sveti Ludvik IX.Francoski – kralj

Zavetnik revežev in ubogih.
Polnih 44 let je vodil Francijo ta v pravem pomenu besede plemeniti in svetniški vladar. Rodil se je leta 1215 v dinastiji, ki je dala Franciji poleg njega še dva svetnika: svetnici sta namreč tudi njegova mati in sestra Elizabeta. Mlad se je poročil z Margareto Provangalsko in imel z njo enajst otrok. Čeprav v zakonu ni bilo vedno vse prav, ni prelomil zakonske obljube. Bil je zgled dobrega krščanskega vladarja. Edino merilo mu je bila resnica in pravičnost, zato je prenovil sodstvo, izboljšal pravo in namesto dvoboja uvedel razpravo s pričami za in proti. Bil je blag vladar, živel pobožno in spokorno kakor menih, vendar pri tem ni nikoli pretiraval. Obiskoval je številne bolnišnice in zavetišča ter pomagal bolnikom, pa tudi sam ustanovil veliko bolnišnico in zavetišče s tristo posteljami. Vodil je dve križarski vojni, vendar je sredi druge zbolel in umrl.
»Z namenom, da bi se izognil konfliktu, nikoli nikomur ne nasprotuj, razen v primeru, da bi moral grešiti ali da bi bil tvoj bližnji v nevarnosti; in če je že potrebno nekomu nasprotovati, naredi to obzirno, ne pa z jezo.«
»V blaginji se ponižno zahvaljuj Bogu ter se varuj, da ne bi v napuhu zlorabil božjih darov in ga s tem užalil.«
»Predragi sin! Najprej ti naročam, da ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso močjo; brez tega ni zveličanja. Sin, moraš se varovati vsega, kar veš, da ne ugaja Bogu, namreč vsakega smrtnega greha, tako da moraš rajši dopustiti, da te na vse načine mučijo, kakor pa da bi storil kakšen smrtni greh. Če Gospod dopusti, da te zadene kakšna težava, jo moraš prenašati dobrodušno in hvaležno; misli si, da je v tvojo korist in da si to morda zaslužil … Rad in pobožno se udeležuj božje službe, in dokler si v cerkvi, glej, da se ne boš oziral naokrog in brez potrebe govoril, temveč Gospoda pobožno moli glasno ali premišljujoč v svojem srcu. Imej srce polno sočutja do revežev, bednih in nesrečnih ter jim po svojih močeh pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden še več prejeti. Do podložnikov bodi pravičen … in vedno bodi bolj na strani reveža kot bogatina, dokler se nisi prepričal o resnici … Bodi vdan in pokoren naši materi rimski Cerkvi … delaj za to, da bo izginil iz tvoje dežele vsak greh, posebno pa preklinjevanje in krivoverstvo. Preljubi sin, končno ti podeljujem ves blagoslov, kakor ga more ljubeči oče dati sinu … Naj ti Gospod podeli milost, da bi tako izpolnjeval njegovo voljo, da bi mu s tem služil in ga častil, tako da bi midva po tem življenju skupaj prišla k njemu, kjer ga bova gledala, ljubila in hvalila brez konca.«
(iz duhovne oporoke sv. Ludvika sinu)
Sveti Ludvik IX., francoski kralj, goduje 25. avgusta
Vir

Sveti Ludvik IX., katerega so proslavili: dejavna vera, pravičnost pri vladanju, ljubezen do ubogih, dejanja, storjena v obrambo kristjanov in vztrajnost pri nasprotovanjih, doma in v vojni. Ko se je poročil, je imel enajst otrok, katere je odlično vzgojil. V čast križu in grobu Gospoda pa je podaril krono, premoženje in moči in samo življenje, dokler ni prizadet od kuge v vojnem taborišču pri Tunisu na obali severne Afrike umrl.
Vir

