Imena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Čeprav je bil član strogega karmeličanskega reda, je bilo njegovo življenje na zunaj zelo razgibano. Rodil se je leta 1305 ali 1306 kot sin revnih staršev v kraju Perigord (pokrajina Dordogne) v Franciji. Kot mladenič se je šolal v mestu Monpazier in se večkrat vzdrževal tudi z miloščino in poučevanjem manj nadarjenih šolarjev. Z dvajsetimi leti je stopil h karmeličanom v mestu Bergerac. Nato se je v raznih karmeličanskih samostanih posvetil študiju filozofije in teologije.
Papeži so tedaj živeli v “babilonski sužnosti”; v Avignonu. Ko je bil Peter Tomaž leta 1345 imenovan za generalnega prokuratorja karmeličanskega reda, se je preselil v to mesto in bil poslej zaposlen v papeških službah. Ko so ga določili za papeškega pridigarja, je najprej odšel v Pariz, da je dosegel magisterij v teologiji, nato pa je prevzel to službo. Govoril je tudi na pogrebu papeža Klementa VI.
Papež Inocenc VI. mu je najprej naložil delo za spravo med krščanskimi kralji in knezi. Spoštovali naj bi pravice Cerkve na svojih ozemljih. Druga njegova naloga je bila pospeševati edinost med zahodno in vzhodno Cerkvijo, predvsem pa naj bi organiziral križarsko vojno proti muslimanom, za osvoboditev svetih krajev. Leta 1354 je postal škof in papež ga je imenoval za svojega legata na krščanskem Vzhodu. Tedaj si je zelo prizadeval za protiturško zvezo med Apostolskim sedežem, Ciprom, Benetkami in viteškim redom sv. Janeza v Jeruzalemu. Leta 1360 je odšel na Ciper in tam kronal za jeruzalemskega kralja svojega prijatelja Petra iz Lusignana. Na Cipru je kljub nasprotovanju uspešno deloval za združitev krajevne pravoslavne Cerkve z Rimom. Leta 1362 se je s kraljevim kanclerjem Filipom vrnil v Evropo, da bi organiziral nov križarski pohod. Papež ga je tedaj imenoval za nadškofa na Kreti. Ko so bile rešene vse organizacijske in diplomatske težave, je križarska vojska odšla na pohod v Egipt. Sam nadškof je bil navzoč pri zavzetju Aleksandrije. Ko se je vrnil na Ciper, je hudo zbolel in v karmeličanskem samostanu v Famagusti umrl 6. januarja 1366.
Izročilo mu pripisuje zbirko pridig v čast Marijinemu brezmadežnemu spočetju. Za svetnika so ga začeli častiti takoj po smrti. To češčenje pa so papeži potrdili šele v letih 1609 in 1628. Slikajo ga v meniški obleki v trenutku, ko ga Turki prebodejo s sulico (po legendi iz 16. stoletja), ob vznožju pa ležijo znamenja škofovske službe. Druga upodobitev pa ga kaže, kako govori na prižnici.
Goduje 6. januarja.
Vir
V Famagosti (na otoku Ciper), smrt svetega Petra Tomaža, carigrajskega škofa, iz karmeličanskega reda, ki je deloval na Vzhodu kot legat rimskega škofa.
Vir
Rodil se je okoli leta 1305 v kraju v vasi Akvitaniji v Franciji. Njegovi starši so živeli v skrajni revščini, zato je Peter Tomaž zgodaj zapustil starševski dom, da ne bi bil v breme svojim. Peter Tomaž je bil nizke postave, vendar je imel redko in globoko inteligenco. Živel je od miloščine, vendar mu je uspelo študirati in pri 17 letih je postal mojster in učitelj. Povabili so ga k poučevanju karmeličanov in leta 1327 se je pridružil redu. Poučeval je različne predmete v številnih samostanih reda, dokler ni bil imenovan za prokuratorja reda pri Svetem sedežu, ki je bil takrat v Avignonu. Ko je oče general ob neki priložnosti videl svetnikov skromen in majhen videz, ga je bilo sram predstaviti kardinalom. Vendar se je neki kardinal, ki je vedel za slavo brata Petra Tomaža, odločil, da ga bo predstavil.
