Zavetnik: vojakov, konjenikov, jezdecev, konj, orožarjev, kovačev, tkalcev, strojarjev, kovačev,hotelirjev, mlinarjev, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev in abstinentov; domačih živali in gosi.
Ob njegovem godu se pripravljajo Martinove pojedine s pokušino novega vina.
Atributi: Obuja mrtvega dečka, deli plašč, gos
Imena: Martin, Davorin
Cerkve v Sloveniji/svetu: V ljubljanski škofiji mu je posvečenih enainštirideset cerkva, v mariborski devetnajst, v koprski osemnajst.
Martin Tourski, galsko-frankovski narodni svetnik, se je rodil v času velikega duhovnega in cerkvenozgodovinskega preloma leta 316/317 v Sabariji (današnji Sombotel) v Panoniji. Takrat so minila tri leta, ko je krščanstvo v »milanskem ediktu« dobilo popolno svobodo in priznanje, kristjani pa dosegli svojo politično, državljansko in družbeno enakopravnost. Ko je bil Martin star dvanajst let, je proti volji staršev prosil za sprejem med katehumene. Pozneje je postal vojak.
Že tu je pokazal svojo dobrotljivo usmiljenost, ki je glavna poteza njegovega srca. Njegov življenjepisec pripoveduje, kako je nekoč jahal s svojo četo in zagledal pred mestom napol oblečenega berača, ki je ves trepetal od mraza. Martinu se je siromak zasmilil. Denarja pri sebi ni imel, zato pa je potegnil meč, razpolovil svoj plašč, ga dal polovico beraču, z drugo polovico pa se je ogrnil sam. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen z darovano polovico plašča, in je rekel angelom, ki so ga spremljali: »S tem plaščem me je odel še nekrščeni Martin.« Ko je bil star osemnajst let, se je dal krstiti, kmalu po 20. letu pa se je izmotal iz neljube vojaške službe in se oklenil škofa Hilarija, s katerim sta ustanovila samostan. Kmalu pa sta duhovščina in ljudstvo izvolila Martina za škofa v Toursu.
Tudi kot škof je živel samotarsko življenje. S svojimi menihi je odpravljal ostanke poganstva po tedanji Franciji in izkazoval dobroto in usmiljenje, čeprav za to ni vedno žel priznanja. Martin se je živo zavedal svoje apostolske naloge. Zato je razumljivo, da je pri dušnopastirskem delu imel pred očmi skrb za zveličanje vernikov in verovanje pravega nauka. Umrl je 8. novembra leta 397. – V ljubljanski škofiji mu je posvečenih enainštirideset cerkva, v mariborski devetnajst, v koprski osemnajst.
Goduje 11. novembra.
Vir
Z dvanajstimi leti je Martin prosil za sprejem med katehumene. Šest let se je pripravljal na krst, s petnajstimi leti pa je, na očetovo željo, stopil v državno vojsko in postal častnik. Zaslovel je kot skromen človek čistega življenja in ljubezni do bližnjega. Ko je bilo mogoče, se je poslovil od vojaške službe in se odpravil v Poitieres k slavnemu Hilariju, ter postal njegov učenec. V želji, da bi postal misijonar, se je vrnil v svojo domovino, Panonijo. Zaradi hudega nasprotovanja arijanskih krivovercev pa se je moral umakniti in je nekaj časa živel kot puščavnik med menihi blizu Milana, pozneje pa na otočku Gallinario pri Genovi. Ko se je škof Hilarij vrnil iz pregnanstva v Poitieres, se je Martin vrnil k njemu, da bi mu pomagal. Ni pa se hotel odpovedati samoti, zato si je zunaj mesta, v kraju Liguge, postavil celico. Iz te se je kmalu razvil znameniti samostan, prvi v Galiji, ki je imel velikanski vpliv na verski razvoj. Martina so leta 371 izvolili za škofa v Toursu. Bil je priljubljen in zvest pastir svoje črede, zvest svojemu, asketskemu načinu življenja. Trideset let je vodil škofijo v težkih razmerah: ljudje so ga ljubili kot svojega očeta, povsod so ga spremljali čudeži, ozdravljanja, pa tudi nasprotovanja in zasmehovanja klera, ker je živel kot puščavnik in spokornik. Martina to ni motilo, je pa znal biti po vojaško strog, ko je bičal njihove razvade in pohlep, ali ko je šlo za obrambo prave vere. Umrl je v visoki starosti in je eden prvih svetnikov, ki mu je Cerkev priznala čast oltarja, čeprav ni bil mučenec.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Martinus, ki pomeni »Martov, pri padajoč bogu vojskovanja Martu«.