Francoski kralj Ludvik IX. se je rodil leta 1214 v kraju Poissy blizu Pariza kot najstarejši sin Ludvika XIII., zaradi česar je bil prestolonaslednik. V času njegovega rojstva je vladal še njegov ded, kralj Filip Avgust. Po očetovi smrti je pri dvanajstih letih postal kralj. Poročil se je z očarljivo grofico Margareto Provansalsko, s katero je imel enajst otrok. Čeprav njun zakon ni bil najbolj skladen, se kralj nikoli ni izneveril besedam vrezanim na poročnem prstanu: »V tem obročku je vsa moja ljubezen.« Bil je odločen vzgojitelj svojih otrok, kar kaže tudi ohranjeno pismo njegovemu prvorojencu. V oporoki lahko beremo njegovo naročilo svojemu sinu:
»Srce imej polno sočutja do revežev, ubogih in nesrečnih. Po svojih močeh jim pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden prejeti še več. Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali na levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot pa bogatina, dokler se ne prepričaš o resnici. Trudi se, da bosta pri vseh tvojih podložnikih vladala pravičnost in mir …«
Kralj Ludvik je bil globoko veren. Njegovo privatno življenje je bilo podobno meniškemu. Pogosto je sodeloval pri sv. maši, molil brevir in se vsak petek spovedal. Bil je pravi duhovni velikan. Ludvik IX. je Francijo vodil štiriinštirideset let, in to preudarno, a odločno. Kot vladar je bil zelo uspešen. Izpeljal je številne reforme in Francijo popeljal v zlato dobo političnega in gospodarskega uspeha. Cerkev je podpiral pri uveljavljanju pomembnih odločitev, cerkvene zlorabe pa obsojal. Spodbujal je križarske vojne za osvoboditev svetega mesta Jeruzalema. Sam se je udeležil dveh proti muslimanskim Saracenom, a se iz zadnje, zaradi okužbe, ni vrnil. Umrl je 25. avgusta 1270 v Tunisu v severni Afriki.
Upodobitve: Umetniki Ludvika IX. upodabljajo kot kralja, kot križarja na konju, s trnovo krono, sulico, mečem, lovsko ptico ali s prstanom.
Zavetnik: Je zavetnik Münchna, Berlina, Pariza, frančiškanov, romarjev in popotnikov, pekov, frizerjev, gradbenih delavcev in številnih drugih poklicev; je pomočnik proti kugi, slepoti in poškodbam sluha.
Vir

