sveti nedolžni otroci – mučenci

sveti nedolžni otroci - mučenciO nedolžnih betlehemskih otrocih poroča evangelist Matej na začetku svojega evangelija. Matej pravi, da so h kralju Herodu prišli modri z vzhoda in spraševali po novorojenem judovskem kralju. Herod se je zelo prestrašil za svoj prestol. Ko je zvedel, da je ta novorojeni kralj v Betlehemu, ga je hotel umoriti. Ker modri niso izdali Jezusa, je dal kralj pomoriti vse majhne dečke v Betlehemu in njegovi okolici. Praznik sv. nedolžnih otrok se v Cerkvi v zvezi z božičem praznuje že vse od 5. stoletja.
Vir

Po odhodu treh modrih, je vstopil ponovno v ospredje sv. Jožef, ki pa ni deloval po lastni pobudi, ampak po ukazu, ki ga je zopet v sanjah prejel od Božjega angela. Naročeno mu je bilo, naj takoj vstane, vzame dete in njegovo mater ter beži v Egipt. Tam naj ostane, dokler mu ne bo sporočeno, kajti »Herod bo namreč iskal dete, da bi ga pokončal« (Mt 2,13). Leta 7. pred Kristusom je Herod ubil dva svoja sinova, ker je mislil, da ogrožata njegovo oblast. Leta 4. pred Kristusom pa je iz istega namena odstranil sina Antipatra. Herod je namreč razmišljal samo z vidika oblasti. Novica modrih o novem kralju ga je gotovo zelo vznemirila. Glede na njegov značaj pa je jasno, da ga nič ne bo moglo ustaviti.

»Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. V Betlehemu in v vsej njeni okolici je dal pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj« (Mt 2,16). Kratko pripoved o poboju nedolžnih Matej ponovno zaključi s preroško besedo, tokrat vzeto iz knjige preroka Jeremija: »Glas se je slišal v Rami, jok in bridko vzdihovanje. Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela utolažiti, ker jih ni več« (Mt 2,18; Jer 31,15). Pri preroku Jeremiju so te besede v okviru širše prerokbe, za katero pa je značilno upanje in veselje. Prerok v njej s polnim zaupanjem naznanja obnovitev Izraela: »On, ki je Izraela razkropil, ga bo znova zbral, varoval ga bo kakor pastir svojo čredo. Kajti Gospod je rešil Jakoba, ga odkupil iz rok močnejšega od njega« (Jer 31,10-11).

Pri Mateju najdemo dve spremembi prerokovega besedila. V času preroka Jeremija naj bi bil Rahelin grob na meji med področjem Benjamina in Efraima, torej bolj severno, na meji s Severnim kraljestvom, kjer je bilo področje Rahelinih sinov. Še za časa stare zaveze pa so kraj groba prestavili v Betlehem, kakor to tudi navaja Matej. Druga sprememba pa je v tem, da pri evangelistu ni tolažeče prerokbe o vrnitvi. Ostaja samo jok in bridko vzdihovanje. Mati ostaja nepotolažena. Tako je pri Mateju prerokova beseda, materin jok brez tolažbe. Je krik k Bogu samemu, zahteva po tolažbi, ki je do sedaj ni bilo in še čaka nanjo, torej krik na katerega lahko in dejansko more samo Bog sam odgovoriti. Kajti edina prava tolažba, ki je več kot le besede, je vstajenje. Samo z vstajenjem bo odpravljena krivica, na katero spominjajo grenke besede: »Ni jih več«. Tudi v našem času še vedno obstajajo kriki mater k Bogu, a nas istočasno pri tem Jezusovo vstajenje utrjuje v upanju na resnično tolažbo.
Vir

Praznik svetih Nedolžnih mučencev. Dečki, ki so bili umorjeni v Betlehemu v Judeji od brezbožnega kralja Heroda, da bi z njimi umrl deček Jezus, ki so ga šli Trije kralji molit. Zato se častijo od prvih časov Cerkve kot prvenci vseh, ki bodo prelili svojo kri za Boga in Jagnjeta.
Vir

Vsak, ki pozna zgodbo o božiču, pozna tudi pripoved o nedolžnih otrocih: takoj, ko je kralj Herod od treh modrih izvedel za Jezusovo rojstvo, je nemudoma ukazal iskalno in morilsko akcijo, med katero je v okolici Betlehema na krut način pomoril vse judovske dečke, mlajše od dveh let. Čeprav ni drugih, nesvetopisemskih virov, ki bi pisali o tem, opis dogodka tako dobro ustreza drugim zgodovinskim znanim dejstvom, da Matejevemu poročilu lahko popolnoma zaupamo. O Herodu je namreč dobro znano, da je bil izprijen tiran, ki je rutinsko odstranjeval vse, ki bi se mu postavili na pot moči in prestiža: umoril je celo lastnega sina! Vsekakor mu je novi judovski vodja, rojen tam nekje med ljudstvom, ki ga je dolga leta tlačil s svojo oblastjo, predstavljal neposredno grožnjo. Na vsak način se ga je moral znebiti.
Nedolžne otroke pogosto imenujemo tudi prvi mučenci. Jasno je, da svojega življenja niso zavestno darovali za Kristusa. Gotovo pa je, da so bili umorjeni namesto njega. Zato so srednjeveški spisi navajali, da jih je bilo sto štiriinštirideset tisoč – kar je število vernih omenjeno v knjigi Razodetja (14,3), ki nosijo napisano na čelu ime Jagnjeta. Bolj verodostojen podatek pa je, da je bilo število umorjenih otrok okoli trideset. Vsak izmed njih je umrl namesto novorojenega Kralja in so zaradi tega gotovo med prvimi, ki so vstopili v njegovo slavo!
Vir

