Atributi: meč, knjiga, ključi
Imena: Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra, Pavel, Paul, Pavle, Pavlek
Pri obrezovanju so Petru dali ime Simon. Ko ga je Jezus poklical za učenca, mu je spremenil ime v pomenljivo ime Peter (Skala). Zakaj, mu je povedal pozneje v Cezareji Filipovi: »Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.« Peter je bil prvak apostolov in prvi papež. Po Jezusovem vnebohodu je vodil Cerkev najprej v Jeruzalemu, nato v Antiohiji, slednjič v Rimu, središču tedanjega sveta. Prvič je prišel Peter v Rim verjetno leta 42, potem ko ga je bil angel čudežno rešil iz Herodove ječe. Od tega leta se šteje tistih petindvajset »Petrovih let«, ko naj bi kot rimski škof vladal vesoljni Cerkvi.
Ko je prišel v Rim, je mesto štelo nad 400 ulic, nad 400 trgov in 470 poganskih templjev. Iz Rima je pisal svoji dve pismi, kjer bodri kristjane, naj se celo radujejo, če morajo nekaj časa v raznoterih preizkušnjah trpeti. Peter je bil mož vere, ki je izmed apostolov Gospoda najbolj ljubil. Živo je izpovedal vero: »Ti si Kristus, sin živega Boga!« ali po obilnem ribjem lovu: »Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.«
Res je bila njegova vera spočetka nekoliko vihrava – bil je pač po naravi preprost, odkrit, zvest, nekoliko nagel. V grenki preizkušnji, ko je Gospoda zatajil, se je ta ljubezen izčistila, se ponižala in se oprla edino na božjo milost. »Gospod, ti vse veš, ti veš tudi to, da te ljubim,« je ponižno odgovoril ob Genezareškem jezeru, ko ga je Gospod dokončno postavil za poglavarja Cerkve. To je Peter tudi dokazal. Vrgli so ga najprej v mamertinsko ječo in ga na današnji dan leta 67 po starem izročilu križali po Gospodovi napovedi: »Ko si bil mlad, si se opasoval sam, … ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal.« Ob smrti naj bi Peter prosil, naj obrnejo križ narobe, češ da ni vreden, da bi umrl tako kakor njegov Učenik. Nad njegovim grobom stoji danes v Rimu največja cerkev sveta.
Pavel je apostol narodov in največji misijonar vseh časov. Rodil se je v Tarzu v Mali Aziji. Jezus sam ga je čudežno poklical za apostola, ko se mu je prikazal na poti v Damask (25. januar) in je Pavel iz preganjalca Cerkve postal njen apostol. Pavlova spreobrnitev je za Jezusovim vstajenjem eden največjih dogodkov krščanske zgodovine. Od farizejske usmerjenosti staršev je podedoval verski ogenj in rimsko državljanstvo, od učiteljev v domači šoli, zlasti pa v Jeruzalemu od slovečega Gamaliela, poznanje Svetega pisma. Šibak in bolehen po telesu, je bil silen po duhu in volji; kar je bil, je bil z vsem srcem.
S temi lastnostmi je Pavel dovršil čudovita misijonska dela, večja ko drugi apostoli. Na svojih treh misijonskih potovanjih je obšel skoraj ves tedaj znani svet. Povsod je šel v središče dežele, v glavna mesta in tam oznanjal Kristusov nauk, da se odtod razraste tudi po deželi. Najprej je vedno poskusil pri svojih rojakih, Judih, kjer je skoraj povsod slabo naletel. Potem se je obrnil k poganom. Na teh potih je moral veliko pretrpeti (2 Kor 11,16-33). Najbolj pa je poveličal svojega Gospoda s smrtjo. Za cesarja Nerona so ga obglavili isti dan kakor apostola Petra. Nad njegovim grobom v Rimu stoji veličastna bazilika.
V pričakovanju smrti piše učencu Timoteju: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal in vero ohranil. Odslej je namreč zame pripravljen venec pravice, ki mi ga bo dal tisti dan Gospod«.
