Atributi: Navadno ga upodabljajo, kako v kapeli ali ječi slika Marijo; ob strani vojaki segrevajo železo za mučenje, on pa ohranja mir in zamaknjenost v svete misli. Seveda pa je upodobljen tudi kot menih s slikarsko paleto in čopiči v roki.
Ob Lazarju, zavetniku slikarjev, zlasti ikon, moramo najprej nekaj povedati o pisanju, pomenu in češčenju teh svetih podob v vzhodni Cerkvi. Pisanje ikon je bilo pod strogim cerkvenim nadzorom, to delo so zaupali le zares bogoljubnim in strokovnim osebam, najpogosteje so bili to prav menihi. Ikona je morala biti od svojega začetka do konca izraz pristnega verskega navdiha, saj je le tako lahko dvigala misli vernikov k Bogu. Pravi slikar ikon (ikonopisec) še danes ves čas slikanja moli, tako da je ikona pravzaprav »sad« njegove molitve. Cerkev te podobe posebej blagoslavlja in časti. Nepogrešljiv del vsakega pravoslavnega svetišča je t. i. ikonostas, stena z ikonami, ki loči prostor vernikov od presvetega. Dobrih sto let pred Lazarjevim rojstvom je bilo izdelovanje in javno češčenje svetih podob prepovedano (ikonoklazem), ogromna večina ikon je bila takrat uničena. Lazar je že v mladih letih prišel v Carigrad in želel postati menih. Njegova velika želja je bila, da bi se v slikarski šoli izpopolnil v slikarstvu, do katerega je imel že kot otrok veselje. Ko so predstojniki spoznali, da je mirni in vase pogreznjeni mož, ki prisrčno spoštuje Boga in Marijo ter veliko premišljuje, vreden zaupanja, so ustregli njegovi želji. To ga je nadvse osrečevalo. Kljub delu je ohranjal molk in samoto. Pred začetkom slikanja se je za dolgo časa pogreznil v molitev, nato pa počasi in spoštljivo prenašal na les potezo za potezo. Sprva se je zgledoval po starih mojstrih in jih posnemal, a ni imel veliko izbire. Po natančnih navodilih predstojnikov je moral samostojno izbirati in nanašati barve, da je dobila slika želeni izraz. Kmalu pa se je začel v vsej polnosti kazati tudi njegov osebni talent. S svojimi izvirnimi podobami je zaslovel daleč naokoli. Imel je veliko naročil, najraje pa je slikal po lastnem navdihu. Slikanje mu je bilo bogočastno opravilo, na katero se je pripravljal s svetim branjem in molitvijo. Žal pa sovražni duh ikonoklazma še ni bil premagan. Novi cesar Teofil je namreč vnovič ukazal prepoved izdelovanja in češčenja svetih podob, najverjetneje zato, da bi na svojo stran pridobil Arabce, svoje hude vojaške nasprotnike. Najhuje je bilo prav v Carigradu. Cesar je Lazarja, takrat že vodilnega slikarja svetih podob, skušal najprej zlepa odvrniti od njegovega dela, kasneje pa ga je dal najprej vreči v kloako (kanalizacijo), da bi se zadušil, ko pa se je rešil, ga je mučil z izžiganjem mesa na dlaneh, nato pa dal zapreti v ječo. Rešila ga je cesarica Teodora, ki ji je v zahvalo naslikal Janeza Krstnika, sliko, ki je zaslovela kot čudodelna. Po smrti moža je cesarica takoj razglasila konec preganjanj. Lazar pa je kljub slavi, ki ga je spet »iskala«, ostal pobožen in skromen menih. Šele v zrelih letih je sprejel mašniško posvečenje in užival veljavo preizkušenega voditelja duš. Cesar Mihael III. ga je zelo spoštoval, saj ga je poslal celo v Rim k papežu kot svojega poslanca. Papež Benedikt III. ga je bil zelo vesel, saj je v njem videl mučenca zaradi svetih podob.
Ime: Izhaja iz hebrejskega imena Eleazar, kar pomeni »Bog je pomagal; Bog je moja pomoč«.
Rodil se je okoli leta 800 na armenskih tleh, umrl pa okrog leta 867 na poti iz Rima.
Zavetnik: slikarjev (poleg evangelista Luka in Katarine Bolonjske)
Upodobitve: Navadno ga upodabljajo, kako v kapeli ali ječi slika Marijo; ob strani vojaki segrevajo železo za mučenje, on pa ohranja mir in zamaknjenost v svete misli. Seveda pa je upodobljen tudi kot menih s slikarsko paleto in čopiči v roki.
Goduje: 17. novembra, ponekod 23. februarja.
Vir
V Carigradu, sveti Lazar, menih, ki je bil rojen v Armeniji, velik umetniški slikar svetih podob. Ker ni hotel uničiti svojih del, je bil zelo kruto mučen po ukazu cesarja Teofila Ikonoklasta. Kmalu pa, ko se je prepir umiril v prid pravemu češčenju podob, je bil od cesarja Mihaela III. poslan v Rim, za potrditev soglasja in edinosti vse Cerkve.
Vir