Imena: Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko, Pierre, Petra
Ta prvi mučenec Oceanije se je rodil leta 1803 v lyonski škofiji. Že od mladih let je želel biti misijonar. Po mašniškem posvečenju (bil je član takrat novo ustanovljenega reda maristov) se mu je ta želja močneje oglašala in leta 1837 tudi spolnila. Postal je misijonar na otoku Futuna v daljni Oceaniji.
Za Petra Chanela se je začelo trdo delo, saj ni znal jezika ljudstva, kateremu je prišel oznanjat Kristusov evangelij. Brez vsakega pripomočka se je učil tujega jezika in skušal razumeti njegove glasove in besede samo z vprašujočimi kretnjami in gibi. Začetni uspehi so bili zelo skromni. V dveh letih je krstil dvajset ljudi, štiri odrasle in šestnajst otrok v smrtni nevarnosti … Vendar ni obupal. Sobratu je dejal: »V tako težavnem misijonu morava biti svetnika.« S pobožnim življenjem, potrpežljivostjo in z nesebično pomočjo bolnikom si je polagoma pridobil naklonjenost otočanov. Imenovali so ga »človeka z dobrim srcem« in se mu približali.
Poglavarjevi svetovalci so se zbali za svoj ugled pri ljudstvu in misijonarjevim prijateljem škodovali, kjer so mogli. Misijonarju so celo onemogočili preskrbo z živili. Tudi otoški poglavar Niuliki, ki je bil misijonarju skraja naklonjen, se je kazal čedalje manj prijazen. Ko pa je odkril, da je na misijonarjevi strani celo njegov lastni sin, ga je začel sovražiti. Odslej ni le poslušal svojih zlobnih svetovalcev, marveč jim je dal jasno razumeti, da si želi misijonarjeve smrti.
To poglavarjevo željo so spolnili 28. aprila 1848. Poglavarjev »prvi minister« in še dva moža so misijonarja pobili do smrti. Poveljnik francoskega ladjevja na Tahitiju se je odpravil na povračilni pohod, vendar so ga misijonarjevi sobratje prepričali, da je od otočanov zahteval samo to, da izroče misijonarjevo truplo in njegove osebne predmete. Ta velikodušnost je zlomila odpor ljudi na otoku Futuni. Prosili so za drugega duhovnika, da bi jih »oblil s sveto vodo«. Kmalu se je dalo krstiti 714 otočanov, kasneje pa je vse prebivalstvo sprejelo krščansko vero. Mučeniška smrt Petra Chanela je rodila čudovit sad.
Goduje 28. aprila.
Vir
Peter je kot pastirček svoja otroška leta preživel na majhni kmetiji, ki so jo imeli njegovi starši v zakupu. Bil je pobožen in bister fantič, zato se je zanj zavzel domači župnik in mu v svoji »šoli« posredoval osnovno znanje, tako da je s šestnajstimi leti lahko vstopil v malo in kasneje v veliko semenišče. Študij je dokončal in bil 25. julija 1825 posvečen v duhovnika. Prvo leto svojega duhovništva je preživel kot kaplan v mestu Amberieux. Petra je že od mladih nog vleklo v misijone; ko pa je prebiral pisma, ki jih je v župnijo pošiljal nekdanji župnik, ki je misijonaril v Indiji, ga je to samo še spodbudilo, da je škofa zaprosil za dovoljenje, da bi šel tudi sam v misijone. Škof njegove prošnje ni sprejel, pač pa ga je za tri leta poslal v župnijo Crozet, majhno podeželsko mestece, kjer so se poznali uničujoči sadovi revolucije. Z gorečnostjo, modrostjo in pobožnostjo mu je župnijo uspelo prenoviti. Njegovo geslo je bilo: »Ljubiti Marijo in pomagati drugim, da jo ljubijo.