Zavetnik kmetov, koscev, viničarjev in pivovarjev; priprošnjik za lepo vreme ob sušenju sena, za dobro poljsko in vinsko letino; pomočnik pri vročici, zobobolu in blaznosti.
Atributi: največkrat je upodobljen kot škof v mašnem plašču in s palico, pogosto s knjigo, na kateri ležijo trije hlebčki kruha, ali ko deli miloščino. Ob sebi ima orla, golobe, ovce ali vole, tudi dva konja. Pogostokrat je naslikan ves nasmejan. Ponekod drži v roki utrdbo.
Živel je v letih 457-545. Velja za enega najslavnejših škofov Francije, je patron kmetov in vinogradnikov in vremenski svetnik. Bil je sila dobrih rok. Že kot deček je podaril lepo, novo obleko slepemu ubožcu, ki ga je v hudi zimi videl zmrzovati. Oče in mati – premožna svobodna kmeta, oba usmiljena – sta bila vesela in mu rada kupila drugo obleko. Ko so nekoč tujemu popotniku roparji vzeli konja, da ni mogel naprej, mu je Medard podaril konja iz očetovega hleva. Očetu se je zdela radodarnost le nekoliko prevelika, pa – tako pravi legenda – ko so šli v hlev, so videli, da ne manjka noben konj. Saj, okrog Medarda se je spletel cel venec legend.
Ko je bil že duhovnik, mu je tat ukradel vse satje iz panjev. Čebele so tatu tako neusmiljeno pikale, da je pribežal k svetniku in priznal tatvino. Svetnik ga je posvaril in mu med podaril. Drugi tat mu je šel v vinograd grozdje krast. Lep tovor si ga naloži. Ko pa bi rad iz vinograda, ni našel izhoda. Išče in išče ves znojen do jutra. Zjutraj ga najdejo Medardovi delavci in ga peljejo h gospodarju; ta ga pokrega in – mu grozdje podari.
Štirideset let je kot goreč in delaven duhovnik opravljal dušno pastirstvo. Bil je vnet pridigar, s svojim spokornim življenjem pa je bil najlepši zgled svetniškega duhovnika. Dohodke od posestev, ki jih je podedoval od staršev, je razdelil revnim. Ko je umrl škof v Vermandoisu, so ljudstvo in duhovščina soglasno hoteli imeti Medarda za naslednika, čeprav mu je bilo takrat že 73 let.
Upodabljajo ga kot škofa v mašnem plašču in s palico, kako deli miloščino. Na nekaterih slikah je upodobljen z orlom, ki z razpetimi perutmi varuje svetnika pred dežjem. Znane so dalje upodobitve s tremi belimi golobi nad njim (pri pogrebu naj bi prišla dva bela goloba izpod neba, tretji pa iz njegove krste).
Pregovori: Ako na svetega Medarda dan dežuje, štirideset dni dež še naletuje. Če je sveti Medard lep, je celo najlenejši kosec primoran spraviti seno suho in lepo pod streho. Če na svetega Medarda dan deži, se grozdje do brente kazi. Kakršen je dan svetega Medarda, takšnih dni je cela garda.
Ime: Lat. Medardus je polatinjena oblika germanskega imena Math-hard, zloženke iz besed maht, »moč« in hart »močen, trd«
Goduje 8. junija.
***
Krščanski škofje so se v severni Franciji VI. stoletja soočali s številnimi izzivi. Med Franki so se še vedno ohranjali poganski običaji. Medard je bil veren mož, ki se je neutrudno prizadeval, da bi kmetom približal krščansko vero. Rodil se je v Salenyju, v pokrajini Pikardija. S triintridesetimi leti je bil posvečen v duhovnika. Ob njegovem oznanjevanju so številni opustili poganske idole in se približali Bogu. V starosti je iz rok sv. Remigija prejel škofovsko posvečenje in nasledil škofa Alomerja.
