sveti Malahija – škof

sveti Malahija - škofImena: Malahija, Malahij, Malaho, …
Rodil se je leta 1094 ali 1095 v Armaghu na Irskem. V cerkveno življenje ga je vpeljal menih Imarus. Leta 1119 je bil posvečen v duhovnika. Armaški nadškof, primas Irske, je spoznal v mladem duhovniku velike sposobnosti in ga je imenoval za glavnega potujočega pridigarja v škofiji. Razmere na Irskem so bile tedaj žalostne. Roparski pohodi Normanov so pahnili deželo v popoln nered in po zmagi nad Danci se je začela državljanska vojna, ki je prinesla še večjo zmedo tudi na verskem področju. To je bil čas tako imenovane laiške investiture, ko so si laiki lastili naslove visokih cerkvenih služb.
Od strica je Malahija dobil v upravo ruševine samostana v Bangorju. Pozidal ga je in uredil. Tako se je v njem začela verska prenova v deželi. Leta 1224 je Malahija postal škof v Connorju. Ko je eden izmed domačih poglavarjev samostan porušil, se je Malahija umaknil v Lismore. Dve leti je bil škof brez škofije. Potem je bil imenovan za nadškofa v Armaghu, vendar zaradi nasprotovanja laiških opatov škofije ni mogel prevzeti. Ko bi se pa to moglo zgoditi, je armaško nadškofijo prepustil škofu Gelaziju, sam pa se je vrnil v Connor.
Leta 1139 je Malahija odpotoval v Rim, da bi tam dosegel potrditev nove cerkvene uprave na Irskem. Pred odhodom domov mu je papež zaupal službo legata za Irsko.
Sklical je sinodo, ki se je je udeležilo petdeset škofov in več kot dvesto duhovnikov. Na njej so sklenili, naj Malahija vnovič potuje v Rim, da bo dobil palije za nove nadškofije, kar je papež že prej obljubil.
Kakor prvič se je Malahija tudi drugič na poti v Rim ustavil v samostanu Clairvaux, kjer je srečal sv. Bernarda. Ta je občudoval njegovo delo in pozneje napisal njegov življenjepis. Kdo bi mogel to bolje narediti kakor sv. Bernard, saj je nadškof Malahija umrl v njegovem naročju! To se je zgodilo leta 1148.
Malahijevo delo za reformo irske Cerkve so nato izvedli do kraja. Kaže, da je Bernard obvestil papeža o njegovi smrti. Vsekakor je leta 1151 prišel na Irsko kardinal Janez Paparo in prinesel štiri palije. Dežela je bila razdeljena v štiri cerkvene pokrajine z nadškofijami v Armaghu, Cashelu, Tuamu in Dublinu.
Papež Klemen III. je leta 1190 razglasil Malahija za svetnika. Zaradi preroškega daru so mu pozneje pripisali »Malahijeva prerokovanja« o prihodnjih 112 papežih, začenši s Celestinom II. (1143). Zadnji papež naj bi bil Peter II. Delo nima nobene zgodovinske vrednosti. Nastalo je štiristo let pozneje, leta 1590, za časa konklava.
Goduje 2. novembra.
Vir

V Clairvaux-skem [klervójskem] samostanu (v Burgúndiji), smrt svetega Malahija, downskega [daunskega] in connorskega [konorskega] škofa na Irskem, ki je tam obnovil življenje Cerkve. Ko je potoval v Rim, je v Clairvaux-u [klervóju], v navzočnosti svetega Bernarda, vrnil dušo Bogu.
Vir

Zavetnik: Irske, še posebej škofij Armagh, Connor in Down.
Atributi: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu s knjigo v roki. Ponekod pa drži v roki jabolko, ki ga ponudi kralju.

Malahija se je po smrti dobrih in pobožnih staršev zatekel k puščavniku Eimarju, ki ga je vzgajal in ga navduševal za duhovniški poklic. Petindvajset let je imel, ko ga je nadškof Cellah posvetil v duhovnika in ga nato pošiljal v razne kraje škofije, da bi oznanjal božjo besedo in iztrebil slabe navade, ki jih je bilo v tistem času veliko. Dežela je bila namreč v popolnem neredu, ki so ga povzročili roparski vpadi Normanov in državljanska vojna. Samostani, nekoč najmočnejši steber irske Cerkve, so bili porušeni, prenehale so delovati samostanske šole, dežela je bila poleg materialne revščine pahnjena tudi v duhovno bedo. Škofije so bile šele v nastajanju, slabo izobraženi in nedisciplinirani duhovniki pa niso bili kos svojim nalogam. Tudi Malahija se je sprva čutil premalo usposobljenega za reševanje premnogih težav, zato se je odpravil v Lismore k škofu Malhusu, ki je slovel po svoji svetosti in učenosti. Nekaj časa je deloval v njegovi škofiji, dokler ga škof ni temeljito poučil o vsem, kar je bilo potrebno za službo v Cerkvi in dušnem pastirstvu. Leta 1123 je prevzel samostan v grofiji Down, ki je bil prazen in je propadal. S pomočjo Eimarjevih učencev je obnovil samostansko cerkev in modro vodil samostansko družino, dokler ni bil izvoljen za škofa v Connorju. Tudi škofija ni bila v nič boljšem stanju kakor samostan. Z menihi, ki so mu pomagali, je tri leta obiskoval ljudi kar po domovih ali na poljih in jim oznanjal evangelij. Po smrti nadškofa Cellaha, začetnika verske reforme na Irskem, bi moral prevzeti nadškofovski sedež v Armaghu, a so se temu postavili po robu Cellahovi sorodniki, ker je bila škofija v dedni lasti. Malahija jim ni nasprotoval, čeprav je veljal za zakonitega naslednika. Raje se je odpovedal škofiji in postavil za škofa opata Gilla, sam pa se vrnil v škofijo Connor. Tu je škofijo razdelil in ustanovil nov škofijski sedež v Bangorju. Na poti v Rim, kamor je šel, da bi papež potrdil reformo na Irskem (namesto keltske je uvedel rimsko liturgijo, discipliniral kler in začel z reorganizacijo cerkvene uprave), se je spoznal s svetim Bernardom iz Clairvauxa. Postal je njegov veliki občudovalec in prijatelj. Papež je v Rimu Malahijo imenoval za svojega legata za Irsko. Po vrnitvi je na Irskem vpeljal cistercijanski red in kasneje še avguštinske kanonike. Na drugem potovanju v Rim je na poti zbolel in umrl v Clairvauxu v Bernardovem naročju. Malahiji zmotno pripisujejo znana Malahijeva prerokovanja, po katerih naj bi bil zadnji od 120 papežev, po Celestinu II., Peter II.
Ime: izhaja iz hebrejščine, pomeni pa »poslan, postavljen od Boga«.
Rodil se je leta 1094 ali 1095 v Armanghu v severni Irski, umrl pa 1. ali 2. novembra 1148 v opatiji Clairvauxu v Franciji.
Družina: Bil je sin učitelja (lektorja) v samostanski šoli Armagh.
Zavetnik: Velja za zavetnika Irske, še posebej škofij Armagh, Connor in Down.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu s knjigo v roki. Ponekod pa drži v roki jabolko, ki ga ponudi kralju.
Beatifikacija: Bil je prvi irski svetnik, ki ga je po vseh predpisih razglasil papež Klemen III. 6. julija 1190.
Goduje: 2. novembra, pri cistercijanih 3. novembra, na Irskem pa 4. novembra
Vir