Zavetnik bančnih uradnikov, knjigovodij in carinikov
Atributi: Meč, mošnja.
Imena: Matevž, Levi, Matej, …
Imel je še drugo ime – Levi. Bil je cestninar, mitničar. Cestninarje pa so Judje prezirali že zato, ker so kot zakupniki mitnine bili v službi poganskih Rimljanov in ker so mnogi opravljali svojo službo oderuško in krivično. Vendar pa jih je bilo med njimi veliko, ki so bili boljši, kakor je šel sloves o njihovem stanu. Matejeva mitnica je bila v tedanjem trgovskem mestu Kafarnaumu ob Genezareškem jezeru. Bil je v službi in je sedel pri svoji mitnici. Tedaj je prišel mimo Jezus in mu rekel: »Hodi za menoj!« Matej je vstal in šel za njim in tako postal njegov učenec.
V zahvalo je Matej napravil veliko gostijo Jezusu in njegovim učencem ter povabil tudi veliko svojih stanovskih tovarišev, cestninarjev. Ko so pa to videli farizeji, so se spotikali, rekoč: »Zakaj jé vaš učenik s cestninarji in grešniki?« Ko je Jezus to slišal, je dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: Usmiljenja hočem in ne daritve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«
Preden je Matej po Gospodovem vnebohodu odšel med pogane, so ga judovski spreobrnjenci prosili, naj jim opiše Jezusovo življenje. Tako je Matej napisal svoj evangelij, prvi od štirih evangelistov, v aramejskem jeziku, kakršnega so Judje govorili po babilonski sužnosti. Vendar se zdi, da se evangelij pripisuje temu apostolu podobno, kakor pripisujejo Davidu psalme, kakor Salomonu, odličnemu učitelju modrosti, Knjigo pregovorov. Matej je duhovni prednik, začetnik izročila, ki se izteka v »Matejev« evangelij. Prav radi in lahko si predstavljamo, da je ta apostol s posebno ljubeznijo zbiral besede svojega Učitelja in Gospoda, jih sestavljal, primerjal in izročal dalje in tako ustvarjal temeljni zaklad zbirke Gospodovih besed, ki so poleg Markovega evangelija postala najvažnejši vir za evangelista »evangelija po Mateju«.
Stara poročila pripovedujejo, da je Matej pozneje misijonaril v Perziji, Mediji, Siriji in Mezopotamiji in umrl mučeniške smrti.
Upodabljajo ga s človekom ali angelom, z mečem (sulico), mošnjo.
Goduje 21. septembra.
Vir
Dragi bratje in sestre!
Ko nadaljujemo vrsto portretov dvanajsterih apostolov, ki smo jo začeli pred nekaj tedni, se danes pomudimo pri Mateju. V resnici je skoraj nemogoče, povsem orisati njegov lik, ker obstaja o njem le malo poročil in po koščkih. Tisto, kar vendarle moremo storiti, ni toliko njegov življenjepis, marveč bolj njegova podoba, ki jo moremo prerisati tako, kakor nam je izročena v evangelijih.
Najprej je Matej vedno navzoč v seznamih dvanajsterih, ki jih je Jezus izvolil (prim. Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13). Njegovo hebrejsko ime pomni »Božji dar«. Prvi evangelij v svetopisemskem kanonu, ki je naveden pod njegovim imenom, nam ga predstavlja z zelo natančno oznako: »cestninar« (Mt 10,3). Na ta način je poistoveten z možem, ki sedi pri mitnici in ga Jezus pokliče k hoji za seboj: »Ko je šel Jezus dalje, je zagledal pri mitnici sedečega moža in mu je rekel: Hodi za menoj! Tedaj je Matej vstal in šel za njim« (Mt 9,9). Tudi Marko (prim. 2,13-17) in Luka (prim. 5,27-30) poročata o poklicanosti Mateja, ki sedi pri mitnici, a ga imenujeta »Levi«. Da bi si predstavljali prizor, ki je v Mt 9,9 opisan, zadostuje, da se spomnimo na čudovito sliko Caravaggia, ki je tu v Rimu v cerkvi »San Luigi dei Francesi«. Iz evangelijev izhaja še nadaljnja življenjepisna podrobnost: v oddelku, ki je tik pred poročilom o poklicanosti, je opisan čudež, ki ga je Jezus napravil v Kafarnaumu (prim. Mt 9,1-8; Mr 2,1-12), in omenjena je bližina Galilejskega jezera, Tiberijskega morja (prim. Mr 2,13-14). Iz tega je mogoče sklepati, da je Matej opravljal svojo vlogo kot izterjevalec davkov v Kafarnaumu, ki »leži ob jezeru« (Mt 4,13), kjer je bil Jezus stalni gost v Petrovi hiši.
