V Limericku [limeriku] na Irskem, praznujejo god svetega Mainhína, škofa.
Vir
Sveti škof Munchin iz Limericka (Munchin, Maincin, Manchen, Luimnich).
O tem svetniku, imenovanem v treh starodavnih martirologijih, imamo malo podatkov. Imenovan tudi „Modrec“. Njegovo ime pomeni „mali menih“. Njegov spomin je povezan z ustanovitvijo mesta Innis Ibhton ob reki Shannon na Irskem, okoli katerega je nastal in se razvil Limerick, ki je dobil ime po njegovi različici Luimnich in je danes njegov zavetnik. Pripadal naj bi klanu Dal Cais, ki je živel v pokrajini Ennistimon na zahodni obali grofije Clare. Otok Limerick mu je podaril lokalni knez, vendar danes dvomimo, da je bil tam škof. Obstajajo tudi domneve, da je v Mungretu ustanovil šolo.
Umrl je v 7. stoletju.
IT
Čeprav je v treh starodavnih martirologijih, ki so jih napisali Oengus, Tallaght in Gorman, opisan kot „Modri“, ostaja Munchin (ali Mainchin ali Manchén), katerega pomen je „mali menih“, nedoločen lik. O njem nimamo nobene biografije, edini podatek, ki ga imamo, pa izhaja iz genealogije klana Dal Cais, prevladujoče skupine v severnem Munstru v prvih letih širjenja krščanstva, ki se je naselila ob zahodni obali grofije Giare, na območju Ennistymona. Potrjeno je, da mu je vladajoči knez Feardomnach podaril otok Sitband: ker gre za določeno zgodovinsko osebnost, lahko Munchinovo življenje umestimo v konec 6! stoletja. Častijo ga kot zavetnika in prvega škofa Limericka (kjer ga praznujejo 3. januarja), vendar ni trdnih dokazov, da je bil škof.
IT
Po izročilu je bil Munchin sin Setne iz družine Dál gCais, zato je bil prednik dinastije O’Brien, kasnejših munsterskih kraljev. Po mladosti, ki jo je preživel v vojaški službi za svojo družino, je postal menih. Munchin je ustanovil cerkev Luimneach na zemljišču, ki mu ga je podaril kralj Dál gCaisa.
Težava tega izročila je, da Dál gCais ni znan pred 10. stoletjem; takrat je območju vladala družina Uí Fidgenti. Munchin je tudi zavetnik mesta Brú Rí – zdaj Bruree – blizu Limericka, ki je bilo takrat rezidenca rodbine Uí Fidgenti. Razlagalci zato domnevajo, da je bilo izročilo preneseno iz Brú Ríja v Luimneach, ker je Dál gCais prevzel njegovo vladavino.
Munchinovo čaščenje v Limericku je prvič dokumentirano v 12. stoletju. Njegov spominski dan v Bruree je 29. december; spominski dan 2. januar, ki je zapisan tudi v Martyrologium Romanum, je morda nastal zaradi zamenjave z opatom == Manchánom iz Min Droichita – ki ni zapisan v rimskem Martirologiju.
