Imena: Perpetua, Felicita, Cita, Felicija, Felicia, Nevenka, Srečka
Živeli sta okoli leta 200 v Kartagini in sta bili krščanski katehumeni (pripravljeni na krst in poučeni o Svetem pismu). Cesar Septimij Sever ju je dal skupaj s tremi drugimi katehumeni zapreti v ječo, saj je prejem krsta prepovedal s smrtno kaznijo. Na poti v ječo pa so kljub prepovedi vsi prejeli krst. 7. marca je cesar priredil predstavo z zvermi, za rojstni dan svojega sina, med katero so ubijali kristjane. Skupaj s sojetniki so ju vrgli zverem, da bi jih raztrgale. Ker sta kljub hudim poškodbam preživeli, so ju zabodli v vrat.
2. februarja in 4. marca se mučenk spominjajo na Vzhodu, prej pa je bilo češčenje Perpetue in Felicite razširjeno predvsem v Afriki.
Največkrat sta upodobljeni kako se poslavljata druga od druge, včasih pa tudi z divjo kravo.
Vir
Spomin svetih mučenk Perpétue in Felicite, ki so bile ujete pri Kartágini, pod cesarjem Septimijem Severom, z drugimi mladenkami iz katehumenata, od katerih je bila Perpetua stara okoli dvaindvajset let, mati otroka dojenčka, Felicita pa služkinja, ki je bila noseča, in je bila po zakonih zavarovana, dokler ne rodi. Iz ječe sta obe odšli v amfiteater z vedrim obrazom, kot bi odhajali v nebesa. Četudi v bolečinah poroda, se je veselila, ko so jo vrgli zverem.
Vir
»Naposled: Zasvetil se je dan zmage in šli so iz ječe v amfiteater kakor v nebesa, veseli in z zalim obrazom. Če so se tresli, so se od veselja, ne od strahu. Perpetua je stopala mirno … pred njenim bistrim pogledom so vsi povešali oči. Prav tako Felicita, vesela, da je srečno porodila in se bo mogla boriti z zvermi; šla je od krvi do krvi, od babice k rablju, da bi se po porodu očistila z drugim krstom … Ženskama je hudič namenil zelo divjo kravo … Ko pa je ljudstvo zahtevalo, naj že ranjene privedejo nazaj v areno, da bi se njihove oči pasle na njihovi smrti, ko bo meč prebadal njihova trupla, tedaj so mučenci sami vstali in šli, kamor je ljudstvo hotelo; prej pa so se poljubili da bi svoje mučeništvo dovršili s slovesnim poljubom miru. Drugi so mirno in tiho sprejeli smrtni udarec.«
Ime: Perpetua izhaja iz lat. besede perpetuus »trajen«, Felicita pa prav tako iz lat. besede felicitas »plodnost, sreča«.
Rojeni: v drugi polovici 2. stoletja.
Kraj rojstva: Kartagina v Afriki, danes Tunizija.
Umrli: 7. marca 202 ali 203.
Kraj smrti: Kartagina.
Vzrok smrti: mučeništvo.
Družini: Felicita je bila sužnja, Perpetua pa iz plemenitega rodu in zelo izobražena. Imela je še dva brata, bila poročena in imela sina dojenčka.
Katehumenat: Vibija Perpetua se je skupaj s sužnjo Felicito in Revokatom ter Saturninom in Sekundulom pripravljala na prejem zakramenta sv. krsta. Njihov učitelj je bil neki Satur.
Preganjanje: Cesar Septimij Sever (193–211) je z najstrožjimi kaznimi prepovedal pristop h krščanstvu in začel preganjati katehumene, saj je menil, da bo na tak način krščanstvo polagoma uničil.
