Potem ko je s šestnajstimi leti postal sirota, je moral Janez (to je bilo njegovo krstno ime) skupaj z brati krepko poprijeti za delo na veliki domači kmetiji. Do enaintridesetega leta je kmetoval, nato pa se je kmetiji odpovedal in leta 1849 kot brat laik vstopil v kapucinski samostan sv. Ane v Altöttingu in ga potlej ni več zapustil. Kmalu po zaobljubah so mu dodelili mesto samostanskega vratarja in to službo je več kot vestno opravljal dolgih štirideset let do smrti. Njegova glavna naloga je bilo sprejemanje številnih romarjev, ki so prišli v ta znan romarski kraj. Moral je odgovarjati na njihova vprašanja, izpolnjevati prošnje in opravljati razne druge naloge. Za vsakogar je imel prijazno besedo, vsakemu se je trudil izpolniti, kar je le mogel. Redek, a zato toliko bolj dragocen prosti čas je redno uporabil za molitev v »znani« Aleksijevi celici. Posebnost te kamrice je, da se skozi ozko odprtino vidi naravnost h glavnemu oltarju romarske cerkve. Papež Pij XI. je pri slovesni razglasitvi za svetnika na trgu sv. Petra med drugim o njem rekel: »V njem so zasijale čistost in skromnost, ljubezen do Boga in bližnjega ter zvestoba vsem dolžnostim.«
Ime: Kot zloženka izhaja iz dveh starovisokonemških besed kuoni »drzen, neustrašen« in rat »svetovalec«.
Rodil se je 22. decembra 1818 v Parzhamu v Nemčiji, umrl pa 21. aprila 1894 v Altöttingu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Rodil se je kot najmlajši v številni kmečki družini z dvanajstimi otroki. Pri krstu so mu dali ime Janez Evangelist Birndorfer.
Zavetnik: vratarjev, katoliških burševskih društev, serafinskega dobrodelnega gibanja, je priprošnjik v vseh stiskah.
Upodobitve: Obstaja njegova fotografija, ko je bil na smrtni postelji, sicer pa ga upodabljajo kot vratarja, največkrat, kako deli kruh. Poznamo tudi kar nekaj njegovih upodobitev, kako kot mladenič orje na njivi.
Beatifikacija: Papež Pij XI. ga je 15. junija 1930 razglasil za blaženega, 20. maja 1934 pa za svetnika.
Goduje: 21. aprila.
Misel: »Vedno sem srečen in zadovoljen v Bogu. Od ljubega nebeškega Očeta sprejemam s hvaležnostjo vse, trpljenje ali veselje; On pač ve, kaj je za nas najbolje.« (v pismu sestri)
Vir
Marijin vratar
Sv. Konrad je dobro razumel geslo sv. Bonaventura: “Communia non communiter!” Opravljaj vsakdanje stvari, vendar na nevsakdanji način!
Življenje v svetu
Hans-Janez Birndorfer se je rodil v bogati bavarski družini. Imel je še 4 brate in 5 sester. Vzorni starši so ga učili ljubiti Boga. Bil je resnega, krepkega značaja, kot je to lastno Bavarcem in ni poznal ljudskega ozira in omahljivosti. Že od otroštva je čutil posebno sklonjenost do verskih in cerkvenih reči. Rad je molil. Po naravi se je izogibal hrupne družbe. S 14 leti je izgubil mater, s 16 leti pa očeta. Odslej je še več mislil na drugi svet.
Ob nedeljah je bil pri obeh mašah in še popoldne pri katekizmu. Rad je hodil na božja pota. V cerkvi se je najraje mudil pred Marijinim oltarjem. Med vrstniki je znal biti apostol.
Želel je postati duhovnik in je zato potrkal na vrata benediktinskega samostana. Po kratki preizkušnji so mu odsvetovali učenje. Ni se vznemirjal: “Bog bo že našel kakšen kot tudi zame!”
