Opis Polikarpovega mučeništva v letu 156 je prvo in najstarejše izvirno poročilo o smrti mučenca in dragocen spomenik starokrščanskega življenja in verovanja. Krepka in hkrati ljubezniva postava Polikarpa, škofa v Smirni, je čudovit zgled, kakšni duhovni nagibi in spodbude izhajajo od osebe, ki v svojem poklicu in življenju postavi celega moža. Bil je učenec apostola Janeza in učitelj sv. Ireneja.
Po starem izročilu je bil Polikarp »od apostolov«, bržkone od apostola Janeza, postavljen za škofa v Smirni, ki je bil za Efezom najvažnejši škofijski sedež v Mali Aziji. Nad pol stoletja je vodil to krščansko srenjo. S potrpežljivostjo in ljubeznijo je pridobival spoštovanje pravovernih. Kadar pa je bilo potrebno, je pokazal tudi odločnost in strogost. Tako je z ostrimi besedami zavrnil gnostika Markiona, ki je skušal doseči njegovo priznanje. Obiskal je tudi papeža Aniketa v Rimu in se z njim pogovarjal o vprašanjih cerkvene prakse. Glede dneva praznovanja velike noči se nista zedinila, vendar sta se kljub temu razšla v miru.
Po vrnitvi iz Rima je kmalu v Smirni umrl mučeniške smrti. Cesarski namestnik je zahteval od njega, naj prekolne Kristusa. Polikarp je odvrnil: »Šestinosemdeset let mu služim, pa mi še nikdar ni storil nič žalega. Kako bi tudi mogel kleti svojega kralja, ki me je odrešil? – Če hočeš zvedeti, kakšna je krščanska vera, daj mi dan odloga, da ti jo razložim.« Oblastnik mu je ukazal, naj o veri govori ljudstvu. Polikarp: »Tebe sem imel za vrednega, da bi s teboj govoril. Zakaj kristjani znamo biti pokorni oblastem, od Boga postavljenim, kolikor nam dopušča vest.« Nato ga je poglavar obsodil na smrt na grmadi, pa se ga ogenj ni dotaknil. Končno so ga prebodli s sulico in mrtvega vrgli v ogenj.
To se je zgodilo 23. februarja leta 155 ali 156. Na ta dan goduje.
Vir
Polikarp si je zveneče nazive, ki so mu jih pripisovali: »mož, vreden največjega občudovanja«, »učitelj Azije in oče kristjanov«, več kot upravičeno zaslužil. Zvest Bogu in Cerkvi je vse svoje življenje dobesedno izgoreval za Boga in zaupano mu čredo. Bil je most med apostoli in mladimi krščanskimi občinami in odločen borec proti zmotam, ki so se pojavljale. Kako je bil priljubljen in spoštovan, se je pokazalo tudi ob njegovi mučeniški smrti, ki je pretresla kristjane daleč naokoli po vsej Aziji.
Ime: Izhaja iz grščine, ime polycarpos je zloženo iz besed polys »mnog, številen, velik, močen« in karpos »sadež, žetev, korist, uspeh«.
Rodil se je okoli leta 69/70 v Smirni, umrl pa 23. februarja 155/156, prav tako v Smirni, danes Izmir v Turčiji.
Družina: O njegovi mladosti nimamo zanesljivih poročil, vemo le, da se je rodil v premožni družini in da je bil krščen že kot otrok.
Sodobniki: apostol Janez, Ignacij Antiohijski, lyonski škof Irenej, papež Anicet
Škofija: Škofija v Smirni je ena izmed sedmih, ki jih omenja Janez v knjigi Razodetja in je bil za Efezom najpomembnejši škofovski sedež v Mali Aziji. Apostol Janez je Polikarpa okoli leta 100 imenoval za škofa. Več kot pol stoletja je vodil krščansko skupnost, ki je svojo avtonomijo ohranila do grško-turške vojne (1919–1922). Leta 1922 je bil skupaj s 374 duhovniki umorjen tudi zadnji metropolit Krizostom.
Kreposti: S svojo močno in globoko vero je bil zvest zagovornik čistega Kristusovega nauka in branilec krščanske edinosti. Bil je potrpežljivega in ljubeznivega značaja, znal pa je biti tudi odločen in strog.
Dela: Napisal je več pisem raznim cerkvenim občestvom in posameznikom, a se je ohranilo le pismo Filipljanom ter pismo, ki ga je nanj naslovil sv. Ignacij Antiohijski.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Mučeništvo: Polikarp je umrl kot dvanajsta in zadnja žrtev preganjanja, ki se je razdivjalo v Smirni. Ker ni hotel priznati cesarja za boga in prekleti Kristusa, ga je prokonzul obsodil na smrt. Hoteli so ga sežgati na grmadi, a ker nikakor ni zgorel, ga je rabelj zabodel, šele nato so truplo lahko sežgali.
Poročilo: Opis »Trpljenja sv. Polikarpa« je prvo in najstarejše ohranjeno izvirno poročilo o smrti nekega mučenca. Nekaj mesecev po Polikarpovi smrti ga je sestavil neki Markion v imenu smirnske cerkve.