Papež ga je imenoval za svojega nuncija in legata ter mu zaupal številne težke naloge, ki jih je brat Peter Tomaž vedno dobro opravil. Bil je neutruden glasnik in apostol miru in edinosti Cerkve, zato si je ta naš brat kmalu povsod pridobil sloves svetnika. Potem ko je bil škof v več škofijah, je bil imenovan za konstantinopelskega patriarha.
Kljub visokim službam, ki jih je opravljal, je brat Peter Tomaž na svojih potovanjih za svoje bivališče vedno iskal samostane svojih karmeličanskih bratov in živel običajno življenje skupnosti kot brat in skupaj z brati Karmelske Matere Božje po Pravilu. Umrl je 6. januarja 1366. Čeprav je bil škof, je prosil, da ga oblečejo v redovniški habit. Bil je zelo predan Devici Mariji in nekega dne je bratu povedal, da se mu je prikazala Devica Marija in mu povedala, da bo Karmelski red trajal do konca časov.
PT
Peter Tomaž se je rodil okoli leta 1305 v zelo revni družini v južnem Périgordu (jugozahodna Francija). Ko mu je umrl brat, je, da ne bi še povečal družinske bede, še mlad zapustil starše in mlajšo sestro ter se preselil v mestece Monpazier. Tu je približno tri leta obiskoval šolo, živel od miloščine in učil otroke. Enako je živel tudi v Agenu, dokler ni dopolnil dvajset let. Opazil ga je prior karmeličanskega samostana v Lectoureju in eno leto je poučeval v tem kolegiju; nato ga je prior iz Bergeraca vzel v svoj samostan in mu dal karmeličanski habit. Tu je naredil redovniške zaobljube in poučeval dve leti. Kot lektor logike v Agenu je tam študiral filozofijo in bil po treh letih posvečen v duhovnika.
Eno leto je poučeval logiko v karmeličanskem samostanu v Bordeauxu, filozofijo najprej v samostanu v Albi, nato pa v Agenu. Po triletnem bivanju v Parizu je odšel v Cahors. Po navedbah kronike je v tem mestu med procesijo proti strašni suši imel homilijo: ko je končal pridigo, je nebo nenadoma čudežno sprožilo dež.
Ko se je vrnil v svojo provinco, je bil na kapitlju 15. maja 1345 izvoljen za generalnega prokuratorja reda in poslan v rimsko kurijo, ki je takrat domovala v Avignonu. Opazil ga je njegov kolega kardinal iz Périgorda Elias Talleyrand, ki ga je imenoval za apostolskega pridigarja in posredoval, da je lahko končal študij v Parizu in postal magister teologije. Po vrnitvi v Avignon je uspešno nadaljeval službo apostolskega pridigarja. Aprila 1353 je ob smrti papeža Klementa VI. spremljal njegovo truplo v opatijo Chaise-Dieu in pridigal na vseh dvanajstih postajah na poti.
Od takrat je bilo vse življenje Petra Tomaža posvečeno občutljivim poslanstvom, ki mu jih je zaupal Sveti sedež, za pomiritev krščanskih knezov, za obrambo pravic Cerkve pri najmočnejših monarhih tistega časa, za združitev bizantinsko-slovanskih pravoslavnih z rimsko Cerkvijo, za protimuslimanski križarski pohod in osvoboditev Svete dežele. 17. novembra 1354 je bil posvečen v škofa v Pattiju in Lipariju. Kasneje je sodeloval v papeški misiji v Srbiji. Po odhodu iz Avignona se je januarja 1355 v Pisi srečal z nemškim cesarjem Karlom IV. Na enem od potovanj so med prečkanjem Jadranskega morja ladjo, na kateri je bil, napadli Turki, vendar je bila zaradi njegovega posredovanja celotna posadka rešena in osvobojena. Poleg tega mu je med istim potovanjem z molitvijo uspelo pregnati nevihto.
Sveti Peter Tomaž Aprila 1357 je Peter Tomaž kot papeški legat prispel v Konstantinopel, prejel pokorščino bazilija Janeza V. Paleologa, ki mu je podelil evharistično obhajilo; dosegel je tudi, da so se grški plemiči, kot sta Janez Lascaris Kalofer in Demetrij Angelo iz Tesalonike, pridružili katoliški enotnosti. Janez V. Paleolog je 7. novembra papežu izročil pismo, v katerem je obljubil, da bo storil vse, kar je mogoče, da bi dosegel združitev z rimsko Cerkvijo. Peter Tomaž je odšel na Ciper, da bi kralja Hugha prosil za podporo Bizancu v boju proti Turkom. Nato se je odpravil na romanje v Jeruzalem, ne da bi kaj trpel zaradi turške oblasti; nato se je vrnil v Famagusto na Cipru, kjer je doživljal ekstaze.
