Sv. Platon spada v ospredje »svetniškega ozvezdja«, ki je blestelo na nebu carigrajske patriarhije proti koncu 8. in v začetku 9. stoletja. Značilna za carigrajsko hierarhično vodstvo sta bila v tem času patriarha sv. Tarazij in sv. Nikefor, med meništvom pa sta bila vodilna sv. Platon in njegov nečak sv. Teodor Studit.
Platon se je rodil v ugledni carigrajski uradniški družini okoli leta 735. Imel je tri brate in več sester, med njimi slovečo sveto Teoktisto, mater sv. Teodorja. Otroci so bili še vsi mladoletni, ko jim je kuga ugrabila starše. Platonovo vzgojo je prevzel stric, veliki cesarski zakladnik. Že zgodaj je mladi Platon pokazal veliko umsko zrelost, praktično iznajdljivost in versko vnemo. Svoje učitelje je pogosto spravljal v zadrego z nenavadno bistroumnimi vprašanji, s katerimi je želel z železno doslednostjo prodreti stvarem do bistva in zadnjega vzroka. Pri tem ni kazal najmanjšega napuha, pač pa veliko zavest odgovornosti pred Bogom, skrajno resnicoljubnost in spoštljivost do razodetih resnic. Čim več je vedel, tem bolj se je zavedal lastne majhnosti. Sicer je rad govoril z najboljšimi misleci na dvoru in na visoki šoli, a po vsakem razgovoru se je zatekel k molitvi. Ljubši pa so mu bili sestanki z menihi in drugimi osebami, ki so si prizadevali za svetost. Svoje brate in sestre je sam pridobil, da so se odrekli posvetnosti in gojili krščanske kreposti sredi sveta. Tudi gospodariti je znal zelo dobro. Ko je prevzel dediščino, jo je zelo pomnožil in še drugim je dajal nasvete. Ko so se sestre dobro omožile in so bili preskrbljeni vsi bratje, je Platon dal prostost služabnikom, prodal vso nepremičnino in izkupiček obrnil v dobre namene, največ za reveže.
Tako se je znebil premoženja in je l. 763 vzel s seboj najljubšega služabnika ter odšel v samostan Symboloi na gori Olimp v Bitiniji. Tam je slugi izročil svoja bogata oblačila in si nadel črni meniški habit. Začel je vseskozi božji službi posvečeno življenje, ki se mu je že davno zdelo edino zares častno in smiselno. Tudi v samostanu ni poznal ne površnosti ne zanikrnosti. Posnemajoč najboljše zglede se je neizprosno utrjeval v ponižnosti, spokornosti, zatajevanju čutov in v vseh krepostih, ki so okras meništva. Opat Teoktist mu ni prizanašal z najtežjimi preskušnjami, a Platon jih je srečno prestajal in ga ni nikoli razočaral. Ker se je najbolje obnesel pri prepisovanju svetih knjig, mu je opat nazadnje izročil to opravilo. Platon je smiselno izbral najlepša mesta iz spisov cerkvenih očetov in jih načrtno povezal v zaokroženo enoto. Tako je pripravil samostanu duhovni zaklad, ki je bil poslej velik ponos menihov na Olimpu; iz njega sta nekaj pozneje črpala tudi sv. Ciril in Metod.
L. 770 je umrl opat Teoktist in menihi so Platona izvolili za njegovega naslednika. Prvič v življenju je čutil, da je naloženo breme zanj pretežko, in sprejel ga je šele, ko ga ni mogel odložiti na ramena drugih. Ker sam sebi ni zaupal, je z opatovsko službo povezal še večjo ponižnost in ostrejšo spokornost. Odtlej je pil le vodo in še pri tej si je včasih pritrgoval. Hranil se je s kruhom, bobom in sočivjem brez olja, jedel pa je prvič šele na večer. Delal je še vedno kot prej, a večji zaslužek samostana je ves uporabil za reveže. Ko je cesar Konstantin V. Kopronim obnovil uničevanje svetih podob, se je Platon 1. 775 preselil v Carigrad in začel vrsto govorov, v katerih je grajal napake meščanov, spodbujal k poboljšanju življenja, učil reveže, kako naj si svoje stanje obrnejo v duhovno korist, bogatine pa opominjal k dobrodelnosti. Posebno ognjevito je nastopal zoper sebičnost in krivičnost, preganjal pa lahkomiselno priseganje in kletvino. Cerkve so bile kmalu premajhne, zato je zbiral množice kar na trgih in ulicah. Znal je izrabiti ljudsko navdušenje, tako da je za dolgo utrdil versko obnovo. Patriarh Pavel IV. mu je ponudil škofijski sedež v Nikomediji, on pa je ponudbo odločno odbil, češ da še nima mašniškega posvečenja (menihi so bili povečini laiki). Da se izogne cerkvenim častem, se je raje vrnil na Olimp kot navaden menih.
