Atributi: Upodobljen je kot mlad diakon z ražnjem. Pri sebi ima tudi mošnjicek ali kruh, ki ponazarjata razdelitev cerkvenega imetja med reveže.
Imena: Lovrenc, Lovranc, Lovro, Lavra, Laura, Lavrencija, Lovrencija, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je 50 cerkva sv. Lovrenca
Sv. Lovrenc je s svojo smrtjo proslavil Rim kakor svoj čas prvi mučenec Štefan Jeruzalemski. Bil je diakon papeža Ksista II. Ta ga je postavil za upravnika cerkvenega premoženja in mu izročil skrb za reveže. Ko so pod cesarjem Valerijanom peljali sivolasega papeža Ksista v smrt, je Lovrenc pohitel k njemu: »Kam hitiš, oče, brez sina? Kam greš, sveti duhovnik, brez diakona?«
Papež mu je naročil, naj razda med reveže, kar je cerkvenega premoženja, potem pa mu je napovedal: »Ne zapuščam te, moj sin. Toda tebe čakajo hujši boji za Kristusa.«
Res. Rimski načelnik Hipolit je slišal, da ima Cerkev velike zaklade, ki jih opravlja Lovrenc. Polakomnil se jih je, poklical Lovrenca predse in terjal od njega, naj mu jih izroči. Mladi diakon je odgovoril: »O, Cerkev ima velike zaklade. Rad ti jih nekaj izročim, samo nekoliko odloga prosim.« Hipolit mu je dal tri dni odloga. Lovrenc je razdelil cerkveno premoženje med ubožce, kakor mu je bil naročil papež; tretji dan pa je zbral vse te reveže in jih pokazal sodniku, rekoč: »Glej, to so zakladi naše Cerkve!« Načelnik je pobledel od jeze in z vsakovrstnimi mukami poskušal Lovrenca prisiliti k odpadu. Slednjič so ga, vsega ranjenega položili na razbeljen raženj in živega pekli. Močni spoznavalec se je še tu pošalil in dejal sodniku: »Na eni strani sem že pečen; obrni me na drugo!« Nato je med molitvijo izdihnil svojo dušo 10. avgusta 258. Na ta dan goduje.
Mnogi slavni slikarji in kiparji so upodobili tega priljubljenega svetnika. Na veličastni Michelangelovi Poslednji sodbi v Sikstinski kapeli zavzema vidno mesto takoj za Kristusom. Tudi po naših cerkvah pogosto srečujemo njegovo podobo.
Sv. Lovrenc goduje 10. avgusta.
Vir
Praznik svetega Lovrenca je bil že od nekdaj za praznikom sv. Petra in Pavla največji v stari rimski liturgiji, cerkveni očetje pa so ga slavili v svojih spisih in govorih.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Lauretius, ki ga pojasnjujejo kot »izhajajoč iz mesta Lauretum pri Rimu«. Druga razlaga imena pa pravi, da je izpeljanka iz latinske besede laurus »lovor, lovorova vejica«.
Rodil se je okoli leta 225 v kraju Huesca v Španiji, umrl pa 10. avgusta leta 258 v Rimu v Italiji.
Družina: O njegovi družini in mladosti ni nič znanega. Sklepajo, da je bil plemenitega rodu.
Služba: Bil je učenec papeža Siksta II., ki ga je sprejel med sedmerico diakonov rimske Cerkve. Njegova posebna naloga je bila, poleg strežbe papežu pri oltarju, upravljanje cerkvenega premoženja.
Zavetnik: diakonov, knjižničarjev, arhivarjev, kuharjev, pivovarjev, gostilničarjev, upravnikov, peric, likaric, slaščičarjev, steklarjev, topilcev stekla, gasilcev, učencev in študentov, revežev; priprošnjik proti očesnim težavam, išijasu, bolečinam v hrbtu, vročici, kožnim boleznim, opeklinam, ognjenim nevarnostim, pred mukami v vicah, za dober pridelek grozdja, vinogradnikov, vernih duš v vicah, proti kugi. Poleg tega je zavetnik številnih krajev, mest in dežel.
Kreposti: Bil je mladenič svetega življenja, veselega značaja in neustrašnega poguma za vero. Njegova posebna skrb so bili ubogi in reveži.
Mučeništvo: Lovrenca je dal rimski načelnik Hipolit, ves besen, ker ni dobil »cerkvenih dragocenosti«, mučiti ter ga položiti na razbeljen raženj, na katerem so ga živega pekli. Lovrenc naj bi v strašnih mukah molil, mučiteljem pa v šali zaklical, naj ga obrnejo, ker je po eni strani že pečen.