Medtem je papež Inocenc VI. obnovil protiturško zvezo, sklenjeno leta 1350 med Apostolskim sedežem, Ciprom, Benetkami in krščanskim viteškim redom sv. Janeza Krstnika z Rodosa. 10. maja 1359 je bil Peter Tomaž imenovan za škofa v Corone (Peloponez) in legata na Vzhodu z obsežno jurisdikcijo nad Morejo, Konstantinoplom in beneškimi ozemlji v Romuniji. Sodeloval je v napadu na Lansacco in sodeloval pri obrambi Smirne. Nato je odšel v Kandijo (Kreta), da bi izkoreninil herezijo, ki je nastala med latinci. Na poti na Rodos je okoli božiča 1359 zbolel in še vedno je imel vročino, ko je v začetku aprila 1360 zapustil otok, da bi odšel na Ciper in na velikonočno nedeljo 1360 na glavo svojega prijatelja Petra iz Lusignana položil krono jeruzalemskega kralja. Z nežnim prepričevanjem je skušal ciprske pravoslavne priklicati nazaj v katoliško edinost, zaradi njihovega odpora pa je bilo njegovo življenje v veliki nevarnosti.
Obiskal je svojo škofijo Corone in šel skozi Rodos. Ko je kralj Peter osvojil Adalijo (Satalijo), je tam vzpostavil katolištvo, nato pa se je vrnil na Ciper. Organiziral je javne molitve, da bi prosil za rešitev pred kugo, ki je izbruhnila na otoku. Ko je kancler Peter I. postal duhovni vodja Filipa iz Mézièresa, si je skupaj z njim zamislil novo križarsko vojno in 24. oktobra 1362 sta se iz Pafa odpravila v Evropo, da bi prosila Zahod za pomoč. Po postanku na Rodosu sta 5. decembra pristala v Benetkah.
V Avignonu je Peter Tomaž srečal novega papeža Urbana V. (1362-70), ki ga je imenoval za nadškofa na Kreti in podprl njegovo zamisel o novem križarskem pohodu za odkup Svete dežele. Po napornih potovanjih med Emilijo, Lombardijo in Avignonom je moral Peter Tomaž upravljati mesto Bologna, ne da bi se izognil zaroti. Ko se je sredi maja 1364 vrnil v kurijo, je bil izvoljen za latinskega patriarha v Konstantinoplu in papeškega legata nove križarske vojne. Odhoda križarske vojske ni upočasnila le zima, temveč tudi vojna, ki je izbruhnila med Ciprom in Genovo. Peter Jeruzalemski in papež sta za mirovnega pogajalca med obema rivalskima državama izbrala Peter Tomaž.
V Famagusti se je po prepovedi trgovanja s sultanom pripravljal na vkrcanje, da bi se vrnil v kurijo, ko se je med božičnimi prazniki leta 1365 prehladil, 28. decembra resneje zbolel in 6. januarja naslednjega leta, ko je razdelil vse svoje imetje in bil shujšan na kožo in kosti, pobožno sklenil svoje zemeljsko življenje v karmeličanskem samostanu v Famagusti. Ženskam, ki so skrbele zanj, se je truplo zdelo obsijano s svetlobo. Truplo je ostalo izpostavljeno šest dni, obiskala pa ga je velika množica ljudi: pred pokopom in po njem so se zgodili ozdravljenja in drugi čudeži. 8. maja so grobnico odprli: telo so našli popolno in nestrohnjeno, ude pa prožne kot prej. Prošnjo za kanonizacijo karmeličanskega škofa je papežu Urbanu V. predložil sam ciprski kralj Peter.
Turki so leta 1571 osvojili Ciper, potres leta 1735 pa je izbrisal vse spomine na svetnika na tem otoku in tako izpolnil še eno svetnikovo napoved: biti truplo, „ki ga poteptajo celo koze in psi“. Leta 1905 je moral arheolog Camille Enlart opustiti iskanje svetnikovega grobišča med ruševinami karmeličanske cerkve v Famagusti. V Lebreilu v Franciji je francoska revolucija uničila majhno kapelico, postavljeno v domnevnem svetnikovem rojstnem kraju, v bližini izvira, ki naj bi izviral po njegovi priprošnji. Leta 1895 se je govorilo o tem, da bi jo nadomestili z dostojnim svetiščem.
