Zavetnik Dortmunda, zidarjev, kamnosekov, kiparjev; priprošnjik proti kugi.
Atributi: vitez ali menih s kladivom ali z zidarsko žlico
Imena: Rajmond, Rajko, Rajmi, Rajmek, Rajmunda, Ramona
Po rodu je bil Španec, postal doktor in profesor cerkvenega prava na univerzi v Bologni, pozneje prošt in generalni vikar v Barceloni. Petinštirideset let star je odložil vse časti in stopil v red, ki ga je malo prej ustanovil sv. Dominik. In ni ga bilo niti med mladimi novinci ponižnejšega od slavnega Rajmunda.
S sv. Petrom Nolaskom in kraljem Jakobom je ustanovil red blažene Device Marije usmiljenja za odkup jetnikov iz mohamedanske sužnosti. Redu je napisal ustrezna redovna pravila in Nolaska, prvega vrhovnega predstojnika, sam slovesno umestil v službo. Papež Gregor IX. ga je poklical v Rim in mu zaupal težavno nalogo, naj zbere in uredi razne cerkvene zakone, raztresene po zapiskih različnih cerkvenih zborov in papeških pismih. Tako je v treh letih sestavil prvi cerkveni zakonik. V Rimu je bil tudi spovednik samega papeža. Zaradi bolehnosti pa se je vrnil spet v Barcelono.
Z veseljem je uporabil večje priložnosti, da se je v miru več pogovarjal s svojim Bogom, ker ga niso več težila tolikšna zunanja opravila. Miru pa ni mogel dolgo uživati. Leta 1238 se je zbral v Bologni generalni kapitelj dominikanskega reda in za novega generala reda so izvolili Rajmunda.
Ponižni duhovnik se je branil odgovornega vodstva. Ko so ga pa odposlanci generalnega zbora opozorili, da je soglasna izvolitev gotovo božja volja, se je uklonil. Toda to službo je opravljal samo dve leti. Kot pravnik je izpopolnil pravila svojega reda in vnesel tudi določbo, da se more general iz tehtnih razlogov službi odpovedati. Sam je bil prvi, ki je to storil.
Rajmund se je olajšan vrnil v Barcelono in zdaj svojo pozornost posvetil kristjanom pod oblastjo muslimanov v španski Granadi in v severni Afriki. Pozval je misijonarje, naj se zavzamejo za krščanske vojake najemnike, ki so bili v službi mohamedanskih oblasti, dalje za krščanske sužnje in za vse, ki so opešali v veri. Duševna ubranost in stalna odpoved sta mu podaljšali življenje. Umrl je leta 1279, star skoraj sto let.
Goduje 7. januarja.
***
Bistremu, delavnemu in plemenitemu mladeniču Rajmundu se je po temeljiti izobrazbi obetala uspešna in bleščeča kariera na področju prava. V Bologni, kjer je doktoriral, si je uredil profesuro ter si kmalu s svojimi izvirnimi pogledi in metodami pridobil velik uspeh in ugled. Rajmund se je sicer med študijem pripravljal na duhovniški poklic, ni pa se dal še posvetiti. V času njegovega poučevanja je prišel v Bologno za pridigarja dominikanec Reginald Orleanski, prej učen francoski pravnik. S svojim oznanjevanjem je tako razvnel Bologno, da so mu kmalu sledili kar štirje akademiki. S težkim srcem se je po temeljitem premišljevanju in na pobudo barcelonskega škofa na koncu le odločil za duhovniški poklic. Zapustil je vseučilišče, se odrekel učenjaški slavi ter se vrnil v Barcelono. Dal se je posvetiti, postal je škofov vikar, kmalu zatem pa oblekel redovno obleko dominikancev. Z vstopom v njihov red je prekinil še zadnje vezi s posvetnim življenjem: odpovedal se je vsem častem in nadarbinskim dohodkom. Nekaj časa je deloval v Barceloni, pomagal sv. Petru Nolasku pri pisanju pravil za njegov red mercedarijev, pomagal kot profesor v samostanski šoli, nato pa ga je papež Gregorij IX. poklical v Rim. Postal je njegov svetovalec in spovednik, papež pa mu je zaupal tudi važno delo v Apostolski penitenciariji, kjer odločajo o posebno težkih vprašanjih in zadevah vesti. Tu je napisal številne pomembne spise, ki so vsebovali jasne smernice za spovednike. Sobratje so ga leta 1238 izbrali za tretjega vrhovnega predstojnika dominikanskega reda. V pokorščini je službo prevzel, a jo opravljal le dve leti. Medtem je izpopolnil pravila reda, potem pa se zaradi ponižnosti, starosti in bolezni odpovedal tej visoki časti. S posebno ljubeznijo in pozornostjo se je ves čas svojega delovanja med drugim zavzemal tudi za kristjane v muslimanskih deželah in skušal pridobiti za krščanstvo tudi muslimane. S tem namenom so v dominikanskih šolah uvedli pouk hebrejščine in arabščine.