Rodil se je okoli leta 316 v kraju Sabaria, danes Sombotel na Madžarskem, umrl pa 8. novembra 397 v Candesu pri Toursu v Franciji.
Družina: Martinovi starši so bili pogani, oče je bil vojaški tribun v cesarski vojski.
Zavetnik: škofij Rottenburg-Stuttgart in Mainz, Gradiščanskega, kantona Schwyz; vojakov, konjenikov in jezdecev, konj in kovačev, orožarjev, tkalcev, strojarjev, krojačev, pasarjev, rokavičarjev, klobučarjev, klicarjev, hotelirjev, mlinarjev, izdelovalcev krtač, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev, popotnikov, revežev in beračev, ujetnikov, abstinentov, domačih živali in gosi; priprošnjik proti izpuščajem, kačjemu piku in srbečici, za dobro rast na polju.
Upodobitve: Na nekaterih ga prikazujejo kot rimskega vojaka na konju, kako z mečem trga svoj plašč, da bi ga delil z revežem na tleh; drugje pa je prikazan kot škof, ki ima ob nogah gosko. Upodabljajo ga tudi, kako obudi mrtvega dečka, kako podira malikovalsko drevo, v pogovoru z Brikcijem; njegovo smrt in poveličanje.
Čudeži: Najbolj znan dogodek je gotovo, kako je z beračem delil svoj vojaški plašč; nič manj znana pa ni legenda, kako se je po izvolitvi za škofa v Toursu skril med jato gosi, gosi pa so ga z gaganjem izdale.
Običaji: Pri nas je najbolj znano, da se na martinovo »mošt spremeni v vino«. Ljudje se veselijo dobre letine. V času tlačanstva je bil to čas za oddajo dajatev. Pri martinovanju ne sme manjkati Martinova gos, znani so tudi Martinovi sejmi.
Pregovori: Če je na sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bo lepa zima. Kakršen je martivšek, tak je sušec mesec.
Goduje: 11. novembra.
Vir
Zavetnik: škofij Rottenburg-Stuttgart in Mainz, Gradiščanskega, kantona Schwyz; vojakov, konjenikov in jezdecev, konj in kovačev, orožarjev, tkalcev, strojarjev, krojačev, pasarjev, rokavičarjev, klobučarjev, klicarjev, hotelirjev, mlinarjev, izdelovalcev krtač, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev, popotnikov, revežev in beračev, ujetnikov, abstinentov, domačih živali in gosi; priprošnjik proti izpuščajem, kačjemu piku in srbečici, za dobro rast na polju.
