Imena: Perpetua, Felicita, Cita, Felicija, Felicia, Nevenka, Srečka
Živeli sta okoli leta 200 v Kartagini in sta bili krščanski katehumeni (pripravljeni na krst in poučeni o Svetem pismu). Cesar Septimij Sever ju je dal skupaj s tremi drugimi katehumeni zapreti v ječo, saj je prejem krsta prepovedal s smrtno kaznijo. Na poti v ječo pa so kljub prepovedi vsi prejeli krst. 7. marca je cesar priredil predstavo z zvermi, za rojstni dan svojega sina, med katero so ubijali kristjane. Skupaj s sojetniki so ju vrgli zverem, da bi jih raztrgale. Ker sta kljub hudim poškodbam preživeli, so ju zabodli v vrat.
2. februarja in 4. marca se mučenk spominjajo na Vzhodu, prej pa je bilo češčenje Perpetue in Felicite razširjeno predvsem v Afriki.
Največkrat sta upodobljeni kako se poslavljata druga od druge, včasih pa tudi z divjo kravo.
Vir
Spomin svetih mučenk Perpétue in Felicite, ki so bile ujete pri Kartágini, pod cesarjem Septimijem Severom, z drugimi mladenkami iz katehumenata, od katerih je bila Perpetua stara okoli dvaindvajset let, mati otroka dojenčka, Felicita pa služkinja, ki je bila noseča, in je bila po zakonih zavarovana, dokler ne rodi. Iz ječe sta obe odšli v amfiteater z vedrim obrazom, kot bi odhajali v nebesa. Četudi v bolečinah poroda, se je veselila, ko so jo vrgli zverem.
Vir
»Naposled: Zasvetil se je dan zmage in šli so iz ječe v amfiteater kakor v nebesa, veseli in z zalim obrazom. Če so se tresli, so se od veselja, ne od strahu. Perpetua je stopala mirno … pred njenim bistrim pogledom so vsi povešali oči. Prav tako Felicita, vesela, da je srečno porodila in se bo mogla boriti z zvermi; šla je od krvi do krvi, od babice k rablju, da bi se po porodu očistila z drugim krstom … Ženskama je hudič namenil zelo divjo kravo … Ko pa je ljudstvo zahtevalo, naj že ranjene privedejo nazaj v areno, da bi se njihove oči pasle na njihovi smrti, ko bo meč prebadal njihova trupla, tedaj so mučenci sami vstali in šli, kamor je ljudstvo hotelo; prej pa so se poljubili da bi svoje mučeništvo dovršili s slovesnim poljubom miru. Drugi so mirno in tiho sprejeli smrtni udarec.«
Ime: Perpetua izhaja iz lat. besede perpetuus »trajen«, Felicita pa prav tako iz lat. besede felicitas »plodnost, sreča«.
Rojeni: v drugi polovici 2. stoletja.
Kraj rojstva: Kartagina v Afriki, danes Tunizija.
Umrli: 7. marca 202 ali 203.
Kraj smrti: Kartagina.
Vzrok smrti: mučeništvo.
Družini: Felicita je bila sužnja, Perpetua pa iz plemenitega rodu in zelo izobražena. Imela je še dva brata, bila poročena in imela sina dojenčka.
Katehumenat: Vibija Perpetua se je skupaj s sužnjo Felicito in Revokatom ter Saturninom in Sekundulom pripravljala na prejem zakramenta sv. krsta. Njihov učitelj je bil neki Satur.
Preganjanje: Cesar Septimij Sever (193–211) je z najstrožjimi kaznimi prepovedal pristop h krščanstvu in začel preganjati katehumene, saj je menil, da bo na tak način krščanstvo polagoma uničil.
Ječa: Cesar je dal mlade katehumene najprej zastražiti, čez nekaj dni pa jih je vrgel v pravo ječo. V tem času jim je uspelo, da so prejeli krst. V ječi so jih domači sprva lahko obiskovali, da bi jih morda kakorkoli odvrnili od krščanstva. To je poskušal tudi oče Perpetue, ki je bil pogan, pa mu ni uspelo. Eden izmed sojetnikov je zaradi mučenja umrl že v ječi.
Mučeništvo: Obe, Perpetuo in Felicito, je cesar na praznovanju za rojstni dan svojega sina ukazal vreči divjim zverem, da bi jih raztrgale. Ker sta kljub hudim poškodbam preživeli, so ju z bodalom zabodli v vrat.
Poročilo: Spis o tem mučeništvu je večidel napisala Perpetua sama, ko je čakala v ječi na mučeniško smrt, končni del pa je napisal očividec. Spis je biser med spisi iz prvih krščanskih stoletij.
Pri nas: Poročilo o trpljenju sv. Perpetue in Felicite je v slovenskem prevodu izšlo v knjigi Franca Lukmana, Kristusovi mučenci.
