Zavetnik: vojakov, konjenikov, jezdecev, konj, orožarjev, kovačev, tkalcev, strojarjev, kovačev,hotelirjev, mlinarjev, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev in abstinentov; domačih živali in gosi.
Ob njegovem godu se pripravljajo Martinove pojedine s pokušino novega vina.
Atributi: Obuja mrtvega dečka, deli plašč, gos
Imena: Martin, Davorin
Cerkve v Sloveniji/svetu: V ljubljanski škofiji mu je posvečenih enainštirideset cerkva, v mariborski devetnajst, v koprski osemnajst.
Martin Tourski, galsko-frankovski narodni svetnik, se je rodil v času velikega duhovnega in cerkvenozgodovinskega preloma leta 316/317 v Sabariji (današnji Sombotel) v Panoniji. Takrat so minila tri leta, ko je krščanstvo v »milanskem ediktu« dobilo popolno svobodo in priznanje, kristjani pa dosegli svojo politično, državljansko in družbeno enakopravnost. Ko je bil Martin star dvanajst let, je proti volji staršev prosil za sprejem med katehumene. Pozneje je postal vojak.
Že tu je pokazal svojo dobrotljivo usmiljenost, ki je glavna poteza njegovega srca. Njegov življenjepisec pripoveduje, kako je nekoč jahal s svojo četo in zagledal pred mestom napol oblečenega berača, ki je ves trepetal od mraza. Martinu se je siromak zasmilil. Denarja pri sebi ni imel, zato pa je potegnil meč, razpolovil svoj plašč, ga dal polovico beraču, z drugo polovico pa se je ogrnil sam. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen z darovano polovico plašča, in je rekel angelom, ki so ga spremljali: »S tem plaščem me je odel še nekrščeni Martin.« Ko je bil star osemnajst let, se je dal krstiti, kmalu po 20. letu pa se je izmotal iz neljube vojaške službe in se oklenil škofa Hilarija, s katerim sta ustanovila samostan. Kmalu pa sta duhovščina in ljudstvo izvolila Martina za škofa v Toursu.
Tudi kot škof je živel samotarsko življenje. S svojimi menihi je odpravljal ostanke poganstva po tedanji Franciji in izkazoval dobroto in usmiljenje, čeprav za to ni vedno žel priznanja. Martin se je živo zavedal svoje apostolske naloge. Zato je razumljivo, da je pri dušnopastirskem delu imel pred očmi skrb za zveličanje vernikov in verovanje pravega nauka. Umrl je 8. novembra leta 397. – V ljubljanski škofiji mu je posvečenih enainštirideset cerkva, v mariborski devetnajst, v koprski osemnajst.
Goduje 11. novembra.
Vir
Z dvanajstimi leti je Martin prosil za sprejem med katehumene. Šest let se je pripravljal na krst, s petnajstimi leti pa je, na očetovo željo, stopil v državno vojsko in postal častnik. Zaslovel je kot skromen človek čistega življenja in ljubezni do bližnjega. Ko je bilo mogoče, se je poslovil od vojaške službe in se odpravil v Poitieres k slavnemu Hilariju, ter postal njegov učenec. V želji, da bi postal misijonar, se je vrnil v svojo domovino, Panonijo. Zaradi hudega nasprotovanja arijanskih krivovercev pa se je moral umakniti in je nekaj časa živel kot puščavnik med menihi blizu Milana, pozneje pa na otočku Gallinario pri Genovi. Ko se je škof Hilarij vrnil iz pregnanstva v Poitieres, se je Martin vrnil k njemu, da bi mu pomagal. Ni pa se hotel odpovedati samoti, zato si je zunaj mesta, v kraju Liguge, postavil celico. Iz te se je kmalu razvil znameniti samostan, prvi v Galiji, ki je imel velikanski vpliv na verski razvoj. Martina so leta 371 izvolili za škofa v Toursu. Bil je priljubljen in zvest pastir svoje črede, zvest svojemu, asketskemu načinu življenja. Trideset let je vodil škofijo v težkih razmerah: ljudje so ga ljubili kot svojega očeta, povsod so ga spremljali čudeži, ozdravljanja, pa tudi nasprotovanja in zasmehovanja klera, ker je živel kot puščavnik in spokornik. Martina to ni motilo, je pa znal biti po vojaško strog, ko je bičal njihove razvade in pohlep, ali ko je šlo za obrambo prave vere. Umrl je v visoki starosti in je eden prvih svetnikov, ki mu je Cerkev priznala čast oltarja, čeprav ni bil mučenec.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Martinus, ki pomeni »mali Mars«, »Martov, pripadajoč bogu vojskovanja Martu«.