Premišljevati moremo na podlagi teh preprostih ugotovitev, ki jih dobimo iz evangelijev. Prvi preudarek je ta, da Jezus sprejme v krog svojih najožjih zaupnikov moža, ki je po običajnem pojmovanju v Izraelu tedanjega časa veljal za javnega grešnika. Matej namreč ni imel opraviti le z denarjem, ki je veljal za nečistega zaradi izvora od ljudi, ki niso spadali k božjemu ljudstvu, marveč je vrhu tega kolaboriral z osovraženo, grabežljivo tujo vladavino, ki je mogla določati dajatve tudi samovoljno. Iz teh razlogov evangeliji več kakor enkrat omenjajo v isti sapi »cestninarje in grešnike« (Mt 9,10; Lk 15,1) kakor tudi »cestninarje in pocestnice« (Mt 21,31). Vrhu tega vidijo v cestninarjih primer ozkosrčnosti (prim. Mt 5,46): ljubijo le tiste, ki tudi nje ljubijo) in povedo, da je bil eden od njih, Zahej, »najvišji cestninski zakupnik … zelo bogat« (Lk 19,2). Ljudsko mnenje je cestninarje pridruževalo »razbojnikom, goljufom, prešuštnikom« (prim. Lk 18,11). S tega ozadja pade v oči prvo dejstvo: Jezus nikogar ne izključuje iz svojega prijateljstva. Nasprotno, prav tedaj ko je sedel za mizo v hiši Mateja-Levija, je v odgovor tistim, ki so se ob tem spotikali, da se je družil z ljudmi, ki zbujajo malo zaupanja, dal tole pomembno pojasnilo: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Prišel sem klicat grešnike, ne pravičnih« (Mr 2,17)
Veselo sporočilo evangelija je ravno v tem: v ponudbi božje milosti grešniku! Na drugem mestu Jezus z znamenitim primerom farizeja in cestninarja, ki sta prišla v tempelj molit, pokaže celo na cestninarja brez imena kot na hvalevreden zgled ponižnega zaupanja v božje usmiljenje. Farizej se baha s svojo nravno popolnostjo, cestninar pa si nasprotno »ni upal niti oči povzdigniti k nebu, marveč se je trkal na prsi in govoril: Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« In Jezus razloži: »Povem vam: Ta je šel domov kot pravični, oni pa ne. Kajti kdor se povišuje, bo ponižan, kdor pa se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,13-14). V Matejevem liku nam evangeliji postavljajo pred oči resnično protislovje: kdor je navidez zelo oddaljen od svetosti, more postati celo zgled za človeka, ki je pripravljen sprejeti božje usmiljenje, in more v svojem življenju pokazati njegove čudovite učinke. K temu sv. Janez Zlatousti pomenljivo pripominja in opozarja na to, da je samo v nekaterih poročilih o poklicanosti omenjeno delo, ki so ga poklicani opravljali. Peter, Andrej, Jakob in Janez so poklicani, medtem ko lovijo ribe, Matej tedaj, ko izterjuje davek. Gre za nizka opravila – pojasnjuje Zlatousti – »saj ni nič bolj nizkotnega kakor služba cestninarja, nič bolj bornega kakor ribiško rokodelstvo« (Matthäus-Kommentar, Homilie 30,1). Jezus pokliče torej tudi ljudi nizkega družbenega položaja, medtem ko opravljajo svoje običajno delo.
Iz svetopisemskega poročila izhaja še nadaljnji preudarek o tem, da Matej takoj odgovori na Jezusov klic: »Tedaj je Matej vstal in šel za njim.« Kratkost tega stavka razločno poudarja Matejevo pripravljenost, da odgovori na klic. To pomeni zanj, da zapusti vse, predvsem tisto, kar mu je zagotavljalo gotov vir dohodka, tudi če so bili ti dohodki često nezakoniti in nečastni. Matej je očitno razumel, da mu prijateljska zaupnost z Jezusom ni dovoljevala, nadaljevati z dejavnostmi, ki jih Bog ne odobrava. Naobrnitev na sedanjost je preprosta: tudi danes ni dopustno oklepati se stvari, ki niso združljive s hojo za Jezusom, kakor na primer nepošteno pridobljeno bogastvo. Jezus je nekoč povedal zelo jasno: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj svojo posest in daj denar ubogim; tako boš imel trajen zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). Natančno to je Matej storil: Vstal je in šel za njim! V tem “vstal je” moremo z dobrim razlogom videti odtrganje od položaja greha in hkrati zavestno obrnitev k novemu življenju, k poštenemu življenju v občestvu z Jezusom.