Atributi: Obuja mrtvega dečka, deli plašč, gos
Cerkve: V ljubljanski škofiji mu je posvečenih enainštirideset cerkva, v mariborski devetnajst, v koprski osemnajst
Običaji: Ob njegovem godu se pripravljajo Martinove pojedine s pokušino novega vina
Z dvanajstimi leti je Martin prosil za sprejem med katehumene. Šest let se je pripravljal na krst, s petnajstimi leti pa je, na očetovo željo, stopil v državno vojsko in postal častnik. Zaslovel je kot skromen človek čistega življenja in ljubezni do bližnjega. Ko je bilo mogoče, se je poslovil od vojaške službe in se odpravil v Poitieres k slavnemu Hilariju, ter postal njegov učenec. V želji, da bi postal misijonar, se je vrnil v svojo domovino, Panonijo. Zaradi hudega nasprotovanja arijanskih krivovercev pa se je moral umakniti in je nekaj časa živel kot puščavnik med menihi blizu Milana, pozneje pa na otočku Gallinario pri Genovi. Ko se je škof Hilarij vrnil iz pregnanstva v Poitieres, se je Martin vrnil k njemu, da bi mu pomagal. Ni pa se hotel odpovedati samoti, zato si je zunaj mesta, v kraju Liguge, postavil celico. Iz te se je kmalu razvil znameniti samostan, prvi v Galiji, ki je imel velikanski vpliv na verski razvoj. Martina so leta 371 izvolili za škofa v Toursu. Bil je priljubljen in zvest pastir svoje črede, zvest svojemu, asketskemu načinu življenja. Trideset let je vodil škofijo v težkih razmerah: ljudje so ga ljubili kot svojega očeta, povsod so ga spremljali čudeži, ozdravljanja, pa tudi nasprotovanja in zasmehovanja klera, ker je živel kot puščavnik in spokornik. Martina to ni motilo, je pa znal biti po vojaško strog, ko je bičal njihove razvade in pohlep, ali ko je šlo za obrambo prave vere. Umrl je v visoki starosti in je eden prvih svetnikov, ki mu je Cerkev priznala čast oltarja, čeprav ni bil mučenec.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Martinus, ki pomeni »Martov, pri padajoč bogu vojskovanja Martu«.
Rodil se je okoli leta 316 v kraju Sabaria, danes Sombotel na Madžarskem, umrl pa 8. novembra 397 v Candesu pri Toursu v Franciji.
Družina: Martinovi starši so bili pogani, oče je bil vojaški tribun v cesarski vojski.
Zavetnik: škofij Rottenburg-Stuttgart in Mainz, Gradiščanskega, kantona Schwyz; vojakov, konjenikov in jezdecev, konj in kovačev, orožarjev, tkalcev, strojarjev, krojačev, pasarjev, rokavičarjev, klobučarjev, klicarjev, hotelirjev, mlinarjev, izdelovalcev krtač, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev, popotnikov, revežev in beračev, ujetnikov, abstinentov, domačih živali in gosi; priprošnjik proti izpuščajem, kačjemu piku in srbečici, za dobro rast na polju.
Upodobitve: Na nekaterih ga prikazujejo kot rimskega vojaka na konju, kako z mečem trga svoj plašč, da bi ga delil z revežem na tleh; drugje pa je prikazan kot škof, ki ima ob nogah gosko. Upodabljajo ga tudi, kako obudi mrtvega dečka, kako podira malikovalsko drevo, v pogovoru z Brikcijem; njegovo smrt in poveličanje.
Čudeži: Najbolj znan dogodek je gotovo, kako je z beračem delil svoj vojaški plašč; nič manj znana pa ni legenda, kako se je po izvolitvi za škofa v Toursu skril med jato gosi, gosi pa so ga z gaganjem izdale.
Običaji: Pri nas je najbolj znano, da se na martinovo »mošt spremeni v vino«. Ljudje se veselijo dobre letine. V času tlačanstva je bil to čas za oddajo dajatev. Pri martinovanju ne sme manjkati Martinova gos, znani so tudi Martinovi sejmi.
Pregovori: Če je na sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bo lepa zima. Kakršen je martivšek, tak je sušec mesec.
Goduje: 11. novembra.
Vir
– Spomin svetega Martina, škofa, ki je dan njegove smrti. Rojen v Panóniji od poganskih staršev, je bil v Galiji poklican k vojaški službi, še je kot katehumen svojo obleko ogrnil Kristusa v revežu. Ko je sprejel krst, je zapustil orožje in živel kot menih pod vodstvom svetega Hilarija iz Poitiers [puatié] v samostanu pri Ligugé [ligužé], ki ga je sam ustanovil. Potem je bil posvečen v duhovnika in izvoljen za škofa v Toursu [túru]. Dajal je zgled dobrega pastirja, ustanavljal je druge samostane in župnije v vaseh, učil je duhovščino in dosegal sprave, poljedelcem je oznanjal evangelij, dokler se ni v Kondatu preselil k Gospodu.