Vir
Pavel – iskalec Resnice
Pavlove korenine rastejo iz judovske in grške kulture. Ob prelomnici življenja pred Damaskom pa se mu je odprlo neskončno obzorje neke nove kulture, kjer »ni več Juda ne Grka, ni več sužnja ne svobodnjaka, ni več moškega ne ženske«, ampak so vsi »eno v Kristusu Jezusu« (Gal 3,28). Papež Benedikt je prepričan, da lahko tudi sodobni človek ob proučevanju življenja apostola Pavla in posebej ob prebiranju njegovih pisem najde odgovor na stiske in izzive časa in lastnega življenja. Resnica je samo ena, poti do nje pa so lahko različne. Z apostolom Pavlom želi Cerkev v Pavlovem letu z novo močjo pričevati za »najodličnejšo pot«! Pavel jo je predstavil kristjanom v Korintu, ki so se morali, kot človek danes, soočati s številnimi ponudbami porabništva, zavajajočih ideologij in moralnega razvrata. »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale /…/ Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen« (1 Kor 13,1.13). To je magna charta Pavlovih poslanic. V njih se dotakne vseh področij človeškega življenja. Zato lahko z isto močjo tudi danes nagovarjajo ljudi, ki iščejo resnico in si kot on želijo, »da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas« (Apd 17,27).
Tarz – Pavlovo rojstno mesto
Nekaj dni po binkoštnem prazniku leta 58 so Pavla prijeli na ploščadi pred jeruzalemskim templjem. Ko ga je razjarjena množica želela raztrgati in se je zanj zavzel poveljnik rimske kohorte, je Pavel v grškem jeziku zavpil: »Jud sem iz Tarza v Kilíkiji, meščan mesta, ki ni brez slovesa« (Apd 21,39). Luka še trikrat omeni v Apd Tarz kot njegovo rodno mesto, ko opisuje Pavlovo doživetje pred Damaskom (Apd 9,11; 21,39; 22,3). Po spreobrnjenju se je spet zatekel v Tarz, kjer ga je kasneje poiskal apostol Barnaba (Apd 9,30; 11,25).
Tarz je bil glavno mesto rimske province Kilíkije, pokrajine v jugovzhodnem delu Male Azije. Zaradi svoje ugodne lege na prehodu iz anatolske planote v sirsko Antiohijo je bil znan kot gospodarsko, kulturno, filozofsko in vzgojno središče. Rimski pisec in geograf Starbo (63 pr. do 26 po Kr.) poroča o tarziških šolah, ki naj bi celo prekašale atenske in aleksandrijske. V Tarzu so živeli in poučevali številni stoiški in epikurejski filozofi, med drugim Antipator, ustanovitelj epikurejske šole, Atenodor, učitelj cesarja Avgusta, in slavni rimski retorik Cicero. Še danes lahko v Tarzu občudujemo ostanke rimskega slavoloka, spomina na usodno srečanje med Markom Antonijem in egipčanko Kleopatro leta 31 pr. Kr. Pavel je tako v rojstnem mestu lahko od otroštva dalje obilno srkal vse, kar je takrat premogla grško-rimska kultura.
V Tarzu je poleg Rimljanov in Grkov živela tudi precej številna judovska skupnost. Njen ugled se je kazal tudi v tem, da je ta helenistična judovska diaspora vzdrževala v Jeruzalemu svojo sinagogo (prim. Apd 6,9). Čeprav so bili običajno Judje, ki so živeli po grških in rimskih mestih, bolj odprti do drugih kultur, so hkrati še bolj skrbno negovali svojo družinsko tradicijo. Pavla je to okolje močno zaznamovalo: odprlo ga je za dialog z drugačnimi, hkrati pa je v njem močno okrepilo zavest lastne hebrejske identitete.
Pavlova rodbina
Od kdaj so Pavlovi predniki živeli v Tarzu in zakaj so prišli, ni znano. Sv. Hieronim poroča, da naj bi rodbina izvirala iz galilejske vasi Gišala, severno od Nazareta. Vemo, da so na tem območju res živeli potomci Benjaminovega rodu. V Tarz naj bi se preselili ok. leta 60 pr. Kr., ko so pokrajino zavzeli Rimljani. Morda pa so se preselili v Tarz, ki je bil živahno trgovsko mesto, tudi iz gospodarskih in kulturnih razlogov.
Iz Pavlovega pogovora z rimskim poveljnikom, ki ga je v Jeruzalemu dal bičati, izvemo, da si Pavel, za razliko od poveljnika, rimskega državljanstva ni kupil, temveč ga je podedoval (Apd 22,28). Iz tega lahko sklepamo, da je imela Pavlova rodbina v Tarzu ugled tako med Judi kot Rimljani. Pavel se med zagovori pogosto samozavestno sklicuje na svoje rimsko državljanstvo (Apd 16,37; 22,25; 23,27). Vendar tega privilegija ni razumel kot odmik od svojih rojakov, temveč je tudi to, kot sicer vse svoje življenje, postavil popolnoma v službo oznanjevanja evangelija (Apd 25,10). Rimsko državljanstvo ga je velikokrat obvarovalo pred samovoljo lokalnih veljakov, omogočalo mu je bolj svobodno potovanje in ga je končno pripeljalo tudi v Rim.