V kapucinski formaciji
Leta 1851 je božja previdnost odprla Janezu vrata v kapucinski red. Imel je takrat 33 let. Pol leta je bil postulant, nato je šel v noviciat v Laufen, kjer je dobil ime Konrad. V noviciatu je največ delal na vrtu. Naslednje leto je naredil večne zaobljube. Takrat je rekel: “Kako sem srečen, da sem v luki. Gospod mi je izkazal neizmerno milost, da me je poklical v redovni stan.”
Postavil si je 11 pravil popolnosti za svoje prihodnje življenje: Naj jih omenim nekaj:
– Želim se navaditi, da bom vedno živel v božji prisotnosti.
– Če me zadene kakšen križ, ponižanje, si bom rekel: Konrad, čemu si prišel v samostan?
– Želim držati najstrožji molk, kolikor mi bo mogoče. V pogovoru bom kratek.
– Upošteval bom tudi majhne, neznatne stvari!
– Trudil se bom, da si pridobim čimbolj iskreno pobožnost do Marije in da bom posnemal njene kreposti.
Nekoliko mesecev po zaobljubah so ga predstojniki, ki so spoznali njegovo potrpežljivost, preudarnost in ljubezen, postavili za vratarja v samostanu sv. Ane v Altottingu. To imenovanje je bilo znamenje zaupanja, ker je to bila zelo odgovorna služba. Samostan namreč stoji v največji bližini velikega Marijinega svetišča, kamor je priromalo letno tudi do 300. 000 romarjev.
Sveti Marijin vratar
Začetek je bil za br. Konrada težak, ker je bil po naravi plah in rezerviran. Toda kmalu se je dobro vživel; pa tudi vsi so bili zadovoljni z njim. Menjavali so se gvardijani, br. Konrad pa je ostal tam vratar do smrti.
Najbolj potrebna mu je bila potrpežljivost. Saj ni bilo lahko cel dan biti vsak hip ljudem na razpolago. Vse vrste ljudi so zvonili na porti: otroci, ubogi, delavci, kmetje, brezposelni, ženske, lačni, bolni, obupani, res vsakovrstni ljudje. Včasih je zvonilo tudi petkrat zapored, da je komu odprl vrata, mu prinesel kruh ali juho, zapisal mašne namene, poslušal pripovedovanje o trpljenju, nesreči, krivici, poklical spovednika itd. Zvonček je pel tudi do 800- krat na dan.
Vsi pravijo, da ga nikoli niso videli žalostnega ali nervoznega, vedno je bil do vsakogar uslužen, veder, prijazen. To predpostavlja boj, premagovanje, dnevno herojstvo. Ni bilo pomembno, kdaj in zakaj je kdo zvonil, vedno je bil pripravljen človeku ustreči, kolikor se je najbolj dalo. Rad je povedal ljudem tudi kako spodbudno besedo.
Spal je zelo malo. Ko so se bratje dvignili za polnočno molitev, so navadno našli br. Konrada že v koru. Po nočni molitvi je šel v kripto molit za pokojne sobrate. Ko mu je bilo to prepovedano, ker je bil potreben spanja, je molil zanje podnevi. Zjutraj je mnogo let odpiral vrata cerkve, poleti ob 3. 30, pozimi ob 4. uri. Kot privilegij je cenil, da je smel streči ob 5. uri prvo mašo v milostni kapeli in tudi ob 5. 30. Smel je iti k sv. obhajilu vsak dan, drugi so hodili trikrat na teden. Ob 6. uri se je začelo delo na porti. Kadar so prišli romarji, je bilo dela še več, zlasti s prodajo devocionalij in klicanjem patrov za blagoslov teh stvari ali za spoved. Br. Konrad je bil vedno v gibanju, vendar vedno miren in umirjen. Tudi kosilo je redko lahko zaužil mirno, ne da bi ga kdo med tem ne klical na porto.
Na poti popolnosti
Br. Konrad je za vse svoje veliko delo dobival moč in podporo v molitvi, v nenehni molitvi. Kot zunanji znak te nenehne molitve je bilo, da je nenehno držal rožni venec v roki, in kadar je utegnil, ga je tudi molil.