– V Toursu [túru], prenos telesa blaženega Martina, škofa in pričevalca, in spomin njegovega škofovskega posvečenja in posvetitve njegove bazilike. (4. julij)
Vir
Po ljudskem reku je Martinovo ‘jesenski pust’. Sveti Martin sam pri tem nima deleža, razlaga priznani narodopisec dr. Niko Kuret. Karkoli se ob martinovanju godi, “je starejšega izvora: na današnji dan postavljeni svetnik je moral prevzeti pogansko praznovanje in šege, ki jih ni bilo moč zatreti. Pogani našega podnebnega pasu so v začetku novembra obhajali praznik zahvale za letino. K tem slavjem so prihajali tudi duhovi rajnih prednikov. Vse to je mogoče razbrati iz martinovanja, kakor se na Slovenskem deloma še obhaja. Martinovanje je posebej slovesno v vinskih krajih, kajti mošt se je že spremenil v novo vino. Svetemu Martinu se je že zgodaj pridružila gos: po vsej verjetnosti je bila daritvena žival,” piše dr. Niko Kuret.
Martin Tourski, galsko-frankovski narodni svetnik, se je rodil okoli leta 316 v Panoniji (sedanji zahodni Madžarski). Njegovi starši so bili pogani, Martin je proti njihovi volji z dvanajstimi leti prosil za sprejem med katehumene. Na krst je moral čakati šest let. Pri petnajstih letih je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amiensu presekal svoj častniški plašč in polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem, in mu dal vedeti: vse, kar storite ubogim, storite meni.
Kakor hitro mu je bilo mogoče, se je Martin poslovil od cesarske službe in se napotil k škofu Hilariju v Poitiers. Tam je prejel nižje redove (prve stopnje do duhovništva), mašniško posvečenje pa je prejel nekaj let kasneje. Martin pa je želel živeti v samoti, zato si je zunaj mesta Poitiers postavil celico. Sčasoma so se mu pridružili mnogi učenci in tako je blizu mesta Tours zrastel samostan. Predstojnik Martin si je prizadeval svojo skupnost voditi k čim popolnejšemu posnemanju Kristusove ljubezni.
Leta 371 je bil izpraznjen škofijski sedež v mestu Tours. Verniki in duhovniki so za svojega novega škofa soglasno izvolili Martina. Od tedaj je bil Martin zvest in skrben pastir svoje črede. Ljudje so ga poznali in ljubili kot svojega očeta. Povsod so govorili o milostni moči njegovih čudežnih ozdravljenj, izganjanja hudih duhov in obujanja mrtvih.
Živo se je zavedal svoje apostolske naloge. Vedno je imel pred očmi zveličanje svojih vernikov in varovanje pravega nauka. Verno ljudstvo ga je kmalu po njegovi smrti 8. novembra leta 397 – začelo častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov-nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Na tisoče cerkva, mest in gradov je dobilo svoje ime po njem. Njegov grob v Toursu je bila ena najbolj znanih božjih poti v srednjem veku.
Njegovo češčenje so zelo pospeševali benediktinski menihi med 7. in 10. stoletjem. Iz tega časa so tudi naše najstarejše cerkve, posvečene sv. Martinu: v ljubljanski škofiji jih je 41, v mariborski 16, v koprski 17. Te številke nam povedo, kako češčen je bil sveti Martin med našimi vernimi predniki.
Ime Martin je Slovencem zelo ljubo. Skrajšana oblika je Tine, Tinek, v “prevodu” Davorin ali Davor. Ženske oblike so Martina, Tina, Tinka, Davorina.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.