je, da je tam, kjer je Knut padel, pritekel majhen izvir. Njegovo truplo so najprej prinesli v cerkev v Haraldstedu in ga tam pokopali, pozneje pa so krsto prenesli v cerkev v benediktinskem samostanu v Ringstedu, kjer so ga tudi pokopali. Poleg umora kralja Erika Klippinga v Finderup Lade leta 1286 je umor Knuta Lavarda eden od najbolj obravnavanih umorov v danski zgodovini.
Knut je bil po smrti prav tako kontroverzen kot za časa svojega življenja in prizadevanja, da bi ga priznali za svetnika, so naletela na odpor. Nekateri, ki niso verjeli v čudežno moč izvira ali groba, so bili kaznovani z grozljivimi boleznimi, medtem ko so tisti, ki so verjeli, ozdraveli. Pravijo tudi, da se je v cerkvi pojavil sam kralj Niels, ki je mrtvega Knuta vzvišeno obrekoval, sam pa si je zlomil tri rebra. Na kraju umora so zgradili kapelico, h kateri je prihajalo veliko ljudi.
Umor Knuta Lavarda je bil krvav začetek 25 let trajajoče državljanske vojne za danski kraljevi prestol. Zdaj je umor pomenil odprt boj med kraljem Nielsom in njegovim sinom Magnusom na eni strani ter Knutovim polbratom Erikom Eunom, Erikovim pravnukom, na drugi strani, ki so ga leta 1131 za kralja razglasili Skani, malo pozneje pa še Juti. Poleg tega je posredoval nemški kralj in zahteval povračilo za umor svojega vazala. Ko je papež Inocenc II. leta 1134 Lotharja okronal za cesarja in s potegom peresa ukinil neodvisnost danske cerkve ter jo podredil Hamburgu, se je moral Magnus priplaziti do križa, v imenu svojega očeta priznati Lotarja za svojega vrhovnega gospoda in od cesarja prejeti kraljevo krono. Pomemben argument za kapitulacijo je bil, da je Lotarjeva vojska napredovala vse do Dannevirke. Danski kralj je postal vazal nemškega cesarja.
Nadškof Asser, ki je doslej podpiral Nielsa, je bil seveda ogorčen, ker je izgubil oblast nad nadškofijo v korist svojega kolega v Hamburgu, in se je pridružil Eriku Emuni v boju proti Nielsu in Magnusu. Enako je storila družina Hvide. 4. junija 1134 je v kraju Fotevik v Skåne blizu Lunda v Skåne potekala velika bitka med Erikovimi in Asserjevimi četami na eni strani ter Nielsovimi in Magnusovimi na drugi. Bitka se je končala s popolnim porazom Nielsa in Magnusa. Med ubitimi so bili Magnus in pet škofov, ki so se postavili na stran starega kralja. Niels je komaj ušel na Jutlandijo, od koder je pozneje pobegnil v mesto Schleswig, kar morda ni bil najbolj primeren kraj, saj če so bili tamkajšnji trgovci komu zvesti, je bil to Knut Lavard. Prebivalci so se za svojega ljubljenega zaščitnika maščevali tudi tako, da so 25. junija 1134 ubili kralja Nielsa.
Erik Emune je bil zdaj edini kralj, ki se je Bogu in vsem njegovim svetnikom zahvalil za dramatično zmago pri Foteviku v Skånu, Asserjevi nadškofiji pa je v Lundu podelil bogata darila. Kljub prizadevanjem cesarja Lotharja in papeža Inocenca je Asser ostal nadškof.
Erik je tudi postavil temelje za kanonizacijo svojega polbrata Knuta Lavarda in s tem zagotovil pravico svoje družine do prestola. Leta 1135 je pri cerkvi v Ringstedu, kjer je dal pokopati Kanuta, ustanovil samostan, da bi zagotovil potrebne čudeže na Kanutovem grobu, in iz Anglije poklical meniha Roberta iz Elyja, da bi napisal Kanutov življenjepis. Žal so se ohranili le odlomki iz tridelnega dela.
Kralj Erik je bil ubit 18. septembra 1137 na dvornem srečanju v okolici mesta Ribe. Dobil je vzdevek Emune, kar očitno pomeni „večno nepozabni“. Po smrti Erika II. ni bilo veliko kraljev, med katerimi bi lahko izbirali: Šestletni Valdemar, sin Knuta Lavarda, medtem ko sta bila Magnusov sin Knut in lastni sin Erika Emuna Sven prav tako mladoletna. Erik Lam je tako prevzel prestol kot Erik III (1137-46). Njegova mati je bila hči Erika Eiegoda, zato je bil Erik Lam nečak Erika Emuna.
Leta 1146 je Erika oslabila vročinska bolezen, zato se je kot edini kralj v danski zgodovini odpovedal prestolu in postal menih v samostanu svetega Knuda v Odenseju. Tam je kasneje istega leta, 27. avgusta 1146, umrl. Malo verjetno je, da si je vzdevek Jagnjec prislužil zaradi bolezni; verjetno je dobil ime po miroljubni živali, zgodovinar iz osemdesetih let 11. stoletja pa meni, da zaradi „medene mehkobe v njegovem bitju“.
Teden dni po umoru Knuta Lavarda je njegova žena 14. januarja 1131 rodila njunega edinega sina Valdemarja. Ker je bil njegov oče v rejništvu grofa Skjalma Hvideja, je Valdemar odraščal s Skjalmovim sinom Asserjem Rigom. Med državljansko vojno po očetovem umoru se je Valdemar pridružil Svenu, sinu Erika Emuna, vendar je spremenil stran in se odločil za podporo Knutu, sinu Magnusa. Boj med znamenito dansko trojico „Svend, Knud in Valdemar“, tremi kraljevimi podaniki: Svenom (sinom maščevalca umora Erika Emuna), Knutom (sinom morilca Magnusa) in Valdemarjem (sinom umorjenega Knuta Lavarda) je oslabil stanje v kraljestvu in naredil državo ranljivo za nemško posredovanje v kraljestvu.
