Sv. Maron je živel med 4. in 5. stoletjem in se po posvetitvi v duhovnika odločil za puščavniško življenje ter se umaknil v gorovje Tauro v današnji Turčiji. Zaradi svojega načina življenja in mnogih fizičnih in duhovnih ozdravitev je imel mnogo privržencev, s katerimi je v okrilju katoliške Cerkve osnoval prvo maronitsko Cerkev sui iuris. Maronitska Cerkev, ki je od vsega začetka bila v občestvu z Rimom, je danes prisotna v Libanonu, Siriji, Egiptu, Sveti deželi in v državah v diaspori. O sv. Maronu je malo znanega. Mnogo že pove pismo Janeza Krizostoma, ki ga je sirskemu menihu pisal okrog leta 405, mu v njem izrazil svojo naklonjenost in ga prosil za molitev. O sv. Maronu piše tudi škof Teodor, ki v svojo knjigo o zgodovini vere, nastala je v 5. stoletju, vključi tudi Maronejev življenjepis. Svetnik bi naj umrl okrog leta 410 in bil pokopan v kraju Brad, kjer je bila nato sezidana velika cerkev. Njegovo telo so nato prenesli v kraj Apamea v današnji Siriji in ga hranili v znamenitem samostani Beit-Maron. V 7. stoletju je zaradi preganjanj maronitska Cerkev zbežala v Libanon ter sedež patriarhata postavila v kraju Bkerké, kjer so relikvije sv. Marona hranili do leta 1130. Nato jih je opat iz Sassoviva, današnji Foligno v Italiji, prenesel v svojo opatijo, od tu pa so leta 1940 relikvije prenesli v katedralo sv. Felicijana v Folignu, kjer se nahajajo še danes. Leta 2000 je takratni folignjski škof Arduino Bertoldo del relikvij vrnil maronitskemu patriarhu v Antiohiji, kard. Nasrallahu Sfeirju.
Goduje 9. februarja.
Vir
Na gori blizu Apaméi (v Siriji), sveti Marón, puščavnik, zelo vdan strogi pokori in notranjemu življenju. Pri njegovem grobu je bil zgrajen slaven samostan, od koder je narod pozneje dobil ime.
Vir