Imej srce polno sočutja do revežev, bednih in nesrečnih ter jim po svoji moči pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden še več prejeti. Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali na levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot bogatina, dokler se nisi prepričal o resnici. Trudi se, da bosta pri vseh tvojih podložnikih vladala pravičnost in mir …« Ta naročila je zaupal v svoji oporoki sinu francoski kralj Ludvik IX., ki je šel v zgodovino s pridevkom Sveti. Stavki, ki smo jih prebrali, potrjujejo, da je mogoče biti svetnik tudi na kraljevskem prestolu.
Kralj Ludvik je vladal Francijo kot deveti tega imena celih 44 let (od 1226 do 1270). Vodil je dve križarski vojski proti muslimanskim Saracenom: leta 1248 v Sveto deželo, leta 1270 pa v Tunis in tam ga je čakala smrt. Potem ko je toliko storil za svojo domovino, je moral umreti v tujini.
V osebnosti in v vladanju kralja Ludvika IX. Svetega so se otipljivo uresničile besede Svetega pisma: “Miloba žubori iz moči.” Bil je blag in ljudomil vladar, vendar je znal biti kar se da odločen, ko je bilo treba braniti pravico in resnico. Bil je pobožen in spokoren kot menih, vendar pa tudi v tem ni nikoli pretiraval, da bi trpel njegov ugled vladarja. Kot najvišji razsodnik v svoji državi je sodstvo prenovil tako, da je bilo edino merilo pravičnost. S svojimi dejanji je tudi kot vladar izpolnjeval Jezusovo zapoved ljubezni do bližnjega. Dajal je streho, hrano in obleko potrebnim, obiskoval je bolnike in jim stregel. Ustanovil je številne bolnišnice, sirotišča in zavetišča ter vrsto benediktinskih samostanov. Načelo krščanske pravičnosti ga je vodilo tudi v njegovih odnosih do drugih držav in mu pridobilo ugled razsodnika v meddržavnih sporih. Odločal je popolnoma nepristransko, četudi so bile prizadete njegove koristi.
Kot vojak je bil ‘vitez brez graje’: pošten, plemenit, bojevnik za resnico in pravico. Bil je čist v svojih željah, zatiral je v sebi tista nagnjenja, ki človeka silijo v nizkotnost in blato. Kot zakonski mož in oče je najzvesteje izpolnjeval božje zapovedi.
V mladih letih se je poročil z očarljivo komaj štirinajstletno princeso Margareto Provansalsko. Njun zakon ni bil skladen, vendar se kralj nikoli ni izneveril geslu, vrezanem v njegovem poročnem prstanu: »V tem obročku je vsa moja ljubezen.« O tem, kako se je trudil, da bi svoje otroke lepo vzgojil, pričuje oporoka sinu, ki smo jo brali na začetku.
Čeprav že v letih in bolehen, je leta 1270 šel na križarsko vojno. Najprej so odpluli proti Tunisu, kjer je njegova vojska dosegla nekaj zmag, potem pa je v taboru zaradi vročine in pomanjkanja vode izbruhnila kolera. Med prvimi je obolel kralj sam. Potem ko je prejel sveto popotnico, je 25. avgusta 1270 s komaj slišnim glasom prosil, naj ga polože na pepel in kmalu zatem je izdihnil. Kraljeva smrt je globoko pretresla Francoze. Ubogi so ga častili za svetnika že dolgo prej, ko ga je papež Bonifacij VIII. leta 1297 uradno razglasil za svetnika.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Ludvik IX. se je rodil leta 1214 v Poissyju blizu Pariza. Po prezgodnji smrti očeta Ludvika VIII. je bil leta 1226 pri komaj dvanajstih letih okronan za francoskega kralja v Reimsu. Do njegove polnoletnosti je kot regentka z odločno roko vladala njegova mati, Blanka Kastiljska, ki mu je vcepila globoko vero in čut za odgovornost z znamenitim naukom, da bi ga raje videla mrtvega, kot da bi storil en sam smrtni greh.

Leta 1234 se je poročil z Margareto Provansalsko, s katero sta imela enajst otrok. Ludvikova vladavina velja za zlato dobo srednjeveške Francije.

Pravne reforme: Uvedel je načelo nedolžnosti, prepovedal sojenja z dvoboji, vzpostavil sistem sodnih pritožb in močno omejil korupcijo kraljevih uradnikov.

Križarski pohodi: Leta 1248 se je podal na sedmi križarski pohod v Egipt, kjer je bil ujet in se po plačilu visoke odkupnine umaknil v Sveto deželo. Leta 1270 je organiziral še osmi križarski pohod, na katerem je 25. avgusta 1270 v Tunisu umrl zaradi kuge (ali griže). Papež Bonifacij VIII. ga je leta 1297 razglasil za svetnika.

