Papež Janez Pavel II. je 11. decembra leta 1989 za svetnika svečano razglasil redovnika iz družbe Bratov krščanskih šol. Za blaženega je bil potrjen leta 1977. To je Mucijan Marija Wiaux. Mislim, da za njegovo življenje velja kar je izjavil francoski romanopisec in odličen poznavalec globin duše Georges Bernanos: “Nekateri življenjepisi svetnikov so videti res enolični, prava puščava.” Življenjepisec sv. Mucijana, Marcel Christiaens piše o njem:” V njegovi dolgi karieri ni bilo niti enega izrednega dogodka, nobene pomembne službe. On je molil, iz pokorščine poučeval risanje in glasbo, pazil na dijake v zavodu.”
Njegovo življenje je bilo prava monotonija, podobna puščavi. Pokrajina puščave je zelo enolična: brezmejni pesek, pesek in spet samo pesek, dnevi polni vročine, vsi enaki, noči polne hladu in strašljive teme. Sliko včasih spremeni samo strašen veter, ampak jo nič ne polepša. Drugih dogodkov v puščavi ni. Tam ne pada dež in nič ne poganja, ne zeleni, ne prinaša sadu.
V sivini in enoličnosti življenja brata Mucijana pa vseeno izstopa en dan. To je bilo 1. julija leta 1856, ko je mali Alojzij Jožef Wiaux, sin vaškega kovača, je oblekel črn talar z belim ovratnikom šolskih bratov sv. Janeza de La Salle. Takrat je spremenil tudi svoje krstno ime. Odslej se je imenoval brat Mucijan Marija. “Njegov novi zavetnik, znan samo bolandistom in hagiografom, je bil mučenec v Kapadokiji, živel pa je v 4. stoletju. Mladi novinec se je zgledoval po poti nekega drugega mučeništva, vendar bo njegovo ime nekega dne poznano in čaščeno v njegovi lastni deželi ter v številnih drugih mestih sveta. (Christiaens).
Poglejmo sedaj najprej, kaj je bilo pred tem Mucijanovim oblačenjem in sprejetjem redovniškega življenja. To je bila kot pri vseh svetnikih družina. Človek se rodi, raste, prejema prvo vzgojo, doživlja prve vesele in žalostne dni v družini. Naš dragi brat Mucijan se je rodil 20. marca leta 1841 v Melletu, severno od mesta Charleroi v Belgiji, kot sin kovača Janeza Jožefa in Elizabete, rojene Badot, ki je imela manjšo gostilno. Mali Alojzij Jožef, kasneje brat Mucijan, je bil tretji od šestih otrok. Ta pridna, delavna in verna človeka sta dala svojim otrokom globoko krščansko vzgojo. V družini so vsak dan zjutraj in zvečer skupaj molili, oče je vsak dan vodil molitev rožnega venca, otroci pa so vsak večer pred spanjem prosili očeta in mamo za blagoslov.
Tako so nekoč živeli v dobrih krščanskih družinah, takšna vzgoja pa je otroke tako prežela, da so tudi oni vse svoje življenje mislili, čutili in živeli krščansko. Te družine so davno pred II. vatikanskim cerkvenim zborom uresničile ideal, da so cerkve v malem, hišne cerkve. Erazem Rotterdamski, verjetno najsposobnejši duh humanizma in renesanse, pravilno ugotavlja: “Ničesar se človeku tako ne vtisne v dušo, kakor to, kar mu vsadimo v najnežnejšem otroštvu.” Zato je vzgoja v družini usodnega pomena za celo otrokovo življenje. V otroštvu se vzgajajo bodoči svetniki, pa tudi pripravljajo kasnejši razbojniki. To pravilo, kakor tudi vsa druga, ima izjeme, vendar ga te samo potrjujejo. Svetniško prihodnost malega Lojzeta Jožefa sta pripravila njegova starša. Njegov oče ni bil samo dober kovač železa, ampak je znal kovati tudi značaje svojih otrok. Njegova mati ni znala samo sprejeti in pogostiti goste v svoji gostilnici, ampak se je znala tudi zavzeti za svoje otroke, jim nameniti čas in pozornost. Ni se pritoževala, da jih je preveč, da jih ne more ukrotiti, da nima časa za otroke in njihovo vzgojo. Pa kljub temu, ob tej četici otrok in skrbi za njih, so bila vsa hišna opravila mirno in ob svojem času opravljena in to brez tiste bolestne hitrice in nervoze, za katero danes toliki bolehajo ter se opravičujejo da nimajo časa za rojevanje otrok, pa z enim otrokom veliko manj postorijo, kakor onadva s šestimi.
Mali Lojze Jožef je že od majhnega pokazal velik smisel za molitev. Rad je molil, veliko je molil, pogosto je molil. To je bilo ne samo pri tisti vsakodnevni skupni družinski molitvi, ampak je molil tudi sam, pa najsi bo to v kakšnem kotu vaške cerkve, ali kje na vrtu ali polju, pa celo v pivnici, kadar je v gostilno prišlo večje število ljudi in je čakal na navodila svoje zelo zaposlene matere. Molitev bo postala ena od značilnosti njegovega življenja. Korenine pa segajo že v najzgodnejšo mladost.