Ječa: Cesar je dal mlade katehumene najprej zastražiti, čez nekaj dni pa jih je vrgel v pravo ječo. V tem času jim je uspelo, da so prejeli krst. V ječi so jih domači sprva lahko obiskovali, da bi jih morda kakorkoli odvrnili od krščanstva. To je poskušal tudi oče Perpetue, ki je bil pogan, pa mu ni uspelo. Eden izmed sojetnikov je zaradi mučenja umrl že v ječi.
Mučeništvo: Obe, Perpetuo in Felicito, je cesar na praznovanju za rojstni dan svojega sina ukazal vreči divjim zverem, da bi jih raztrgale. Ker sta kljub hudim poškodbam preživeli, so ju z bodalom zabodli v vrat.
Poročilo: Spis o tem mučeništvu je večidel napisala Perpetua sama, ko je čakala v ječi na mučeniško smrt, končni del pa je napisal očividec. Spis je biser med spisi iz prvih krščanskih stoletij.
Pri nas: Poročilo o trpljenju sv. Perpetue in Felicite je v slovenskem prevodu izšlo v knjigi Franca Lukmana, Kristusovi mučenci.
Zavetnici: Kartagine, goveda, poročenih žena, mučencev, nosečnic, mesarjev in kmetov.
Upodobitve: Pogosto sta mučenki upodobljeni v trenutku, ko se poslavljata druga od druge. Ob sebi imata lahko tudi divjo kravo, Perpetua pa ima včasih v naročju dojenčka.
Grob: Neznanci so mučenki pokopali in že kmalu so nad njunim grobom postavili cerkev, katere ostanke so po stoletjih pozneje tudi odkrili.
Goduje: Prej 6., sedaj 7. marca.
Vir
Pričevanja o prvih krščanskih mučencih nas vselej pretresejo. Že samo okrutnost njihovih smrti si je težko zamišljati in zdi se neznansko oddaljena od naše sedanjosti. Zato nas utegne zamikati, da bi te zgodbe pustili v davni zgodovini, namesto da bi jih jemali kot del osebnega krščanskega porekla. Priznam, ne želim si, da bi me raztrgal leopard, me do smrti poteptala pobesnela telica ali da bi mi gladiator med vzklikanjem množice prerezal vrat.
Vendar ne ravnam prav, če ne sprejmem teh zgodb kot dela svoje krščanske zgodovine, za katero sem odgovorna, čeprav pripadam le njenemu delčku. Poleg tega razvodenim pomen Jagnjetove krvi, če te zgodbe postavim na polico ter pustim, da postanejo zaprašene in pozabljene. Ena od njih je zgodba o svetih Perpetui in Feliciti, junaških mučenkah z začetka tretjega stoletja.
Pisalo se je leto 203, če smo natančni, v Kartagini, trgovskem središču na obali Sredozemskega morja v današnji Tuniziji v severni Afriki. Rimsko cesarstvo je v tistem času vladalo v večini civiliziranega sveta, tudi v Kartagini. Kristjane so množično preganjali. Če je kdo odkril, da je človek kristjan, je to pomenilo skoraj gotovo smrt – pogosto smrt, ki je bila javna predstava, saj so kristjane lahko vrgli divjim zverem, medtem ko so gledalci navdušeno vzklikali.
Tako usodo sta doživeli dve krščanski materi: plemkinja Perpetua in mlada sužnja Felicita.
Njuni imeni slišimo pri sveti maši, kadar mašnik moli prvo ali drugo evharistično molitev. A marsikdo med nami ne pozna podrobnosti njunega prijetja in mučeništva. Obe so prijeli, ker nista hoteli »opraviti daritve« poganskemu bogu in se odreči veri v Kristusa. Neverjetno, Perpetua je pisala dnevnik o bivanju v ječi; to je eden najzgodnejših in neprecenljivih zapisov te vrste. Ne nakazuje le, da je bila dobro izobražena, temveč tudi, da je bila kljub okrutnemu preganjanju, kakršno si je težko zamišljati, lahko tako zbrana, da je zmogla zelo podrobno in umirjeno opisati svoje poslednje dni. To je gotovo že samo po sebi dokaz, da je v njej deloval Sveti Duh.
