Rodil se je v sredini 4. stoletja v današnjem Solunu. Že v mladih letih se je navdušil za samostansko in asketsko življenje. Šel je v Sketsko puščavo zahodno od Nila in tam preživel pet let v šoli velikih spokornikov. Nato se je odpravil v dolino reke Jordana. Tu se je seznanil in spoprijateljil z diakonom Markom. Poslal ga je v Solun, da je prevzel njegovo dediščino. Srebrne in zlate posode, ki mu jih je prinesel Marko, je razdelil cerkvam, drugo premoženje pa revežem. Leta 392 je bil posvečen za duhovnika in postavljen za varuha relikvij sv. križa.
Ko je umrl škof v Gazi, so Porfirija izbrali za novega škofa. V Gazi je še prevladovalo poganstvo. Ob Porfirijevem nastopu so našteli le 280 krščanskih meščanov. Čeprav so rimski cesarji v drugih delih države takrat že precej zatrli poganstvo, so bili do poganskih meščanov bogate Gaze izjemno strpni, ker so jim plačevali velike davke. V mestu je bilo kar osem poganskih svetišč, med njimi je najbolj slovel Mameion.
Misijonsko delo je med bogatim in samozavestnim poganstvom počasi napredovalo. Fanatični pogani so izkoristili vsako priložnost, da so se znesli nad majhno krščansko srenjo. Prva žrtev fanatizma in sovraštva je bil diakon Baruh, ki so ga do krvi pretepli. V nevarnosti Porfirij ni videl druge rešitve, kakor da se je obrnil na cesarja Arkadija s prošnjo, naj da zapreti poganska svetišča. Cesar mu je ustregel. Njegov odposlanec pa ga ni povsem ubogal in je podkupljen pustil glavno svetišče odprto. Zaradi novih spreobrnitev in čedalje večje zavisti poganov se je Porfirij odločil, da gre sam skupaj z metropolitom v Carigrad, kjer je bil tedaj patriarh sv. Janez Krizostom. Cesar je še nekaj časa okleval. Ko pa mu je cesarica Evdokija rodila toliko zaželjenega prestolonaslednika, je na njeno željo izdal ukaz, da se porušijo vsa poganska svetišča v Gazi.
Bogato obdarovan, se je Porfirij vrnil z metropolitom iz Cezareje v Gazo. Na mestu razdejanega Mameiona je iz sredstev, ki mu jih je dala cesarica, postavil veliko baziliko. Porfirij je užival splošno spoštovanje. Ljudje so opazovali njegovo pastirsko vnemo in osebno skromnost, zato so se zdaj spreobračali v večjem številu.
Svetnik je umrl 26. februarja leta 420 in na ta dan goduje.
Vir
Že v mladih letih se je sveti Porfirij navdušil za meniško in asketsko življenje, zato je s petindvajsetimi leti zapustil domače in šel v Sketsko puščavo zahodno od Nila, tam preživel pet let, nato pa se odpravil v dolino reke Jordan in v votlinah preživel še nadaljnjih pet let. Ker je ob tem hudo zbolel, je poromal v Jeruzalem, da bi si tam izprosil zdravja. Ko je ležal napol nezavesten na Golgoti, je v videnju videl Jezusa, kako se spušča s križa in mu govori: »Vzemi ta les in ga čuvaj.« Bil je čudežno ozdravljen, Jezusove preroške besede pa so se izpolnile potem, ko je bil čez čas posvečen v duhovnika in nastavljen za varuha relikvij sv. Križa. Že prej je med reveže razdal vso svojo dediščino in še naprej živel asketsko in spokorno življenje. Ko je bil imenovan za škofa v Gazi, je bila njegova »glavna naloga« boj proti poganstvu, ki je bilo v mestu še zelo razširjeno. Mesto je premoglo le tri krščanske cerkve, poganskih templjev pa je bilo osem, največji in najimenitnejši Marneion. Cesar je takšno stanje tiho dopuščal, saj so bogati poganski meščani veliko prispevali v cesarsko blagajno, zato Porfirij ni imel lahkega dela. A z vztrajnostjo in gorečnostjo mu je le uspelo: poganska svetišča so bila na koncu porušena, na temelju največjega pa je sezidal veliko baziliko. Po petindvajsetih letih njegovega škofovanja je bilo prebivalstvo v mestu večinoma že pokristjanjeno.
Ime: Porphyrios izhaja iz stare grščine, iz besede porphyra, ki označuje »purporno, vijolično barvo«.
Rodil se je okrog leta 347 v Tesalonikih (Solun) v Grčiji, umrl pa 26. februarja 420 v Gazi, Palestina.
Družina: Rodil se je v bogati in spoštovani družini; imel je mlajše brate.
Sodobniki: Makarij, Hieronim, Origen, Janez Krizostom, Avguštin, krivoverec Pelagij.
Mesto/škofija: Gaza je eno najstarejših mest na svetu. Škofija je bila v mestu ustanovljena že pred Porfirijem, a je bilo prebivalstvo večinoma še pogansko. Danes je v mestu majhna skupnost okoli
3500 kristjanov, prebivalcev je okoli 450.000.
Zavetnik: nima posebnega patronata.
Kreposti: Bil je izjemno skromen, ves čas je gojil puščavniškega duha, bil je goreč za krščanstvo in pravovernost, ves predan svoji krščanski čredi v Gazi.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih z omoforijonom. V levici drži Sveto pismo, z desnico pa blagoslavlja.