Leta 1157 so danski plemiči zato izsilili sporazum, v katerem so si Sven, Knut in Valdemar razdelili državo. Valdemar je postal jutlandski kralj. Ko so poravnavo proslavili na kraljevem dvoru v Roskildu, je Sven poskušal umoriti svoja dva kralja. Medtem ko je bil Knut ubit, je Valdemar uspel pobegniti na Jutlandijo. Nekaj mesecev pozneje je Valdemar zmagal v bitki na Grathe Hede pri Viborgu, Svena pa so ubili jutlandski kmetje, ko je bežal po bitki.
Tako je Valdemar leta 1157 postal edini vladar Danske kot kralj Valdemar Veliki (1157-82). Skupaj z danskim blaženim nadškofom Eskilom iz Lunda je leta 1169 od papeža Aleksandra III (1159-81) dosegel tudi očetovo razglasitev za svetnika, kar so podprla številna izjemna ozdravljenja na njegovem grobu in pričevanja, ki jih je papežu podala deputacija pod vodstvom švedskega nadškofa Stefana. Ohranilo se je papeževo pismo o kanonizaciji. V njem ni omenjeno mučeništvo, temveč številni čudeži.
Nadškof Eskil je 25. junija 1170 opravil slovesni pokop v veličastnem svetišču na glavnem oltarju v še nedokončani benediktinski cerkvi svetega Bendta v Ringstedu, pri katerem je sodelovalo osem danskih škofov, prvi švedski nadškof Stefan iz Uppsale in škof iz Osla ter velika množica ljudi. Vzklikali so: “Hvaljen bodi Gospod Jezus Kristus, ki je svetega Knuta postavil za zavetnika Zelandije”. Valdemar je izkoristil priložnost, da je bil njegov sin Knut VI. okronan in maziljen za sokralja, s čimer je bilo vzpostavljeno kraljevo nasledstvo v Valdemarjevi družini.
V tradiciji svetega Olafa in svetega Knuta je bil Knut Lavard počaščen tudi kot Rex iustus, promotor in zaščitnik Cerkve, branilec pred poganskimi Slavi in mučenec. Za spodbujanje kulta je kralj Valdemar naročil pisanje krajše knjige Vita Canuti, ki je Knutovo življenje okrasila s hagiografskimi motivi. Knut Lavard je bil svetnik zaščitnega ceha mesta Schleswig, zato je postal zaščitnik številnih nordijskih trgovskih cehov.
Cehi so bili od vsega začetka povezani s Knutom Lavardom, vendar je v 14. stoletju veljal za preveč nepomembnega in namesto njega so za zavetnika cehov sprejeli Knuta Svetega. Cehi so bili ustanovljeni po smrti Knuta Lavarda, da bi uzakonili kraljevo oblast Valdemarja Velikega in njegovih potomcev, vendar so kmalu prevladale njihove trgovske in družbene funkcije. Prvi skupni sestanki cehov so sprva potekali na grobu Knuta Lavarda v Ringstedu, pozneje pa so jih preselili v Skanör. V času reformacije so bili cehi prepovedani, vendar so bili v 20. stoletju ponovno ustanovljeni v več danskih mestih in v Visbyju na Gotlandu.
Med reformacijo je njegovo svetišče izginilo skupaj z vsemi dragocenimi predmeti. Njegova lobanja je bila razstavljena kot muzejski eksponat in pozneje prenesena v Saint-Denis v Parizu. Prazen grob so ponovno pokopali v tla pred glavnim oltarjem z latinskim napisom in grbom Schleswiga z dvema levoma nad grobom. Po njem se imenuje katoliška župnijska cerkev v Lyngbyju. V njegovo čast vsako leto poteka romanje k ruševinam kapele v Haraldstedu. Leta 1970 so 800. obletnico njegovega mučeništva obeležili z veliko proslavo.
Knutov spominski dan je 7. januarja, praznik prenosa relikvij pa praznujemo 25. junija. Na Danskem je veljal za mučenca, verjetno zaradi pravice. Kot mučenec je naveden tudi v novem Martyrologium Romanum (2001), čeprav je bila njegova smrt bolj posledica dinastičnih kot verskih razlogov. Upodobljen je s kraljevimi insignijami, pogosto s palico ali sekiro, poleg njega pogosto vodnjak. Včasih ga zamenjujejo s svetim stricem z istim imenom.
Danes je spominski dan Knuta Svetega obletnica njegove smrti 10. julija, včasih pa je imel drugi spominski dan 13. januarja. Ta je verjetno spominjal na prenos njegovih svetih relikvij v novo katedralo, ki so jo leta 1095 zgradili v njegovo čast v Odenseju. Oba dneva sta označena na norveškem primestu. 13. januar, „dvajseti dan božiča“, je imel kot primarni znak sekiro, zvonec, sod ali obrnjen rog za pitje. Ta dan je pomenil konec praznovanja božiča. Vir Martling navaja, da je bil spominski dan 13. januarja namenjen svetemu Knutu Lavardu, potem ko so praznovanje zanj na Švedskem in Finskem prestavili s 7. januarja na osmrtnico trinajstega dne, ki so jo poimenovali Knut. V 18. stoletju je bil ta dan ljudsko znan kot Tjugondag Knut.
NOR