Imena: Nikolaj, Nikola, Niko, Niklas, Nik, Niki, Nicolas, Nikita
Švicar Nikolaj iz Flüe je ena najizrazitejših osebnosti ob zatonu srednjega veka. Njegovemu življenju ne manjka burnih, dramatičnih doživetij. Rojaki so ga zelo zgodaj častili za svetnika in ga kar po domače imenovali »brat Klaus«. Leta 1947 ga je papež Pij XII. slovesno razglasil za svetnika vpričo 9000 švicarskih romarjev, med katerimi so bili tudi številni potomci njegove družine. V mladosti je bil večkrat pri vojakih, kjer je v bitkah ščitil tovariše in reševal, kogar je mogel. Nekoč so hoteli tovariši zažgati neki samostan, ker se je v njem utaboril sovražnik. Nikolaj jih je svaril: »Nikar, bratje, ne omadežujte z okrutnostjo zmage, ki ste jo pridobili z božjo pomočjo.« Ubogali so ga in samostan je bil rešen.
Čeprav vojak, je Nikolaj veliko storil za mir. S svojim vplivom je pomiril razdvojene rojake, jih obvaroval državljanske vojne in vojne z Avstrijo. Dosegel je spravo med prenekaterimi vladarji in diplomati, ki so ga vpraševali za svet. Skrivnost njegovega uspeha je bila v prepričanju, ki ga je zapisal v pismu nekemu vladarju: »Bog je mir in mir je v Bogu.« Zato je res zaslužil častni naslov »oče domovine«.
Petdeset let star je s težkim, a odločnim srcem stopil pred družino in ji povedal, da se je odločil zapustiti vse in živeti samo za Boga. Naselil se je v planini blizu doma in preživel v samoti devetnajst let. Po hudi bolezni je umrl leta 1497 prav na svoj rojstni dan 21. marca. Takrat goduje. Papež Pij XII. je ob razglasitvi za svetnika naglasil, da ni skrbel samo za lastno posvečenje, temveč za ves narod. Njegova običajna molitev je bila: »Moj Bog! Vzemi mi vse, kar bi me oviralo, da ne pridem k tebi; daj mi pa vse, kar bi mi pomagalo, da pridem k tebi! Vzemi mene meni in daj me sebi!«
Vir
Je zavetnik Švice, svétnikov, težav v zakonu, velikih družin, mirovnih sodnikov, papeške švicarske garde, ločenih zakoncev.
Atributi: Palica, rožni venec, včasih tudi trnov grm
Življenje tega velikega svetnika in mistika poznega srednjega veka se je odvijalo vse drugače, kot si ljudje običajno še danes predstavljamo življenje in delo kmeta, posestnika in družinskega očeta. Že v otroških letih je kazal očitna znamenja, da ga je Bog na poseben način izbral: zelo rad je dolge ure molil v samoti in se postil. Kmalu je začel doživljati tudi posebna razsvetljenja in zamaknjenja. Pri sedemnajstih letih je imel za poznejše življenje odločilno videnje nekega stolpa v Ranftu, ki je v njem vzbudilo željo, da bi živel kot puščavnik. A do uresničitve je moralo preteči kar nekaj časa in se zvrstiti še kar nekaj pomembnih dogodkov. Najprej ga je čakala vojaščina, najprej je moral za štiri leta v vojno proti Zürichu, udeležil pa se je tudi thurgauskega vojnega pohoda v letu 1460. Vmes se je poročil in kljub želji po samotarskem življenju, ki ga ni nikoli zapustila, postal vzoren mož, dober oče, ugleden in spoštovan daleč naokoli. V svoji domači občini je bil namreč sodnik, član občinskega sveta in zastopnik v različnih zadevah, ponujali so mu celo službo deželnega glavarja, pa jo je odklonil. Je pa kljub temu z leti postajal čedalje bolj nemiren in družinsko življenje