sveti Maver – opat

Maver Zavetnik bakrarjev, oglarjev, priprošnjik v boleznih (“Mavrov blagoslov”)
Imena: Mavricij, Maurice, Mauro, Mavrin, Maura, Mavra, Mavricija, Mavricia

Maver je bil sin rimskega senatorja. Oče ga je že kot dečka dal v vzgojo sv. Benediktu, očetu zahodnega meništva. Maver je bil eden prvih, pa tudi najodličnejših učencev. Prav posebno se je odlikoval v brezpogojni pokorščini. Nekega jutra je šel, tako pripovedujejo, učenec Placid k bližnjemu jezeru po vodo. Nepremišljeno je naredil nekaj korakov v pljuskajočo vodo, zmanjkalo mu je tal in val ga je odnesel daleč od brega. Benedikt je ukazal Mavru: »Pohiti za Placidom in ga reši!« Maver je prosil sv. Benedikta, naj ga blagoslovi, in ni pomišljal. Še na um mu ni prišlo, da ne zna plavati. Ni meril ne daljave ne globine, marveč je planil v vodo, da bi rešil tovariša. – Kakor nekdaj Peter je šel Maver po jezeru kot po trdi tlakovani cesti, zgrabil Placida za lase in ga srečno privedel na suho. Šele takrat se je ovedel, da je v moči pokorščine čudežno hodil po vodi kakor po suhem. V svoji ponižnosti je pripisoval ta čudež Benediktovemu blagoslovu (Benedikt pa Mavrovi pokorščini).
Drugič so starši privedli v samostan nemega in hromega dečka v upanju, da ga bo sv. Benedikt ozdravil. Tega pa ni bilo doma. Nadomeščal ga je Maver, a je tedaj delal na polju. Bratje so ga poklicali domov. Ko je videl nesrečnega dečka, je ponižno izjavil, da more samo Bog čudežno pomagati, a ne na prošnjo tako grešnega človeka, kakršen je on. Ker niso odnehali, se je vrgel na tla, dolgo molil, potem pa vzel diakonsko Benediktovo štolo in jo položil na dečka. Ob tem je govoril: »V imenu Presvete Trojice in po zasluženju mojega gospodarja Benedikta ti ukazujem, da vstaneš docela zdrav.« In res je deček vstal. Maver ga je izročil staršem in jih opomnil, naj se zahvalijo Bogu, ki je potrdil svetost odsotnega opata Benedikta. Maver vse do svoje smrti ni zapustil poti ponižnosti.
MaverLjudje so ga, kakor zatrjuje papež Gregor Veliki, imeli za prvi in najlepši cvet benediktinskega reda.
Na upodobitvah ima sv. Maver v rokah opatovsko palico in ščit s tremi lilijami, z nogami pa tepta hudiča. Podobe te vrste srečamo večkrat tudi po cerkvah v Sloveniji, posvečena pa mu je župnija Šmaver pri Gorici. Za pomoč se mu priporočajo trpini z glavobolom ali bolečinami v sklepih, revmatični bolniki. Zelo razširjen in cerkveno odobren je poseben blagoslov sv. Mavra za bolnike, baje povzet po načinu, ki ga je svetnik sam uporabljal.
Goduje 15. januarja.
Pobožna starša sta v strahu, da se sin ne bi podal na slaba pota, Mavra že kot 12-letnega dečka zaupala v vzgojo benediktincem. Deček je takoj vzljubil samostansko tišino, molitev in način Bogu posvečenega življenja, da je kasneje tudi sam postal menih. Sveti Benedikt je kmalu odkril njegovo bogato dušo, preprosto in skromno, globoko verno in vedno pripravljeno na žrtve. Postal je vzor idealnega meniha in velja za duhovnega naslednika sv. Benedikta. Ta ga je kmalu izbral za priorja in svojega prvega pomočnika na Monte Cassinu, kasneje pa mu je zaupal tudi obnovo samostana v Subiaku. Mavra so krasile številne kreposti in sposobnosti, a je kljub temu ostal do skrajnosti ponižen in skorajda otroško vdan svojemu učitelju in predstojniku sv. Benediktu. Njegovo najljubše opravilo je bila molitev, a se je kljub temu znal z vso pozornostjo in prizadevnostjo posvetiti tudi drugim opravilom. Veliko se je postil, spal na trdem, s peskom posutem ležišču le po nekaj ur, posebej rad pa stregel bolnikom. Odlično je poznal Sveto pismo, nadvse pa cenil tudi samostanska pravila kot zanesljivo vodilo k Bogu. Nikoli ni gledal zgolj na črko, ampak na duha.
Ime: Izhaja iz lat. besede Maurus, ki označuje narodnost, pomeni namreč »Mavretanec, Maver ali zamorec, črnec«. Mavretanija je bila v starem veku ime za severozahodno Afriko.
Rodil se je okoli leta 500 v Rimu, umrl pa leta 584 v Italiji.
Družina: Bil je sin pobožnega rimskega senatorja Ekvicija in njegove žene Julije.
Zavetnik: bakrarjev, oglarjev, ročnih delavcev in nosačev; priprošnjik v boleznih, zlasti pri glavobolu ali pri bolečinah v sklepih, tudi pri revmi.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot meniha z opatsko palico v roki in s ščitom s tremi lilijami, z nogami pa tepta hudiča.
Goduje: 15. januarja.
Vir

Rodil se je okoli leta 510 v Rimu; umrl pa okoli leta 580 v Galiji.
Bil je sin rimskega senatorja Ekvicija, ki ga je predal svetemu Benediktu iz Nursije v vzgojo. Bil je Benediktov priljubljen učenec in naslednik, ko se je preselil na Monte Cassino. Čudežno je rešil sobrata Placida pred utopitvijo. Imel je tudi dar ozdravljanja. Odlikoval se je po vzornem življenju, po pobožnosti in ponižnosti.
Poslan je bil v Galijo.  Ustanovil je samostan Glanfeuil  (danes St-Maur-sur-Loire). Umrl je zaradi kuge v   Glanfeuilu, kjer je tudi pokopan. Njegove relikvije so prenesli v St-Germain-des-Prés v Pariz, kjer so bile v času francoske revolucije uničene.
Vir

V Glanfeuilu [glanféju] pri reki Loiri [loári] (na ozemlju Angersa [anžéra] v Galiji), sveti Maver, opat.
Vir