Zavetnik Dortmunda, zidarjev, kamnosekov, kiparjev; priprošnjik proti kugi.
Atributi: vitez ali menih s kladivom ali z zidarsko žlico
Imena: Rajmond, Rajko, Rajmi, Rajmek, Rajmunda, Ramona
Po rodu je bil Španec, postal doktor in profesor cerkvenega prava na univerzi v Bologni, pozneje prošt in generalni vikar v Barceloni. Petinštirideset let star je odložil vse časti in stopil v red, ki ga je malo prej ustanovil sv. Dominik. In ni ga bilo niti med mladimi novinci ponižnejšega od slavnega Rajmunda.
S sv. Petrom Nolaskom in kraljem Jakobom je ustanovil red blažene Device Marije usmiljenja za odkup jetnikov iz mohamedanske sužnosti. Redu je napisal ustrezna redovna pravila in Nolaska, prvega vrhovnega predstojnika, sam slovesno umestil v službo. Papež Gregor IX. ga je poklical v Rim in mu zaupal težavno nalogo, naj zbere in uredi razne cerkvene zakone, raztresene po zapiskih različnih cerkvenih zborov in papeških pismih. Tako je v treh letih sestavil prvi cerkveni zakonik. V Rimu je bil tudi spovednik samega papeža. Zaradi bolehnosti pa se je vrnil spet v Barcelono.
Z veseljem je uporabil večje priložnosti, da se je v miru več pogovarjal s svojim Bogom, ker ga niso več težila tolikšna zunanja opravila. Miru pa ni mogel dolgo uživati. Leta 1238 se je zbral v Bologni generalni kapitelj dominikanskega reda in za novega generala reda so izvolili Rajmunda.
Ponižni duhovnik se je branil odgovornega vodstva. Ko so ga pa odposlanci generalnega zbora opozorili, da je soglasna izvolitev gotovo božja volja, se je uklonil. Toda to službo je opravljal samo dve leti. Kot pravnik je izpopolnil pravila svojega reda in vnesel tudi določbo, da se more general iz tehtnih razlogov službi odpovedati. Sam je bil prvi, ki je to storil.
Rajmund se je olajšan vrnil v Barcelono in zdaj svojo pozornost posvetil kristjanom pod oblastjo muslimanov v španski Granadi in v severni Afriki. Pozval je misijonarje, naj se zavzamejo za krščanske vojake najemnike, ki so bili v službi mohamedanskih oblasti, dalje za krščanske sužnje in za vse, ki so opešali v veri. Duševna ubranost in stalna odpoved sta mu podaljšali življenje. Umrl je leta 1279, star skoraj sto let.
Goduje 7. januarja.
Bistremu, delavnemu in plemenitemu mladeniču Rajmundu se je po temeljiti izobrazbi obetala uspešna in bleščeča kariera na področju prava. V Bologni, kjer je doktoriral, si je uredil profesuro ter si kmalu s svojimi izvirnimi pogledi in metodami pridobil velik uspeh in ugled. Rajmund se je sicer med študijem pripravljal na duhovniški poklic, ni pa se dal še posvetiti. V času njegovega poučevanja je prišel v Bologno za pridigarja dominikanec Reginald Orleanski, prej učen francoski pravnik. S svojim oznanjevanjem je tako razvnel Bologno, da so mu kmalu sledili kar štirje akademiki. S težkim srcem se je po temeljitem premišljevanju in na pobudo barcelonskega škofa na koncu le odločil za duhovniški poklic. Zapustil je vseučilišče, se odrekel učenjaški slavi ter se vrnil v Barcelono. Dal se je posvetiti, postal je škofov vikar, kmalu zatem pa oblekel redovno obleko dominikancev. Z vstopom v njihov red je prekinil še zadnje vezi s posvetnim življenjem: odpovedal se je vsem častem in nadarbinskim dohodkom. Nekaj časa je deloval v Barceloni, pomagal sv. Petru Nolasku pri pisanju pravil za njegov red mercedarijev, pomagal kot profesor v samostanski šoli, nato pa ga je papež Gregorij IX. poklical v Rim. Postal je njegov svetovalec in spovednik, papež pa mu je zaupal tudi važno delo v Apostolski penitenciariji, kjer odločajo o posebno težkih vprašanjih in zadevah vesti. Tu je napisal številne pomembne spise, ki so vsebovali jasne smernice za spovednike. Sobratje so ga leta 1238 izbrali za tretjega vrhovnega predstojnika dominikanskega reda. V pokorščini je službo prevzel, a jo opravljal le dve leti. Medtem je izpopolnil pravila reda, potem pa se zaradi ponižnosti, starosti in bolezni odpovedal tej visoki časti. S posebno ljubeznijo in pozornostjo se je ves čas svojega delovanja med drugim zavzemal tudi za kristjane v muslimanskih deželah in skušal pridobiti za krščanstvo tudi muslimane. S tem namenom so v dominikanskih šolah uvedli pouk hebrejščine in arabščine.
Ime: Je zloženka iz starovisokonemških besed ragin »sklep usode, bogov« in munt »obramba«.
Rodil se je okoli leta 1175 na gradu Penjafort blizu Barcelone v Španiji, umrl pa 6. januarja 1275 v Barceloni.
Družina: Bil je plemiškega rodu, njegova družina je bila v sorodu z aragonskimi kralji in barcelonskimi grofi.
Zavetnik: Barcelone, Dortmunda, zidarjev, kamnosekov, kiparjev; priprošnjik proti kugi, izvedencev za cerkveno pravo.