Ko je Alojzij Jožef, ki so ga v vasi začeli imenovati “Alojzij Gonzaga”, končal osnovno šolo, ga je njegov oče vzel v svojo kovačnico. Ko mu je razkazal svoje nakovalo, bate in kladiva, mu je rekel: “Takole sin, pa začni!” V tem času je pri kovaču Wiauxu Jakob Desclez. On bo kasneje kot sedemdesetletnik o našem malem junaku dal naslednje pričevanje: ” Alojzij je bil vzornega vedenja, v vasi so o njem govorili kot o vzoru. Živel je življenje molitve, dela in ubogljivosti. Spala sva skupaj v isti sobi. Pogosto je dolgo klečal ob svoji postelji in prebiral jagode rožnega venca. Ta izredna pobožnost me je nekega dne spodbudila, da sem mu rekel: ‘Lojze, ti moraš v samostan!'”
Alojzij je tja tudi šel. To je bilo 7. aprila leta 1856, 1. julija pa je bil že oblečen in takrat se je pričelo njegovo enolično, pa vendarle notranje tako bogato redovniško življenje. Dobro je doumel tisto Pavlovo besedo iz Pisma Rimljanom:” Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,12–14).
Ogrnil se je z orožjem svetlobe in se oblekel v Gospoda Jezusa po Mariji, do katere je bil celo življenje zelo pobožen, ona pa mu je bila pot k Jezusu. Tako zvesto se je držal redovniških pravil, da je to v skupnosti postalo pregovor. Eden izmed sonovincev, kasneje sodelavec, pa predstojnik in provincial, je o njemu pričeval: “Prepišite naša Pravila od začetka do konca, vsak odstavek pa zaključite z besedami: brat Mucijan se je te točke držal celo svoje življenje in nič ni zavedlo tega človeka, da bi jo prekršil, ni izpustil niti črke. Tako boste dobili najnatančnejšo podobo častitega pokojnika…”
Prvo polje katehetskega in učiteljskega dela brata Mucijana je bil razred otrok v Chimayu. Kasneje je leto dni poučeval v Bruslju. Leta 1859 ga je redovniška pokorščina pripeljala v kolegij v Mallone, kjer bo ostal vse do svoje smrti leta 1917. Na začetku tega obdobja ga je doletela huda preizkušnja. Skoraj so ga odpustili iz reda, ker naj bi bil nesposoben za šolski apostolat. Velika škoda bi bila, če bi se to zgodilo. Vendar Gospod tega ni dopustil. In njegov zvesti služabnik mu bo v zahvalo kot šolski brat s poučevanjem služil več kot 50 let.
Brat Mucijan je upošteval Jezusov opomin, ki nam ga je zapisal sv. Luka:” Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.”(Lk 12,40). Njega Gospodov prihod ni našel nepripravljenega, saj se je nanj pripravljal celo življenje. Njegova priprava je bila molitev in delo, poučevanje otrok v glasbi in risanju. Ob tem se je prostovoljno ukvarjal še s katehetskim delom odkrivajoč mladim zaklad naše vere. S tem delom je naredil toliko dobrega, da se to ne more izraziti s številkami ali merami. O tem pričujejo vsi, ki so imeli to srečo, da jih je poučeval ta sveti brat.
Sledeč duhovnemu nauku ustanovitelja Družbe šolskih bratov sv. Janeza de La Salle, se je brat Mucijan vedno pustil voditi duhu vere, ki mu je omogočala, da v vseh svojih opravilih vidi Boga, oziroma natančneje njegovo voljo. Nenehno je bil zedinjen z Bogom. Ob pol petih zjutraj je že klečal pred tabernakljem. Potem je obiskal Božjo Mater. Čez dan je v prostem času molil rožni venec. Pogosto je obiskoval Jezusa v Presvetem Zakramentu, sprehodil pa se je kot pobožni romar tudi do lurške votline v zavodskem parku in tam molil, pred Marijo izlival svoje srce.
Gojenci v zavodu so ga polni občudovanja klicali “brat, ki vedno moli”. Sam je tem mladim vedno poudarjal pobožnost do Evharistije in Presvete Device, vsi pa so vedeli, da govori iz svojega najglobljega prepričanja in svojega vsakodnevnega doživljanja.
Na koncu svojega življenja je lahko brat Mucijan s pobožnostjo in hvaležnostjo vzdihnil:” Kako srečen je človek, ki se nahaja na robu groba in je celo življenje gojil veliko pobožnost do Marije!” To je bilo pred smrtno stisko njegovo zadnje sporočilo. Svojo čisto dušo je izročil Bogu 30. januarja leta 1917. Že na dan njegove smrti so se zgodila uslišanja na njegovo priprošnjo. Okoli njegovega groba so se kmalu pričele zbirati množice romarjev. Postopek za razglasitev za blaženega je bil začet 6 let po njegovi smrti. Kot svetnik v Cerkvi je postal vzor vsem vzgojiteljem otrok in mladine.
Vir
V Malonni (v Belgiji), sveti Muciján Marija (Alojzij) Wiaux [vijó], brat Šolskih kristjanov, ki se je skoraj vse življenje zelo vestno in vedno vesel posvetil vzgoji mladeničev.
Vir