Ob koncu naj spomnimo na to, da izročilo prve Cerkve Mateju enodušno pripisuje avtorstvo prvega evangelija. To se dogaja že od Papija, ki je bil okoli leta 130 škof Hierapolisa v Frigiji. Piše: »Matej je v hebrejskem jeziku sestavil govore; vsakdo pa jih je prevedel, kakor jih je znal« (v: Evzebij iz Cezareje: Cerkvena zgodovina, III,39). Zgodovinar Evzebij dodaja: »Matej, ki je sprva pridigal med Hebrejci, je nato, ko je hotel iti še k drugim ljudstvom, napisal evangelij, ki ga je oznanjal, v svoji materinščini. Kajti Matej je skušal tistim, od katerih je odšel, s spisom nadomestiti tisto, kar so izgubili z njegovim odhodom« (pr.t., III,24). Matejevega evangelija, napisanega v hebrejščini ali aramejščini, nimamo več. Toda v grškem evangeliju, ki ga imamo, slišimo tako rekoč še naprej prepričljiv glas cestninarja Mateja, ki je postal apostol in s tem nam nenehno oznanja odrešujoče božje usmiljenje. Poslušajmo to sporočilo sv. Mateja in ga vedno znova premišljujmo, da se tudi mi naučimo vstati in odločno hoditi za Jezusom.
Vir
Praznik svetega Mateja, apostola in evangelista, s priimkom Levi, ki je bil od Jezusa poklican, da mu sledi. Zapustil je službo cestninarja ali davkarja in bil izbran med apostole. Napisal je evangelij, v katerem se izjavlja, da je Jezus Kristus Davidov, Abrahamov sin, in predvsem, da je dopolnil staro zavezo.
Vir
Zavetnik: knjigovodij, finančnih in bančnih uslužbencev, carinikov, priprošnjik proti alkoholizmu
Atributi: Meč, mošnja.
Eden najlepših in tudi najbolj pretresljivih prizorov, kako Jezus izbira in kliče svoje učence, se je prav gotovo odigral pred mitnico v Kafarnaumu. Nič »hudega sluteč« cestninar Matej je tako kot vsak dan opravljal svoj posel, ko pride mimo Jezus in mu, zdi se, da kar tako, mimogrede, reče: »Hodi za menoj.« Matej je moral Jezusa vsaj bežno poznati, moral je biti vsaj malo seznanjen z njegovim naukom, moral je vsaj slutiti, v kaj se spušča, da je lahko v trenutku zapustil mitnico, ugodno življenje in domače ter se odpravil za njim. Jezus mu je, kakor pravijo razlagalci njegovega življenja, »prešinil vso dušo« ter ga »navznoter ganil z nevidnim sunkom svoje milosti«. Matej je med Jezusovimi učenci veljal za bolj izobraženega; kot cestninar je bil gotovo vešč branja in pisanja, pa tudi Stara zaveza mu ni bila tuja, saj se velikokrat sklicuje nanjo. Samo po sebi umevno se zato zdi, da je apostol Matej s posebno ljubeznijo zbiral Jezusove besede, jih zapisoval, primerjal, jih izročal naprej in tako ustvarjal poseben vir besedil in Jezusovih besed, ki so bili, poleg Markovega evangelija, poglaviten vir evangelija po Mateju. Ne glede na to, kdo je bil tisti, ki je dejansko dal dokončno obliko temu najdaljšemu evangeliju, velja, da je Matej duhovni prednik, začetnik izročila, katerega »rezultat« je prvi izmed štirih evangelijev. Matej je evangelij napisal pred svojim odhodom iz Palestine; z njim je hotel nagovoriti Jude in jih pridobiti za krščanstvo. Izročila o kasnejšem Matejevem življenju in delovanju so zelo skopa. V njih je, kljub mnogim pričevanjem, težko spoznati zgodovinsko jedro. Potem ko je zapustil Palestino, naj bi šel oznanjat evangelij v Etiopijo, kjer naj bi tudi pretrpel mučeniško smrt. Če in na kakšen način, ni jasno, saj se izročilo in poročila o tem razhajajo. Tako naj bi po enih virih bil mučen tako, da so ga s klini pritrdili v zemljo in okrog njega zakurili ogenj, ki pa je čudežno ugasnil. Druga zgodba govori o maščevalnem kralju Hirtakosu, ki naj bi ga med maševanjem ukazal s sulico prebosti. Bil pa naj bi tudi obglavljen.