V zvezi z božičnim praznikom Cerkev že od 5. stoletja obhaja spomin nedolžnih betlehemskih otrok, ki jih je dal pomoriti kralj Herod, ker je hotel spraviti s poti dete Jezusa, ki so ga modri z Vzhoda označili kot ‘novorojenega judovskega kralja’. Ti otroci so bili dejansko umorjeni zaradi Kristusa. Čeprav takšne smrti niso sprejeli nase zavestno (za mučeništvo v pravem pomenu je to potrebno), jih je Cerkev že zgodaj častila kot prave mučence. Na Zahodu so njihov praznik vsaj že sredi 6. stoletja obhajali 28. decembra.
O teh malih mučencih poroča sveti Matej v drugem poglavju svojega evangelija. Jezusovo rojstvo je privabilo modre z Vzhoda, da so se prišli poklonit novorojenemu judovskemu kralju. Njegova zvezda jih je pripeljala najprej v Jeruzalem. Ko je judovski kralj Herod slišal o tem novorojenem judovskem kralju, se je silno prestrašil. Zbal se je za svoj kraljevski prestol. Sklical je velike duhovnike in pismouke ter jih spraševal, kje neki bi mogel biti rojen ta judovski kralj, o katerem govorijo modri. Pismouki so mu povedali, da je prerok Mihej napovedal, da se bo Kristus, vojvoda in pastir, rodil v Betlehemu v Judeji.
Tedaj je Herod modre poklical k sebi in jih natančno spraševal o zvezdi, ki jih je vodila, in jim naročil, naj gredo v Betlehem, počastijo novorojenega judovskega kralja, potem pa naj se vrnejo in mu poročajo, ker bi ga tudi sam rad šel počastit. V resnici pa je v svojem srcu sklenil, da bo otroka umoril. Modri so res nadaljevali pot proti Betlehemu, kjer so Jezusa počastili in mu izročili svoje darove. Na Božji opomin pa se niso vrnili k Herodu. Ta jih je nekaj časa čakal, potem pa, ko je sprevidel, da jih ne bo, je izpeljal krut načrt: dal je v Betlehemu in okolici pomoriti vse dečke, dveletne in mlajše, misleč, da bo med temi tudi tisti novorojeni kralj, o katerem so govorili modri z Vzhoda.
Ta peklenski načrt mu je spodletel, kajti Bog je po svojem angelu velel Jožefu, naj vzame dete in njegovo mater ter se umakne v Egipt, dokler kruti Herod ne umrje. Človeško gledano so betlehemski otroci umrli kot nedolžne žrtve, v luči nedoumljivih Božjih načrtov pa kot pričevalci za Kristusa. V molitvenem bogoslužju jih danes Cerkev slavi: »Za Kristusa umrli so, / nedolžni so prišli v nebo. / Zdaj v slavi se radujejo, / med angeli prepevajo.«
Z vso pravico slavimo rojstni dan tistih otrok, ki jih je svet bolj rodil za večno blaženo življenje kakor pa materino telo za to zemljo; kajti milost večnega življenja so prej dosegli kakor uporabo sedanjega. (sv. Avguštin)
Jezus ni krut do svojih malih betlehemskih rojakov, ko jim na neki način povzroča smrt: ali ne bodo za vso večnost v nebesih slika in prilika njegovega detinstva in posebna krona v nebeški slavi? (Albin Škrinjar)
Ne da bi vedeli, umirajo otročiči za Kristusa. Starši objokujejo umirajoče mučence, Kristus pa jih usposablja, da zanj pričujejo, čeprav še ne govore … (sv. Kvodvultdeus)
S praznikom nedolžnih otrok je povezan običaj tepežkanja, zato mu pravijo ‘tepežni dan’ ali ‘pametiva’. Zdaj so tepežkarji otroci, prvotno pa niso ‘tepli’ otroci, temveč doraščajoči fantje in tudi odrasli možje in sicer predvsem dekleta in mlade žene. Udarci niso bili simbolični, kot pri današnjem tepežkanju, ampak kar krepki. Danes dekleta in žene pred tepežkarji bežijo, nekdaj pa je bilo drugače. Udarci s šibo na ta dan so prinašali blagoslov in rodnost, zato so jih potrpežljivo in voljno prenašale.
VREMENSKI PREGOVOR: Če nedolžni otročiči so oblačni, ob letu ne bodo kruha lačni.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.