Zavetnici: Kartagine, goveda, poročenih žena, mučencev, nosečnic, mesarjev in kmetov.
Upodobitve: Pogosto sta mučenki upodobljeni v trenutku, ko se poslavljata druga od druge. Ob sebi imata lahko tudi divjo kravo, Perpetua pa ima včasih v naročju dojenčka.
Grob: Neznanci so mučenki pokopali in že kmalu so nad njunim grobom postavili cerkev, katere ostanke so po stoletjih pozneje tudi odkrili.
Goduje: Prej 6., sedaj 7. marca.
Vir
Ko je nekaj let pred iztekom drugega stoletja po Kristusu zavladal cesar Septimij Sever (vladal je od leta 193 do 211), je bilo v rimskem cesarstvu že toliko kristjanov, da bi moral pomoriti milijone svojih podložnikov, če bi hotel krščanstvo popolnoma in hitro zatreti. Leta 202 je z najstrožjimi kaznimi prepovedal prestop h krščanstvu. Če ne bo smel nihče več prestopiti h krščanstvu, si je mislil, bodo kristjani, naj jih je še toliko, v nekaj desetletjih izginili. Njegovo preganjanje je zadelo predvsem katehumene tiste, ki so se pripravljali na krst ali so ga ravno prejeli.
O mučeništvu katehumenov sta iz tega časa ohranjeni dve poročili iz Afrike: prvo iz Kartagine, drugo iz Aleksandrije. Prvo poročilo pripoveduje o mučeništvu petih katehumenov v Kartagini: mlade žene in matere Vibije Perpetue, dveh sužnjev Felicite in Revokata ter Saturnina in Satura. Spis o tem mučeništvu, ki ga je večidel napisala Perpetua sama, ko je v ječi čakala na mučeniško smrt, je pravi biser med spisi iz prvih krščanskih stoletij. Pisatelj, ki dopolnjuje njeno poročilo, segajoče do dneva pred mučeništvom, in Saturovo poročilo o nočnem videnju, zatrjuje, da je bil sam priča dogodkov. Sveta Perpetua in Felicita ter njuni tovariši so umrli mučeniške smrti 7. marca 202 (ali 203) v Kartagini.
Mučenki Perpetua in Felicita, obe še zelo mladi, sta nam z njunimi tovariši svetel zgled s Kristusovo ljubeznijo navdane bratovske in sestrske povezanosti do smrti zgled, ki ni redek v mladi Cerkvi prvih stoletij. Perpetua je bila mlada žena iz ugledne družine, dobro vzgojena in stanu primerno omožena; malo pred tem, ko je bila vržena v ječo, je rodila sinka. Oče jo je nagovarjal, naj se usmili njegovih sivih las in svojega otroka ter daruje bogovom in si tako reši življenje. Katehumeni so v ječi prejeli sveti krst. »Meni je Duh navdihnil, naj po krstu nič drugega ne prosim kakor stanovitnost mesa,« je zapisala Perpetua. Hudo ji je bilo, ko je videla, da se oče in njeni domači zaradi nje tako žalostijo. Dosegla je, da so pustili otroka pri njej v ječi. »Trud in skrb za otroka sta me držala pokonci: ječa se mi je sedaj spremenila v palačo, da sem bila rajši tam kot kjerkoli.« Kmalu zatem je imela videnje, v katerem ji je bilo razodeto, da jih čaka smrt.
Pri javnem zasliševanju na mestnem trgu so vsi zaslišani priznali, da so kristjani. Rimski upravitelj je vse obsodil na smrt: izpostavijo naj jih zverinam. Mlada sužnja Felicita je bila v visoki nosečnosti, ko so jo prijeli, po rimskih zakonih pa nosečnic niso smeli umoriti. Bila je žalostna, da ne bo mogla iti v mučeniško smrt s svojo sestro in z brati v Kristusu. Molili so zanjo in rodila je deklico. Ko je v porodnih bolečinah stokala, ji je eden od stražnikov rekel: »Če sedaj tako stokaš, kaj bo šele, ko te vržejo zverinam!« Felicita je odgovorila: »Sedaj sama trpim, kar trpim; tam pa bo nekdo drug trpel v meni in za mene, ker bom tudi jaz trpela zanj.«
Prvi dan slavnostnih iger so postavili pred divje živali najprej Perpetuo in Felicito. Podivjana krava ju je pobodla in vrgla na tla, toda mučenki sta ena drugi pomagali vstati in odvedli so ju iz arene skozi vrata za zmagovalce. Ljudstvo je zahtevalo, naj ju privedejo nazaj k drugim in naj jih pred očmi vseh z mečem pobijejo. Zahtevo so izpolnili in mučenci so drug za drugim mirno sprejeli smrtni udarec.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.