Ime: Gre za grško obliko hebrejskega imena Mattai, nastalega iz Mattanjah. Ime je zloženo iz hebrejskih besed matt »človek« in jahon »bog«, torej pomeni »človek od Boga, božji človek«. Druga razlaga imena je še »dar božji«.
Rodil se je v 1. stoletju v Galileji, umrl pa v 1. stoletju v Etiopiji oz. Perziji.
Družina: Matej je bil Jud iz Galileje, njegov oče naj bi bil Alfej. Matejevo drugo ime je Levi.
Upodobitve: Kot simbol evangelista ima Matej ob sebi angela oz. otroka (Sin človekov), pogosto ima ob sebi svitek. Prikazan je kot starejši človek z dolgo brado. Njegovi drugi atributi so še: mošnjiček, sekira, meč (sulica), plačilna miza.
Pregovori: Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen. Kakor je vreme na Jožefovo, bo do sv. Matevža, in kakor je na sv. Matevža, bo na sv. Jožefa.
Goduje: 21. septembra.
Vir
Na današnji praznik apostola Mateja se pri maši bere odlomek iz evangelija po Mateju, ki pripoveduje, kako je Jezus tega apostola poklical in kako je ta takoj pustil svojo službo in šel za njim. Za stare cerkvene očete je bila stvar preprosta: prvi evangelij je napisal apostol Matej. Sodobni razlagalci Svetega pisma pa pravijo, da pisca tega evangelija ne smemo enačiti s cestninarjem Matejem, ki ga je Učitelj iz Nazareta poklical med svoje izbrane učence – apostole. Evangelista Marko in Luka, ki sta tudi zabeležila ta dogodek, poklicanega cestninarja imenu–jeta Levi, Marko pa dodaja še ime njegovega očeta – Alfej. Danes je med strokovnjaki skoraj soglasno prepričanje, da je Matejev evangelij zapis ustne kateheze apostolov, zlasti apostola Petra, katerega je okoli leta 80 opravil izobražen Jud, ki je bil postal kristjan.
Preden ga je Gospod poklical, je Matej–Levi opravljal službo cestninarja ali mitničarja v Kafarnaumu. Ta poklic je bil pri Judih na slabem glasu: cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Dejstvo, da se je Jezus ozrl nanj, ga je tako prevzelo, da je brez oklevanja pustil vse in šel za njim. Gospoda je spremljal po Palestini, vpijal njegove besede in strmel nad njegovimi deli. Po Jezusovi smrti, vstajenju in vnebohodu si je zadal nalogo, da svoje rojake prepriča, da je Jezus iz Nazareta pravi Mesija, ki so ga napovedovali preroki stare zaveze.
Staro izročilo pripoveduje, da je apostol Matej dolgo časa deloval v Etiopiji, kjer je spreobrnil veliko ljudi, celo samega kralja z vso družino, potem ko je obudil od mrtvih njegovo lepo hčerko Ifigenijo. Ta je po prejemu svetega krsta naredila zaobljubo devištva in je zavrnila novega kralja Hirtakusa, ki se je hotel z njo poročiti. Kralj se je razsrdil na apostola Mateja, češ da ji je on vtepel v glavo te misli, in ga je dal prebosti s sulico, ko je obhajal sveto daritev. To naj bi se zgodilo okoli leta 69. Za časa papeža Gregorija VI. (1046) so njegove posmrtne ostanke prenesli v italijansko mesto Salerno. Njegov grob kažejo v kripti tamkajšnje stolnice in obiskujejo ga številni romarji.
Apostola Mateja upodabljajo s človekom ali z angelom kot simbolom prvega evangelija (po videnju preroka Ezekijela), s knjigo, z mečem ali s sulico (orodjem mučeništva), pa tudi z mošnjo in računsko deščico, kakršno so imeli cestninarji. Kot svojega zavetnika ga častijo finančni in davčni uradniki, cariniki, menjalci in knjigovodje.
Na Slovenskem je apostol Matej dokaj češčen svetnik, vendar pa nima nobene župnijske cerkve, posvečenih mu je le nekaj podružnic. Ob godu sv. Mateja se pričenja koledarska jesen, zato ta svetnik velja za napovedovalca vremena. Pregovor pravi: »Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen.«
Ime Matej je med Slovenci zadnje čase vedno bolj priljubljeno. Razširjene so najbolj te oblike: Matej, Matevž, Tevž, Tevžek, Matejko, Matko, Tejko, Teo. Pogoste so tudi ženske oblike: Mateja, Matejka, Matka, Teja, Tejka.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.