Upodobitve: Najstarejša upodobitev iz 6. stol. je v cerkvi S. Apolinare v Raveni. Običajno ga upodabljajo v škofovskih oblačilih z atributi mučeništva (palma, goreča grmada). Pogosto je prikazan kot starček, včasih s krono v rokah.
Grob: Kristjani so po prestani mučeniški smrti njegovo truplo pokopali, relikvije so danes shranjene v cerkvi S. Ambrogio della Massima v Rimu.
Goduje: 23. februarja, prej 26. januarja.
Vir
Spomin svetega Polikárpa, škofa in mučenca, ki se slavi kot učenec in zadnja priča apostolskega časa, in ki je bil, pod cesarjema Markom Antonínom in Lúcijem Avrélijem Kómodom, pred prokonzulom in vsem ljudstvom v amfiteatru v Smirni v Aziji, izročen ognju pri blizu devetdesetih letih. Zahvalil se je Bogu Očetu, da ga je blagovolil sprejeti med mučence in prejeti delež Kristusovega keliha.
Vir
Sveti Polikarp je bil učenec apostola Janeza in učitelj svetega Ireneja, velikega cerkvenega učitelja. Ignacij Antiohijski, ki se je s Polikarpom srečal v Smirni, kjer so se ustavili, ko so Ignacija peljali v Rim, da ga vržejo zverem, je za slovo napisal Polikarpu: »Slavim nad vse Boga, ker me je spoznal za vrednega, da sem videl tvoje brezgrajno obličje, ki bi si ga želel zmeraj veseliti se v Bogu.« Polikarp je imel s svojo močno in globoko vero velik vpliv na svoj čas. Kot učenec apostola Janeza je bil most med apostoli in mladimi krščanskimi občinami v Mali Aziji.
Po starem izročilu je bil rojen okoli leta 70 v Efezu ali v njegovi okolici in v mladosti je postal učenec apostola Janeza. Verjetno ga je prav njegov učitelj postavil za škofa v mestu Smirna, ki je bila za Efezom najvažnejši škofijski sedež v Mali Aziji. To krščansko občestvo je vodil nad pol stoletja. Iz pisem svetega Ignacija vemo, da je bil Polikarp trn v peti nekrščanskim someščanom. Moral se je boriti tudi za čistost nauka, ker so tudi v Smirni vstajali krivoverci. Niso se marali udeleževati bogoslužnih slavij, ki jih je vodil škof, temveč so obhajali svojo posebno liturgijo. Škof se je na vse načine trudil, da bi vernike, ki so zašli v zmoto, privedel nazaj. Kjer je bilo potrebno, je pokazal tudi odločnost in strogost. Sosednjim krščanskim občinam, ki so se borile z enakimi težavami kot smirnska, je pisal opominjevalna pisma. Ohranilo se je samo njegovo pismo vernikom v Filipih. V njem Polikarp živo poziva Filipljane, naj priznajo »mučeništvo križa«, to se pravi Jezusovo smrt na križu kot priznanje za njegovo resnično telesnost.
Leta 155 je smirnski škof potoval v Rim, da bi se s papežem Aniketom dogovoril o datumu praznovanja velike noči. Polikarp je z drugimi maloazijskimi škofi vztrajal pri izročilu, da se spomin Zveličarjeve smrti obhaja 14. nizana, papež pa se je držal bolj splošne navade, da je praznik Gospodovega vstajenja prvo nedeljo po pomladanski polni luni. Sporazuma sicer nista dosegla, vendar sta se razšla v miru.
Kmalu po vrnitvi iz Rima je Polikarp umrl mučeniške smrti kot dvanajsta in zadnja žrtev preganjanja, ki je tam zadivjalo. Ob velikih cirkuških igrah je poganska množica terjala Polikarpa. Prokonzul ga je obsodil na smrt. Ker je bila borba z zvermi, v kateri so umrli drugi mučenci, že končana, je moral Polikarp na grmado. Šestinosemdesetletni starček je pogumno stopil nanjo. Smirnski verniki, ki so bili priče mučeništvu svojega škofa, so zapisali: »Ko so kurjači zažgali grmado, je zaplapolal mogočen plamen, ki je naredil nekakšno votlino in je kakor jadro, ki ga veter napne, krog in krog obdal mučenčevo telo. On pa je bil na sredi, ne kakor smodeče se meso, marveč kakor kruh v peči ali kot zlato in srebro v topilnici. Tudi smo začutili prijetno vonjavo, kot bi se razširjalo kadilo ali kakšna druga blaga dišava.« Ko ga ogenj ni usmrtil, je stopil k njemu rabelj in ga zabodel. Truplo so sežgali. Kristjani so pobrali ogorele kosti, “dragocenejše od draguljev in imenitnejše od zlata, in jih na primernem mestu shranili”, da bi se tam »z radostjo in veseljem zbirali ter z Gospodovo pomočjo obhajali rojstni dan njegovega mučeništva. Umrl je 23. februarja, najbrž leta 156.
Očividec Markion je vse to opisal. To poročilo o smrti svetega Polikarpa je najstarejše pričevanje o češčenju mučencev in njih ostankov.
Ime Polikarp, ki je pri nas skoraj neznano, pomeni ‘plodovit’, ‘ploden’ ali ‘bogat po sadovih’. Pomensko imenu Polikarp ustreza slovensko ime Grozdan oz. Grozdana.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.