Čudeži: Duhovnik Sanctulus, ki je obnavljal poškodovano cerkev sv. Lovrenca, je najel večje število delavcev, a se je zgodilo, da jih ni imel s čim nahraniti. Z molitvijo se je obrnil na sv. Lovrenca in v košari zagledal štruco belega kruha. Ko ga je začel deliti med delavce, se je kruh čudežno pomnožil, da ga je bilo dovolj za vse.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot mladega diakona v dalmatiki z ražnjem. Pri sebi ima lahko tudi mošnjiček ali kruh. Njegovi atributi so še evangeljska knjiga in križ ter mučeniška palma.
Umetnost: Upodabljali so ga mnogi slavni slikarji in kiparji, tudi Michelangelo v Sikstinski kapeli; zlasti znane so freske s šestimi prizori iz njegovega življenja, ki jih je v Vatikanu napravil Fra Angelico, pri nas pa je znana Layerjeva upodobitev v Narodni galeriji.
Grob: Pokopali so ga na Veranovem polju ob tiburtinski cerkvi. Cesar Konstantin je dal nad njegovim grobom okoli leta 330 sezidati baziliko, ki je še danes ena izmed sedmih glavnih rimskih cerkva.
Goduje: 10. avgusta.
Pri nas: Na Slovenskem mu je posvečenih 20 župnijskih in 29 podružničnih cerkva, po njem pa je poimenovanih kar nekaj krajev.
Vir
Lovrenc je bil eden izmed sedmih diakonov rimske Cerkve, ki je služil papežu Sikstu II. Dobro je upravljal s cerkvenim premoženjem, skrbel je za uboge in papežu stregel pri sveti daritvi. S papežem sta bila iskrena prijatelja. Za časa vladanja cesarja Valerijana (od 253 do 260 leta) so papeža zaprli in ubili. Lovrenc je, kot njegov zvest služabnik, hotel umreti z njim, a mu je papež naročil naj denar iz zakladnice razdeli revežem, saj čez nekaj dni pojde za njim. Rimski načelnik Hipolit je od Lovrenca zahteval zaklade Cerkve in le – ta je predenj pripeljal ubožce, vdove in sirote. Razjarjen Hipolit ga je dal najstrašnejše mučiti, na koncu so ga živega spekli na ražnju.
Sv. Lovrenc je zavetnik ubogih, gasilcev, steklopihalcev, kuharjev, likalk. Varuje pred opeklinami, bolečinami v hrbtu, vročico. Priporočajo mu verne duše v vicah in ga prosijo za dobro letino. Upodabljajo ga kot diakona s pravokotnim ražnjem, z evangelijsko knjigo in s križem, delečega miloščino, ali z mučeniško palmo.
Danes imajo god osebe, ki se imenujejo: Lovrenc, Lovre, Lovro, Lavrencij, Lavrencija, Laura, Lavra, Lorena.
Vir
Praznik svetega Lovrenca, diakona in mučenca, ki je želel biti podoben s papežem Ksistom tudi v mučeništvu, kot poroča sveti Leon Véliki. Ko mu je bilo ukazano, da izroči zaklade Cerkve, je zamehljivo pokazal tiranu reveže, za katere živež in obleko je zbiral predmete. Po treh dneh je premagal plamena zaradi vere v Kristusa. Njegovo telo je pokopano v Rimu na pokopališču Verana, imenovano po njegovem imenu.
Vir
V Apostolskih delih beremo, da so apostoli, ko je število kristjanov naraščalo, izvolili sedem diakonov, da bi vernikom stregli v njihovih vsakdanjih potrebah, sami pa so se hoteli posvetiti molitvi in oznanjevanju božje besede. Med temi sedmerimi prvimi diakoni je daleč najbolj slaven sveti Štefan, prvi mučenec mlade Kristusove Cerkve. »Kakor je nekdaj sveti Štefan proslavil Jeruzalem, tako je zdaj od sončnega vzhoda do zahoda proslavil Rim sveti Lovrenc,« je nekoč ob njegovem prazniku pridigal papež Leon Veliki. V Rimu je bil spominski dan mučeništva svetega Lovrenca največji za praznikom apostolov Petra in Pavla (29. junija).