Strla bi mu glavo
Perpetuo so med bivanjem za zapahi nenehno obiskovali sorodniki, zlasti oče, ki jo je v solzah rotil, naj se ga usmili, pomisli na svojega dojenčka in se odreče veri. Vedno znova ga je zavrnila, tudi ko si je oče pulil lase. »Ne morem se imenovati nič drugega kot to, kar sem, kristjanka,« je vztrajala.
Perpetua je svojega otroka še vedno dojila. Občasno so ga prinesli k njej v ječo, da je lahko poskrbela zanj. Seveda jo je najbolj skrbelo za dečka, ko ji je grozila usmrtitev. »V neznansko temni jami sem,« je zapisala. »Mučile so me skrbi za mojega dojenčka.«
A v preobratu, ki je pogost med mučenci, je Perpetua za moč in pogum prosila Gospoda. Bog ji je dal videnje, ki jo je preželo z mirom in vztrajnostjo, da je skrb za otroka prepustila svojim domačim. Takole opisuje odločitev: »Videla sem nadvse visoko bronasto lestev, ki je segala vse do nebes, vendar je bila tako ozka, da se je po njej lahko povzpel samo en človek naenkrat. Ob straneh lestve je bilo obešeno raznovrstno kovinsko orožje … Kdor bi neprevidno ali nepozorno plezal po njej, bi ga poškodovalo.«
Še bolj grozljivo pa je bilo, da je ob vznožju lestve videla orjaškega zmaja in vedela je, da je hudič. Prihuljen je prežal, pripravljen napasti vsakogar, ki bi hotel splezati nanjo. A Perpetua je v videnju odločno dejala: »Ne bo mi storil žalega, v imenu Jezusa Kristusa.« In res ji ni. Prav nasprotno, bil je njena prva stopnica na poti do nebes.
»Počasi,« je nadaljevala, »kakor bi se me bal, je zmaj dvignil glavo izpod lestve. Nato sem ga uporabila za prvo stopnico, mu stopila na glavo in se povzpela.«
Na vrhu je odkrila čudovit, prostran vrt, na katerem je zagledala sivolasega pastirja in tisoče ljudi, oblečene v belo. Pastir ji je rekel: »Vesel sem, da si prišla, dekle moje.« Ponudil ji je sladko mleko.
Perpetui je bila dana množica sanj in videnj; vse to je utrdilo njeno odločnost. Te podobe so ji jasno sporočale, da se ne bo bojevala z divjimi zvermi, temveč s samim hudičem. Poleg tega da bo zmagala, ji bo Bog Oče blizu, da jo bo krepčal in z veseljem sprejel v nebesa.
Moč ženinega pričevanja
Felicito so prijeli skupaj s Perpetuo in drugimi. Tedaj je bila osem mesecev noseča, rimski zakon pa je prepovedoval usmrtitev nosečnic. To je pomenilo, da bi veliko pozneje prestala mučeništvo ter ne bi imela tolažbe, da umira ob prijateljih in sopotnikih v Gospodu. Ni hotela umreti v družbi zločincev in neznancev, temveč ob vernikih, ki jih je poznala in imela rada. Goreče je molila, da bi otroka rodila že prej. Njena molitev je bila uslišana in rodila je deklico, ki jo je njena sestra vzgajala kot svojo hčerko.
Dnevi so minevali in življenje v ječi je bilo neizprosno, a ženi sta vztrajali v molitvi in nenehno opominjali druge, da ju prežema veselje ter se ne bojita ničesar razen Gospodove sodbe. V lažnem sojenju sta dobili zadnjo možnost, da se javno odrečeta Kristusu. Tega nista hoteli storiti, zato so ju obsodili: vrgli ju bodo »zverem«.
In tako se je začela strašna predstava.