Iz Apd lahko sklepamo, da je imel Pavel tudi sestro, ki je bila poročena v Jeruzalemu. Judovske oblasti so Pavla po aretaciji v Jeruzalemu zasliševale in Luka poroča o naklepu skupine gorečih Judov, da bi Pavla iz zasede ubili. Sin Pavlove sestre naj bi slišal za ta naklep, zato je Pavla, ki je bil v priporu v vojašnici, o tem obvestil (Apd 26,16). Poveljnik je dal mladeniča skrivaj poklicati, da mu je zaroto podrobno razložil. Da bi Pavla zaščitil, ga je poslal v Cezarejo, v zapore cesarskega namestnika Feliksa.
Pavel je bil do konca nadvse ponosen na svoje judovske korenine. Tudi v svojem zadnjem zagovoru pred rimskimi rojaki ostaja zvest judovstvu: »Jaz, bratje, nisem storil ničesar zoper svoje ljudstvo ali zoper šege naših očetov. In vendar so me v Jeruzalemu prijeli in me kot jetnika izročili Rimljanom /…/ Zato sem bil prisiljen sklicevati se na cesarja, vendar ne, ker bi hotel tožiti svoj narod« (Apd 28,17.19). Ko želi poslušalce prepričati, da je Jezus pričakovani in resnični mesija Izraela, se sklicuje na svoj slavni rod: »Saj sem tudi jaz Izraelec, Abrahamov potomec, iz Benjaminovega rodu« (Rim 11,1). V Pismu Filipljanom še bolj konkretno govori o zvestobi judovskim običajem v njihovi družini: »Obrezan sem bil osmi dan, sem iz izraelskega ljudstva, iz Benjaminovega rodu, Hebrejec izmed Hebrejcev, po postavi farizej« (Flp 3,5).
Kdaj se je Pavel rodil
Točno leto Pavlovega rojstva ni znano, lahko pa o njem s precejšnjo gotovostjo sklepamo iz različnih posrednih izjav. V Lukovem poročilu o prvem mučencu Štefanu, ki so ga kamnali verjetno leta 32, je Pavel omenjen kot »mladenič, ki mu je bilo ime Savel« (Apd 7,58). Za mladeniča so v takratnem času imeli moškega med 24. in 40. letom starosti. Pavel v svojem najkrajšem pismu prijatelju Filemonu, ki je bilo napisano ok. leta 62, sebe označi kot starca, gr. presbýtes (Flm 9). Razlagalci sklepajo, da je bil Pavel takrat star ok. 55 let in da se je torej rodil med letoma 7 in 10 po Kr.
Po običaju so mu starši ob rojstvu oziroma obrezi poleg rimskega imena Pavel pridali tudi hebrejsko ime. Izbrali so mu ime najslavnejšega člana Benjaminovega rodu, prvega izraelskega kralja Savla (1 Sam 9,2). Ime Savel v hebrejskem jeziku pomeni izprošen od Boga, latinsko ime Pavel pa pomeni majhen. Obe imeni, ki ju je torej Pavel nosil od rojstva, nakazujeta ne samo njegov izvor, temveč tudi njegovo poslanstvo. Med uporabo imen v Apd ni zaznati napetosti, kar samo potrjuje, da ne smemo iskati nekega nasprotja med judovskim Savlom in krščanskim Pavlom. Tudi po spreobrnjenju Apostolska dela Pavla še vedno imenujejo Savel. Samoumevno zveni Lukova omemba, da so Pavla poznali pod obema imenoma: »Savel, ki mu je bilo ime tudi Pavel« (Apd 13,9).
Dosledno začne Savel uporabljati svoje rimsko ime Pavel ob srečanju s prokonzulom Sergijem Pavlom na Cipru (Apd 13,4sl.), ko jasno spozna, da ga Gospod v prvi vrsti pošilja oznanjevat evangelij poganom. Hkrati pa se zaveda svoje usodne povezanosti z rodom, ki mu pripada. Kakor je bil namreč Benjamin najmlajši Jakobov sin, tako se tudi on čuti, da je »najmanjši izmed apostolov« in ni vreden, da bi se tako imenoval. A po Božji milosti je to, kar je (prim. 1 Kor 15,8–10).