Rodil se je okoli leta 316 v kraju Sabaria, danes Sombotel na Madžarskem, umrl pa 8. novembra 397 v Candesu pri Toursu v Franciji.
Družina: Martinovi starši so bili pogani, oče je bil vojaški tribun v cesarski vojski.
Zavetnik: škofij Rottenburg-Stuttgart in Mainz, Gradiščanskega, kantona Schwyz; vojakov, konjenikov in jezdecev, konj in kovačev, orožarjev, tkalcev, strojarjev, krojačev, pasarjev, rokavičarjev, klobučarjev, klicarjev, hotelirjev, mlinarjev, izdelovalcev krtač, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev, popotnikov, revežev in beračev, ujetnikov, abstinentov, domačih živali in gosi; priprošnjik proti izpuščajem, kačjemu piku in srbečici, za dobro rast na polju.
Upodobitve: Na nekaterih ga prikazujejo kot rimskega vojaka na konju, kako z mečem trga svoj plašč, da bi ga delil z revežem na tleh; drugje pa je prikazan kot škof, ki ima ob nogah gosko. Upodabljajo ga tudi, kako obudi mrtvega dečka, kako podira malikovalsko drevo, v pogovoru z Brikcijem; njegovo smrt in poveličanje.
Čudeži: Najbolj znan dogodek je gotovo, kako je z beračem delil svoj vojaški plašč; nič manj znana pa ni legenda, kako se je po izvolitvi za škofa v Toursu skril med jato gosi, gosi pa so ga z gaganjem izdale.
Običaji: Pri nas je najbolj znano, da se na martinovo »mošt spremeni v vino«. Ljudje se veselijo dobre letine. V času tlačanstva je bil to čas za oddajo dajatev. Pri martinovanju ne sme manjkati Martinova gos, znani so tudi Martinovi sejmi.
Pregovori: Če je na sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bo lepa zima. Kakršen je martivšek, tak je sušec mesec.
Goduje: 11. novembra.
Vir
Zavetnik: škofij Rottenburg-Stuttgart in Mainz, Gradiščanskega, kantona Schwyz; vojakov, konjenikov in jezdecev, konj in kovačev, orožarjev, tkalcev, strojarjev, krojačev, pasarjev, rokavičarjev, klobučarjev, klicarjev, hotelirjev, mlinarjev, izdelovalcev krtač, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev, popotnikov, revežev in beračev, ujetnikov, abstinentov, domačih živali in gosi; priprošnjik proti izpuščajem, kačjemu piku in srbečici, za dobro rast na polju.
