O svetem Leonardu Murialdu je sveti oče dejal, da je jedro njegove duhovnosti vera v usmiljeno Božjo ljubezen. Bog je Oče, ki je vedno dober, potrpežljiv in velikodušen, uči sveti Leonard Murialdo, ter ki svoje veliko in neizmerno usmiljenje kaže v odpuščanju. Sveti Leonard Murialdo je svoje duhovniško poslanstvo živel kot brezplačni dar Božje usmiljenosti, s čutom hvaležnosti, veselja in ljubezni, je dejal papež in dodal, da je ta svetnik ustanovil Torinsko družbo svetega Jožefa, svoje sobrate duhovnike pa ves čas opominjal, naj bo njihovo duhovniško življenje v skladu s prejetim zakramentom. Božja ljubezen in ljubezen do Boga – to je bila moč Murialdove poti k svetosti – zakon njegovega duhovništva, najgloblji smisel njegovega apostolata med mladimi reveži in vir njegove molitve, je poudaril papež, in vernikom pojasnil, da se je sveti Leonard Murialdo posvečal predvsem vzgoji in pastoralni skrbi za revno in prikrajšano mladino.
Vir
Datum stoletnice enciklike Rerum novarum (15. maj 1891) je označil tudi zaključek “Murialdovega leta” (L’Anno Murialdino) , v katerem so redovniki Družbe sv. Jožefa želeli proslaviti 90. letnico smrti svojega ustanovitelja v Torinu (30. maja 1900), ki se je leta 1828 tam rodil in leta 1873 ustanovil ustanovo za pomoč mladim delavcem.
Kot predhodnica socialnega apostolata je leta 1871 ustanovil “Katoliško delavsko združenje”, pet let kasneje pa tudi list, ki je povezoval vse njene člane. Zavod za namestitev, banka, zavarovanja, delo katekizma, ljudska skupščina so samo nekatere od njegovih ustanov. Zaradi njih je Janez Pavel II. dejal, da je sv. Leonard Murialdo “eden od predhodnikov na področju sociologije in pastorale”. To pa nam tudi pove, koliko je ta svetnik cenil učenje Leona XIII. Zato je popolnoma razumljivo, da so želeli “Giuseppini del Murialdo” (Murialdovi jožefovci), da je pri njih celo leto premišljevanja kot priprava na stoletnico enciklike Rerum novarum.
Te podatke je zapisal tednik L’osservatore romano (v francoski izdaji št. 22, 4. junija 1991). Dodan je tudi podatek, da je sv. Leonard Murialdo preživel leto dni v Semenišču sv. Sulpicija v Issyju ter se tam spoprijateljil z duhovnikom Timon-Davidom in mons. de Ségurom.
Jezuit Celestino Testore je prinesel italijanski Katoliški enciklopediji še nekaj podatkov o življenju in delu sv. Leonarda Murialda. Izven družinskega doma je Leonard dobil vzgojo najprej pri redovnikih skolopih v Savoni, odkoder je leta 1845 prestopil v semenišče v Torinu. Tam je z doktoratom dokončal teologijo. Kot duhovnik je bil dodeljen za delo v cerkvi S. Maria di Piazza. Takoj se je lotil vzgoje siromašne mladine, ki jo je skrbno zbiral v Oratoriju angelov varuhov, sodeloval pa je tudi pri delu v Oratoriju sv. Alojzija, ki ga je v Torinu ustanovil Don Bosco. Od leta 1866 je bil določen za upravitelja dela Mladih delavcev v Torinu. To je bila ustanova, podobna tistim, ki jih je v Nemčiji in drugih deželah ustanavljal Adolf Kolping. Mladim so nudile možnost vzgoje, učenja kakšne obrti, da bi si lahko našli delo in s tem materialno uredili svojo prihodnost.