Pavlova izobrazba
Pavel je odraščal v okolju treh jezikov in dveh kultur. Njegova družina je morala biti zelo predana judovskim izročilom, zato je bil doma pogovorni jezik gotovo aramejščina. V javnosti so tudi Judje morali govoriti grško, ker je bila grščina od Aleksandra Velikega naprej glavni pogovorni jezik na celotnem območju Male Azije. Pri molitvi v sinagogi pa so tudi v diasporah poleg grškega prevoda Svetega pisma, imenovanega Septuaginta, brali hebrejske tekste. Iz Pavlovih pisem je razvidno, da mu je bila grščina najbolj domača in da je Septuaginto pogosto navajal kar po spominu.
Nasprotno od helenistične šole, kjer je osnovno izobrazbo predstavljalo znanje matematike, retorike in filozofije, je judovsko izobraževanje temeljilo na Postavi. V talmudskem traktatu Pirke Abot, ki je preveden tudi v slovenščino, najdemo veliko navodil, kako pravilno vzgajati. Rabini poudarjajo, da študija Postave ne more ničesar nadomestiti. Rabi José tako pravi: »Trudi se s preučevanjem Postave, kajti nje ne moreš podedovati« (Prike Abot II,17). Postavo so začeli učiti petletne otroke. Z desetimi leti naj bi otrok že prebiral komentar Postave, imenovan Mišna, s petnajstimi pa Talmud (Pirke Abot V,24). Kdor se ukvarja s Postavo zaradi nje same, trdijo rabini, si zasluži, da ves svet postane njegov. »Postava ga odeva v ponižnost in sveti strah, usposablja ga, da je pravičen, pošten in zanesljiv. Oddaljuje ga od greha in približuje zasluženju« (Pirke Abot VI,1). Ko prebiramo te modre izreke, ki jih je Pavel osvajal prva leta izobraževanja, bolje razumemo Pavlove besede Galačanom: »Postava je za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere. Ko pa je nastopila vera, nismo več pod vzgojiteljico« (Gal 3,24–25).
Ob Gamalielovih nogah
Luka v poročilu o Pavlovem zagovoru pred rojaki v Jeruzalemu omenja, da se je Pavel poučil o postavi očetov tudi v Jeruzalemu »ob Gamalielovih nogah« (Apd 22,3). Učeni Gamaliel je kot učitelj postave deloval v Jeruzalemu med letoma 20 in 50 po Kr. Bil je vnuk in naslednik velikega rabija Hilela (ok. 60 pr. Kr. do 20 po Kr.), ki je, v nasprotju s svojim tekmecem rabijem Šamajem, zagovarjal bolj prožno razlago Postave. Najverjetneje gre za istega Gamaliela, ki se je pred velikim zborom zavzel za apostole z besedami: »Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu« (Apd 5,38–39).
Kdaj je prišel Pavel v Jeruzalem in koliko časa je bil v Gamalielovi šoli, ne vemo natančno. Najverjetneje je to bilo v zgodnjih 20. letih po Kr. Ker niti Luka v Apd niti Pavel v svojih pismih ne omenjata, da bi Pavel kdaj videl Jezusa pred njegovo smrtjo na križu, sklepamo, da v času Jezusovega javnega delovanja Pavla ni bilo v Jeruzalemu. Po končanem šolanju v Jeruzalemu se je Pavel ok. leta 25 vrnil v rojstno mesto Tarz. Tam se je še naprej pripravljal na sprejem učiteljske službe v sinagogi. V tem času pa se je moral priučiti tudi neke obrti, s katero se je lahko preživljal. Ko se je čez dobrih trideset let poslavljal od svojih dragih Efežanov, jim je ponosno zatrdil: »Sami veste, da so te roke prislužile vse, kar smo potrebovali jaz in moji spremljevalci« (Apd 20,34).
Vir
Praznik svetih apostolov Petra in Pavla. Simon, sin Jona in Andrejev brat, ki je prvi izmed učencev izpovedal, da je Jezus Kristus, ki je Petra poklical, Sin živega Boga. Pavel pa, apostol poganov, je oznanjal Judom in Grkom križanega Kristusa. Oba sta v veri in ljubezni do Jezusa Kristusa oznanjala evangelij v mestu Rim. Pod cesarjem Neronom sta umrla kot mučenca: prvi, kot poroča izročilo, pribit na križ z glavo navzdol in v Vatikanu pokopan ob Triumphalni cesti, drugi umorjen z mečem in pokopan na Ostienski cesti. Na ta dan slavi ves svet z enako častjo in spoštovanjem njuno zmago.