Atributi: Obuja mrtvega dečka, deli plašč, gos
Cerkve: V ljubljanski škofiji mu je posvečenih enainštirideset cerkva, v mariborski devetnajst, v koprski osemnajst
Običaji: Ob njegovem godu se pripravljajo Martinove pojedine s pokušino novega vina
Z dvanajstimi leti je Martin prosil za sprejem med katehumene. Šest let se je pripravljal na krst, s petnajstimi leti pa je, na očetovo željo, stopil v državno vojsko in postal častnik. Zaslovel je kot skromen človek čistega življenja in ljubezni do bližnjega. Ko je bilo mogoče, se je poslovil od vojaške službe in se odpravil v Poitieres k slavnemu Hilariju, ter postal njegov učenec. V želji, da bi postal misijonar, se je vrnil v svojo domovino, Panonijo. Zaradi hudega nasprotovanja arijanskih krivovercev pa se je moral umakniti in je nekaj časa živel kot puščavnik med menihi blizu Milana, pozneje pa na otočku Gallinario pri Genovi. Ko se je škof Hilarij vrnil iz pregnanstva v Poitieres, se je Martin vrnil k njemu, da bi mu pomagal. Ni pa se hotel odpovedati samoti, zato si je zunaj mesta, v kraju Liguge, postavil celico. Iz te se je kmalu razvil znameniti samostan, prvi v Galiji, ki je imel velikanski vpliv na verski razvoj. Martina so leta 371 izvolili za škofa v Toursu. Bil je priljubljen in zvest pastir svoje črede, zvest svojemu, asketskemu načinu življenja. Trideset let je vodil škofijo v težkih razmerah: ljudje so ga ljubili kot svojega očeta, povsod so ga spremljali čudeži, ozdravljanja, pa tudi nasprotovanja in zasmehovanja klera, ker je živel kot puščavnik in spokornik. Martina to ni motilo, je pa znal biti po vojaško strog, ko je bičal njihove razvade in pohlep, ali ko je šlo za obrambo prave vere. Umrl je v visoki starosti in je eden prvih svetnikov, ki mu je Cerkev priznala čast oltarja, čeprav ni bil mučenec.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Martinus, ki pomeni »Martov, pri padajoč bogu vojskovanja Martu«.
Rodil se je okoli leta 316 v kraju Sabaria, danes Sombotel na Madžarskem, umrl pa 8. novembra 397 v Candesu pri Toursu v Franciji.
Družina: Martinovi starši so bili pogani, oče je bil vojaški tribun v cesarski vojski.
Zavetnik: škofij Rottenburg-Stuttgart in Mainz, Gradiščanskega, kantona Schwyz; vojakov, konjenikov in jezdecev, konj in kovačev, orožarjev, tkalcev, strojarjev, krojačev, pasarjev, rokavičarjev, klobučarjev, klicarjev, hotelirjev, mlinarjev, izdelovalcev krtač, sodarjev, vinogradnikov, pastirjev, gostilničarjev, popotnikov, revežev in beračev, ujetnikov, abstinentov, domačih živali in gosi; priprošnjik proti izpuščajem, kačjemu piku in srbečici, za dobro rast na polju.
Upodobitve: Na nekaterih ga prikazujejo kot rimskega vojaka na konju, kako z mečem trga svoj plašč, da bi ga delil z revežem na tleh; drugje pa je prikazan kot škof, ki ima ob nogah gosko. Upodabljajo ga tudi, kako obudi mrtvega dečka, kako podira malikovalsko drevo, v pogovoru z Brikcijem; njegovo smrt in poveličanje.
Čudeži: Najbolj znan dogodek je gotovo, kako je z beračem delil svoj vojaški plašč; nič manj znana pa ni legenda, kako se je po izvolitvi za škofa v Toursu skril med jato gosi, gosi pa so ga z gaganjem izdale.
Običaji: Pri nas je najbolj znano, da se na martinovo »mošt spremeni v vino«. Ljudje se veselijo dobre letine. V času tlačanstva je bil to čas za oddajo dajatev. Pri martinovanju ne sme manjkati Martinova gos, znani so tudi Martinovi sejmi.
Pregovori: Če je na sv. Martina dan grdo in oblačno vreme, bo lepa zima. Kakršen je martivšek, tak je sušec mesec.
Goduje: 11. novembra.
Vir
– Spomin svetega Martina, škofa, ki je dan njegove smrti. Rojen v Panóniji od poganskih staršev, je bil v Galiji poklican k vojaški službi, še je kot katehumen svojo obleko ogrnil Kristusa v revežu. Ko je sprejel krst, je zapustil orožje in živel kot menih pod vodstvom svetega Hilarija iz Poitiers [puatié] v samostanu pri Ligugé [ligužé], ki ga je sam ustanovil. Potem je bil posvečen v duhovnika in izvoljen za škofa v Toursu [túru]. Dajal je zgled dobrega pastirja, ustanavljal je druge samostane in župnije v vaseh, učil je duhovščino in dosegal sprave, poljedelcem je oznanjal evangelij, dokler se ni v Kondatu preselil k Gospodu.