DE
Sveti Munchin iz Limericka, znan tudi kot Munchin iz Luimneacha, Munchin iz Luimnicha, Munchin Modri in po različnih drugih različicah njegovega imena, je bil prvi škof v Limericku v 7. stoletju. Rodil naj bi se v okrožju Clare na Irskem. O zgodnjem življenju svetega Munchina je malo znanega, vendar pravijo, da je izhajal iz plemiškega rodu in da je v mladih letih morda celo pretendiral na prestol. Vendar je izbral drugačno pot in se posvetil življenju v veri in služenju Bogu. Po izročilu je neki princ svetemu Munchinu ponudil majhen otok v zameno za to, da bi se odpovedal morebitnim zahtevam za prestol. Munchin je ponudbo ponižno sprejel in otok uporabil za ustanovitev šole v Mungretu. Ta šola je postala središče učenosti in duhovnosti ter je pod Munchinovim vodstvom kot opata pritegnila približno 1 500 menihov. Svetega Munchina je kot prvega škofa v Limericku zaznamovala predanost širjenju krščanske vere in vzpostavitvi močne krščanske prisotnosti v regiji. Neutrudno si je prizadeval za gradnjo cerkva in samostanov ter za posredovanje Kristusovega nauka prebivalcem Limericka in okolice. Čeprav ni posebnih pričevanj o čudežih ali pomembnih dogodkih, ki bi jih pripisovali svetemu Munchinu za časa njegovega življenja, je bil njegov sloves modrosti, svetosti in globoke duhovnosti splošno priznan. Mnogi so ga iskali za nasvete in usmeritve ter cenili njegova spoznanja in nasvete. Praznik svetega Munchina se po nekaterih koledarjih praznuje 2. in 3. januarja. Njegovo čaščenje kot svetnika je potekalo pred uradnim postopkom kanonizacije, zato velja za predkongregacijskega svetnika. Danes svetega Munchina častijo kot zavetnika mesta Limerick in škofije Limerick na Irskem. Njegova zapuščina kot modrega in svetega škofa še vedno navdihuje in usmerja prebivalce Limericka na njihovi poti vere. Čeprav ni posebnih umetniških upodobitev svetega Munchina, je pogosto upodobljen v duhovniški obleki, kar simbolizira njegovo vlogo škofa in duhovnega voditelja. Sveti Munchin iz Limericka je bil izjemna osebnost zgodnjega irskega krščanstva. Njegova predanost izobraževanju, vloga prvega limeriškega škofa in predanost širjenju Kristusovega nauka so pustili trajen vpliv na krščansko skupnost v Limericku in drugod. Naj bo njegova zapuščina navdih za vse, ki želijo živeti v veri in služenju Bogu.
EN
Saint Mainchin (Mainchín, Maincin, Manchén, Manchen, Munchin, Mannix, Luimnich, Luimnech; lat: Mainchinus, Munchinus) je živel na Irskem v 6. stoletju ali morda nekoliko prej. Bil je sin Sétne (Séadna) in se zato imenuje Mainchin mac Setnai. Bil je Casov vnuk in pravnuk Conella iz Dalgaisa. Bil je nečak Bloida, kralja Thomonda. Eden od (nezanesljivih) virov imenuje njegovo mater Inghean Bhaoith, zavetnico Killinaboya v Clareu. Lokalno izročilo je dve (izmišljeni) zavetnici cerkva v Limericku opredelilo kot njegovi sestri; to sta Rosa iz Kilrusha v župniji St Munchin’s in Lelia iz Killeelyja.
Mainchinov rodovnik ga prek očeta povezuje z vodilno vejo klana Dál Cais (Dál gCais), ki je živel na območju Ennistymona (Ennistimon) na zahodni obali grofije Clare v južnoirski provinci Munster in je bil v zgodnji krščanski dobi vladar severnega Munstra. Zato je bil predhodnik dinastije O’Brien, kasnejših munstrskih kraljev.
Po mladosti, ko je bil v vojaški službi svoje družine, je postal menih. Verjetno je bil enak svetemu Manchinu iz Kilmanaheena blizu Lahincha v grofiji Clare, ki je v življenjepisu svetega Mac Reitheja iz Corco Mruada pomemben sopotnik na njegovih potovanjih, vendar se ga je v kraju malo ljudi spominjalo.
Tradicionalno je Mainchin povezan z Limerickom, kjer naj bi bil prvi škof, zdaj pa je glavni zavetnik mesta in škofije. Vendar o njem ni nič zanesljivo znanega in vprašljivo je, ali je bil sploh kdaj škof. O Mainchinu ni ohranjenega nobenega življenjepisa, edini podatki pa izhajajo iz rodovnika klana Dál Cais.