Upodobitve: Poleg njegovih portretnih upodobitev ga pogosto upodabljajo v dominikanskem oblačilu, kako se pelje čez morje; njegov plašč je jadro čolna ali pa po vodi drsi na samem plašču.
Dela: Summa iuris, Liber extra, pravniški knjigi ter Summa de casibus, pomembno delo za spovednike.
Legenda: Rajmund naj bi večkrat grajal aragonskega kralja Jakoba I. zaradi njegovega razbrzdanega življenja, dokler se ni odločil, da vladarja zapusti. Jakob I. je s smrtno kaznijo zagrozil vsem, ki bi Rajmunda prepeljali čez morje. Rajmund pa je mirno razširil svoj plašč in nad njim naredil znamenje križa, potem pa na plašču oddrsel čez morje.
Beatifikacija: Kanoniziral ga je papež Klemen VIII. 29. aprila 1601.
Goduje: 7. januarja.
Vir
Sveti Rajmúnd iz Penjafórta, duhovnik iz Reda pridigarjev, ki je bil odličen poznavalec zakonov. Prav in koristno je pisal o zakramentu pokore, in bil izbran za generalnega magistra. Pripravil je novo izdajo Konstitucij reda in je v Barceloni v Katalóniji, na Španskem, zelo star, blaženo zaspal.
Vir
Glavna mašna prošnja na današnji god svetega Rajmunda Penjafortskega poudarja svetnikovo ljubezen do grešnikov in jetnikov in se obrača k usmiljenemu Bogu, da nas “na njegovo priprošnjo reši suženjstva greha, da bomo v duhovni svobodi spolnjevali zapoved ljubezni”.
Rodil se je okoli leta 1175 na gradu Penjafort nedaleč od Barcelone kot potomec katalonske plemiške rodbine. Starši so mu nudili vse možnosti za temeljito izobrazbo, ki jih je nadarjeni fant dobro izkoristil. Obiskoval je šolo pri stolni cerkvi v Barceloni. Vzporedno z učenjem svetnih predmetov se je izobraževal tudi v cerkvenih disciplinah in se pripravljal na duhovniški poklic, vendar se tedaj še ni dal posvetiti. Po končanem šolanju je bil nekaj časa profesor na šoli, katero je obiskoval. Okoli leta 1210 se je profesuri odpovedal in šel študirat cerkveno pravo v Bologno, ki je bila tedaj najbolj sloveča univerza za to stroko. Poslušal je predavanja odličnih profesorjev in dosegel doktorski naslov. Prav kmalu se je tudi sam uvrstil med sloveče profesorje. Večina profesorjev je poučevala zato, da so čimveč zaslužili, Rajmund pa je svojim študentom predaval zastonj, preživljal se je s plačo, ki jo je dobival od bolonjske občine. Sad njegovih predavanj je bila zajetna knjiga z naslovom Summa iuris (Pravna zbirka), ki je bila najboljši pravni učbenik 13. stoletja.
Ko so prišli v Bologno redovniki dominikanci, je prisluhnil njihovim pridigam in začutil željo po višji krščanski popolnosti. Za zmeraj se je odpovedal učenjaški slavi in profesuri, dal slovo Bologni in se vrnil v domačo Barcelono. Kmalu po vrnitvi je bil posvečen v duhovnika in škof ga je imenoval za generalnega vikarja. To službo pa je opravljal le malo časa, ker je vstopil v dominikanski red. Sodeloval je s sv. Petrom Nolaskom, ustanoviteljem reda mercedarijev za odkupovanje krščanskih ujetnikov iz muslimanske sužnosti. Kot izkušen pravnik je za ta red sestavil redovna pravila. Papež Gregor IX. ga je okoli leta 1230 poklical v Rim za svojega spovednika in najožjega sodelavca. Po naročilu tega papeža je Rajmund zbral pravne odloke papežev 12. in 13. stoletja ter jih spravil v sklad s cerkvenimi zakoni. Ta zbirka, ki obsega pet knjig, spada med temeljna dela cerkvenega ali kanonskega prava. Sestavil je tudi poseben priročnik za spovednike.
Ko ga je papež zaradi njegovih izrednih zaslug hotel imenovati za nadškofa v Taragoni na Španskem, se je ponižni Rajmund tako prestrašil, da je zbolel. Papeža je preprosil, da ga je pustil oditi domov v Barcelono, kjer se je želel posvetiti molitvi in premišljevanju. Toda na generalnem kapitlju dominikanskega reda v Bologni leta 1238 je bil soglasno izvoljen za vrhovnega predstojnika. Službo je sicer sprejel, vendar pa je v nova pravila vnesel tudi določbo, da se sme predstojnik iz tehtnih razlogov svoji službi tudi odpovedati. To je čez dve leti tudi storil.
Vrnil se je v Barcelono in se posvetil predvsem delu za reševanje krščanskih ujetnikov pa tudi oznanjevanju evangelija med mohamedanci in Judi, ki so živeli v Španiji. Duševna zbranost in stalna odpoved sta Rajmundu podaljšala življenje. Umrl je 6. januarja 1275 v Barceloni, star okoli sto let. Pripravili so mu veličasten pogreb. Za svetnika je bil razglašen leta 1601, mesto Barcelona si ga je izbralo za svojega patrona, je pa tudi zavetnik kanonistov. Upodabljajo ga kot dominikanca, kako se na razgrnjenem plašču vozi po morju od Malorce v Barcelono, kakor o njem pripoveduje legenda.
Danes godujejo tisti, ki jim je ime Rajmund oziroma Rajko ali Rajka.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.