Don Leonard Murialdo je uporabil vse svoje sile za širjenje tega dela. Zbiral je miloščino, da bi ga lahko vzdrževal. Vsekakor je zavzeto skrbel tudi za krščansko vzgojo mladih delavcev. Spodbujal jih je k pogostem prejemanju zakramentov, jih usmerjal na prava pota, opozarjal na nevarnosti za krščansko življenje. Nekateri od njegovih gojencev so izbrali duhovno življenje, nekateri so postali redovniki, osemdeset jih je postalo škofijskih duhovnikov. To je bil nedvomno izjemen uspeh. Da bi jih kar najbolj navezal na svoje delo, je 19. marca leta 1873, na praznik Jožefa delavca ustanovil “Pia Societa di San Giuseppe” – Pobožno družbo sv. Josipa. Družba je bila najprej škofijska, kasneje pa je postala ustanova papeškega prava. Postal je njen prvi izbrani generalni predstojnik. Družba je odpirala hiše po Italiji pa tudi po drugih deželah. Odpirali so se oratoriji, zavetišča, kolegiji, sirotišnice, apostolske šole, kmetijske šole, gradile so se družinske hiše. Razvila se je torej izjemna socialna dejavnost. Ob vsem tem delu je Murialdo obiskoval bolnike po bolnicah, zapornike po zaporih ter znova odpiral razne dobrodelne ustanove. Spodbujal je tudi Katoliško akcijo ter razne ustanove in odbore za dobrobit ljudstva. Ustanovil je tudi zadrugo “La buona stampa” – za dober tisk. Tudi na ta način je spodbujal Božje delo ter se vpisal med velike socialne dobrotnike XIX. stoletja. Papež Pavel VI. ga je 3. novembra razglasil za blaženega, 3. maja 1970 pa za svetnika. Ob slovesnosti kanonizacije je objavljena njegova korespondenca v petih zvezkih.
Vir
Leonard Murialdo se je po duhovniškem posvečenju leta 1851 pridružil sv. Janez Bosku in postal eden njegovih najbolj vnetih dušnopastirskih sodelavcev. Sprva je ob sv. Jožefu Cafassu v turinskih ječah in poboljševalnicah spoznaval vso človeško revščino mladih, kasneje pa jim je ob sv. Janezu Bosku skušal po svojih močeh čim bolj pomagati z delom v oratorijih. Kasneje je na lastno pobudo začel ustanavljati različne ustanove, zavode in šole, ki naj bi zajezile in omilile posledice vedno večje industrializacije: izkoriščanje mladih brez zakonodaje in socialnega varstva ter njihovo pehanje v revščino in moralni propad. Pri svojem delu ni poznal počitka.
Ime: Ime Leonhard je (tudi Lenart) zloženo iz starovisokonemških besed lewo »lev« in hart »močen, drzen«.
Rodil se je 26. oktobra 1828 v Torinu v Italiji, umrl pa 30. maja 1900, prav tako v Torinu.
Družina: Bil je osmi otrok v pobožni družini bogatega bankirja Leonarda Murialda in njegove žene markize Terezije Revigliasco.
Sodobniki: sv. Janez Bosko, Jožef Cafasso, papeži bl. Pij IX., Leon XIII., Napoleon, Franc Jožef I.
Skupnost: Salezijanci so redovna družba, ki jo je leta 1859 ustanovil sv. Janez Bosko. Člani skupnosti so duhovniki in laiki, njihovo osnovno poslanstvo pa je »oznanjevanje evangelija mladim, zlasti najrevnejšim«.
Ustanovitelj: Ustanavljal je poljedelske šole, s katerimi naj bi zajezil beg podeželske mladine v mesta, in zavod za rokodelce. Leta 1873 je ustanovil Turinsko družbo sv. Jožefa, ki so jo imenovali kar »Murialdijevi jožefinčki«. Deloval je tudi na področju katoliškega tiska in sociale (krščansko delavsko gibanje). Njegova ustanova še danes uspešno deluje v različnih deželah.
Geslo: »Delaj in molči.«
Zavetnik: vajencev.
Kreposti: Bil je predvsem človek dejavne krščanske ljubezni in je po svojih močeh skušal pomagati zlasti fantom v njihovi stiski. V vsakem človeku je poskušal v luči božje usmiljene ljubezni iskati in razvijati predvsem to, kar je dobro. Moč za svoje naporno delo je zajemal zlasti v molitvi, evharistiji in globoki pobožnosti do Marije.
Upodobitve: Ohranjene so njegove fotografije; večina teh kakor tudi kasnejših umetniških upodobitev prikazuje prijaznega starejšega duhovnika v talarju, običajno obdanega z množico dečkov ali vajencev.
Grob: Pokopali so ga na mestnem pokopališču v Torinu, kasneje so njegove zemeljske ostanke prenesli v župnijo svete Barbare, danes pa njegovo telo počiva v stekleni krsti v svetišču Marije, Matere zdravja.
Goduje: 30. marca, v salezijanskem koledarju pa 18. maja.
Beatifikacija: Papež Pavel VI. ga je 3. novembra 1963 razglasil za blaženega, 3. maja 1970 pa za svetnika.
Splet: www.giuseppini.org; www.murialdo.org
Misel: »Kdo moli, dela dobro, kdor pa dejansko pomaga, dela še bolje.«
Vir
V Turinu (V Italiji), sveti Leonard Murialdo, duhovnik, ki je ustanovil pobožno Družbo od svetega Jožefa, da bi zapuščeni otroci okusili krščansko vero in ljubezen.
Vir