Podobno je bilo s štirimi zvezki pridig in traktatom De Immaculata Conceptione B. M. V., ki mu jih pripisuje izročilo. Med relikvijami, ki so bile svetniku drage, je tudi relikvija svetega križa, ki so mu jo leta 1360 darovali krščanski begunci iz Sirije in jo je uporabljal kot zastavo na križarskem pohodu in kot tolažbo v svoji agoniji.
Češčenje Petra Tomaža, ki ga je leta 1609 potrdil papež Pavel V., leta 1628 pa Urban VIII, se 8. januarja praznuje samo v karmeličanskem redu in v škofiji Périgueux.
IT
Sveti Peter Tomaž se je rodil v začetku 14. stoletja v Lebreilu (župnija Salles) v francoskem departmaju Perigord. V svoji domovini se je naučil osnov znanosti. Ker so bili njegovi starši revni, se je moral sam preživljati s poučevanjem mladih študentov. Po božji previdnosti je bil poklican, da mlade kandidate karmeličanov v Condomu v Gaskoniji uvede v naravoslovje. Tako je spoznal in vzljubil sveti red. Voden z Božjo milostjo je sprejel povabilo enega od očetov in vstopil. Leta 1306 je pri dvajsetih letih naredil svete zaobljube. Medtem ko je že kot novinec s svojim gorečim prizadevanjem za pravo krepost in pobožnost vzgajal svoje sobrate, ni bil po zaobljubah nič manj bogat z blagoslovi kot učitelj in pridigar. Leta 1345 je bil Peter Tomaž izvoljen za generalnega prokuratorja reda in je kot tak moral zastopati zadeve reda na papeškem dvoru v Avignonu. Kot papežev odposlanec je pobožni redovnik v težkih primerih večkrat zagotovil mir med knezi in mesti. Ljubezen do poučevanja je svetnika prisilila, da se je odpovedal diplomatski karieri. Kronika bolonjske univerze ga navaja med profesorji, ki so tam poučevali v prvem letu njenega obstoja (1362). Toda že leta 1364 ga je papež Urban V. ponovno uporabil kot generalnega legata v vojni proti Turkom, ga leta 1365 dal posvetiti v škofa v Pattiju na Siciliji in ga po podelitvi različnih drugih dostojanstev imenoval za konstantinopelskega patriarha. Tako je Peter Tomaž, ki je že prej koristno deloval kot nuncij v Benetkah in Genovi, v Neaplju, Srbiji in na Ogrskem, prispel na Vzhod. Dobro se je zavedal, da ga tam čakajo številne nevarnosti. Svojo službo je prevzel v poslušnosti svetemu očetu. V zaupanju v Boga je voljno sprejel vse težave svoje službe in nazadnje tudi morebitno kruto mučeniško smrt. Še ni vstopil v obljubljeno deželo, ko ga je zadela sovražnikova krogla.(?) Po dolgotrajnem trpljenju je umrl, kot je že prej napovedal, 6. januarja 1366 v Famagusti na vzhodni obali otoka Cipra. Poleg njegove gorečnosti za molitev pisci o njegovem življenju na splošno hvalijo njegovo nežno predanost Mariji in poročajo, kako je bila ta večkrat presenetljivo nagrajena. Ko je na primer med kanonično vizitacijo nekega samostana izvedel, da se ta spopada z revščino, se je močno bal za njegov nadaljnji obstoj. V svoji žalosti je klical k Mariji, svojemu običajnemu in varnemu zatočišču, in slišal besede: „Ne boj se, Peter, vse, kar potrebuješ, ti bo dano.“ Naslednji dan po sveti maši je prišel trgovec in dal deset zlatnikov, ravno toliko, kolikor je nujno potreboval. Znano je tudi prikazovanje, v katerem je blažena Devica napovedala nadaljnji obstoj karmeličanskega reda do konca časov. Čudeži, ki so se zgodili po svetnikovi smrti, so nešteti, zato ga številni vzhodnjaki častijo kot zavetnika proti kugi.
DE