Zanimivosti iz njegovega življenja
Sodstvo pod hrastom: Ludvik je slovel po neposrednem stiku z ljudstvom. Po poročilih kronistov je v gozdu pri Vincennesu sedel pod hrast, kjer je lahko vsak preprost človek brez posrednikov predstavil svojo težavo in prejel pravično razsodbo.
Sainte-Chapelle in Trnova krona: Od bizantinskega cesarja Baldvina II. je odkupil Kristusovo trnovo krono in druge relikvije. Za njihovo hrambo je v Parizu dal zgraditi gotsko mojstrovino Sainte-Chapelle. Ko so relikvije prispele v Pariz, jih je kralj v spokorniških oblačilih in bos nesel skozi mestne ulice.
Tretjerednik in asket: Bil je član tretjega reda sv. Frančiška. Kljub vladarskim dolžnostim je pod razkošnimi oblačili nosil cilicij (spokorno srajco), se strogo postil in vsak dan pri svoji mizi nahranil več deset revežev ter jim osebno stregel.
Čudeži in kanonizacija
Čudežna ozdravljenja ob grobu: V postopku za razglasitev za svetnika je papeška komisija preiskala in potrdila več kot 60 čudežnih ozdravitev, ki so se zgodile ob njegovem grobu v baziliki Saint-Denis. Med njimi so bile hipne ozdravitve slepih, hromih ter obolelih za tuberkulozo bezgavk (skrofulozo).
Kraljevi dotik za časa življenja: Po srednjeveškem izročilu je z molitvijo, znamenjem križa in dotikom ozdravil več tisoč bolnikov s kožnimi boleznimi in vnetji, pri čemer je sam poudarjal: »Kralj se te dotika, Bog te ozdravlja.«
Za kaj je priprošnjik in čigav zavetnik je?
Sveti Ludvik IX. je eden najbolj vsestranskih zavetnikov v krščanski tradiciji, saj združuje vlogo pravičnega vladarja, asketskega redovnika in graditelja.

Je glavni sozavetnik Frančiškovega svetnega reda (OFS) oziroma frančiškanskih tretjerednikov (skupaj s sv. Elizabeto Ogrsko).
Pravni in državniški poklici: Zavetnik sodnikov, odvetnikov, pravnikov in vladarjev zaradi svojega slovesa po nepristranskem, dostopnem in pravičnem sojenju.
Gradbene in obrtniške stroke: Zavetnik zidarjev, kamnosekov, tesarjev in arhitektov (zaradi gradnje Sainte-Chapelle, opatije Royaumont in bolnišnic) ter pekov, brivcev/frizerjev, tiskarjev in trgovcev.
Priprošnjik v stiskah:
Priprošnjik proti kugi, koleri in nalezljivim boleznim (ker je sam umrl za nalezljivo boleznijo med pohodom).
Priprošnjik pri krivičnih obtožbah in težkih sodnih sporih.
Priprošnjik za mir med narodi in za krščanske vojake/križarje.
Kako ga upodabljajo v umetnosti?
V cerkveni umetnosti in ikonografiji ga zlahka prepoznamo po značilni kombinaciji kraljevskih simbolov in znakov globoke pobožnosti:

Kraljevska oblačila: Pogosto nosi modri kraljevi plašč, okrašen z zlatimi francoskimi lilijami (fleur-de-lis), ter kraljevo krono na glavi.
Kristusova trnova krona in žeblji: Najpogostejši atribut v njegovih rokah je Trnova krona (pogosto jo drži na žametni blazini ali jo z obema rokama spoštljivo stiska k prsim), kar neposredno spominja na pridobitev te relikvije.
Žezlo in »roka pravice« (main de justice): V roki drži tradicionalno kraljevo žezlo z lilijo ali palico, zaključeno z roko iz slonovine, ki blagoslavlja (simbol kraljeve sodne oblasti).
Oklep in križarski križ: Na nekaterih upodobitvah (npr. pri slikarju El Grecu) je upodobljen v viteškem oklepu s križarskim znakom.
Značilni prizori: Umetniki ga pogosto slikajo pri deljenju miloščine, med umivanjem nog gobavcem ali med poslušanjem pritožb pod hrastom v gozdu Vincennes.
Kaj se je zgodilo z relikvijami iz Sainte-Chapelle?
Kristusova trnova krona, del svetega križa in druge relikvije so se v Sainte-Chapelle hranile več kot 500 let, vse do francoske revolucije konec 18. stoletja:

