sveti Peter Faber – redovnik


V Parizu na univerzi je Ignacij Lojolski spoznal Fabra in Ksaverija. Po Fabrovih besedah si je trojica tam “delila sobo, mizo in denarnico”.

Ignacijeva predanost preprostemu življenju je naredila velik vtis na njegova nova prijatelja. Za Fabra, ki ga je vse življenje mučila “pikolovska” vest, to je pretirana samokritičnost, je bil Ignacij dobesedno poslan od Boga. Nazadnje je Ignacij Petra vodil skozi duhovne vaje in njegov pogled na svet se je dramatično spremenil. To se je zgodilo, čeprav sta prihajala iz povsem različnega okolja.

In to je eno od tistih področij, kjer Ignacij in njegova prijatelja odsevajo spoznanje o odnosih: ni treba, da so prijatelji stkani iz istega platna. Prijatelj, s katerim imate morda najmanj skupnega, vam je lahko v največjo pomoč pri osebni rasti. Ignacij in Peter sta imela, dokler se nista spoznala, zelo različni življenji. Peter je prišel v Pariz, ko je bil star devetnajst let, potem ko je, kot pravi njegov življenjepisec, po “skromnem rojstvu” preživel mladost na pašnikih kot pastir.

Peter je bil prežet z zelo preprosto pobožnostjo do Marije, svetnikov, relikvij, procesij, oltarjev pa tudi angelov in se je oklepal preproste vere iz otroštva. Ignacij pa je po drugi strani mnogo let preživel kot dvorjan, nekaj pa tudi kot vojak. Po dramatičnem spreobrnjenju se je podvrgel skrajni pokori in romal v Rim in Sveto deželo, da bi uresničil svoj cilj – slediti Božji volji.

En prijatelj je videl le malo sveta, drugi veliko. Enemu je bila vera vedno vir tolažbe, drugi je prišel do Boga po trnovi poti. Nazadnje je Ignacij s svobodo, ki jo ponujajo njegove Duhovne vaje, pomagal Petru sprejeti nekaj najpomembnejših odločitev. Petrova neodločnost pred tem trenutkom se zdi osvežujoče sodobna, podobna neodločnosti vsakega današnjega študenta.

O tem je pisal v svoj dnevnik:

Prej – to je, preden sem se ob pomoči, ki mi jo je dal Bog po Inigu ustalil na svoji življenjski poti – sem bil vedno negotov vase in me je nosilo po vetru: včasih sem si želel, da bi bil poročen, včasih, da bi bil zdravnik, včasih odvetnik, včasih predavatelj, včasih profesor teologije, včasih duhovnik z diplomo – in včasih sem si želel biti menih.

Sčasoma se je Peter odločil, da se pridruži Ignaciju na njegovi novi poti, katere končni cilj je bil še vedno nejasen. Peter, včasih imenovan “drugi jezuit”, je bil že od vsega začetka navdušen nad tvegano pustolovščino. “Nazadnje,” piše, “sva postala eno v želji in volji in eno v trdni odločenosti, da vstopiva v življenje, kakršno živiva danes.” Prijatelj mu je spremenil življenje. Pozneje je Ignacij dejal, da je Faber postal pri vodenju duhovnih vaj najsposobnejši med vsemi jezuiti.

Dve Fabrovi misli:

Prosim te, moj Gospod, da odstraniš vse, kar me ločuje od tebe, in kar tebe ločuje od mene.

Išči Božjo milost v najmanjših stvareh in našel boš milost, da boš verjel in upal v največje stvari in jih boš dosegel.

Peter Faber in odnos do protestantov

Peter Faber, eden prvih jezuitov, je preživel mnogo let v stikih z novimi krščanskimi veroizpovedmi iz tistega časa. Takrat so bili katoličani in protestanti izrazito nezaupljivi drug do drugega. Za protestante so bili katoličani “papisti”, Rim je bil “Babilon”, papež pa “Antikrist”. Za katoličane so bili protestanti preprosto heretiki.

Faber je odločno zavrnil takšna prepričanja, kar je bilo za tisti čas nenavadno. “Zapomni si,” je pisal jezuitu, ki ga je prosil za nasvet, “če jim želimo pomagati, moramo skrbeti, da jih bomo gledali z ljubeznijo, da jih bomo ljubili v dejanjih in resnici in da bomo iz svojih duš izgnali vse, kar bi lahko zmanjšalo našo ljubezen in spoštovanje do njih.”

Moj najljubši navedek iz Fabrovih del o tem vprašanju je celo še preprostejši: “Pazi, pazi, da nikoli ne zapreš svojega srca pred kom drugim.”

Odprtost ne bo ozdravila prav vsakega odnosa, toda lahko služi kot izhodišče za spremembo in vsekakor ne bo stvari poslabšala. Domneva dobrega namena lahko naredi zdrave odnose še bolj zdrave, nezdrave odnose pa manj nezdrave.

Čistost srca

Kristjani v 16. stoletju, vključno z Ignacijem in zgodnjimi jezuiti, so na spolnost gledali v povsem drugačni luči, kot jo vidimo danes. Predvsem je bil velik poudarek na čistosti kot poti do duhovne “brezmadežnosti”, kot je zapisal Ignacij. Idealni kristjan bi moral stremeti k brezmadežnosti Jezusa, Marije in svetnikov (in angelov). Brezmadežnost pa je vključevala tudi čistost. Peter Faber, eden prvih jezuitov, je to dvoje povezal že v rani mladosti. “Ko sem bil star približno dvanajst let,” piše, “sem šel na polje, kjer sem občasno pomagal pasti živino, in tam sem se poln radosti in z veliko željo zaobljubil k trajni čistosti za našega Gospoda.”

To je znamenita podoba – Peter Faber, obdan s poljskim cvetjem in obsijan s soncem, goreče izreče mladostno zaobljubo Bogu. Toda danes bi le redki spodbujali takšno obljubo. Kot prvo, čistost ne pomeni vzdržnosti od spolnosti. Čistost priteka iz čistega srca in veliko poročenih moških in žensk ima čisto srce. Kot drugo, kateri dvanajstletni otrok (takrat in dandanes) dovolj razume spolnost, da bi se zaobljubil k čistosti za vse življenje? Toda Faber je živel v drugačnemn času.

Čisto srce: Srce, središče osebe, vsebuje »skritega človeka« (1 Pt 3,4): Sina, ki po veri prebiva v našem srcu (Ef 3,17). Kdor ima čisto srce, ki ni zatemnjeno zaradi številnih želja in strahov, ga najde. Čisto srce je prosojno oko, ki vidi Boga. Vidi ga v vseh stvareh, ker ga ima v sebi in ga projicira na vse. Čistost srca dosežemo s pravim namenom: kdor v vsem išče samo Boga, najde njega, ki je vse v vseh (1 Kor 15,28). (za več glej: S. Fausti, Skupnost bere Matejev evangelij, 68)