Ime: Je zloženka iz starovisokonemških besed ragin »sklep usode, bogov« in munt »obramba«.
Rodil se je okoli leta 1175 na gradu Penjafort blizu Barcelone v Španiji, umrl pa 6. januarja 1275 v Barceloni.
Družina: Bil je plemiškega rodu, njegova družina je bila v sorodu z aragonskimi kralji in barcelonskimi grofi.
Zavetnik: Barcelone, Dortmunda, zidarjev, kamnosekov, kiparjev; priprošnjik proti kugi, izvedencev za cerkveno pravo.
Upodobitve: Poleg njegovih portretnih upodobitev ga pogosto upodabljajo v dominikanskem oblačilu, kako se pelje čez morje; njegov plašč je jadro čolna ali pa po vodi drsi na samem plašču.
Dela: Summa iuris, Liber extra, pravniški knjigi ter Summa de casibus, pomembno delo za spovednike.
Legenda: Rajmund naj bi večkrat grajal aragonskega kralja Jakoba I. zaradi njegovega razbrzdanega življenja, dokler se ni odločil, da vladarja zapusti. Jakob I. je s smrtno kaznijo zagrozil vsem, ki bi Rajmunda prepeljali čez morje. Rajmund pa je mirno razširil svoj plašč in nad njim naredil znamenje križa, potem pa na plašču oddrsel čez morje.
Beatifikacija: Kanoniziral ga je papež Klemen VIII. 29. aprila 1601.
Goduje: 7. januarja.
Vir
Sveti Rajmúnd iz Penjafórta, duhovnik iz Reda pridigarjev, ki je bil odličen poznavalec zakonov. Prav in koristno je pisal o zakramentu pokore, in bil izbran za generalnega magistra. Pripravil je novo izdajo Konstitucij reda in je v Barceloni v Katalóniji, na Španskem, zelo star, blaženo zaspal.
Vir
Glavna mašna prošnja na današnji god svetega Rajmunda Penjafortskega poudarja svetnikovo ljubezen do grešnikov in jetnikov in se obrača k usmiljenemu Bogu, da nas “na njegovo priprošnjo reši suženjstva greha, da bomo v duhovni svobodi spolnjevali zapoved ljubezni”.
Rodil se je okoli leta 1175 na gradu Penjafort nedaleč od Barcelone kot potomec katalonske plemiške rodbine. Starši so mu nudili vse možnosti za temeljito izobrazbo, ki jih je nadarjeni fant dobro izkoristil. Obiskoval je šolo pri stolni cerkvi v Barceloni. Vzporedno z učenjem svetnih predmetov se je izobraževal tudi v cerkvenih disciplinah in se pripravljal na duhovniški poklic, vendar se tedaj še ni dal posvetiti. Po končanem šolanju je bil nekaj časa profesor na šoli, katero je obiskoval. Okoli leta 1210 se je profesuri odpovedal in šel študirat cerkveno pravo v Bologno, ki je bila tedaj najbolj sloveča univerza za to stroko. Poslušal je predavanja odličnih profesorjev in dosegel doktorski naslov. Prav kmalu se je tudi sam uvrstil med sloveče profesorje. Večina profesorjev je poučevala zato, da so čimveč zaslužili, Rajmund pa je svojim študentom predaval zastonj, preživljal se je s plačo, ki jo je dobival od bolonjske občine. Sad njegovih predavanj je bila zajetna knjiga z naslovom Summa iuris (Pravna zbirka), ki je bila najboljši pravni učbenik 13. stoletja.