Iz njegovega življenja se je ohranil zapis o zanimivem dogodku, ki govori o Medardovih stikih s kraljico Radegundo. Radegunda je bila poročena s frankovskim kraljem Klotarjem. Bila je zelo usmiljena do revnih in jim je veliko pomagala. Razvpit in nasilen Klotar, ki naj bi imel več žena, se je zaradi dobrodelnosti svoje kraljice hudo razjezil. Pritoževal se je, da bo njegovo kraljevsko palačo spremenila v samostan. Nekega dne je Klotar ubil Radegundinega brata. Ob tem dogodku je Radegunda zbežala in se zatekla v Medardovo škofijo ter ga prosila, naj jo sprejme med redovnice. Medard ni želel pritegniti nase Klotarjeve jeze, zato jo je samo posvetil v diakoniso.
Češčenje sv. Medarda se je razširilo kmalu po njegovi smrti. K njemu so molili, da bi zaščitil pridelek.
Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Medarda varuj vse, ki delajo na poljih.
Vir
V Soissonsu [suasónu] (ravno tako v Franciji), sveti Medárd, škof v Saint-Quentinu [sén kenténu], ki je iz tega porušenega mesta prenesel svoj sedež v Noyon. Tam je z vso skrbjo spreobračal ljudstvo od poganskega praznoverja h Kristusovi veri.
Vir
Gotovo ste že slišali tisti pregovor, ki pravi: »Kakršno vreme Medarda kane, takšno štirideset dni ostane.« Sveti Medard, ki danes goduje, z vremenom nima nič opraviti v pregovor je prišel zato, ker so dolgoletne izkušnje kmečkih ljudi pokazale, da se prve dni junija vreme rado za dalj časa ustali lepo ali grdo. Če je vreme lepo, se začenjajo pripravljati na košnjo.
Življenje tega svetniškega moža, ki je bil rojen na severu Francije leta 457, sta popisala latinska pisatelja Venancij Fortunat in sv. Gregor iz Toursa. V svoja zapisa sta natresla precej ljubkih legend. Ena od teh pripoveduje, kako je nekdo prišel v njegov vinograd grozdje krast. Veliko si ga je naložil, ko pa je hotel oditi, ni več našel izhoda. Zjutraj so ga vsega upehanega našli Medardovi delavci in ga peljali h gospodarju. Ta ga je poučil, kako grda pregreha je tatvina in mu ukradeno grozdje podaril. Zaradi te prigode častijo sv. Medarda kot zavetnika vinogradov.
V otroških in fantovskih letih se je Medard ukvarjal s kmečkimi opravili. Ko je začel malo globlje razmišljati o svojem življenju, je sklenil, da postane duhovnik. Po nekaj letih škofijske šole je prejel mašniško posvečenje. Tedaj mu je bilo triintrideset let. Nato je štirideset let goreče deloval kot dušni pastir. Bil je vnet pridigar, s svojim spokornim življenjem pa je bil najlepši zgled svetniškega duhovnika. Vse, kar je imel, je delil revnim, zato ni čudno da so ljudje po smrti škofa v mestu Vermandoisu hoteli imeti za naslednik Medarda, čeprav je bil tedaj star že 73 let. Tudi kot škof je živel enako kot prej: spokorno, v ljubezni do Boga in do bližnjega. Obhodil je vse kraje svoje škofije, da bi osebno spoznal čim več svojih vernikov. Ko je umrl škof v mestu Toumayju, so verniki želeli biti podrejeni Medardu. Tako je svetnik upravljal dve škofiji, ki sta se kasneje (v 12. stoletju) za stalno združili. Del nove škofije je bil še poganski in Medard je imel prav trdo delo, da je malikovalstvo iztrebil in ljudem oznanil evangelij ljubezni.
Umrl je okoli leta 560. Najprej so ga pokopali v mestu Tournai, pozneje pa so njegove posmrtne ostanke v slovesnem sprevodu prenesli v Soissons. Kralj Sigibert je dal nad njegovim grobom postaviti veličastno cerkev.
Sv. Medarda najpogosteje upodabljajo kot škofa v mašnem plašču in s škofovsko palico, delečega miloščino. Kot svojega zavetnika ga častijo kmetje, zlasti kosci, pa tudi pivovarji in jetniki. K njemu se zatekajo v prošnjah za dež ali lepo vreme, za dobro košnjo, za rodovitnost polj in vinogradov.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.