Živeti in umreti za Kristusa
Ženi so slekli, ju zvezali v mreže in prinesli v amfiteater. Bili sta še mladi; Perpetua je bila menda stara komaj dvaindvajset let, Felicita pa je bila morda še mlajša. Njuna mladost je množico gotovo pretresla. V trenutku skrajne hinavščine so se celo ljudje, ki so se zbrali zgolj za podžiganje grozote, zgražali nad to neprijetno podrobnostjo. Ženi so torej odpeljali nazaj in ju oblekli.
Medtem ko so može v njuni skupini napadli merjasci, medvedi in leopardi, so pobesnelo telico prihranili, da bi napadla Perpetuo in Felicito, da bi ju še bolj ponižali, ker sta bili ženski. Ko so ju oblekli, so ju privedli nazaj v areno. Žival so izpustili in čeprav je ženi poteptala, nista umrli. Privedli so ju pred množico. Izmenjali sta si poljub miru, nato pa so ju gladiatorji potolkli z meči. Perpetua ni takoj umrla, a je zakričala od bolečin, ko je meč zadel ob njena rebra. V zadnjem dejanju izjemnega poguma je gladiatorju dvignila meč do svojega vratu. Tako močno je bila ta plemkinja odločena, da bo živela in umrla za Kristusa.
Vir
Ko je nekaj let pred iztekom drugega stoletja po Kristusu zavladal cesar Septimij Sever (vladal je od leta 193 do 211), je bilo v rimskem cesarstvu že toliko kristjanov, da bi moral pomoriti milijone svojih podložnikov, če bi hotel krščanstvo popolnoma in hitro zatreti. Leta 202 je z najstrožjimi kaznimi prepovedal prestop h krščanstvu. Če ne bo smel nihče več prestopiti h krščanstvu, si je mislil, bodo kristjani, naj jih je še toliko, v nekaj desetletjih izginili. Njegovo preganjanje je zadelo predvsem katehumene tiste, ki so se pripravljali na krst ali so ga ravno prejeli.
O mučeništvu katehumenov sta iz tega časa ohranjeni dve poročili iz Afrike: prvo iz Kartagine, drugo iz Aleksandrije. Prvo poročilo pripoveduje o mučeništvu petih katehumenov v Kartagini: mlade žene in matere Vibije Perpetue, dveh sužnjev Felicite in Revokata ter Saturnina in Satura. Spis o tem mučeništvu, ki ga je večidel napisala Perpetua sama, ko je v ječi čakala na mučeniško smrt, je pravi biser med spisi iz prvih krščanskih stoletij. Pisatelj, ki dopolnjuje njeno poročilo, segajoče do dneva pred mučeništvom, in Saturovo poročilo o nočnem videnju, zatrjuje, da je bil sam priča dogodkov. Sveta Perpetua in Felicita ter njuni tovariši so umrli mučeniške smrti 7. marca 202 (ali 203) v Kartagini.
Mučenki Perpetua in Felicita, obe še zelo mladi, sta nam z njunimi tovariši svetel zgled s Kristusovo ljubeznijo navdane bratovske in sestrske povezanosti do smrti zgled, ki ni redek v mladi Cerkvi prvih stoletij. Perpetua je bila mlada žena iz ugledne družine, dobro vzgojena in stanu primerno omožena; malo pred tem, ko je bila vržena v ječo, je rodila sinka. Oče jo je nagovarjal, naj se usmili njegovih sivih las in svojega otroka ter daruje bogovom in si tako reši življenje. Katehumeni so v ječi prejeli sveti krst. »Meni je Duh navdihnil, naj po krstu nič drugega ne prosim kakor stanovitnost mesa,« je zapisala Perpetua. Hudo ji je bilo, ko je videla, da se oče in njeni domači zaradi nje tako žalostijo. Dosegla je, da so pustili otroka pri njej v ječi. »Trud in skrb za otroka sta me držala pokonci: ječa se mi je sedaj spremenila v palačo, da sem bila rajši tam kot kjerkoli.« Kmalu zatem je imela videnje, v katerem ji je bilo razodeto, da jih čaka smrt.