Olimp je znova zapustil šele 782, ko so ga klicali, naj prevzame vodstvo samostana Sakudion. Tega so ustanovili sinovi njegove sestre Teoktiste v carigrajskem predmestju. Samostan je uredil po pravilih sv. Bazilija in po lastnem preudarku. Zastavil je doslej zadnjo korenito obnovo vzhodnega meništva, ki po pomenu ni zaostajala za reformami, ki jih je na Zahodu začel njegov nekoliko mlajši sodobnik sv. Benedikt Anianski (11. februar). V javnosti je nastopil le, da je pomagal sv. Taraziju utrjevati nauk o svetih podobah in, da je sodeloval na 7. splošnem koncilu l. 787. Po 12 letih druge opatovske službe je izročil vodstvo Sakudiona svojemu nečaku Teodorju (Studitu), ki je pokazal veliko voditeljsko sposobnost, sam pa se je dal zazidati v samotno celico kot rekluz. Ko je surovi mladi cesar Konstantin VI. (samostojen vladar 790—97) svojim stricem iztaknil oči ali odrezal jezike in pognal svojo ženo Marijo, da jo zamenja s Platonovo sorodnico Teodato (795), je skušal pridobiti Platona, naj odobri ta njegov korak. Platon je z vso ogorčenostjo zavrnil tak poskus in cesarju brez olepšavanja opisal njegove zločine, najprej osebno, nato še javno. Zaradi tega je moral Platon v ječo, od koder se je vrnil šele, ko je cesar doživel isto usodo, kakor jo je sam namenil stricem in 1. 797 umrl.
Kmalu nato so morali menihi opustiti samostan Sakudion, kjer niso bili več varni pred Arabci. Platon se je z nečakom Teodorjem preselil v samostan Studion sredi Carigrada. Ta samostan je bil ustanovljen že v 5. stoletju, v dobi ikonoklazma pa je bil porušen. Opat Teodor ga je obnovil in razširil, tako da je zdaj obnovljeno carigrajsko meništvo, kakor ga je zamislil Platon, tu imelo za več stoletij svoje slavno središče. Tudi tu se je Platon dal zazidati in celo z verigo prikovati na samotni prostor. Molitev je menjaval z ročnim delom, le tu in tam je sprejemal kake pomembne obiskovalce. V neizprosni gorečnosti za cerkveno disciplino je včasih še posegal v obravnavo cerkvenih vprašanj. Tako je grajal patriarha sv. Tarazija, ko je odpustil kazen cerkvenemu ekonomu Jožefu, ki je 795 poročil cesarja Konstantina VI.; nastopil je tudi 806 proti izvolitvi novega patriarha Nikefora, ker še ni imel svetih redov, čeprav je cenil njegove kreposti. Ko je Nikefor ustregel njegovim zahtevam, sta si bila spet dobra prijatelja. Novega cesarja Nikefora I. (802—11) je brez strahu okaral, ker se je vmešaval v cerkvene zadeve proti določilom kanonov. Zato ga je ta dal po skupini duhovnikov, svojih privržencev, obsoditi. Zdaj je imel cesar vzrok, da ga je izgnal iz samostana. Med hudimi mučenji so že bolnega starčka premeščali po otočkih v Bosporju, samo da ni mogel vplivati na javno mnenje. Po štirih letih je bilo tudi že cesarju preveč tega mučenja in ga je poklical iz pregnanstva. Preden se je to zgodilo, so cesarja ubili Bolgari (811). Novi cesar Mihael I. je Platona z vsemi častmi dal pripeljati v Studion. Tu se ni več mogel vrniti v samotno celico, ker je tako opešal, da ni več mogel vstati brez pomoči. Kot bolnik je bil zgled vdanosti v božjo voljo, žal mu je bilo le, da je moral opustiti nekdanje ostro mrtvičenje. Ker ni mogel spati, je vse noči hvalil Boga, podnevi pa je zbranim menihom večkrat dajal navodila na pot popolnosti. Dal si je pripraviti grob in vanj so ga morali nesti še živega. Tu je sprejemal najbližje prijatelje in sodelavce, posebno ljubeznivo patriarha sv. Nikefora, ki mu je nekdaj nasprotoval. Komaj se je od vseh poslovil, je mirno izdihnil 4. aprila 814. Njegovo življenje najbolje poznamo iz govora nečaka sv. Teodora Studita ob svetnikovem grobu. Sv. Platon si je vse življenje z največjo ljubeznijo prizadeval za čast božjo in neovirano duhovno poslanstvo Kristusove Cerkve. Bil je sicer včasih oster in zahteven sodnik, osebno pa vedno blag, tako da je ob smrti ves Carigrad čutil, da je sv. Platon v božjem imenu opravil spoštovanja vredno poslanstvo.
Vir = Leto svetnikov
V Carigradu, sveti Platon, igumen, ki se je dolgo let z nepremagljivim navdušenjem boril proti uničevalcem svetih podob. S svojim nečakom Teodózijem je uredil slavni samostan Studion.
Vir