Življenjepis: Življenjepis (Vita Porphyrii) je nekaj let po njegovi smrti napisal njegov učenec diakon Marko.
Goduje: 26. februarja.
Češčenje: Poleg rimokatoliške Cerkve ga častijo tudi vse zahodne in vzhodne pravoslavne Cerkve.
Splet: https://sourcebooks.fordham.edu/basis/porphyry.asp
Vir
V Gazi (v Palestini), sveti Porfírij, škof, rojen v Solunu, ki je kot puščavnik živel pet let v Sketski puščavi, in prav toliko v dolini Jordana. Slaven je bil bo po dobroti do revežev. Nato je bil postavljen za škofa v Gazi. Porušil je mnogo templjev malikov. Dolgo časa so ga pristaši malikov nadlegovali, dokler se ni v miru spočil med svetniki. († 26. Februar 421)
Vir
Porfirij je izšel iz premožne družine v Solunu, ki se je tedaj imenoval Tesalonike. Rodil se je okoli leta 347. Že v mladih letih se je navdušil za samostansko in asketsko življenje. Šel je od doma (ok. 378 v Sketsko puščavo zahodno od Nila, kjer je preživel pet let v šoli pri velikih spokornikih. Potem se je odpravil v dolino Jordana in tam v votlinah prebil nadaljnjih pet let, dokler mu ni zaradi hude bolezni neki prijatelj pomagal, da se je preselil v Jeruzalem. Kljub bolezni in slabosti je Porfirij vsak dan obiskal svete kraje. Kmalu nato (392) ga je jeruzalemski škof posvetil v duhovnika v cerkvi Gospodovega vstajenja in ga nastavil za varuha relikvij sv. križa. Tudi kot duhovnik se je Porfirij še nadalje ostro pokoril. Občudoval in posnemal je slovečega učitelja bogoljubnosti Origena.
Ko je umrl škof v Gazi (mestu na jugu Palestine, znanem iz stare in nove zaveze), je krščanska skupnost tega mesta prosila metropolita v Cezareji, naj jim preskrbi novega škofa. Ta je izbral Porfirija, ga izprašal glede znanja Svetega pisma in ga leta 395 posvetil za škofa. V mestu Gaza je takrat še prevladovalo poganstvo. Krščanstvo se je prebijalo šele prek začetnih težav. Ob Porfirijevem nastopu so našteli le 280 krščanskih meščanov. Misijonsko delo je med bogatim in samozavestnim poganskim prebivalstvom le počasi napredovalo. Celo Porfirij sam, ki se je z vso vnemo lotil spreobračanja nevernikov, je le počasi mogel pridobivati nove zanesljive spoznavalce evangeljske resnice. Pa že ti skromni uspehi so zbudili zavist in ljubosumnost magistrata in duhovščine. Neznaten dogodek je že dal priliko fanatičnim poganom, da so se znesli nad majhno in neugledno krščansko skupnostjo. Prva žrtev fanatizma in sovraštva je bil diakon Baruh, ki so ga do krvi pretepli. V tej nevarnosti si Porfirij ni vedel drugače pomagati, kot da je naslovil na cesarja Arkadija prošnjo, naj da zapreti poganska svetišča.
Napetost med kristjani in pogani ni popustila. Nove spreobrnitve so le še povečevale zavist in ljubosumnost poganske večine, da je bil Porfirij čedalje bolj v skrbeh za svojo skupnost in njen obstoj. Zato je sklenil, da bo šel sam k cesarju, mu razložil vso zadevo in zahteval, naj se tudi v Gazi porušijo vsa poganska svetišča. Vendar se cesar Arkadij ni takoj strinjal s predlogom, da bi porušil vsa svetišča v Gazi, ker so bili meščani tega mesta bogati davkoplačevalci in so s pogostimi darili pomagali državni blagajni. Zavzemal se je za to, da postopoma in brez nasilnih ukrepov zatre poganski kult. Ko pa se mu je rodil željno pričakovani prestolonaslednik , je le izdal ukaz, naj se porušijo vsa svetišča v Gazi.
Po odstranitvi templjev je ugled poganov na mah splahnel, Porfirij pa je užival splošno spoštovanje. Ljudje so opazovali njegovo pastirsko vnemo in osebno skromnost, zato so se zdaj v večjem številu spreobračali in kmalu napolnili novo veliko baziliko, ki se je v začetku zdela preogromna.
Kakor je Porfirij z nenavadno gorečnostjo, pridobljeno v meniškem stanu, zlomil moč poganov v svojem škofovskem mestu, tako se je nato uspešno postavil v bran zoper krivoversko manihejstvo, ki je skušalo prodreti v Gazo. Ni pa spregledal spletk pretkanega meniha Pelagija, ki je učil nevarne zmote glede milosti. Porfirij se je namreč leta 415 udeležil sinode v palestinskem mestu Lidda, kjer je spretni Pelagij prepričal njega in druge škofe o svoji »pravovernosti«, ki pa je bila kmalu razkrinkana po zaslugi sv. Avguština. Diakon Marko, ki je najbrž prvi opisal življenje sv. Porfirija, o tej Porfirijevi zmoti, nastali iz preskušenega optimizma, molči, da ne bi na češčenega oznanjevalca božje resnice padel kak sum o pravovernosti. Ta strah pa je bil pri »božjem možu« Porfiriju čisto nepotreben.
Porfirij je umrl v Gazi 26. februarja 420 in zato na ta dan tudi obhajamo njegov spomin tako na Vzhodu kakor na Zahodu.
Vir