Ko so prišli v Bologno redovniki dominikanci, je prisluhnil njihovim pridigam in začutil željo po višji krščanski popolnosti. Za zmeraj se je odpovedal učenjaški slavi in profesuri, dal slovo Bologni in se vrnil v domačo Barcelono. Kmalu po vrnitvi je bil posvečen v duhovnika in škof ga je imenoval za generalnega vikarja. To službo pa je opravljal le malo časa, ker je vstopil v dominikanski red. Sodeloval je s sv. Petrom Nolaskom, ustanoviteljem reda mercedarijev za odkupovanje krščanskih ujetnikov iz muslimanske sužnosti. Kot izkušen pravnik je za ta red sestavil redovna pravila. Papež Gregor IX. ga je okoli leta 1230 poklical v Rim za svojega spovednika in najožjega sodelavca. Po naročilu tega papeža je Rajmund zbral pravne odloke papežev 12. in 13. stoletja ter jih spravil v sklad s cerkvenimi zakoni. Ta zbirka, ki obsega pet knjig, spada med temeljna dela cerkvenega ali kanonskega prava. Sestavil je tudi poseben priročnik za spovednike.
Ko ga je papež zaradi njegovih izrednih zaslug hotel imenovati za nadškofa v Taragoni na Španskem, se je ponižni Rajmund tako prestrašil, da je zbolel. Papeža je preprosil, da ga je pustil oditi domov v Barcelono, kjer se je želel posvetiti molitvi in premišljevanju. Toda na generalnem kapitlju dominikanskega reda v Bologni leta 1238 je bil soglasno izvoljen za vrhovnega predstojnika. Službo je sicer sprejel, vendar pa je v nova pravila vnesel tudi določbo, da se sme predstojnik iz tehtnih razlogov svoji službi tudi odpovedati. To je čez dve leti tudi storil.
Vrnil se je v Barcelono in se posvetil predvsem delu za reševanje krščanskih ujetnikov pa tudi oznanjevanju evangelija med mohamedanci in Judi, ki so živeli v Španiji. Duševna zbranost in stalna odpoved sta Rajmundu podaljšala življenje. Umrl je 6. januarja 1275 v Barceloni, star okoli sto let. Pripravili so mu veličasten pogreb. Za svetnika je bil razglašen leta 1601, mesto Barcelona si ga je izbralo za svojega patrona, je pa tudi zavetnik kanonistov. Upodabljajo ga kot dominikanca, kako se na razgrnjenem plašču vozi po morju od Malorce v Barcelono, kakor o njem pripoveduje legenda.
Danes godujejo tisti, ki jim je ime Rajmund oziroma Rajko ali Rajka.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Je tretji generalni predstojnik dominikancev po Dominiku Guzmanu in Jordanu Saškem. Toda položaji – ko jih sprejme – vedno trajajo kratek čas in se zdijo skoraj kot prisilne in začasne prekinitve življenjskega vzorca, h kateremu se bo vedno vračal skozi svoje dolgo življenje: molitev, študij in nič drugega.
Sin katalonskih plemičev je začel študirati v Barceloni in končal v Bologni, kjer je bil tudi učitelj. Tu je spoznal genovskega patricija Sinibalda Fieschija, poznejšega papeža Inocenca IV. in zagrizenega sovražnika cesarja Friderika II. ter kapucina Piera delle Vigne, ki naj bi bil Friderikov zaupnik in nato njegova žrtev (po Dantejevem mnenju nedolžna). Vrnil se je v Barcelono, kjer je bil imenovan za kanonika katedrale. Toda leta 1222 je bil v mestu odprt samostan reda pridigarjev, ki ga je nekaj let prej ustanovil sveti Dominik. Zato je zapustil kanonijo in postal dominikanec.
Leta 1223 je bodočemu svetniku Petru Nolascu, ki je izviral iz Languedoca v Franciji, pomagal ustanoviti red mercedariancev za odkupovanje sužnjev, nekaj let pozneje pa je kardinala Janeza Abbevillskega spremljal v Rim. Tu je Gregor IX. opazil globino njegovega pravnega nauka in mu zaupal težavno nalogo zbiranja in urejanja vseh dekretalov, tj. aktov, ki so jih papeži izdajali o dogmatičnih in disciplinskih zadevah, odgovarjali na vprašanja ali posredovali v posebnih situacijah: ogromna množica bolj in manj pomembnih besedil, večstoletni mozaik odločitev, da bi človek izgubil glavo. Rajmundu je uspelo zagotoviti red in popolnost, ki ju prej ni bilo, in s tem tudi uporabnost.
Ko je delo končano, leta 1234, mu papež za nagrado ponudi nadškofijo v Tarragoni. Vendar tega ne sprejme: je dominikanski brat in ostane brat. Leta 1238 pa so ga bratje želeli za generala reda in moral je privoliti. Privolil je v zelo naporno obdobje potovanja, vedno peš, po Evropi, od enega samostana do drugega, od ene težave do druge. Dejavnost, ki ga izčrpa in ga nazadnje prisili, da se umakne.
