Leta 1380 se je v stari beneški plemiški rodbini rodil peti otrok. Krstili so ga za Lovrenca. Očeta je kmalu zgubil, zato je pobožna mati sama skrbela za številno družino. Ko je odrastel, se je namesto z nevesto, ki mu jo je izbrala mati, zaročil z božjo modrostjo. V prikazni se mu je ponujala skušnjava udobnega, bogatega, z vsem preskrbljenega življenja, sam pa je sledil notranjemu glasu, ki mu je pravil, da je vse skupaj le »prazen dim, zakladi so težko kamenje na srcu, duša in telo pa zbolita«. Prikazala se mu je nebeška modrost v deviški podobi, lepa kot jutranja zarja, žareča kot sonce in mu prijazno rekla: »Ljubi mladenič, ali nameravaš svoje srce pogubiti? To, kar iščeš – mir, najdeš samo pri meni. Meni daj svoje srce.« Lovrenc je vstopil v samostan, postal menih in pozneje duhovnik. Bil je ponižen in skromen. Papež ga je imenoval za škofa v Benetkah, vendar je bila tudi tu njegova glavna naloga pomagati ubogim in pomoči potrebnim. Kot beneški patriarh je umrl leta 1455. Kako so ga ljudje spoštovali in imeli radi, pove podatek, da so ga pokopali šele po 67 dneh, ker so k mrtvaškemu odru prihajale množice od blizu in daleč.
»Če ti dam malo, ti s tem nič ne pomagam; če ti pa dam veliko, potem dobiš ti sam, tisoč drugih pa ne dobi nič.« (odgovor sorodniku, ko ga prosi za denar)
»K tebi pridem, o Jezus!« (njegove zadnje besede)
»Molitev človeka spremeni.«
»Dela vsakemu človeku ob smrtni uri govore: mi smo tvoji otroci, pri tebi ostanemo in s teboj gremo k sodbi.«
»Najnevarnejša med vsemi skušnjavami je: ne vedeti, da smo skušani.«
»Tudi najboljše meso začne gniti, če ni nasoljeno. Brez soli skušnjave se tudi najlepša duša pogrezne v pogubo.«
»Potrpežljivost naredi, da sovražniki zanjo plačujejo.«
»Če te napada sovražnik, ljudje zatirajo, skrbi glodajo, bolečine trpinčijo, te muči obup, izgovori najsvetejše ime: Jezus!«
»Dišave šele tedaj razširjajo svoj prijetni duh, kadar se zažgo; tako tudi naše kreposti šele v razbeljeni peči nadloge.«
»Veliko preprostih in ponižnih doseže nebeško kraljestvo; noben napuhnjenec, pa naj bo še tako pameten in premeten, ne pride k nebeški gostiji. Toliko hujše bolečine bo trpel, kolikor je sam za zlo uporabljal božje darove.«
»Kolikor je pregreh v duši, toliko je vžganih znamenj. Če se pred telesno smrtjo tako skrbno beži, ker nihče noče umreti; koliko bolj je treba bežati pred večno smrtjo. Če je pametno izogibati se bolečinam, ki trajajo le kratek čas, pa kmalu zopet minejo, s kolikšno resnostjo se je šele treba ogibati tistega trpljenja, ki je neskončno.«
Sveti Lovrenc Justiniani, prvi beneški patriarh, goduje 5. septembra
Vir
»Če se pred telesno smrtjo tako skrbno beži, ker nihče noče umreti; koliko bolj je treba bežati pred večno smrtjo. Če je pametno izogibati se bolečinam, ki trajajo le kratek čas, pa kmalu zopet minejo, s kolikšno resnostjo se je šele treba ogibati tistega trpljenja, ki je neskončno.«
Ime: Izhaja iz latinskega imena Lauretius, ki ga pojasnjujejo kot »izhajajoč iz mesta Lauretum pri Rimu«. Druga razlaga imena pa pravi, da gre za izpeljanko iz latinske besede laurus »lovor, lovorova vejica«.
Rojen: 1. julija 1381.
Kraj rojstva: Benetke v Italiji.
Umrl: 8. januarja 1456.
Kraj smrti: Benetke.
Družina: Rodil se je v stari beneški plemiški družini, ki je dala pomembne učenjake, državnike, cerkvene kneze in svetnike. Očetu Bernardu, ki pa je kmalu umrl, in njegovi ženi, materi Kvirini, se je rodilo pet otrok.
Skupnost: Lovrenc je po nasvetu svojega strica vstopil v samostan avguštinskih kanonikov. Po duhovniškem posvečenju leta 1407 je kmalu postal prior, kasneje pa najvišji predstojnik kongregacije. Lovrenc je vodilo, po katerem so živeli, dopolnil z novimi določili.
Škofija: Leta 1433 ga je papež Evgenij IV. imenoval za škofa v Castellu (Benetke). Ta je spadal pod patriarhat v Gradežu, leta 1451 pa je ob združitvi škofje in patriarhata postal prvi beneški patriarh. Od leta 2012 je beneški patriarh kardinal Frančišek Moraglia.
Kreposti: Bil je mož goreče molitve, ponižen, asket in spokornik, predvsem pa velik karitativni delavec. Ustanovil je številne dobrodelne ustanove, vse svoje dohodke pa razdal revežem. Zelo si je prizadeval za obnovo verskega in moralnega življenja, ki je bilo v njegovem času zelo pokvarjeno.
Dela: Napisal je več asketičnih del o premišljevanju, duhovni tolažbi in suhoti, skušnjavah in duhovnem vodstvu. Njegova zadnja knjiga ima naslov Stopnje popolnosti. Ohranjenih je tudi več njegovih pridig.
Čudeži: Imel je dar preroštva, na njegovo priprošnjo pa so se dogajali tudi številni čudeži: ozdravljal je bolnike in izganjal hude duhove iz obsedenih.
Zadnje besede: »K tebi prihajam, o Jezus!«
Zavetnik: Beneškega patriarhata.
Upodobitve: Na upodobitvah, ki ga prikazujejo, vidimo moža resnega obraza in izrazitih, ostrih potez z značilnim pokrivalom tistega časa. V roki običajno drži knjigo, upodabljajo pa ga tudi, kako deli miloščino.
Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1524 imenoval papež Klemen VII., za svetnika pa 16. oktobra 1690 papež Aleksander VIII.
Življenjepis: Njegovo življenje je prvi popisal njegov nečak Bernard Giustiniani.
Grob: Njegovo telo počiva v cerkvi sv. Jurija v Benetkah.
Goduje: 8. januarja, pred reformo liturgičnega koledarja (1969) pa je bil njegov god 5. septembra.
Vir
V Benetkah, sveti Lovrenc Giustiniani [džustinijáni], škof, ki je razsvetlil to Cerkev z naukom večne modrosti.
Vir