– V Toursu [túru], prenos telesa blaženega Martina, škofa in pričevalca, in spomin njegovega škofovskega posvečenja in posvetitve njegove bazilike. (4. julij)
Vir
Po ljudskem reku je Martinovo ‘jesenski pust’. Sveti Martin sam pri tem nima deleža, razlaga priznani narodopisec dr. Niko Kuret. Karkoli se ob martinovanju godi, “je starejšega izvora: na današnji dan postavljeni svetnik je moral prevzeti pogansko praznovanje in šege, ki jih ni bilo moč zatreti. Pogani našega podnebnega pasu so v začetku novembra obhajali praznik zahvale za letino. K tem slavjem so prihajali tudi duhovi rajnih prednikov. Vse to je mogoče razbrati iz martinovanja, kakor se na Slovenskem deloma še obhaja. Martinovanje je posebej slovesno v vinskih krajih, kajti mošt se je že spremenil v novo vino. Svetemu Martinu se je že zgodaj pridružila gos: po vsej verjetnosti je bila daritvena žival,” piše dr. Niko Kuret.
Martin Tourski, galsko-frankovski narodni svetnik, se je rodil okoli leta 316 v Panoniji (sedanji zahodni Madžarski). Njegovi starši so bili pogani, Martin je proti njihovi volji z dvanajstimi leti prosil za sprejem med katehumene. Na krst je moral čakati šest let. Pri petnajstih letih je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amiensu presekal svoj častniški plašč in polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem, in mu dal vedeti: vse, kar storite ubogim, storite meni.
Kakor hitro mu je bilo mogoče, se je Martin poslovil od cesarske službe in se napotil k škofu Hilariju v Poitiers. Tam je prejel nižje redove (prve stopnje do duhovništva), mašniško posvečenje pa je prejel nekaj let kasneje. Martin pa je želel živeti v samoti, zato si je zunaj mesta Poitiers postavil celico. Sčasoma so se mu pridružili mnogi učenci in tako je blizu mesta Tours zrastel samostan. Predstojnik Martin si je prizadeval svojo skupnost voditi k čim popolnejšemu posnemanju Kristusove ljubezni.
Leta 371 je bil izpraznjen škofijski sedež v mestu Tours. Verniki in duhovniki so za svojega novega škofa soglasno izvolili Martina. Od tedaj je bil Martin zvest in skrben pastir svoje črede. Ljudje so ga poznali in ljubili kot svojega očeta. Povsod so govorili o milostni moči njegovih čudežnih ozdravljenj, izganjanja hudih duhov in obujanja mrtvih.
Živo se je zavedal svoje apostolske naloge. Vedno je imel pred očmi zveličanje svojih vernikov in varovanje pravega nauka. Verno ljudstvo ga je kmalu po njegovi smrti 8. novembra leta 397 – začelo častiti kot svetnika. Bil je eden prvih svetnikov-nemučencev, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Na tisoče cerkva, mest in gradov je dobilo svoje ime po njem. Njegov grob v Toursu je bila ena najbolj znanih božjih poti v srednjem veku.
Njegovo češčenje so zelo pospeševali benediktinski menihi med 7. in 10. stoletjem. Iz tega časa so tudi naše najstarejše cerkve, posvečene sv. Martinu: v ljubljanski škofiji jih je 41, v mariborski 16, v koprski 17. Te številke nam povedo, kako češčen je bil sveti Martin med našimi vernimi predniki.
Ime Martin je Slovencem zelo ljubo. Skrajšana oblika je Tine, Tinek, v “prevodu” Davorin ali Davor. Ženske oblike so Martina, Tina, Tinka, Davorina.