Zdaj, pri sedemdesetih letih, se vrne k svojemu resničnemu življenju: molitvi, študiju, usposabljanju novih pridigarjev v redu, ki se širi po Evropi. Red, ki je po svoji naravi misijonarski in se mora zato, kot meni Rajmund, opremiti z vsemi kulturnimi orodji, ki so potrebna za približevanje, zanimanje in prepričevanje. Potrebna so besedila, primerna za razpravo z izobraženimi ljudmi drugih veroizpovedi; in on si po svoje prizadeva, da bi jih pripravil, pri čemer je spodbudil tudi sobrata Tomaža Akvinskega, da je v ta namen napisal znamenito Summo proti poganom. Poleg tega je treba dobro poznati kulturo tistih, ki jim želimo oznanjati Kristusa, zato je Ramon ustanovil šolo hebrejščine v Murcii v Španiji in arabščine v Tunisu. Zdi se, da so mu številna dela in pobude podaljšale življenje. Dejansko je brat Rajmund umrl v Barceloni pri stotih letih. Klement VIII. ga je leta 1601 kanoniziral.
IT
Raimund se je rodil okoli leta 1175 na gradu Peñafort pri Villafranca del Panadés blizu Barcelone v politično razdeljeni Španiji z deloma mavrskim prebivalstvom.
Po duhovniškem posvečenju je odšel v Italijo, kjer je študiral in poučeval kanonsko pravo na znameniti univerzi v Bologni. Ko se je vrnil v Barcelono, je najprej postal kanonik z vsemi pravicami in dolžnostmi, nato pa se je leta 1222 pridružil dominikanskemu redu.
Na prošnjo svetega Petra Nolasca, ustanovitelja mercedijanskega reda, ki se je še posebej zavzemal za odkupovanje ujetih kristjanov iz muslimanskih zaporov, je napisal statut reda. Papež Gregor IX. je Raimunda imenoval za svojega kaplana in spovednika. V Gregorjevem imenu je zbral odloke papežev iz 12. in 13. stoletja.
Zaradi zdravstvenih razlogov je Raimund prosil, da bi se lahko vrnil v Barcelono. Iz istih razlogov je zavrnil tudi ponujeno nadškofijo v Tarragoni. Kot mojster reda je reorganiziral dominikansko konstitucijo in deloval kot svetovalec za cerkvenopravna vprašanja. Ustanovil je semenišča za poučevanje arabskega in hebrejskega jezika, da bi spodbujal pokristjanjevanje teh ljudstev.
Skoraj sto let star je umrl leta 1275 v Barceloni, vsi so ga zelo spoštovali.
„Papež Gregor IX, ki je našega svetnika leta 1230 poklical v Rim, ga je imenoval za svojega kaplana, to je najprej lastnika pravnih zadev v apostolski palači, nato pa za svojega spovednika. Poln zaupanja v njegova spoznanja ga je vedno vprašal za mnenje, preden je razsodil o pomembnih zadevah. Zaradi gorečnosti, s katero je skrbel za potrebe ubogih, ga je imenoval oče ubogih. Pokora, ki mu jo je naložil Raimund, je bila, da je moral sprejeti in prebrati vse predložene prošnje ter nato nanje nemudoma odgovoriti. Ta vrhovni pastir, ki je bil tudi sam dober poznavalec kanonskega prava, je našemu svetniku naročil, naj zbere dekrete papežev in koncilov od leta 1150, ko se je končala Gracijanova zbirka. Raimund je to delo, ki je znano kot Dekreti, opravljal tri leta. Razdeljeno je na pet knjig. Gregor je leta 1234 ukazal, naj se uvede v šole in na sodišča.
Ker je bil vedno bolj goreč v svoji vnemi za odrešenje duš, se je ponovno posvetil svetim duhovniškim dolžnostim. Edini cilj vseh njegovih misli je bil doseči nova osvajanja za Jezusa Kristusa, zlasti med Saraceni. Z namenom, da bi olajšal spreobrnjenje teh nevernikov, je prepričal svetega Tomaža Akvinskega, naj napiše traktat proti poganom, v več samostanih svojega reda je uvedel pouk arabščine in hebrejščine ter celo ustanovil dve kongregaciji med Mavri, eno v Tunisu in drugo v Murciji (Španija), kjer so Saraceni takrat še živeli. Vsa ta sredstva skupaj so imela tako srečne učinke, da je svetnik leta 1256 pisal svojemu generalu, da je bilo krščenih deset tisoč Saracenov.
