Po izročilu sta bila Primož in Felicijan brata, doma iz Rima, ki sta se kljub preganjanju kristjanov v času cesarja Dioklecijana dala krstiti. Kljub nevarnosti sta vseeno skušala spreobrniti tudi ostale ljudi v Rimu. Primož in Felicijan sta v ječah tolažila ujete kristjane, ki so jih mučili. Po hudem mučenju so ju javno usmrtili okoli leta 305. Do sedmega stoletja sta bila pokopana na Via Nomentana, kjer so jima zgradili baziliko, nato pa so relikvije prenesli v cerkev S. Stefano Rotondo. Velikokrat sta upodobljena z napisnim trakom v roki, pogosteje pa je naslikano njuno mučenje. Na sliki Paola Veroneseja v Mestnem muzeju v Padovi Primozu v usta vlivajo raztopljeni svinec, Felicijanu pa zabijajo žeblje skozi dlani. Sta zavetnika zdravilišč.
***
Primož in Felicijan, rodna brata, sta bila rimska državljana in plemenitega rodu. Živela sta v Rimu in v času Dioklecijanovega preganjanja pogumno obiskovala kristjane po ječah, jim vlivala tolažbo in dajala pogum. Že v visoki starosti sta tudi sama dosegla mučeništvo. Poganski duhovniki so ju namreč naznanili oblastem zaradi brezbožnosti in čarovnije. Med mučenjem sta morala prenašati strašanske muke in bila obglavljena leta 286. Njuno mučeništvo je opisano takole:
Čez nekaj dni ju predstavijo cesarju; ta jima ukaže, naj darujeta Jupitru in Herkulu. Oba srčno odgovorita: »Mi darujemo živemu Bogu spravne in zahvalne darove, vaših lesenih in kamnitih bogov pa ne kličemo; kako bi nam tudi lahko pomagali v naših stiskah, ko še hoditi ne morejo; kako naj bi nas oni podpirali, ko še sami ne bi mogli stati, če ne bi bili pritrjeni z železnimi vezmi.« Dioklecijan ju ukaže peljati v Herkulov tempelj, da tam darujeta. Ker nista hotela, ju prebičajo in odpeljejo v ječo. Potem ko sta bila že dlje časa v zaporu, ju postavijo pred sodnika Promota, da ju zopet zasliši. Ker sta neomajna in ponosno izpovedujeta svojo vero, ju ukaže ločiti in zasliši vsakega posebej.
Najprej se loti skoraj osemdesetletnega Felicijana in mu začne prigovarjati: »Usmili se vendar svoje sive starosti, zadnjega ostanka svojih dni in bodi pokoren poveljem naših gospodov in cesarjev.« Felicijan pa odgovori: »Ti me opominjaš zaradi moje sive glave? Bog jo bo varoval, če bo takšna njegova sveta volja, ali pa jo bo ovenčal s krono častite neumrljivosti v svojem kraljestvu, zato nehaj pretiti; smrt, ki je zate najstrašnejši strah, je zame samo ljuba poslanka, ki me kliče k mojemu Gospodu.« Sodnik ga ukaže neusmiljeno mučiti, nato pa privezati na steber, na katerem visi tri dni in tri noči. Sedaj pride vrsta na Primoža; sodnik ga želi pregovoriti z lažjo: »Tvoj brat se je omehčal in spametoval; pokoril se je cesarjevemu ukazu in izkazal čast neumrljivim bogovom. Posnemaj torej njegov zgled in daruj, da bosta lahko oba uživala popolno cesarjevo prijaznost in milost in bogovi bodo vajino bratsko ljubezen poplačali z vso obilnostjo svojega blagoslova. Svetnik, ki mu je bilo od zgoraj razodeto pravo bratovo junaško ravnanje, mu odgovori: »Sram te bodi, ker lažeš; Felicijan se zdaj ob koncu svojega življenja nikakor ne more izneveriti Zveličarju, ki mu služi že več kot petdeset let z najbolj gorečo ljubeznijo. Po telesu si naju ločil, po duši pa ne. Duh mojega brata me obdaja in me svari verjeti laži hudobnega duha. Brata me ne moreš oropati; umori ga, pa ga bom našel pri Kristusu in se bom z njim vekomaj veselil pri Gospodu.« Tudi njega ukaže strašno mučiti in to pred očmi brata Felicijana. V usta mu zlivajo raztopljen svinec, pa se le-ta po čudežu strdi, tako, da mu nič ne škoduje. Primož vesel vzklikne: »Glej, brat! Mogočnost našega Boga, ki ognju jemlje moč in vrelo tekočino spreminja v okrepčilo!«