je postalo zanj pravo breme. Odrekel se je političnemu delu, ki je oviralo njegov duševni mir, a to ni bilo dovolj. O svoji želji po samoti, ki je bila vedno močnejša, se je naposled pogovoril tudi z ženo. Razumljivo, da je naletel na odpor, saj ni hotela izgubiti ljubečega in dobrega moža ter očeta svojih otrok. Sčasoma pa mu jo je le uspelo prepričati, čeprav ni šlo brez solza in bolečin. Seveda vsi niso razumeli njegove odločitve in so ga obsojali. Ravno zaradi tega se je odločil, da zapusti domovino in kot potujoči romar živi v revščini. Pa se mu ni izšlo. Notranji glas ga je klical, da se vrne, pa tudi izkušnja v Alpah, ko so ga ljudje naši napol živega v grmovju, ga je izučila. Nič več se ni oziral na mnenje drugih in se je naselil v Runftu kot gozdni brat, ljudje so ga klicali »brat Klaus«. Tu je v zatajevanju in postu tako napredoval, da je postal popoln gospodar samega sebe; več kot devetnajst let je preživel brez hrane, edino, kar je zaužil, je bila evharistija. Kljub samoti je sprejemal ljudi, ki so prihajali k njemu po nasvete, tolažbo in postal eden največjih švicarskih dušnih pastirjev. Imel je poseben božji dar, s katerim je vplival tudi na politično življenje in celo rešil švicarsko konfederacijo. Švicarji ga še danes časte kot svojega glavnega zavetnika. Njegov kip je na častnem mestu v poslopju zvezne vlade v Bernu.
Ime: Nikolaj izhaja iz grščine in je zloženo iz grških besed nike »zmaga v boju« in laos »narod, ljudstvo«.
Rodil se je leta 1417 na posestvu Flüeli pri Sachselnu v Švici, umrl pa 21. marca 1487 v Ranftu pri Sachselnu v Švici.
Družina: Rodil se je v precej premožni kmečki družini. Poročil se je z Dorotejo Wyss in imel z njo deset otrok.
Zavetnik: Švice; svétnikov, v težavah v zakonu, velikih družin, mirovnih sodnikov, papeške švicarske garde, ločenih zakoncev.
Upodobitve: Največkrat je upodobljen kot suh, bradat puščavnik, pri sebi ima palico in rožni venec, pogosto kleči. Včasih je poleg njega trnov grm, v katerega naj bi ga po legendi vrgel hudič, ki ga lahko tudi vidimo na nekaterih upodobitvah.
Beatifikacija: 1. februarja 1649 ga je papež Inocenc X. imenoval za blaženega, za svetnika pa ga je šele skoraj tristo let kasneje, 15. maja 1947, razglasil Pij XII.
Goduje: 25. septembra v Švici in Nemčiji, drugod pa tudi 21. marca.
Vir
Nikolaj je najprej skupaj s svojo ženo Dorotejo živel kot družinski oče enajstih otrok. Po mnogih videnjih se je kasneje odločil za puščavniško življenje. Zgradil si je celico v soteski Ranft, kjer je živel devetnajst let. V vsem tem času ni nič jedel, živel je samo od svetega obhajila. Postal je svetoval velikim in mogočnim ljudem, kakor tudi preprostim malim kmetom. S svojim političnim vplivom je leta 1481 rešil enotnost švicarske konfederacije, zato velja za glavnega zavetnika Švice.
Na pobočju gora, po domače imenovani Ranft (pri Sachselnu v Švici), sveti Nikolaj iz Flüe [flie], ki je bil po božjem navdihu poklican za višje stvari in je zapustil ženo in deset otrok. Umaknil se je v gore in živel kot puščavnik, slaven po hudi pokori in preziru sveta. Šel je iz celice samo enkrat, da je v kratki spodbudi spravil nasprotnike, ko je grozila državljanska vojska.