To potovanje, ki ga je Raimund z kraljem Jakobom opravil na Mallorco, mu je dalo priložnost, da trdno utrdi cerkev, ki je bila pred kratkim ustanovljena na tem otoku. Kralj Jakob, ki je bil tako velik bojevnik kot državnik, je iskreno ljubil vero; le pogubna ljubezen do žensk je zastrla sijaj njegovih vzvišenih lastnosti. Ne glede na njegovo ubogljivost ob svetnikovih opominih glede njegovih motenj in celo ob najlepših obljubah, s katerimi mu je dajal upanje na zanesljivo spremembo življenja, ni imel poguma, da bi premagal svoje nesrečno nagnjenje. Ko so se razširile govorice, da ima nedovoljene odnose s dvorno damo, ga je Raimund pozval, naj jo odpusti, kar je obljubil, a ni storil. Svetnik, nezadovoljen zaradi tega nenehnega odlašanja, je prosil za dovoljenje, da bi se vrnil v Barcelono, vendar mu ga je kralj zavrnil in mu pod smrtno kaznijo celo prepovedal vkrcanje. Raimund, poln zaupanja v Boga, je rekel svojemu spremljevalcu: „Kralj na zemlji ovira naš odhod; le nebeški kralj nam bo pomagal.“ Njegovo upanje ni bilo omajano, saj je Bog naredil čudež in mu odprl pot v Barcelono. Ko je kralj Jakob slišal, kaj se je zgodilo, se je zamislil in nato vedno upošteval Raimundova navodila, tako v zadevah svoje vesti kot pri upravljanju svojega kraljestva.“
Raimund je upodobljen v plašču, ki prečka morje ali reko v čolnu, katerega jadro je njegov plašč.
Je zavetnik Barcelone, Navarrskega kraljestva in kanonskih pravnikov.
DE
Rajmund, rojen leta 1175 v španski plemiški družini, je pri dvajsetih letih s čudovitim uspehom poučeval filozofijo v Barceloni. Deset let pozneje je zaradi svojih izjemnih sposobnosti prejel naziv doktorja na bolonjski univerzi in številna visoka dostojanstva. Nežna predanost blaženi Gospe, ki ga je spremljala že od otroštva, ga je v srednjem življenjskem obdobju spodbudila, da se je odpovedal vsem svojim častihlepjem in vstopil v njen red svetega Dominika. Tam mu je videnje Matere usmiljenja ponovno naročilo, naj sodeluje s svojim spokornikom svetim Petrom Nolascom in z Jakobom, aragonskim kraljem, pri ustanovitvi reda Marijinega odkupovanja za odkup ujetnikov. To veliko delo je začel z oznanjevanjem križarskega pohoda proti Mavrom in spodbujanjem kristjanov, ki so jih neverniki zasužnjili z dušo in telesom, k pokori. Kralju Jakobu Aragonskemu, človeku izjemnih lastnosti, ki ga je v suženjstvo držala telesna strast, je svetnik naročil, naj odpravi vzrok svojega greha. Rajmund ga je ob njegovem odlašanju prosil za dovoljenje za odhod z Majorke, saj ni mogel živeti z grehom. Kralj je to zavrnil in pod smrtno kaznijo prepovedal, da bi ga odpeljali drugi. Rajmund je poln vere razgrnil svoj plašč na vodi, en konec privezal na palico kot jadro, naredil znamenje križa in neustrašno stopil nanj. V šestih urah je bil prepeljan v Barcelono, kjer je pobral suh plašč in se skril v svoj samostan. Kralj, ki ga je ta čudež premagal, je postal iskren spokornik in svetnikov učenec vse do svoje smrti. Leta 1230 je Gregor IX. Rajmunda poklical v Rim, ga imenoval za svojega spovednika in velikega penitenciarja ter mu naročil, naj sestavi „Dekrete“, zbirko razpršenih odločitev papežev in koncilov. Po zavrnitvi tarragonske nadškofije je bil Rajmund leta 1238 izvoljen za tretjega generala svojega reda, ki se mu je zaradi visoke starosti ponovno uspelo odpovedati. Njegovo prvo dejanje po tem, ko je bil prost, je bilo nadaljevanje dela med neverniki; leta 1256 je takrat enainosemdesetletni Rajmund lahko poročal, da je deset tisoč Saracenov prejelo krst. Umrl je leta 1275.
EN