« S škofovim privoljenjem je leta 1831 vstopil v kongregacijo maristov. Nekaj časa je še deloval v domači škofiji kot duhovni vodja semenišča, nato pa leta 1836 odpotoval v misijone v daljno Oceanijo. Potovanje je bilo dolgo in naporno, zlasti še, ker niso imeli točno določenega cilja. Svojo misijonsko postojanko so poskušali postaviti najprej na tahitijskem otočju, kasneje na Tongu, pa jim ni uspelo. Ustavili so se šele 3000 km zahodno od Tahitija, na otokih Wallis in Futuna med ljudožerci. Za Chanela se je začelo trdo delo, saj ni poznal ne jezika ne navad in ne značaja ljudstva, ki mu je hotel oznanjati Kristusov nauk. Razumljivo, da so bili tudi zato začetni uspehi zelo pičli, vendar ni obupal. Svojemu sobratu je rekel: »V tako težavnem misijonu morava biti svetnika.« Počasi pa si je, z neutrudno potrpežljivostjo in z nesebično pomočjo bolnikom, le pridobil naklonjenost mnogih domačinov. Kmalu so ga zaradi njegovih dobrih del in miline začeli imenovati »človek z dobrim srcem«. Kljub temu pa si je že kmalu nakopal tudi sovražnike, ki niso mogli razumeti njegovega prizadevanja za blagor vseh. Starešine so namreč na misijonarje gledali kot na rušitelje starih navad in podedovane vere, zato so jim nagajali, kolikor so mogli: zmerjali in preganjali so jih, celo mučili in jim požigali revne koče. Tudi poglavar Niuliki, ki jim je bil sprva naklonjen, se je vedno bolj oddaljeval od njih. »Sodu je izbilo dno« spreobrnjenje in krst poglavarjevega sina Meitale, tako da je bila Chanelova usoda zapečatena. Ukazal je, naj ga ubijejo, kar so misijonarjevi sovražniki tudi z veseljem storili. Musumusu, najožji poglavarjev sodelavec, je z dvema možema prišel k misijonarju s pretvezo, da potrebuje neko zdravilo. Ko se je Chanel sklonil, da bi to poiskal, so ga s koli pobili na tla in tolkli po njem. Musumusu je, besen, ker ga niso takoj ubili, vzel misijonarjevo motiko in mu z njo razklal glavo. Njegova mučeniška smrt pa je že kmalu obrodila bogate sadove. Ljudstvo se je namreč že po dobrem letu na lastno željo dalo krstiti in danes so to najbolj katoliški kraji.
Ime: Njegovo krstno ime je Peter Ludvik Marija Chanel. Ime Peter, latinsko Petrus, izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa z istim pomenom.
Rodil se je 12. julija 1803 v La Poiteru, vasici lyonske škofije v Franciji, umrl pa 28. aprila 1841 na otoku Futuna v otočju Fidži, Oceanija.
Družina: Bil je peti od osmih otrok iz preproste, globoko verne kmečke družine; starši so vse otroke že ob rojstvu posvetili Mariji.
Zavetnik: Oceanije in svetovnega dneva mladih.
Upodobitve: Na upodobitvah je prikazan v črni redovni obleki maristov s križem v roki. Pogosto je upodobljena tudi njegova mučeniška smrt, kako mu Musumusu z motiko razbije glavo.
Beatifikacija: 17. novembra 1889 ga je papež Leon XIII. razglasil za blaženega, 12. junija 1954 pa papež Pij XII. za svetnika.
Goduje: 28. aprila.
Vir
Sveti Peter Chanel [šané], duhovnik in mučenec iz Marijine družbe, ki se je posvetil skrbi za duše poljedelcev in pouku dečkov, potem pa je bil z nekaj tovariši poslan oznanjevat evangelij v Zahodno Oceanijo, na otok Futúna, kjer še ni bilo krščanskega ljudstva. Oviran po mnogih težavah, toda s posebno krotkostjo, je nekatere spreobrnil k veri, med njimi samega sina kralja, ki ga je besen ukazal umoriti, in je prvi mučenec Oceánije.