Pri javnem zasliševanju na mestnem trgu so vsi zaslišani priznali, da so kristjani. Rimski upravitelj je vse obsodil na smrt: izpostavijo naj jih zverinam. Mlada sužnja Felicita je bila v visoki nosečnosti, ko so jo prijeli, po rimskih zakonih pa nosečnic niso smeli umoriti. Bila je žalostna, da ne bo mogla iti v mučeniško smrt s svojo sestro in z brati v Kristusu. Molili so zanjo in rodila je deklico. Ko je v porodnih bolečinah stokala, ji je eden od stražnikov rekel: »Če sedaj tako stokaš, kaj bo šele, ko te vržejo zverinam!« Felicita je odgovorila: »Sedaj sama trpim, kar trpim; tam pa bo nekdo drug trpel v meni in za mene, ker bom tudi jaz trpela zanj.«
Prvi dan slavnostnih iger so postavili pred divje živali najprej Perpetuo in Felicito. Podivjana krava ju je pobodla in vrgla na tla, toda mučenki sta ena drugi pomagali vstati in odvedli so ju iz arene skozi vrata za zmagovalce. Ljudstvo je zahtevalo, naj ju privedejo nazaj k drugim in naj jih pred očmi vseh z mečem pobijejo. Zahtevo so izpolnili in mučenci so drug za drugim mirno sprejeli smrtni udarec.
Vir
TRPLJENJE SV. PERPETUE IN FELICITE
2. Prijeli so mlade katehumene Revokata in Felicito, ki je bila z njim vred sužnja, Saturnina in Sekundula. Med njimi je bila tudi Vibija Perpetua, iz ugledne rodovine, dobro vzgojena in stanu primerno omožena, ki je imela očeta, mater in dva brata, enega katehumena, in sina dojenčka. Bilo ji je okoli dvaindvajset let. Ta sama pripoveduje potek svojega mučeništva, kakor ga je s svojo roko in po svoje zapisala in zapustila.
3. Ko smo bili še – tako pripoveduje – z biriči, me je oče pregovarjal in iz ljubezni odvračal. Dejala sem mu: »Oče, ali vidiš na primer posodo, ki stoji tukaj, vrček ali kaj drugega?« – Odgovoril je: »Vidim.« – Jaz sem mu rekla: »Mar se more drugače imenovati, kot to, kar je?« – Dejal je: »Nikakor.« – »Tako tudi jaz ne morem reči, da sem kaj drugega, kar sem – kristjana.« Ta beseda je očeta razjezila. Zakadil se je vame, da bi mi izpraskal oči. Pa me je samo opraskal in odšel, s svojim hudičevim prigovarjanjem vred premagan. V malo dneh, ko ni bilo očeta k meni, sem se Gospodu zahvaljevala in se opomogla. V teh nekaj dneh smo prejeli krst. Meni je Duh navdihnil, naj po krstu nič drugega ne prosim kot stanovitnost mesa. Čez nekaj dni so nas spravili v ječo. Prestrašila sem se, ker še nikdar nisem izkusila takšne teme. Bridki dan! Huda vročina zaradi množice jetnikov, nasilja vojakov. Vrh tega me je mučila skrb za otroka. Tedaj sta blaga diakona Tercij in Pomponij, ki sta za nas skrbela, s plačilom dosegla, da so nas za nekaj ur izpustili na oddih v neki boljši prostor v jetnišnici. Ko smo prišli iz ječe, je vsak poskrbel zase. Jaz sem dojila otroka, ki je skoraj umiral od lakote. V skrbi zanj sem tolažila svojo mater, opogumljala brata in priporočila sinčka. Srce mi je razjedala bol, ker sem videla, kako so se žalostili zaradi mene. Takšne bridkosti sem trpela mnogo dni. Dosegla pa sem, da so pustili otroka pri meni v zaporu. Kmalu si je opomogel. Trud in skrb za otroka sta me držala pokonci; ječa se mi je zdaj spremenila v palačo, da sem bila rajši v njej kot kjerkoli. …