Lovrenca je papež Sikst II. zaradi njegovega svetega življenja, vedrega značaja in izrednega poguma sprejel med sedmerico diakonov rimske Cerkve. Kot prvi med njimi je papežu stregel pri sveti daritvi, vestno je upravljal cerkveno premoženje in skrbel za uboge. Papež je bil že sivolas, Lovrenc pa še mlad, vendar ju je povezovalo iskreno prijateljstvo. Med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Valerijana, ki je sedel na prestolu v letih od 253 do 260, je Lovrenc zvedel, da je cesar ukazal prijeti papeža. Nemudoma je pohitel v ječo, da bi šel s papežem v smrt. Žalosten mu je zaklical: »Kam hitiš, oče, brez sina? Kam hitiš, sveti duhovnik, brez diakona?« Papež Sikst mu je tolažeče odgovoril: »Ne zapuščam te, moj sin. A čakajo te še hujši boji za Kristusovo vero … Po treh dneh prideš za menoj, služabnik za duhovnikom. Če imaš kaj denarja v zakladnici, ga razdeli ubožcem.« Tako se je papež poslovil od ljubljenega diakona, Lovrenc pa je šel in razdelil denar med ubožce, saj je vedel, da ni več daleč čas, ko bodo tudi njega prijeli.
Rimski načelnik Hipolit je slišal, da ima Cerkev velike zaklade in da jih upravlja Lovrenc. Poklical ga je predse in zahteval, da mu te zaklade takoj izroči. Lovrenc mu je odgovoril: »Res, Cerkev je bogata, niti cesar nima toliko dragocenih zakladov. Daj mi nekaj dni odloga, pa ti jih prinesem.« Hipolit ga je za tri dni pustil na svobodo. Tretji dan je Lovrenc zbral ubožce, vdove in sirote, jih peljal pred sodnika in rekel: »Glej, to so zakladi naše Cerkve!« Hipolita je to tako razjezilo, da je dal diakona Lovrenca najstrašneje mučiti. Nazadnje so ga, vsega ranjenega, položili na razbeljeni raženj in ga živega pekli. V strašnih mukah je molil: »Gospod, sprejmi mojega duha in reši me te umrljivosti!« Mučiteljem pa je v šali rekel: »Ena stran je že pečena, obrnite me!« Potem je med molitvijo izdihnil. To je bilo 10. avgusta leta 258. Nad njegovim grobom je dal cesar Konstantin sezidati baziliko.
Svetega Lovrenca ali Lavrencija – njegovo ime pomeni ‘z lovorjem ovenčan’ – upodabljajo kot diakona s pravokotnim ražnjem, z evangeljsko knjigo in s križem, delečega miloščino, ali z mučeniško palmo. Časte ga kot zavetnika ubogih in vseh, ki imajo pri svojem delu opravka z ognjem: gasilcev, steklopihalcev, kuharjev, likalk. Po ljudski veri sv. Lovrenc varuje pred opeklinami, bolečinami v hrbtu, vročico, priporočajo mu verne duše v vicah in ga prosijo za dobro letino, ker je njegov god mejnik med visokim poletjem in bližajočo se jesenjo. »Sveti Lovrenc je prvi jesenc,« pravijo na Raki pri Krškem.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Rimski arhidiakon iz tretjega stoletja, razdeljevalec miloščine in „varuh cerkvenih zakladov“ v času, ko je bilo krščanstvo prepovedano. 6. avgusta 258 so z dekretom cesarja Valerijana obglavili papeža svetega Siksta II. in šest diakonov, tako da je Lovrenc ostal najvišji cerkveni uradnik v Rimu.
Medtem ko je Sikst v zaporu čakal na usmrtitev, je Lovrencu zagotovil, da ga ne zapušča; čez štiri dni se bosta ponovno združila. Lovrenc je v tem času videl priložnost, da razprši materialno bogastvo Cerkve, preden bi ga rimske oblasti lahko prijele. Lovrencu je bilo 10. avgusta ukazano, naj pride na usmrtitev in s seboj prinese zaklad, ki mu ga je zaupal papež. Ko je prišel, je arhidiakona spremljala množica pohabljenih, slepih, bolnih in revnih Rimljanov. Oznanil je, da so to pravi zakladi Cerkve. Mučenec.
Lovrenca je skrb za uboge, bolne in zapostavljene pripeljala do tega, da je nad njimi prevzel pokroviteljstvo. Njegovo delo za reševanje materialnega bogastva Cerkve, vključno z njenimi dokumenti, je pripeljalo do tega, da so ga knjižničarji in tisti na sorodnih področjih videli kot zavetnika in ga prosili za priprošnjo. Njegova neverjetna moč in pogum, ko so ga pekli na žaru do smrti, pa sta pripeljala do njegovega pokroviteljstva nad kuharji in tistimi, ki delajo v kuhinji ali jo oskrbujejo. Meteorski dež, ki sledi preletu kometa Swift-Tuttle, je bil v srednjem veku znan kot „goreče solze svetega Lovrenca“, ker se pojavijo hkrati z Lovrenčevim praznikom.
EN