Vir
Francoska revolucija leta 1789 je pustila velikansko opustošenje v srcih ljudi, ki so jih hoteli njeni voditelji odtujiti od vere v Boga in od Cerkve. Veliko duhovnikov, redovnikov in redovnic je bilo umorjenih, mnogi so morali v izgnanstvo. Tisti duhovniki, ki so se v revolucionarnem metežu rešili, so brž ko se je krvava pijanost nekoliko polegla, spoznali, kako je treba zaslepljenim ljudem pomagati in jim znova pokazati pot k Bogu. Eden takih duhovnikov je bil Jean-Claud Colin, ki je ustanovil žensko in moško redovno družbo. Ta družba se je imenovala maristi in naloga njenih članov je bila odpravljati duhovno stisko v Franciji. Papež Gregor XVI., ki je potrdil redovna pravila, je družbi dal še eno apostolsko nalogo: da bi njeni redovniki šli kot misijonarji na otoke Južnega morja.
Med prvimi misijonarji, ki so na sveti večer 24. decembra 1836 pristali v Zahodni Oceaniji, je bil takrat triintridesetletni Peter Chanel. Rodil se je 12. julija 1803 v lyonski škofiji. Prvo znanje si je nabral v župnijski šoli. Ko so ga zajeli mladostni viharji, je hotel vse skupaj pustiti in oditi domov, pa mu je pobožna učiteljica svetovala: »Pojdi najprej v cerkev in moli k blaženi Devici, potem pa stori, kar ti bo navdihnila.« Ubogal jo je in se umiril. Že od mladih let ga je mikalo, da bi šel za misijonarja med pogane, ko pa je leta 1827 postal duhovnik, je bila ta želja še večja. Bil je zelo goreč duhovnik; njegov vzornik je bil sveti arški župnik Janez Vianney, oba sta delovala v isti škofiji.
Štiri leta po novi maši je vstopil k maristom in se začel pripravljati na misijonsko delo v Oceaniji. Potovanje z ladjo je bilo zelo dolgo. Ko so pripluli do Oceanije, še niso vedeli, kje se bodo izkrcali. Po dolgem posvetovanju z domačini otoka Futuna je Chanela in enega od laiških bratov sprejel poglavar Niuliki, škof Pompallier, ki je bil voditelj misijonarjev, pa se je peljal proti Novi Zelandiji
Za Chanela se je začelo trdo delo. Brez vsakega pripomočka se je začel učiti tujega jezika ter skušal razumeti njegove glasove in besede samo z vprašujočimi kretnjami in gibi. Dolgo se je zdelo, da je njegovo misijonsko prizadevanje neuspešno. »Dvajset krstov štirje odrasli, drugi pa otroci to je vsa moja žetev, ki sem jo pospravil v osemnajstih mesecih,« je pisal leta 1839 v Evropo. Vendar ni obupal. Svojemu sobratu je rekel: »V tako težavnem misijonu morava biti svetnika.« S pobožnim življenjem, z nesebično pomočjo bolnikom in z neizčrpno potrpežljivostjo si je polagoma pridobil naklonjenost mnogih otočanov, ki so mu pravili ‘človek z dobrim srcem’.
Še s temi skromnimi uspehi si je nakopal smrtne sovražnike. Poglavarjev svet starešin se je bal za svoj ugled pri ljudstvu: imel se je za edinega varuha domačih navad in od očetov podedovane vere. Misijonarjevim prijateljem so na vse mogoče načine nagajali, jih preganjali in mučili ter jim požigali revne koče. Nazadnje se je proti njemu obrnil tudi poglavar Niuliki, ker se je njegov sin Meitale dal krstiti. Odslej ni le poslušal svojih zlobnih svetovalcev, marveč jih je celo ščuval proti misijonarju in jim dal vedeti, da si želi njegove smrti.
Poglavarjevo željo so imeli misijonarjevi sovražniki za ukaz. 28. aprila 1848 so v misijonarjevo kočo vdrli trije poglavarjevi svetovalci, ki so misijonarja najprej pobili s kolom, nato pa mu je eden od njih z motiko razklal lobanjo. Chanel se je na mučeništvo pripravljal vse življenje, zato je žrtev njegovega življenja pripomogla, da so v naslednjih letih skoraj vsi prebivalci teh otokov postali kristjani. Petra Chanela je za blaženega razglasil papež Leon XIII. leta 1889, papež Pij XII. pa ga je leta 1954 prištel med svetnike in ga postavil za zavetnika otokov v Južnem morju.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.