Vir
Na poslopju švicarske zvezne vlade v Bernu stoji na častnem mestu kip današnjega svetnika Nikolaja iz Flüe ali brata Klausa: suha postava v puščavniški obleki. Tega moža Švicarji ne častijo samo kot svetnika, temveč tudi kot ‘očeta domovine’, ker je leta 1481 s svojim svetniškim posredovanjem preprečil državljansko vojno v Švici. Bil je preprost kmet in oče desetih otrok, s posebnim božjim razsvetljenjem pa je postal eden najmodrejših svetovalcev svojega časa. Nikolaj je bil doma iz kraja Flüe v švicarskem kantonu Unterwalden, kjer se je rodil leta 1417 premožnim kmečkim staršem. Že v otroških letih je marsikaj kazalo, da je Klaus, kakor so mu pravili, na poseben način izbran od Boga. Ko mu je bilo nekaj čez dvajset let, je moral k vojakom, čeprav je odločno zavračal nasilje. V vojaški službi je moral ostati do tridesetega leta. Ko se je vrnil domov, se je poročil z Dorotejo Wyss, ki mu je rodila deset otrok, pet dečkov in pet deklic. Nikolaj je bil vzoren mož in skrben družinski oče, marljiv kmet in moder svetovalec. Izvolili so ga za sodnika in razsojal je vedno pravično, nikoli se ni oziral na osebo.
Življenje mu je teklo na zunaj mirno in srečno, toda v njegovem srcu se je vedno močneje oglašala želja po puščavniškem življenju. Naposled se je o tem pogovoril z ženo Dorotejo: njegova misel jo je močno prizadela in skraja se ji je upirala. Končno pa mu je le uspelo ženo prepričati, da ga v samoto kliče višja sila. 16. oktobra leta 1467 se je poslovil od družine. Nekateri so njegov odhod obsojali kot grobo zanemarjanje družinskih dolžnosti, drugi pa so ta njegov korak zagovarjali, češ da je šel za božjim klicem.
Po krajšem iskanju primernega kraja se je naselil v Ranftu, blizu domačega kraja, kjer je živel kot ‘gozdni brat’, kakor so ga imenovali njegovi sodobniki. V Ranftu je prebil več kot devetnajst let življenja in ves ta čas je bila njegova edina hrana evharistija. Ljudje iz soseščine so ga na skrivaj opazovali ves mesec, da bi videli, če res ničesar ne zaužije. Ko so se o tem prepričali, so mu postavili leseno kočico in kapelico. Kmalu zatem je prišel k bratu Klausu pomožni škof iz Konstance, ki je blagoslovil kapelico in je samotarja temeljito izprašal o vsem, da se je prepričal o njegovi globoki in čisti veri.
Kljub trdemu življenju v molitvi in postu se brat Klaus ni branil ljudi. Možje in žene vseh stanov so prihajali k njemu s svojimi težavami in vprašanji. Kadar se je nabralo pred njegovo kočico več obiskovalcev, je odprl okno, pomolil glavo ven in jih pozdravil: »Bog vam daj dobro, srečno jutro, ljubi prijatelji in ljubi ljudje!« Preprost kmet je po posebnem božjem daru, ki ga je Klaus skrbno negoval, postal eden največjih švicarskih dušnih pastirjev.
Brat Klaus je imel tudi velik vpliv na politično življenje. Posebno se je izkazal v kritičnem trenutku švicarske zgodovine, ko je spor med kantoni napovedoval državljansko vojno. Brat Klaus je zboru predstavnikov vseh kantonov poslal prošnjo, naj imajo pred očmi korist celotne domovine, ne samo vsak svojega kantona. Božji mož je dosegel mirno poravnavo spora.
Po hudi bolezni je umrl 21. marca 1487, star sedemdeset let. Na njegov grob v župni cerkvi v Sachselnu od tedaj prihajajo številni romarji. Uradno je bil razglašen za svetnika šele leta 1947.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.