7. Ko smo nekaj dni kasneje vsi molili, se mi je v molitvi izvil iz grla glas in sem imenovala Dinokrata. Osupnila sem, ker mi ni nikoli prišel na misel kot zdaj, in sem bila ob spominu na njegovo usodo žalostna. Zavedla sem se takoj, da sem vredna in da moram zanj moliti. Začela sem veliko zanj moliti in h Gospodu vzdihovati. Takoj tisto noč sem videla tole: Zagledam Dinokrata, zelo vročičnega in žejnega, z bledim obličjem in z rano na licu, ki jo je imel, ko je umrl, kako stopi iz temnice, v kateri jih je bilo mnogo. Ta Dinokrat je bil moj rodni brat, sedem let star, ki je
žalostno umrl za rakom na licu, tako da se je njegova smrt vsem gnusila. Zanj sem torej molila. Med menoj in njim je bila velika razdalja, da nisva mogla drug k drugemu. Tam, kjer je bil Dinokrat, je bilo korito, polno vode, z višjo ograjo kot je bila dečkova postava. Dinokrat se je stegoval, kot da bi rad pil. Bila sem žalostna, ker je bila v koritu voda, pa vendar Dinokrat zaradi visoke ograje ni mogel piti. Zbudila sem se in spoznala, da moj brat trpi. Zaupala sem, da mu bom pomagala v njegovem trpljenju. Molila sem zanj vse dni, dokler nas niso preselili v ječo pri taborišču. Borili naj bi se pri igrah v taborišču. Bil je rojstni dan cesarja Geta. Molila sem za Dinokrata noč in dan, vzdihovala in jokala, da bi ga dobila v dar.
8. Tisti dan, ko smo ostali v ječi v vezeh, sem videla tole. Zagledam kraj, ki sem ga bila prej videla, in Dinokrata umitega, lepo oblečenega, svežega. Kjer je prej imel rano, opazim brazgotino. Ograja korita se je znižala do dečkovega popka in neprestano je iz njega zajemal vodo. Na ograji je bila zlata čaša. Dinokrat je pristopil in začel iz nje piti, in čaša se je spraznila. Ko se je vode napil, se je začel veselo igrati, kakor se igrajo otroci. Zbudila sem se in spoznala, da je kazni rešen. …
10. … To sem napisala do dneva pred slavnostnimi igrami. Kar se bo zgodilo pri igrah, naj napiše, kdor hoče.…
18. Zasvetil se je dan njih zmage in šli so iz ječe v amfiteater kakor v nebesa, veseli in z vedrim obrazom. Če so se morebiti tresli, so se od veselja, ne od strahu. Perpetua je stopala mirno, kakor Kristusova nevesta, kakor božja služabnica; pred njenim bistrim pogledom so vsi povešali oči. Prav tako Felicita, vesela, da je srečno rodila in se bo mogla bojevati z zvermi; šla je od krvi naproti krvi, od babice k rablju, da bi se po porodu očistila z drugim krstom.
21. … O junaški in blaženi mučenci, zares poklicani in izvoljeni v slavo našega Gospoda Jezusa Kristusa! Kdor jo poveličuje, časti in moli, mora te zglede, nič manjše od nekdanjih, brati v spodbudo Cerkve, da bodo tudi nova čuda pričevala, da prav do danes deluje eden in vedno isti Sveti Duh in vsemogočni Bog Oče in njegov Sin Jezus Kristus, naš Gospod. Njemu slava in neskončna oblast na vekov veke. Amen.
Prevod Franc Ksaver Lukman
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.