Prav tako se po čudežu dva leva in dva medveda, ki jih pošlje sodnik nad mučenca, spremenijo v pohlevne živali. Primož in Felicijan vzklikneta: »Nesrečnež, ali še zdaj ne spoznaš, kako mogočen je naš Bog? Glej! Zverine mu izkazujejo čast in so pokorne njegovim služabnikom. Ali boš še naprej ostal trdovratnega srca?« Kljub temu da se ob tem mnogo ljudi spreobrne, ostane sodnik zakrknjen in ukaže oba obglaviti
Sveti Primož in Felicijan, mučenca, godujeta 9. junija
Vir
Na Nomentanski cesti, ob petnajstem miljniku od mesta Rim, sveta Primož in Feliciján, mučenca v času cesarjev Dioklecijana in Maksimijana. Ta preslavna mučenca sta dolgo živela v Gospodu in sta trpela hude muke včasih skupaj, včasih posamič, nazadnje pa, po srečno prestanem boju, pod mečem umrla.
Vir
Na slovenskih tleh stoji nad trideset cerkva, posvečenih današnjima godovnjakoma, mučencema Primožu in Felicijanu. Najstarejša in umetniško najbolj bogata med njimi je vsekakor tista, ki so jo v hribih nad Kamnikom postavili že pred letom 1396. Sedanja lepa in prostorna romarska cerkev je bila dozidana leta 1459, posvečena pa leta 1492, tedaj, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Njene stene so poslikane s prizori iz Jezusovega in Marijinega življenja. Nekdaj je bila to sloveča božja pot, ki je privabljala ne le Kranjce, temveč tudi Štajerce in celo Korošce. Pri shodu je duhovnik blagoslovil veliko posodo ajde, ki jo je potem cerkovnik delil romarjem, da so jo doma pomešali med semensko ajdo.
Primož in Felicijan sta bila rodna brata, doma v Sabinskih gorah, severovzhodno od Rima. Še mlada sta prišla v Rim, kjer so ju poganski duhovniki naznanili oblastem, da sta kristjana. Prijeli so ju, ju pretepali in mučili, onadva pa sta junaško vztrajala v veri. Pobožna zgodba pripoveduje, da sta brata v ječi molila: »Pomagaj nama, o Bog, naš Zveličar, in zaradi slave svojega imena naju reši. Odpusti nama grehe zaradi svojega usmiljenja, da ne porečejo med narodi: ‘Kje je njihov Bog?’« Nazadnje je sodnik ukazal rabljem, naj Primoža in Felicijana obglavijo. To se je zgodilo leta 304, med preganjanjem kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Spominjamo se ju 9. junija.
Primož je na Slovenskem vedno bolj priljubljeno ime. Izhaja iz latinske besede ‘primus’, ki pomeni prvi (lahko tudi najboljši npr. najboljši v razredu, prvak). Poimenovanje z vrstilnimi števni ki je bilo značilno v starem Rimu: prvorojenemu sinu so rekli Primus, drugi je bil Secundus, če se je kot tretja rodila hčerka, je dobila ime Tertia itd. Ime Felicijan (‘srečen, uspešen, blažen’) pa je pri nas silno redko. Kot zanimivost naj omenim: najbolj znan Primož med Slovenci je bil Trubar, protestantski pridigar in začetnik slovenske književnosti svojemu sinu pa je dal ime Felicijan, tako da sta godovala na isti dan.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.