Mainchin je ustanovil samostan in šolo v kraju Mungret, ki leži nekaj kilometrov jugozahodno od današnjega Limericka. Ta šola je postala tako slavna, da je imela v nekem obdobju 1 500 učencev. Podružnica Mungreta je bil puščavniški samostan v Kill-Munchinu blizu Limericka. Vladajoči kralj Dál gCais v severnem Munstru, Feardomnach (Ferdomnach), sin kralja Dioma iz Cashela, je dobro izpričana zgodovinska osebnost in prednik Uí Eachthighirn, veje Dál gCais, ki je imela v poznejšem srednjem veku v lasti obsežna zemljišča severno od mesta. Limeriški škof Mainchin naj bi zgradil cerkev na otoku Fídh-Inis (Insula Sylvae = gozdni otok), ki se nahaja v velikem ustju reke Fergus, kjer se ta izliva v reko Shannon. Tam naj bi živel dolgo časa.
Kralj je Mainchinu podaril otok v reki Shannon, morda v zameno za to, da se je Mainchin odpovedal zahtevam po suverenosti nad lastnim ljudstvom. Ta otok se zdaj imenuje Kraljev otok, imel pa je tudi številna druga imena. Innis Ibhton (Inis Iobhthann, Inis Sibhtonn, Inis Siobhthann) je bilo prvotno ime otoka pred prihodom Vikingov v 8. stoletju in v obdobju Vikingov. Imenoval se je tudi Sibtand, Sibtond in Inis an Ghaill Duibh („otok temnopoltega tujca“), ime, ki ga najdemo v vikinških virih, pa je bilo Hlymrekr.
Naselbina na Kraljevem otoku je postala sedanje mesto Limerick. Toda v Mainchinovem času mesto še ni obstajalo, zato je, ko ga imenujejo „prvi škof Limericka“, to anahronizem, danes pa velja, da je dvomljivo, da je bil sploh škof. Po več virih naj bi Mainchin umrl leta 652, vendar ta datum ni podprt z nobenim dejstvom.
V 8. stoletju so na to območje prišli Vikingi (v virih so imenovani „Danci“). Takoj so prepoznali ugodno trgovsko lego, se tam naselili in si iz tega oporišča podredili okoliške domačine ter izropali verske ustanove ob reki Shannon.
Prvotno ime mesta, Luimneach, izhaja iz različice Mainchinovega imena, Luimnich ali Luimnech. To je bilo pravzaprav ime celotnega območja ob bregovih ustja reke Shannon, znanega kot Loch Luimnigh. Ustje je izliv velike reke v morje, ki običajno nastane zaradi dviga gladine morja, kar omogoča morju, da prodre v najnižji del rečne doline. Voda v ustju je slana in postopoma postaja vse bolj slana. Ustje reke Shannon je meja med grofijama Kerry in Limerick na jugu ter Clare na severu.
St Munchin’s je zdaj ena od treh župnij v baroniji North Liberties (North Liberties of Limerick) v grofiji Limerick. St Munchin’s je kraj, kjer se je Mainchin upokojil in kjer je preživel svoja zadnja leta. Cerkev je bila v 10. stoletju vključena v rastoče vikinško mesto Limerick, Mainchin pa je postal zaščitnik mesta. Morda zato, ker so morali Mainchinovi nasledniki tekmovati s konkurenčnimi interesi skupnosti Mungret, glavne cerkve močnega klana Uí Fidgeinte (Fhidhgheinte, Fidgenti, Fidgeinti, Fidgente), ki je ležala nekaj kilometrov jugozahodno od mesta, se zdi, da cerkev svetega Munchina ni nikoli pridobila večjega pomena. Letopisci kraja sploh ne omenjajo, niti Munchin niti njegova cerkev pa nista omenjena v življenjepisu svetega Patrika Irskega (Pádraig) (ok. 389-461), imenovanem Vita Tripartita ali Tridelno življenje svetega Patrika, ki ga je v 8. stoletju napisal sveti Eimhin iz Rosglasa in ki Patrika pripelje na območje neposredno okoli Limericka.
