Sveti Rafael Arnaiz Baron, oblat cistercijanskega reda, ki je živel in deloval v prejšnjem stoletju, je bil ognjeviti mladenič, poln življenja in odličen študent arhitekture, ki so mu napovedovali bleščečo kariero, sam pa se je odločil za meniško življenje. Je najmlajši od danes razglašenih svetnikov, saj je zaradi diabetesa umrl že v 27. letu starosti. Takoj po njegovi smrti so vsi priznali, da je bil odlični menih, čeprav je zaradi bolezni med cistercijane vstopil kot brat brez zaobljub – jasno je namreč bilo, da ne bo zmogel natančno slediti vsem cistercijanskim predpisom. Zapustil je veliko spisov in dnevnikov, ki kažejo na njegovo izredno globoko duhovnost in doživljanje Boga, njegove dobrote, njegovega usmiljenja in njegovega gospostva. Sveti Rafael je v življenju imel tako rekoč vse, saj je bila njegova družina premožna. A kljub temu se je odločil za meniško življenje. Danes, ko se mladi več ne odločajo ne sklenitev zakonske zveze ne za duhovniški poklic, se njegova odločitev zdi nekoliko nenavadna, zato se nas sveti Rafael dotakne predvsem zaradi tega. Odločil se je namreč slediti Jezusu Kristusu vse do zadnjega, pod vsemi pogoji in v vseh okoliščinah.
Vir