Revolucija in prenos: Leta 1790 so revolucionarne oblasti kapelo zaprle, večino zlatih relikviarijev pretopile, relikvije same pa so bile najprej prenesene v Saint-Denis in nato v Narodno knjižnico.
Katedrala Notre-Dame v Parizu: Po sklenitvi konkordata z Napoleonom so bile relikvije leta 1804 predane pariškemu nadškofu in shranjene v zakladnici stolnice Notre-Dame.
Požar leta 2019: Ko je aprila 2019 katedralo Notre-Dame zajel katastrofalen požar, so gasilci in duhovniki med prvimi rešili prav Trnovo krono. Relikvija je bila med obnovo katedrale začasno na varnem v muzeju Louvre in cerkvi Saint-Germain-l’Auxerrois, od leta 2024 pa je zopet za glavnim oltarjem v baziliki.

Češčenje trnove krone
Javno češčenje Trnove krone v pariški katedrali Notre-Dame je večstoleten liturgični obred, ki ga vodijo kanoniki stolnice ob prisotnosti in varstvu Vitezov Božjega groba v Jeruzalemu.

Kdaj poteka češčenje?
Vsak prvi petek v mesecu: Obred običajno poteka ob 15.00 (v uri Kristusove smrti na križu).
Vsi petki v postnem času: Vsak postni petek popoldne je namenjen pasijonski molitvi in češčenju.
Veliki petek: Na ta dan je češčenje osrednji dogodek dneva in traja več ur (pogosto ves dan, od dopoldneva do večernega bogoslužja).
Posebni spominski dnevi: Občasno ob posebnih obletnicah (npr. spomin na prenos relikvij v Pariz avgusta).

Kako poteka obred?
Slovesna procesija: Vitezi Božjega groba v značilnih belih plaščih z rdečim jeruzalemskim križem skupaj s škofom ali duhovniki v sprevodu prinesejo relikviarij iz kapele do glavnega oltarja.
Besedno bogoslužje in premišljevanje: Obred se začne z branjem odlomkov iz evangelija o Jezusovem trpljenju in kronanju s trnjem, petjem postnih hvalnic ter vodenimi molitvami za mir in trpeče po svetu.
Osebni mimohod in češčenje vernikov:
Verniki in romarji se postavijo v vrsto in se v tišini pomikajo proti relikviariju.
Vsakdo se pred Trnovo krono za trenutek ustavi, poklekne ali se globoko prikloni.
Po tradiciji se verniki s čelom, roko ali z usmerjenim poljubom dotaknejo zaščitnega kristalnega dela relikviarija (duhovnik ali vitez po vsakem verniku površino obriše s posebnim belim platnenim robcem).
Sklepni blagoslov: Po zaključku mimohoda duhovnik z relikviarijem v rokah podeli slovesni blagoslov celotni cerkvi, nato pa relikvijo v procesiji odnesejo nazaj na varno mesto.

Kje so relikvije samega svetega Ludvika IX.?
Ko je kralj Ludvik IX. leta 1270 umrl v Tunisu, so njegovo telo po tedanji navadi (mos teutonicus) prekuhali, da so ločili meso od kosti:
Notranji deli in meso (Sicilija): Njegov brat Karel Anžujski jih je prenesel na Sicilijo, kjer so bili pokopani v stolnici v Monrealu pri Palermu.
Kosti (Kraljeva bazilika Saint-Denis): Kosti so z vsemi častmi prenesli v Francijo in jih pokopali v kraljevi nekropoli v Saint-Denisu blizu Pariza.
Razdelitev po razglasitvi za svetnika (1297):
Njegovo lobanjo so postavili v zlato skrinjo v Sainte-Chapelle.
Eno rebro in del oblačil so darovali katedrali Notre-Dame.
Manjše delce kosti so kot darila prejeli različni samostani in cerkve po Evropi.
Vir

Views: 422