Pri tem opisu Mainchinovih prednikov je problematično, da Dál gCais ni znan pred 10. stoletjem, na tem območju pa je takrat vladal Uí Fidgeinte. Munchin je tudi zavetnik mesta Bruree (Brug Ríg, Brú Rí) v baroniji Connello Upper v južnem Limericku, ki je bilo takrat rezidenca Uí Fidgeinte. Razlagalci domnevajo, da je bilo izročilo Bruree preneseno na Luimneach, ko je Dál gCais nasledil Uíja Fidgeinteja na oblasti. V Bruree je Mainchinu posvečen izvir.
Mainchinova cerkev svetega Munchina v Limericku se je zapletla v rivalstvo med Dál Caisom, Uí Fidgeintejem in Vikingi. Uí Fidgeinte je bilo zgodnje kraljestvo v severnem Munstru, ki je ležalo predvsem v današnji grofiji Limerick, vendar je segalo tudi v grofiji Clare in Tipperary ter morda celo v grofiji Kerry in Cork, ko je bil njegov obseg največji, kar se je spreminjalo.
Cerkev svetega Munchina na severnem koncu angleškega mesta na Kraljevem otoku v Limericku naj bi po navedbah enega od piscev ustanovil Mainchin okoli leta 630. Vikingi naj bi jo po spreobrnitvi v krščanstvo obnovili. Munchinova cerkev je bila mestna katedrala vse do izgradnje cerkve svete Marije. Nato naj bi jo preuredili v župnijsko cerkev. Kasneje je bila obnovljena za protestantske namene.
Naselitev Vikingov na Kraljevem otoku je morda prispevala k temu, da ni bilo zanimanja za Mainchinovo cerkev, z ustanovitvijo katedrale svete Marije konec 12. stoletja pa je ta postala prebend, tj. dohodek, pripisan cerkvenemu uradu, zlasti iz lastništva zemljišč, ki se uporablja za vzdrževanje duhovnikov. Avtor pesmi o oporoki svetega Cormaca, sina Cuileannána, kralja Cashela, je določil, da je treba kraljevi prstan, obleko in srajco prinesti v Mainchin v Limericku.
Mainchin je omenjen v treh zgodnjih irskih martirologijih Óengusa, Tallaghta in Gormana. Imenujejo ga „modri“ in Maincin, kar pomeni „mali menih“. Njegov spominski dan je 2. januar in ga praznujejo po vsej Irski, v Limericku pa 3. januarja. V zadnji izdaji Martyrologium Romanum (2004) je omenjen 2. januarja:
Limeríci in Hibérnia, sancti Mainchíni, qui epíscopus cólitur.
V Limericku na Irskem, sveti Mainchin, ki je počaščen kot škof.
Obstaja veliko število domnevno različnih svetnikov z imenom Mainchín (Manchán). Eden od njih, Manchianus (Manchéne sapiens / doctor noster), avtoriteta, navedena v svetopisemskem komentarju iz 6. stoletja, je morda enak Mainchinu „Modremu“, ki se tako kot Mainchin iz Limericka spominja 2. januarja, kar bi lahko pomenilo, da sta bila svetnika dejansko ista.
Kot zavetnik Kilmanaheena ali svetega Munchina se Mainchin pojavlja tudi v pesmi v klasični irščini, v kateri so bili imenovani nešteti munsterski svetniki, med njimi Neasán in Inghean Bhaoith, da bi južno polovico Irske (Leath Mogha) osvobodili suženjstva, ki jim ga je naložila severna polovica (Leath Chuinn), ki jo predstavlja sveti Finnian iz Clonarda (približno 470-ca 549). V pesmih o svetem Senanu iz Scatteryja (ok. 488-ok. 544) je Mainchin omenjen kot tisti, ki je Senanu dal odgovor, in kot eden od njegovih številnih pomočnikov v stiski.