Tudi svoj edini prosti čas čez dan ob 12. 30 do 14. ure navadno ni uporabil za počivanje, ampak je šel ali na vrt, da se je moleč sprehodil ali pa je šel v cerkev pred milostni Marijin oltar ali pa v kapelo sv. Aleksija, kjer je lepo videl na oltar Najsvetejšega. Ko je ob 21. uri zaprl vrata samostana in vsa tri vrata cerkve, je bil vesel, da lahko bolj mirno moli pred tabernakljem. Br. Konrad je bil zares človek molitve, zedinjenja z Bogom.
Rad je tudi opravljal pobožnost križevega pota. Govoril je: “Dovolj mi je en pogled na križ in vse mi postane jasno; razpelo je moja knjiga.”
Do Marije je gojil otroško, nežno pobožnost. Skrbno je krasil njen kip. Vesel je bil, ko so mu otroci prinašali cvetje za Marijo. Z njimi je rad molil k Mariji in jim pripovedoval o Marijini materinski dobroti. V roki na kazalcu je vedno imel rožni venec. Mogoče je prav zato edino ta prst ostal nestrohnjen, kot da bi ga bil rožni venec balzamiral skozi dolga leta.
Poleg druge ostre pokore se je rad tudi postil, zato da je lahko več nesel svojim revežem na porto, za kar je imel dovoljenje od predstojnika.
Za reveže je bil utelešena ljubezen. Delitev hrane ubogim, lačnim je bilo njegovo največje veselje na svetu. Rad je rekel: “To, kar dajemo revnim, se nam stotero vrača.” In res so ljudje veliko vsega prinašali v samostan.
Bral ni veliko. Imel je evangelij in Hojo za Kristusom. Raje je molil. Da bi bral časopise, se mu je zdelo izguba časa. In pa njegov sklep je bil, da se bo trudil za življenje v božji prisotnosti. Ker je veliko molil, se je tudi izogibal pogovorov. Bil je videti zbran; zato so se dobri ljudje kar bali, da bi ga brez potrebe motili s pogovorom.
Odhod v večnost
Br. Konrad bi bil rad ostal vratar do konca sveta, če bi bil Bog to hotel. Tako pa je nekega dne začutil, da mu manjkajo moči, da ga noge ne nesejo več. Bilo je to 18. aprila leta 1894. Ta dan je prišlo sedem romanj k Mariji in zato toliko delo. Br. Konrad je bil že 76 let star.
Šel je torej k p. gvardijanu in mu rekel: “Oče, ne morem več!” in mu je vrnil ključe.
Takoj so ga spravili v “Marijino celico”. Tu je pobožno prejel sv. zakramente in je čakal poslednji odpoklic.
Bilo je v soboro zvečer 21. aprila. Postajal je vse slabši. Kar zazvoni na porti, zazvoni drugič. Z vsemi silami se dvigne, da gre odpret. Prišel je le do praga celice, poklical novega vratarja in je padel. Prihiteli so bratje in ga položili v posteljo. Nekaj minut zatem je brez agonije ugasnilo njegovo iztrošeno življenje.
Njegov svetniški proces je tekel tako hitro (10 let), mirno brez problemov, da je to pravi čudež. In še ta edinstvena posebnost: Isti papež Pij XI. je začel proces (1924), razglasil Konrada za blaženega (1930), pa tudi za svetnika (1934). Pa še to: Stroške procesa je br. Konrad sam čudežno plačal.
Sv. Konrad je prvi svetnik iz Nemčije po treh stoletjih protestantizma. Ponižen in skrit je posvečeval vsakdanjost kot sv. Terezija iz Lisieuxa, ki je umrla tri leta za njim. Zdaj je njemu posvečenih cerkva že nad 120.
Vir
Pri Altöttingu [altétingu] (v Bavarski pokrajini, na Nemškem), sveti Konrad iz Parzhama (Janez) Birndorfer, redovnik iz Reda manjših bratov kapucinov, ki je deloval kot ponižni vratar več kot štirideset let, vedno darežljiv do ubogih. Navadno ni odpustil nobenega reveža, ne na bi ga prej po krščansko potolažil s primernimi besedami.
Vir