Vir
Današnji slovesni praznik je posvečen apostoloma Petru in Pavlu. Petra imenujemo »prvak apostolov«, ker mu je Jezus določil vodstveno vlogo v svoji Cerkvi, Pavlu pa pravimo ‘apostol narodov’, ker je bil po posebni božji izvolitvi največji misijonar vseh časov. Skupaj godujeta zato, ker sta skupaj dala življenje za Kristusa.
PETER je bil rojen v ribiški vasi Betsajda na severovzhodni obali Genezareškega jezera. Oče Jona mu je dal ime Simon. Iz Betsajde se je priženil v Kafamaum na nasprotni strani jezera. Tam je opravljal ribiški poklic skupaj s svojim bratom Andrejem. Prav on ga je privedel k Jezusu, ki mu je dejal: »Ti si Simon, Jonov sin, imenoval se boš Kefa.« Ta aramejska beseda pomeni ‘skala’, po latinsko ‘petra’ odtod Peter. Peter je bil vihravega značaja in Jezus ga je posebej vzgajal. Po milosti nadnaravne vere je izpovedal: »Ti si Kristus, sin živega Boga«, na kar je slišal odgovor: »Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev … Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva.« S temi besedami ga je postavil za svojega namestnika na zemlji. Zaradi ‘ključev’, o katerih govori Jezus, apostola Petra upodabljajo s ključi v rokah in mu pravijo ‘nebeški ključar’. Ob Jezusovem trpljenju se je slabo izkazal. Trojno zatajitev pa je popravil s trojno izpovedjo ljubezni po Gospodovem vstajenju.
Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v mestu Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi. Oznanjevanje je zapečatil z mučeništvom leta 67: med Neronovim preganjanjem je bil križan z glavo navzdol.
Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 350 postaviti veliko baziliko. Sedanja, ki je znana po vsem svetu, je bila zgrajena v letih 1506–1526. Pod njenim glavnim oltarjem je grob Apostola, čigar nasledniki so papeži rimski škofje. Za svojega zavetnika so si sv. Petra izbrali kamnarji, zidarji, ribiči, čolnarji, kovači in drugi obrtniki. Njegovo ime je nosilo nad 500 svetnikov. Ime Peter je med najbolj razširjenimi pri nas, ženska oblika Petra pa ni tako pogosta.
Apostol narodov PAVEL se je rodil okoli leta 10 po Kristusu v Tarzu, glavnem mestu rimske province Kilikije na jugovzhodnem delu Male Azije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Po pravilu, da se mora vsak učenec judovske postave naučiti še kakšne praktične obrti, se je mladi Savel, kakor mu je bilo ime, naučil izdelovati šotore, tako da se je kasneje kot oznanjevalec evangelija preživljal z delom lastnih rok. Pri dvajsetih letih je prišel v tempeljsko šolo v Jeruzalem. Gorel je za Mojzesovo postavo in zato je preganjal Jezusove učence, ki je niso izpolnjevali. Pred Damaskom ga je Jezus poklical za svojega apostola. Iz preganjalca Savla se je spremenil v navdušenega oznanjevalca evangelija. O njegovem delovanju poroča evangelist Luka v svetopisemski knjigi Apostolska dela zgodovini prve Cerkve.
Pavel je obhodil velik del rimske države. Povsod je ustanavljal cerkvene občine in jih pozne je spodbujal s pismi. Ohranjenih je 14 Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma nove zaveze. Odlomke njegovih pisem redno beremo pri bogoslužju. Umrl je mučeniške smrti v Rimu za časa cesarja Nerona najbrž leta 67 hkrati z apostolom Petrom. Kot rimski državljan je bil obglavljen.
Apostola Pavla upodabljajo z brado (filozof), s knjigo (pisatelj) in z mečem (božja beseda pa tudi orodje njegovega mučeni štva). Največkrat je njegov kip na oltarjih skupaj s kipom sv. Petra. Zaradi njegovega tkalskega poklica se mu priporočajo tkalci, vrvarji, izdelovalci preprog, pletarji in sedlarji (ker je ob spreobrnitvi padel s konja). Imeni Pavel in Pavla sta pri nas precej pogosti.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.