Vir
Sulpícij Sevêr:
Življenje svetega škofa Martina
iii
Martinu se prikaže Kristus
Ko tako nekoč ni imel ničesar razen orožja in preproste vojaške obleke, ga je sredi neobičajno ostre zime, ki je s svojim mrazom terjala že vrsto življenj, pred vrati v mesto Amiens naletel na golega berača. Ko je ta prosil mimoidoče, naj se ga usmilijo, in so šli mimo nesrečnika vsi naprej, je mož, poln Boga, razumel, da je bil ta človek prihranjen zanj, saj mu nihče drug ni izkazal usmiljenja. A kaj naj bi storil? Imel ni ničesar, razen plašča, v katerega je bil zavit; vse ostalo je s podobnim ravnanjem že porabil. Vzel je torej meč, ki ga je imel za pasom, ter razdelil plašč na dva enaka dela; enega je dal revežu, drugega pa si je spet ogrnil. Nekaj okrog stoječih ljudi se je pri tem smejalo, saj je bil s tako iznakaženim oblačilom čuden na pogled; mnogi pa, ki so bili bolj zdrave pameti, so globoko zaječali, ker niso storili ničesar podobnega, še zlasti, ker so bili sami premožnejši in bi lahko siromaka oblekli, ne da bi pri tem slekli sebe.
Ko pa je [Martin] tisto noč zaspal, je zagledal Kristusa, oblečenega v kos njegovega plašča, s katerim je ogrnil reveža. Rečeno mu je bilo, naj si natančno ogleda Gospoda in naj prepozna oblačilo, ki ga je sam podaril. Nato je zaslišal Jezusa, ki je z jasnim glasom dejal množici okrog stoječih angelov: »Martin, še vedno katehumen, me je ogrnil s tem oblačilom.« Resnično, Gospod se je spomnil besed, ki jih je nekoč izrekel, – »Kolikor ste storili enemu teh najmanjših, ste meni storili,« – ter dejal, da je bil on tisti, ki ga je Martin oblekel v revežu; in da bi potrdil pričevanje o tako dobrem delu, se mu je zdelo vredno prikazati se v istem oblačilu, ki ga je prejel revež.
Po tem videnju se svetniški mož ni povzdigoval v človeški slavi, temveč je v svojem početju prepoznal božjo dobroto in pri osemnajstih letih je planil h krstu. Vendar ni takoj pustil vojaške službe; pustil se je pregovoriti prošnjam svojega tribuna, s katerim je delil šotor. Ta mu je namreč obljubljal, da bo tudi sam pustil svet, ko mu bo tribunat potekel. V tem pričakovanju je Martin še skoraj dve leti po prejemu krsta ostal vojak, čeprav le po imenu.
…
x
Martin kot škof v Toursu
Martinova bazilika v ToursuPripoved o tem, kako in koliko se je [Martin] odlikoval po nastopu škofovske službe, presega moje moči. Z vso stanovitnostjo je namreč ostal, kar je bil prej. V njegovem srcu je bila ista ponižnost, v njegovem oblačenju ista preprostost; s svojim ugledom in priljubljenostjo je ohranjal dostojanstvo škofa, hkrati pa ni zanemarjal življenja in kreposti meniha. Nekaj časa je tako uporabljal celico, ki se je držala cerkve, ko pa ni več mogel prenašati nadlegovanja svojih obiskovalcev, si je približno dve milji od mesta postavil samostan.
Ta kraj je bil tako skrit in odročen, da ni več potreboval samote puščave. Z ene strani ga je namreč obdajala prepadna pečina visoke gore, ostanek ravnice pa je zapirala reka Loira z nekoliko zamaknjenim zalivom; do tja se je dalo priti po eni sami zelo ozki stezi. Tam si je celico iz lesa postavil sam, na enak način pa še mnogi bratje; večina si je naredila prebivališča v izvotljenem skalovju gore, ki se je spuščala nadnje.