Čeprav je bil Mainchinov praznik 2. januarja, donegalski martirologij verjetno pravilno domneva, da so se ga spominjali (tudi) tri dni prej, 29. decembra. Njegovo ime se je na lokalni ravni poangležilo v Munchin in Mannix.
NOR
Misel: Modri ljudje ne povedo na glas vsega, kar mislijo, vendar pa premislijo, preden kaj povedo na glas.
EN
…Nekateri pisci menijo, da je sveti Munchin iz Limericka identičen z nekim Mancenom, ki naj bi bil zelo veren človek in mojster, dobro poučen o Svetem pismu. Ko je sveti Patrik prvič uvedel krščanstvo med podanike Amalgaida, kralja Connaughta, okoli leta 434, je bil ta Mancen postavljen za škofa nad ljudmi v tem delu dežele. Vendar se ne zdi verjetno, da je bil tako učinkovit in ugleden pastir poklican s svojega misijonskega področja, da bi prevzel vodenje stolnice, ustanovljene v Limericku, dolgo po njegovem imenovanju.
Sveti Munchin, imenovan Sednin sin, je bil vnuk Casa in pravnuk Conella iz Dalgaisa. Bil je nečak Bloida, kralja Thomonda. O njegovi izobrazbi, prizadevanjih in pripravah na poklic v sveti red nam ni uspelo zbrati ničesar več. Pri razjasnitvi njegove osebne zgodovine nam ne pomagajo niti dokumentarni fragmenti niti ljudsko izročilo. Trdili so, da je sveti Munchin, limeriški škof, zgradil cerkev na otoku Fidh-Inis, ki leži v velikem ustju, kjer se reka Fergus izliva v reko Shannon. Tu naj bi živel dolgo časa, po njegovem mnenju pa naj bi tam po njegovem odhodu živela tudi sveta Brigita, ki je bila njegova sorodnica.
Po podatkih eruditskega lokalnega in sodobnega zgodovinarja iz Limericka smo izvedeli, da je sveti Patrik prečkal reko Shannon v bližini tega mesta in v kraju, ki se imenuje Sois Angel, zdaj Singland. Nedolgo nazaj je na tem mestu stal stolp. Tam je še vedno mogoče videti sveti vodnjak s kamnito posteljo in oltarjem irskega apostola. Na tem kraju naj bi imel videnje angelov in tam pridigal. Potem nam povedo, da je sveti Patrik za prvega škofa v Limericku imenoval svetega Manchina, vernega moža, ki je v celoti poznal Sveto pismo. Pravijo, da je duhovno vladal tudi nad podaniki Amailgaida, kralja Connaughta. Ta knez se je takrat nedavno spreobrnil v krščanstvo. Ne glede na to, kar se je v zvezi s tem pogosto trdilo, če je sveti Patrik ustanovil stolnico Limerick in opatijo Mungret, kar se zdi dovolj verjetno, in če je imenoval škofa nad prvo, bi najverjetneje izbral Dalkazijca, zlasti če bi se našel kdo, ki bi bil sposoben in vreden prevzeti to odgovorno nalogo. Vendar so si izjave tako nasprotujoče in dokazi tako nezadovoljivi, da bi bilo o tem nesmiselno ugibati, še težje pa je oblikovati mnenje.
Sveti Manchinus, učenec svetega Patrika, ki so ga zaradi njegove izurjenosti v sveti učenosti imenovali „Mojster“, naj bi živel okoli leta 460. Zato ga je treba jasno razlikovati od svetega Manchina iz Dysert Gallena, od svetega Manchina iz Mena Droichita, od svetega Manchina iz Mohilla, od svetega Manchina iz Letha, pa tudi od drugih svetih mož s tem imenom, saj je znano, da so vsi slednji živeli veliko pozneje. Obstajal je še en sveti Manchin, ki je bil učenec svetega Declana iz Ardmora in je bil v času, ko naj bi bil sveti Patrik v Limericku, le deček. Ni malo verjetno, da je bil morda posvečen za delo duhovništva in da je bil morda prvi, ki je predsedoval tej cerkvi…
EN