Tam je bilo skoraj osemdeset učencev, ki so se vzgajali po zgledu blaženega učitelja. Tam ni imel nihče nobene lastnine, vse je bilo skupno. Kot je navada pri večini menihov, se ni smelo tam nič ne kupovati ne prodajati; vadili se niso v nobeni veščini razen v pisanju, pa še to početje so prepuščali mlajšim, medtem ko so se starejši predajali molitvi. Iz svojih celic so hodili le redko, razen kadar so se zbrali na kraju molitve. Jedli so vsi skupaj po uri posta. Vina ni poznal nihče razen tistih, ki jih je k temu prisilila bolezen. Obleke so imeli povečini iz kamelje dlake; mehkejša oblačila so tam veljala za zločin. To je nujno še toliko bolj presenetljivo, ker so mnogi med njimi veljali za plemiče. Čeprav so bili vzgojeni povsem drugače, so se prisilili k tolikšni ponižnosti in potrpežljivosti. Kasneje sem videl, da so mnogi izmed njih postali škofje. Katero mesto ali Cerkev si namreč ne bi želela duhovnika iz Martinovega samostana?
…
xiv
Martin podira poganska svetišča in oltarje
Ko je skušal v vasi po imenu Leprosum porušiti svetišče, ki je bilo zaradi praznovernih obredov sila bogato, se mu je množica poganov uprla in ga pregnala, ne brez poškodb. Umaknil se je torej nekam v bližino, se tam tri dni postil ter pokrit z raševino in pepelom neprestano molil in prosil Gospoda, naj s svojo božjo močjo uniči tisto svetišče, saj ga njegova človeška roka ni mogla. Tedaj sta se mu nenadoma prikazala dva angela s kopjema in ščitoma, podoba nebeške vojske, in rekla, da ju je Gospod poslal, naj prepodita kmečko množico in pomagata Martinu, da mu ne bo kdo nasprotoval, ko bo rušil svetišče; da naj se vrne in predano dovrši začeto delo.
Martin se je tako vrnil v vas in pred očmi molčeče množice poganov podrl pogansko svetišče do temeljev, oltarje in malike pa zdrobil v prah. Ko so kmetje to videli in spoznali, da so prestrašeni strmeli zaradi božje roke, ki jim je preprečila nasprotovanje škofu, so skoraj vsi verovali v Gospoda Jezusa ter odkrito vzklikali in priznavali, da je treba častiti Martinovega Boga, malike pa zavreči, saj ne morejo koristiti ne sebi ne drugim.
Prevedel David Movrin.
Pismo 3 (odlomki)
O Martinovi smrti
Ravno se je pripravljal na pot domov v samostan, ko ga je obšla slabost. Sklical je sobrate in povedal, da umira. Vsi so žalovali in se glasno pritoževali: »Zakaj nas zapuščaš, oče, kaj nas tako žalostiš? Krvoločni volkovi bodo prišli nad tvojo čredo. Kdo nas bo tedaj branil pred njihovimi zobmi, če pastir umrje? Vemo, da hrepeniš po Kristusu, toda nagrada ti ne uide. Če malo počakaš, ne bo zato nič manjša. Usmili se nas vendar in nas ne zapusti!«
Jok mu je segel do srca. Kakor vedno, so se mu tudi to pot zalesketale solze v očeh. Priporočil se je Gospodu usmiljenja in jokaje rekel: »Če sem še potreben tvojemu ljudstvu, Gospod, ne bežim od napora. Zgodi naj se tvoja volja!«
Čudovit mož je bil! Ni ga zmagal napor, ni ga zmogla premagati smrt. Nikamor se ni nagibal. Ni se bal umreti, pa tudi živeti se ni branil. Oči in roke je dvigal proti nebu in z nezmaganim duhom molil naprej. Ko so ga duhovniki, ki so tedaj prišli k njemu, prosili, naj se dvigne in obrne na stran, je rekel: »Pustite me, pustite, bratje, naj gledam raje v nebo kakor na zemljo, da bo šel duh po svoji poti h Gospodu.« Ob teh besedah je opazil, da stoji ob njem hudič. »Kaj čakaš, krvoločna zver?« je vprašal. »Pri meni, zlodej, nimaš kaj iskati. Abraham me bo sprejel v svoje naročje.«
S temi besedami na ustih je izdihnil. Abraham je vesel sprejel Martina v svoje naročje. Martin, ubog in skromen, je odšel bogat v nebo.
Prevod iz Molitvenega bogoslužja
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 1287